Chapter

  1 MimoZ |          poletnem; in povesil sem oči, ker me je bilo sram te
  2 MimoZ |          kako so se smejale mlade oči. Nasmehne se človek, kadar
  3 MimoZ |           pa je ostal miren, moje oči se niso nasmehnile. Kar
  4 MimoZ |      Začudil sem se, zasenčil sem oči z dlanjó, da bi videl natanko.
  5 MimoZ |       Tresejo se mu šibka kolena, oči brez vejic gledajo motno.
  6 MimoZ |          so se bleščale tudi moje oči v tako žarkem ognju... Kam
  7 MimoZ |         bili legli na čelo, preko oči, v dolgih svetlih grivah
  8 MimoZ |          njih na nos, na ustnice; oči -- kje je vaš žarki ogenj? --
  9 MimoZ |         blaznosti... ~Ali so moje oči že trudne, ali pa je bila
 10 MimoZ |         dosegljivo buljijo blazne oči, že ves večer, o, že vso
 11 MimoZ |             In če bi se osvestile oči, če bi omahnile roke, izpustile
 12 MimoZ |         svoje velike, okrvavljene oči? ~Poznal sem te. Drugačen
 13 BrezD |        popolnoma ne izgine izpred oči... Zato moram brž za njó,
 14 BrezD |        popolnoma ne izgine izpred oči... Letos pojdem..." ~Na
 15 OPresc|           Lojzetu so se zasvetile oči in tudi meni se je zasmejalo
 16 OPresc|        uhanih; zato so bile njene oči tako tihe, kakor da bi gledale
 17 OPresc|         so mu bila bela in bolna, oči pa so se bleščale kakor
 18 OPresc|          pogledati drug drugemu v oči, tudi govorili nismo nič.
 19 OPresc|        gledal srepo in naravnost, oči pa so mu bile rdeče obrobljene.
 20 OPresc|          legla je na ves život in oči so se hotele zapirati. Nad
 21 OPresc|           obraza so gledale mirne oči; v naročju je imela dojenca,
 22 OPresc|  kolobarju... ~Kamor so pogledale oči in kolikor daleč so mogle
 23 OPresc|          Lojzetu so se zabliskale oči in vzkriknil je: ~"Tja,
 24 VTemi |        bil in koščen, nelep, samo oči so bile lepe in velike,
 25 VTemi |        sestre; živo so se svetile oči in ustnice so bile rdeče
 26 VTemi |           bila tem... vsenaokoli; oči so strmele in niso videle
 27 VTemi |   razločno pred njene prestrašene oči. ~Mahoma je vstala, tresla
 28 VTemi |          k Ani in videla sta si v oči, tudi v lica sta si videla
 29 VTemi |          ko so se uprle vanj njih oči, je pričel plapolati in
 30 VTemi |          zdaj. Dolg je in koščen, oči gledajo srepo in so rdeče
 31 VTemi |         ob zid, široko so gledale oči, ali videle niso ničesar.
 32 VTemi |          široko odprtimi očmi. In oči so se privadile, razločevale
 33 VTemi |           izbo. Srepo so se uprle oči v duri, videle so kakor
 34 VTemi |          zmerom bolj so se širile oči od strahu. Stal je tam človek
 35 VTemi |            krika ni bilo iz grla; oči so bile široko odprte, neznana
 36 Greh  |     poslušal je, glavo sklonjeno, oči široko odprte. ~In tedaj
 37 Greh  |     naproti dvoje velikih svetlih oči. Tam je čepelo na kupoli
 38 Greh  |         mu je gledala naravnost v oči, se je zasmejal; toda njegov
 39 Greh  |       plazila se je bliže. Velike oči so se svetile, gledale so
 40 Greh  |           se je in ji je gledal v oči. ~"No, mačka, mačica?" ~
 41 Greh  |         mačica?" ~Gledala mu je v oči in je zamahovala narahlo
 42 Greh  |        pestjo naravnost na svetle oči. Nič se ni oglasilo, tačice
 43 Greh  |      udaril vdrugič, naravnost na oči. ~"No, mačka, mačica? Ali
 44 Greh  |          drobno okroglo glavo, na oči. In mehko belo telo se je
 45 Greh  |           se časih, da bi zakrile oči. ~Utrudila se je roka, vrgel
 46 Greh  |          je, plazila se je bliže; oči so mežikale, svetile so
 47 Greh  |         in svetle so bile njegove oči, videle so kakor podnevi;
 48 Greh  |        dvoje luči so bile njegove oči in so razsvetlile noč, tako
 49 Greh  |       šape na plenu. Odprle so se oči, ozrle so se naravnost nanj
 50 Greh  |  iztegnjeno; ni se genilo in tudi oči ni bilo več, nič se ni svetilo. ~
 51 Greh  |        premikalo tam doli v temi, oči njegove so slutile strahoma
 52 Greh  |           se sključil in zatisnil oči. Omahoval je in se je spotikal
 53 Greh  |      nocojšnjega večera. Zatisnem oči, in ko jih odprem, je vse,
 54 Greh  |           pes je bil, lepe velike oči je imel in črno pego na
 55 Greh  |           postelji in je zatisnil oči. Ali komaj je zatisnil oči,
 56 Greh  |        oči. Ali komaj je zatisnil oči, se je izvil iz daljave,
 57 Greh  |        dvoje svetlih luči njegove oči. ~Poslušal je in oglasilo
 58 Greh  |           se sključil in zatisnil oči. Utihnil je bil rezki glas,
 59 Greh  |       Svetilo se je dvoje velikih oči in oči so gledale naravnost
 60 Greh  |           je dvoje velikih oči in oči so gledale naravnost nanj.
 61 Greh  |            Idi, idi, vrag!" ~Toda oči so strmele nanj, velike
 62 Greh  |      debel in neroden, in njegove oči so se svetile v čudni luči. ~"
 63 Greh  |            Idi, vrag!" ~Ali glej, oči so pričele mežikati hudobno,
 64 Greh  |     desnico v obraz, naravnost na oči. Udaril je in nato je b"
 65 Greh  |          in je ležalo mirno, toda oči so se svetile in obraz se
 66 Greh  |     smejale naproti velike svetle oči. Zakričal je od strahu,
 67 Greh  |         mu v obraz vesele bratove oči... Opotekal se je, gazil
 68 Greh  |      klicale so ga strašne svetle oči, vabile. Ni se ozrl in ni
 69 Greh  |      močjo naravnost na čelo, med oči, in bratove oči so ugasnile. ~
 70 Greh  |         čelo, med oči, in bratove oči so ugasnile. ~Izvil se je
 71 Greh  |           doma in leži! Vse rdeče oči imaš." ~"Nisem bolan...
 72 Greh  |       gledale naravnost nanj bele oči. ~"Zbogom, mati!" ~Ko je
 73 Greh  |        morda je del celo roko nad oči... ~Kmalu ni bilo več hiš
 74 Greh  |         lica zabuhla, sive barve, oči so bile velike in so se
 75 Greh  |         Nikoli ni bil Tone vesel, oči so gledale resno in srepo
 76 Greh  |       ležeš, Tone; ves slab si in oči imaš vse rdeče." ~Tudi Tone
 77 Greh  |          bi spal... lepo zatisnil oči, in vse bi minilo, nič misli
 78 Greh  |       Legel je in ni mogel spati. Oči so mu bile zatisnjene, ali
 79 Tinica|          je bil še čisto otroški, oči so sijale, Bog vedi, kakor
 80 Tinica|          njegove sanje in njegove oči. Tako so se barve drugače
 81 Tinica|           lepote, ki so jo videle oči in ki jo je čutilo srce
 82 Tinica|           jasno so gledale velike oči, prav tako tiho-nedolžno
 83 Tinica|     nikjer na svetu ni bilo takih oči -- veliko čisto zrcalo in
 84 Tinica|         ki je padala na obraz, na oči od rute in šala, veseli
 85 Tinica|           lica, zarezale so se od oči do ustnic grde gube. "Idi,
 86 Tinica|            dovolj je!" ~Odprla je oči in se je začudila. Malomarno
 87 Tinica|        smehljajočih, izprašujočih oči, polskritih pod temnimi
 88 Tinica|         mu lica globoko upadla in oči zatekle, je bil podoben
 89 Tinica|        dni, bolj rdeč je bil in v oči se je povrnila mladost;
 90 Tinica|       gube v lica, kako so padale oči globoko v jame, in ko je
 91 Tinica|         globlje v lica, so padale oči še globlje... ~Živel je
 92 Tinica|          lica, zasvetile so se -- oči. Ali že pod ognjem na licih,
 93 Tinica|   trepalnic radovedne in začudene oči, ob tisti uri, ko se je
 94 Tinica|         duša, so se odpirale tudi oči, ugledala je globoke brazde
 95 Tinica|          prepregale njegove motne oči; pogledala mu je nekoč naravnost
 96 Tinica| prikazovali, veselo so se svetile oči. Segla sta si v roke in
 97 Tinica|         domov šele pozno zjutraj, oči upadle, rdeče obrobljene,
 98 Tinica|         nič ne bilo zgodilo, samo oči so gledale nestalno, senca
 99 Tinica|            ali roka se je tresla; oči so gledale, ali komaj so
100 Tinica|           svetlobo njenih velikih oči. Stal je pred njo in je
101 Tinica|          bil dotaknil obraza niti oči ni naznačil, ena sama površna
102 Tinica|        mirne in nedolžne, samo iz oči je gledala nagota divjega
103 Tinica|          obraz, vabila je njegove oči, ali begale so drugod, zmerom
104 Tinica|          radosti so se ji orosile oči... Nato so nastopili telovadci;
105 Tinica|       razbrazdan, da so bile moje oči tako nemirne in plašljive
106 Tinica|            tiho so gledale velike oči, samo rdeče ustnice so žarele
107 Tinica|          gledal je celo iz tistih oči, ki so začele mežikati in
108 Tinica|           je, da so v tistem hipu oči veselo pomežiknile in da
109 Tinica|         obraz, nemirno so gledale oči. Opotekel se je, ko je stopil
110 NaGolg|         delavcev; top obraz, tope oči. Sedita morda že od jutra
111 NaGolg|         iztesan, krepak in surov; oči so polzaprte; naravnost
112 NaGolg|          z ranjeno nogo po prahu. Oči, prej nemirne, kakor da
113 NaGolg|        topo kakor prej so gledale oči, pol oslepele od sonca.
114 NaGolg|     istotako miren in dolgočasen, oči so bile polzaprte... ~Otrok
115 LepaV |           in si je pomel strahoma oči. Nato si je popravil ovratnik
116 LepaV |          koraki, velike in plašne oči so pogledale preko vrta
117 LepaV |         izza rož velike in plašne oči. Narahlo so hreščali koraki
118 LepaV |      upala roka dotakniti roke in oči so se umikale. Ker se je
119 LepaV |       širokega klobuka so sanjale oči, o lepih deželah pač, o
120 LepaV | trepetajoč. Zasmejale so se njene oči, tudi njene ustnice so se
121 LepaV |         legala na telo, legala na oči; tako čist in sladek mir
122 LepaV |  zavzdihnila narahlo in je odprla oči. ~In v obraz so ji sijale
123 LepaV |           In v obraz so ji sijale oči njegove, tako čiste in mirne;
124 LepaV |        nikoli več niso bile njene oči tako otroško plašne in tako
125 LepaV |           so ji zasvetile njegove oči. ~"Samo v sanjah, samo v
126 LepaV |         in nasmehljala bi se mu v oči. Tudi on bi se ji nasmehnil
127 LepaV |           je bila zastrla njegove oči, je legla na njegov glas
128 LepaV |       Vesele so bile zdaj njegove oči, toda ona ni več čutila
129 LepaV |          stal pred njo in njegove oči so sijale v čistem ognju. ~
130 LepaV |         se je pač nekoliko; njene oči, takrat črne, so bile svetlejše,
131 LepaV |         izpremenil se je; njegove oči, takrat jasne in rjave,
132 LepaV |           in morda bi mu zasijale oči ob motnem spominu, ko bi
133 Zaljub|        bil njegov obraz, neobrit; oči so gledale topo izza oteklih
134 Zaljub|       jezik mu je bil že težak in oči so mu bile vse solzne od
135 Zaljub|       kito z lepim rdečim trakom, oči so gledale pametno, in tisti
136 Zaljub|           imajo velike in pametne oči, imajo dušo, podobno najfinejši
137 Zaljub|         lase, rdeče brke in rdeče oči -- ali takrat sem bil črnook
138 Zaljub|         in zdi se mi, da so njene oči večje..." Nasmehnil se je
139 Zaljub|          preko ustnic, preko lic, oči so lokavo pomežiknile. ~"
140 Vedom |           zaspano so gledale sive oči, ustnice so bile debele
141 Vedom |           ustnice in opeval mnogo oči; kadar se je naveličal,
142 Vedom |    izzivajoče, velike zelenosinje oči so sijale motno za črnimi
143 Vedom |      ženske, ki imajo zelenosinje oči, so pokvarjene, njih okus
144 Vedom |          ožgane, motno so gledale oči. ~"Najlepša pot! Rada imam
145 Vedom |  trepalnice so bile legle niže na oči, ki so sanjale. ~Pot se
146 Vedom |       svetili drobni ostri zobje. Oči so bile suhe in vroče kakor
147 Vedom |           Samo vedomci imajo take oči."  Jakob je pogledal temno
148 Vedom |         Sivobled je bil v lica in oči so se mu svetile v čudnem
149 Vedom |         ga je dihal. Odprl je bil oči in je ugledal vso lepoto
150 Vedom |          da je bilo treba bistrih oči in kakor struna rahlega
151 Vedom |       obleki, lica rahlo zardela, oči vlažne in vesele. Rokavice
152 Vedom |        lica so mu bila sivobleda, oči so gledale topo. Ali si
153 Vedom |        zelene, hudobne, poželjive oči, da bi curljala gorka rdeča
154 Vedom |     ozreti se nikomur naravnost v oči. ~"Iz življenja prihajam,
155 Vedom |         roman..." ~Jakob je odprl oči na široko in je gledal Krničarju
156 Vedom |         Krničarju so se zasvetile oči. ~"Novelo? No, brž, pripoveduj!" ~"
157 Vedom |        glas je bil rezek, njegove oči so se svetile. ~"Glavni
158 Vedom |    razoran in da so se mu svetile oči kakor blaznemu človeku.
159 Vedom |           je pačil v silni grozi, oči so se širile in vsa luč
160 Vedom |          tista ženska zelenosinje oči?" ~"Saj sem rekel, da je
161 Vedom |           hiše, kakor mrtve slepe oči so bila brezštevilna okna. ~"
162 Vedom |         iz cunj; topo strm‚ mrtve oči, ne pregibljejo se ustnice...
163 Vedom |        imel. Vlažno so se svetile oči, ustnice so bile napete,
164 Vedom |       svetijo hudobno zelenosinje oči... Za hip se je zdrznil,
165 Sreca |        stopila kaplja rdeče krvi, oči so gorele... ~Kaj nisem
166 Sreca |         so gledale drobne pametne oči; v desnici je imela velik
167 Sreca |        niso hoteli dalje in motne oči so se vračale počasi, kakor
168 Sreca |       časih, kadar so se omeglile oči in se je zamajala v mogočnem
169 Sreca |         glas je bil prijazen, ali oči so gledale hladno in trudno. ~
170 Sreca |     stiskal trdo za roko; njegove oči so se svetile v temnem ognju,
171 Sreca |      ustnice se niso več smejale, oči so pogledale resno, skoro
172 Sreca |           da so bile vlažne njene oči in da so se ustnice zgenile,
173 Sreca |        svojih nog, komaj še svoje oči, ponižno posodo solz. Sedla
174 Sreca |            bi opazil, da so njene oči motne in nalahko otekle.
175 Sreca |       takoj odgovora, ali šestero oči se je ozrlo nanj. "Ali se
176 Sreca |           zatisnjene tiste velike oči, mirne in mrzle tiste rdeče
177 Sreca |         mu povihravali na čelu do oči. ~Postala je malo na pragu,
178 Sreca |         ti?" ~Človek dolg in suh, oči zaspane, neobrit obraz. ~"
179 Sreca |     koščena roka, prikazale so se oči, tope še in plašne. Ko bi
180 Sreca |         upaš, da bi mi pogledal v oči, zato da bi ne videl bojazni
181 Sreca |         duše prag in zastro se ti oči -- še sto let morda, še
182 Sreca |         Poglej mojo lobanjo, moje oči -- ti misliš, da gleda smrt
183 Sreca |        okna so gledala topo, črne oči iz teme. Ali tam se je svetilo,
184 Sreca |        pogledale plašne, objokane oči preko vode, šumeče v noč,
185 Sreca |        bile nalahko zatekle njene oči. ~"Slab si nocoj, Franc,
186 Sreca |            kakor si nisem mislil. Oči -- velika dva temna kresova,
187 Sreca |       Široko odprte so bile njene oči in so strmele bogvedi kam --
188 Sreca |      mraka so sijale njene velike oči. ~"Zbogom, Barica!" je zaklical
189 Sreca |          pogledati drug drugemu v oči. ~"Jaz ne vem, če se kdaj
190 Sreca |           se svetile njene velike oči. Zamahnil je z roko. ~Gorjanec
191 Sreca |           vzglavje in je zatisnil oči. ~"Čemu pa si prišel gor?
192 Sreca |      njegov je bil koščen in suh, oči so ležale globoko; brada
193 Sreca |            Francu so se zasvetile oči v čudnem ognju in nelep
194 Sreca |        malo, prijatelj, pomêni si oči, saj nisi še tako bolan,
195 Sreca |          v njena lica moje žareče oči, in nasmehnila bi se morda...
196 Sreca |         so strmele nanj radovedne oči, kakor da bi mu hotele otipati
197 Sreca |          megle, tako da pogledajo oči jasno. Zgroze se v prvem
198 Sreca |        megle, dobro je, da vidijo oči pusto, nerodovitno zemljo...
199 Sreca |          Takrat je imel še vesele oči in se je smejal na glas;
200 Sreca |      skoraj žalostno so pogledale oči. ~"Potrpi, Barica, smejal
201 Sreca |       Široko odprte so bile njene oči in videle so, da je stal
202 Sreca |           in beraški, lica udrta, oči brezizrazne, na osinelih
203 Sreca | vztrepetal je in ji je pogledal v oči. Takrat so se srečali njuni
204 Sreca |           vzbočeno, ker so ležale oči v globokih jamah. ~"Tako
205 Sreca |          je izginil mir iz njenih oči in zasolzile so se. ~"Zakaj
206 Sreca |       prej nikoli tako pogledal v oči?" ~Prašal je njen pogled,
207 Sreca |          žalosti so se mu orosile oči. ~"Oprosti mi, Franc, za
208 Sreca |         moč je nenadoma ugasnila, oči so bile tope in prazne,
209 Sreca |         za belim pajčolanom njene oči in tisto srečo v njih, ki
210 Pozdr |     hipoma so se spet odprle moje oči in prestrašene so ugledale
211 Pozdr |      njenega obraza na moje motne oči, na mojo žalostno-veselo
212 Pozdr |       takrat sem se sklonil, moje oči so se razširile od začudenja
213 Pozdr |   položila kozarec na mizo. Njene oči so bile vlažne in plahe