Chapter

  1 MimoZ |            ne sočutja, ne strahu, ko gledam v ogledalu tvoj spačeni
  2 BrezD |          je bilo, ob tistem času, ko so bežali ljudjé iz mesta
  3 BrezD |     tujini. Glas se mu je tresel, ko mi je pripovedoval, da pojde
  4 BrezD |         sem in prestrašil sem se, ko mi je pripovedoval. ~"Nekoč,
  5 BrezD |       sreče, ali od žalosti... In ko sem bil na kolodvoru, sem
  6 BrezD |         se in gledal sem za njim, ko je šel počasi po široki,
  7 OPresc|               Lepo jutro je bilo, ko sem se vzdramil. Sonce je
  8 OPresc|         prej, ali v tem trenotku, ko je vzrastel hrib med nami
  9 OPresc|          napravili v drugo vežo. ~Ko smo molili, je stal pred
 10 OPresc|        gledal in se ni ganil. Ali ko smo nehali, se je počasi
 11 OPresc|         da je škropilo do suknje, ko smo hodili. Tod so pač gonili
 12 OPresc|            Nismo še hodili dolgo, ko smo opazili, da ni bilo
 13 OPresc|       drevja. Šli smo veselo, ali ko smo prišli na pot, ni bila
 14 OPresc|          osušeno samo zgoraj, ali ko je noga stopila, se je vdrla.
 15 OPresc|        Zasopli smo bili in potni, ko smo se ustavili, Hanca je
 16 OPresc|       Lojze se je zasmejal nekoč, ko je padel, toda umolknil
 17 OPresc|            Nismo še hodili dolgo, ko smo opazili, kako so se
 18 OPresc|       kolen nam je brizgala voda. Ko smo bili na sredi, sem se
 19 OPresc|           od vzhoda do zahoda. In ko smo bili sredi ravni, je
 20 OPresc|     drugega več nego tiha ravan. ~Ko sem se ozrl, sem zapazil,
 21 OPresc|          molitev. ~Umolknili smo, ko smo prišli do jarka. Tam
 22 OPresc|           za vrat. Tresel sem se, ko je stopila Hanca na brv. ~
 23 OPresc|           in preko luž in jarkov, ko smo ga ugledali... ~Tedaj
 24 OPresc|         konca nikjer in nikoli... Ko smo se vozili domov na ropotajočem
 25 VTemi |         Žalostni so tisti večeri, ko leži v izbi prezgodnji mrak
 26 VTemi |         Zakaj žalostni so večeri, ko leži v izbi prezgodnji mrak
 27 VTemi |        Ana se je vrnila k oknu in ko se je sklonila, so ji vihrali
 28 VTemi |        krajcarjev, ne orehov. Ali ko so doigrali prvo pot, so
 29 VTemi |     koraki, in se ni ozrla nanjo. Ko se je že skoro mračilo,
 30 VTemi |           Tine je šel za njo, ali ko se ni ozrla nanj, je post...
 31 VTemi |         mislih so bili koraki, in ko so se misli razžalostile,
 32 VTemi |        tesno drug k drugemu. ~Ali ko je sedela Ana mirno, je
 33 VTemi |           in se je vrnila v izbo. Ko je bila odprla duri, sta
 34 VTemi |       dremajoči rumeni plamen. In ko so se uprle vanj njih oči,
 35 VTemi |           pa ni vedelo o molitvi. Ko je stopila na prag, jo je
 36 VTemi |         jo je suval veter in šele ko je bila pred pragom, je
 37 VTemi |      slišati nihče, tudi mati ne. Ko se je vrnila v izbo, je
 38 VTemi |         izbi. Hodila je že dolgo, ko je mahoma postala in se
 39 VTemi |       srce mu je nehalo utripati, ko je pričakoval odgovora.
 40 VTemi |         Zakaj bi nehala nocoj? In ko je izgovorila Ana v svojem
 41 VTemi |          več nikogar na pragu. In ko so opazili, da ni nikogar
 42 VTemi |          glavo z obema rokama, in ko je začutila roke na sencih,
 43 VTemi |            Slecita se in zaspita, ko ni luči; in ko bosta spala,
 44 VTemi |           zaspita, ko ni luči; in ko bosta spala, pridejo mati...
 45 VTemi |     pridejo mati... morda..." ~In ko je rekla "morda", je vztrepetala,
 46 Greh  |       Tone se je ozrl na nebo, in ko je videl, da je otemnelo
 47 Greh  |     žalostni, brezkrajni samoti. ~Ko je šel Tone mimo velikega
 48 Greh  |       zvonov. Zazibala se je vrv, ko je šel mimo; tipal je po
 49 Greh  |        noči in ne ve več poti. In ko se je zvon samo še nalahko
 50 Greh  |       hudo in žalostno pri srcu. ~Ko je odzvonil, se je naslonil
 51 Greh  |          Sel je naravnost tja, in ko je bil pri durih, se je
 52 Greh  |            Tone je plezal gor, in ko je gledal z velikimi svetlimi
 53 Greh  |      gledalo in se ni genilo. ~In ko je spoznal mlado belo mačko,
 54 Greh  |         je težko in tresel se je; ko je stopil navzgor, se je
 55 Greh  |          je bil stokajoč, cvileč, ko je zakričal in skočil na
 56 Greh  |           ozrl. ~Toda ozrl se je, ko je prišel do duri; nekdo
 57 Greh  |       udaril z ostrini robom. ~In ko se je nato sklonil in je
 58 Greh  |      rokami, z životom ob zid. In ko je hitel, se je spomnil,
 59 Greh  |           je gorela večna luč; in ko je ugledal veliki oltar
 60 Greh  |      cesto kakor Judež Iškarijot, ko je bil izdal Odrešenika
 61 Greh  |         se torej ne bilo slišalo, ko je kričal in ko je cvililo
 62 Greh  |          slišalo, ko je kričal in ko je cvililo in stokalo in
 63 Greh  |     cvililo in stokalo in butalo, ko je odmevalo po cerkvi in
 64 Greh  |         sem se jaz z njeno mačko, ko sem jo bil po očeh. Jutri
 65 Greh  |          vedo! -- je mislil Tone, ko je hitel po ulici. Tam ni
 66 Greh  |         bom videla pred oltarjem, ko boš novo mašo pel." ~Tonetu
 67 Greh  |       upihnila luč. Slišal je še, ko je hodila po sobi, s počasnimi,
 68 Greh  |         sključen človek mimo. ~-- Ko bi mogel zdaj zaspati --
 69 Greh  |              je mislil Tone -- in ko bi se zjutraj vzbudil in
 70 Greh  |          večera. Zatisnem oči, in ko jih odprem, je vse, kakor
 71 Greh  |          ga ne mara poslušati. In ko je izpregovoril strahoma
 72 Greh  |       zaprt... Ali Tone je videl, ko je zamahoval Martin s kolom
 73 Greh  |        zamolklo, kakor doni bron, ko je bilo kladivo že davno
 74 Greh  |   obležalo. Stal je in gledal, in ko je gledal, so se mu smejale
 75 Greh  |       spravil v suknjo in je šel. Ko je bil na pragu, se je vrnil
 76 Greh  |           se je vrnil v izbo, ali ko je odprl duri, ni vedel
 77 Greh  |       bele oči. ~"Zbogom, mati!" ~Ko je šel, je stopila mati
 78 Greh  |         Kako bi šele izpraševali, ko bi šel po veliki cesti! --
 79 Greh  |      Skoro vesel čut ga je obšel, ko se je domislil cerkovnika.
 80 Greh  |       premehke so bile že jagode; ko je posegel v grm, da bi
 81 Greh  |            da se mu noge tresejo. Ko je sedel za mizo, je bil
 82 Greh  |         kakor sta govorila časih, ko sta bdela pozno v noč in
 83 Greh  |             Morda je kaj slišala, ko sem govoril ponoči v sanjah.
 84 Greh  |        čakala, da bi jo ogovoril. Ko so utihnili koraki v veži,
 85 Greh  |        ganiti. ~-- V tistem hipu, ko doseže senca vrh strehe,
 86 Greh  |      skočil s par koraki do duri, ko so mu noge odrevenele. ~--
 87 Greh  |        šel je po stopnicah dalje; ko je stopil, se je dotaknil
 88 Greh  |           je odložil za trenotek. Ko je stal pod zvonovi, je
 89 Greh  |           hitro; spotaknil se je, ko je skočil preko trojih stopnic,
 90 Greh  |          netopir; sključil se je, ko je prestopil prag, in ko
 91 Greh  |          ko je prestopil prag, in ko je stal za velikim kamenitim
 92 Tinica|                         TINICA~I ~Ko je okreval od težke in grde
 93 Tinica|       bila prikazala prvikrat. In ko je odložil čopič in je pogledal
 94 Tinica|            Nato je slikal Tinico, ko je imela pisano ruto na
 95 Tinica|     povpraševale. Slikal jo je in ko se je ozrl na platno, se
 96 Tinica|            In tedaj je spoznal in ko je spoznal, se je zasmejalo
 97 Tinica|         iz mraka bele nežne roke, ko je vstal, vzel paleto in
 98 Tinica|        ponesrečeno pokrajino. Ali ko je nehal, je bil truden
 99 Tinica|     padale oči globoko v jame, in ko je gledal, je rezalo še
100 Tinica|         nekdaj kakor v omotici in ko se je vzdramil, je videl,
101 Tinica|           ga je bilo tistih noči, ko je prepil in prespal lepo
102 Tinica|        nanjo tiste divje noči; in ko je okreval, se je oddahnil,
103 Tinica|    spremenilo vse ob tisti uri, a ko je slonela na zofi in so
104 Tinica|       začudene oči, ob tisti uri, ko se je bil nagnil k nji bled
105 Tinica|           njegovem obrazu takrat, ko je praznoval vstajenje.
106 Tinica|           nekoč naravnost v lice, ko se je nagnil k nji, da se
107 Tinica|               še tedaj je sijalo, ko je slikal Tinico v profilu
108 Tinica|         žarkom. To je bilo tedaj, ko še ni čutil sladkoskeleče
109 Tinica|         se vrnilo in zdaj je čas, ko se je vse tako nenadno končalo,
110 Tinica|         vse tako nenadno končalo, ko je prerezal rdečo vrvco
111 Tinica|         črtami obris do kolen. In ko je risal, se je prestrašil:
112 Tinica|        ženska in oddehnila se je, ko se je zastor spustil...
113 Tinica|        vztrepetala in prebledela, ko se je ozrl nekoč nanjo ter
114 Tinica|          Morda je bilo tisto noč, ko so zazveneli poslednjikrat
115 Tinica|         je mislil v svojem srcu: ~Ko sem bil ves umazan na telesu
116 Tinica|      gledale oči. Opotekel se je, ko je stopil v izbo in v izbi
117 Tinica|          na tla. ~Napravil se je, ko se je komaj danilo. Šel
118 NaGolg|           sive. Nič se ni upiral, ko ga je držalo za lakti dvoje
119 LepaV |          zunaj, pod kostanji, ali ko je šel mimo, mu je šinila
120 LepaV |           dotaknil njenih las. In ko jo je vprašal, ni odgovorila,
121 LepaV |      poklonil. To je bilo takrat, ko je sijalo zunaj sonce. ~
122 LepaV | pripovedovala ona o tistih časih, ko je nosila še kito na hrbtu
123 LepaV |      pripovedoval o tistih časih, ko je še sanjal o lepem in
124 LepaV |            o veliki ljubezni. ~In ko je prišla mimo, je padla
125 LepaV |          je govorila šepetaje, in ko je bil še srečen in miren
126 LepaV |           se smehljale srečno, in ko so se smehljale, je zavzdihnila
127 LepaV |          mraku, v zakurjeni izbi, ko je zunaj sneg in mraz. ~
128 LepaV |         dotaknile njenih prstov. ~Ko se je vrnila v izbo, je
129 LepaV |      frizura je bila drugačna. In ko so se trepalnice zatisnile,
130 LepaV |          se trepalnice zatisnile, ko so se smehljale vroče ustnice
131 LepaV |           zunaj, pod kostanji, in ko je šel mimo, mu je šinila
132 LepaV |   zasijale oči ob motnem spominu, ko bi se ozrl na okno. Šel
133 LepaV |            Izpreletel ga je mraz, ko se je ozrla nanj, ki jo
134 Zaljub|           in zabolelo me je srce, ko sem ga ugledal. On pa je
135 Zaljub|    trepalnic. Zaljubljen je bil. ~Ko se je napil vina moj fant,
136 Zaljub|        priliznil neki ženski, ali ko je izvedela, da pišem novele
137 Zaljub|           in ženskam nič nevaren. Ko sem jo prvikrat ugledal,
138 Zaljub|        bil takrat, da sem zardel, ko me je ogovoril natakar. "
139 Zaljub|          sem si jih bil od sramu, ko sem prišel domov. -- Res
140 Zaljub|      vedelo o ljubezni moje srce, ko so stopale moje misli še
141 Zaljub|       žalost in samo vzdihovanje. Ko sem videl pred sabo njeno
142 Zaljub|          čudnega -- ob tisti uri, ko mi je pripovedovala, sem
143 Zaljub|       zgodilo nekaj zelo čudnega, ko bi v tistem trenotku ne
144 Zaljub|         samo še na eni sami niti. Ko sem prišel domov -- že so
145 Zaljub|       nenadoma domislil. Ves čas, ko je pripovedovala moja lepa
146 Zaljub|       njen gospod in njen hlapec, ko bi tistega gumba ne bilo. ~
147 Zaljub|          človek ne more pljuvati, ko bi tako, ah, tako rad pljuval!..." ~* ~
148 Zaljub|             Odpel si je suknjo. ~"Ko se je peljal tod mimo šah
149 Zaljub|         da bi mi bilo malo sitno, ko bi ne imel -- baron Patapouf! --
150 Vedom |       karte; ni se mu več hotelo. Ko je bil vstopil Jakob, se
151 Vedom |          govoriti o tistih časih, ko je igral lepo vlogo nadebudnega
152 Vedom |    pomilovalna poteza. Pil je, in ko je nato izpregovoril, je
153 Vedom |      stati ob poti in zabavljati, ko mi je srce polno zavisti
154 Vedom |             Razgrel se je bil, in ko je govoril, je mislil sam,
155 Vedom |        Zbogom, Lucija!" je dejal, ko se je napravljal v uredništvo
156 Vedom |         mu je bilo pri srcu. Tudi ko je šel po sončni cesti,
157 Vedom |              In prestrašil se je, ko se je zalotil na takih mislih.
158 Vedom |    ustvarjene... ~Skoro tekel je, ko se je vračal na večer domov.
159 Vedom |             Ali srce je utripalo, ko je stopal počasi po stopnicah. ~"
160 Vedom |            Odpenjala si je bluzo, ko je šla mimo njega, in ne
161 Vedom |             Kaj bi počel ti zdaj, ko bi bil živ človek? Zgrabil
162 Vedom |          večerji ga ni bilo. ~IV ~Ko je zaklenil duri za sabo,
163 Vedom |         drugi v tem kratkem času, ko je mislil, da se je bil
164 Vedom |          od nazorov drugih ljudi. Ko bi jim bil enak, bi se ne
165 Vedom |            svetilke so že gorele, ko je hitel po izumrli cesti.
166 Vedom |  pripovedoval tisti zadnji večer, ko si se tako čemerno poslavljal!
167 Vedom |      kartah... ~Lepa noč je bila, ko sta blodila po ulicah Krničar
168 Vedom |         ni vdal v prvem trenotku. Ko je spoznal svoje stanje,
169 Vedom |          da bi stvaril življenje, ko ga lahko živim? ~Ko lahko
170 Vedom |    življenje, ko ga lahko živim? ~Ko lahko živim življenje --
171 Vedom |       razpokani, razgrapani poti? Ko lije kakor goreča ploha?" ~
172 Vedom |             je odgovoril Jakob in ko je šel mimo Mihelca, je
173 Vedom |       krvi." ~Skoro vesel je bil, ko se mu je zdelo, da je spoznal
174 Sreca |         ljubim, domovina? Takrat, ko sem klečal pred tabo, klonil
175 Sreca |      sramu in od žalosti! Takrat, ko sem bíl ob tvoje grudi z
176 Sreca |     namežiknili časih naskrivoma, ko sem šel mimo, bled in upognjen,
177 Sreca |          začetka so se opotekale, ko sem bil komaj šele nastopil
178 Sreca |        tistega jutra ni še dolgo, ko sem se vzdramil in sem pogledal
179 Sreca |      kakor te nikoli nisem videl, ko je bilo bolno moje trudno
180 Sreca |          pojdeš, Franc?" ~"Res!" ~Ko bi se bil ozrl, bi opazil,
181 Sreca |         mislil na tisto službo." ~Ko bi se bil ozrl zdaj, bi
182 Sreca |          mizo, Francu nasproti in ko bi se Franc ozrl nanjo,
183 Sreca |          kakor jih slišim zdajle, ko stojiš pred ogledalom in
184 Sreca |           oči, tope še in plašne. Ko bi si pač upale pogledati,
185 Sreca |           si pač upale pogledati, ko bi si pač upala roka! ~"
186 Sreca |       pozabil pastir v žerjavici, ko je odgnal živino -- brez
187 Sreca |           bi bil in tako otročji, ko bi te ljubil, Helena, kakor
188 Sreca |       pred tabo!... ~Omahnil sem, ko je bil legel prvikrat tvoj
189 Sreca |           ni še videl svet; zdaj, ko bodo dejanja moja moji verzi!... ~"
190 Sreca |         upihnil luč... ~In kmalu, ko je upihnil luč, je prišel
191 Sreca |       tvoj obraz, ti, ki počivaš, ko je še krvi v tvojih žilah?
192 Sreca |      blatom in omazal si je čelo, ko se je dotaknil tal... ~Tako
193 Sreca |     okrogle obrite brade na tla. ~Ko je sedel, da bi si sezul
194 Sreca |           pogled ga ni spremljal, ko je hodil po sobi. Široko
195 Sreca |          na pot?" ~"Upam si! Tudi ko bi imel za samo vožnjo,
196 Sreca |           roke so bile neokretne, ko je iskal klobuk in suknjo
197 Sreca |          ostavil doma?" ~"Nič! In ko bi ostavil svojo neumrljivo
198 Sreca |           in jo je iskal v gneči. Ko se je vrnil, je bil zelo
199 Sreca |        roko in je gledal za njim, ko je odhajal proti peronu.
200 Sreca |          tudi jaz ta sveti večer, ko je prišel na svet Odrešitelj,
201 Sreca |        zdravnika. Preiskal te je, ko si spal in ti je zapisal
202 Sreca |           in ni govoril besedice. Ko je slišal svoje ime, se
203 Sreca |     Grintovca. Ali zdajle je ura, ko ne misli na smrt..." ~Franc
204 Sreca |       težkega, da komaj še hodim. Ko bi bil vesel in krepak in
205 Sreca |      morda vendarle malo drugače, ko bi mogel vzdigniti glavo:
206 Sreca |           je bilo takrat drugače, ko nam je bral te pesmi! Zdi
207 Sreca |         jeseni, sklonil je glavo, ko je prestopil prag. Brado
208 Sreca |          zahtevate od mene. Ampak ko bi vi vedeli, dragi gospod,
209 Sreca |       mokra tla. Pobiral ga je in ko se je sklonil, se mu je
210 Sreca |         govorila in se ni ozrla. ~Ko sta govorila ob oglu, je
211 Sreca |          In smejal se je ves čas, ko je meril pijan in truden
212 Pozdr |     poklical nekdo iz groba?" ~In ko mi je odgovorila, je zaškropilo
213 Pozdr |           tihi sobi, v tihi noči, ko so poslušale samo dolgočasne
214 Pozdr |          ki te je prvi osleparil, ko si nosila še kratko krilo
215 Poet  |           pogledal proti nebu. In ko je videl, da je sonce že
216 Poet  |    pospešil korake. Ob tisti uri, ko je ugledal sonce in se domislil
217 Poet  |            Ali ne bi rajši nazaj, ko je dan že velik in se oblači
218 Poet  |      vzhodu? Tako je mislil in še ko je mislil, je stopal dalje
219 Poet  |           trenotku se je znočilo, ko je začutil popotnik, da
220 Poet  |         mislil v tistem trenotku, ko se je zgrudil na kolena