Chapter

  1 MimoZ |         Oblečen je -- kaj nisem bil tudi jaz tako oblečen nekoč?
  2 MimoZ |         suknjo odpeto; morda je bil tudi moj obraz takrat, v tistem
  3 MimoZ |       predrznovesel, so se bleščale tudi moje oči v tako žarkem ognju...
  4 MimoZ |            luči! In zasijala je luč tudi na njegov obraz, vsega je
  5 MimoZ |            jo ljubil... Spoznal sem tudi to dolgo procesijo, naprej
  6 MimoZ |          blizu, tovariš od rojstva! Tudi v mojem srcu ni več upanja,
  7 OPresc|          prišel je Tone, ki je imel tudi veliko vrečo preko rame.
  8 OPresc|          bilo vse življenje zdaj in tudi sami smo bili drugačni.
  9 OPresc|         lazi in zmerom iste so bile tudi njive in črne tepke, ki
 10 OPresc|            vsak po dva krajcarja in tudi v malhah je bilo že nekaj.
 11 OPresc|      nobenega glasu ni bilo iz nje, tudi pes ni zalajal; ležala je
 12 OPresc|             tiho, med vrbami skrit. Tudi pot je bila lepa, gladka,
 13 OPresc|     Prijazno je bilo vse naokoli in tudi nam je bilo prijetno in
 14 OPresc|      Lojzetu so se zasvetile oči in tudi meni se je zasmejalo srce,
 15 OPresc|        jabolka, na sladko hruševko; tudi Hanca je mislila tako --
 16 OPresc|       hodila sta in sta molčala... ~Tudi Lojze je sanjal. Ali njegove
 17 OPresc|          noga stopila, se je vdrla. Tudi trava je bila še mokra in
 18 OPresc|            jabolka so se iztresala, tudi koruzen hlebec je padel
 19 OPresc|       pogledati drug drugemu v oči, tudi govorili nismo nič. Tihi
 20 OPresc|          pač pot in neprijetna, ali tudi konec je nekje... tista
 21 OPresc|            trave so rasli iz nje in tudi spodaj je rasla trava, videli
 22 OPresc|               je rekla Hanca zadaj. Tudi v meni se je zgenilo takrat --
 23 OPresc|          rekel, da bi se vrnili, in tudi mislil ni nihče... ~Razlila
 24 OPresc|       drugačna je bila pokrajina in tudi naše misli so bile drugačne.
 25 OPresc|            ni ne glasu ne svetlobe. Tudi tisti holm, ki je dremal
 26 OPresc|        upanje, to je bil holm... In tudi v‚like ceste ni bilo nikjer. ~
 27 OPresc|            bila kakor stara ženska, tudi velika materina ruta jo
 28 OPresc|            pa sem videl tisto misel tudi v Lojzetovih očeh in čutil
 29 OPresc|            kako se je bila vzbudila tudi v meni samem... ~Zabobnelo
 30 OPresc|     napolnil nam je malodušna srca. Tudi strah nas je bilo, tako
 31 OPresc|            upali ozreti. Že je bila tudi meni zmerom bolj prijetna
 32 OPresc|             laže so stopale noge in tudi Hanca se je bila nekoliko
 33 OPresc|         bila smrt. Vsi smo postali, tudi Hanca. Tone je sedel na
 34 OPresc|             ugasovala, ugasovalo je tudi mesto. In Lojzetu je klonila
 35 OPresc|          legel nato z vsem telesom. Tudi meni je bilo, kakor da bi
 36 OPresc|            Mavrica je bila ugasnila tudi na vzhodu so se spet spojili
 37 VTemi |            oken z razbitimi šipami; tudi ogledalo, ki je viselo med
 38 VTemi |           njih, je bil podoben Ani; tudi njegov obraz je bil resen,
 39 VTemi |          zunaj oblaki. ~In tedaj se tudi Tinetu ni hotelo več. Naslonil
 40 VTemi |         obraz ni bil nič več vesel, tudi v njenih očeh se je prikazala
 41 VTemi |    spreletelo jo je kakor bojazen. ~Tudi Tineta je bilo spreletelo
 42 VTemi | neprijaznega, in zato so bile težke tudi roke, kakor lesene; ležale
 43 VTemi |         omari!" ~"Nič več ga ni." ~"Tudi jabolka nobenega?" ~"Počakaj,
 44 VTemi |         napotila. In spomnila se je tudi na reči, ki bi jih drugače
 45 VTemi |          spodaj, Tine in Tončka, in tudi Ana je pogledala v izbo
 46 VTemi |             odhajala mati zmerom in tudi zmerom je tako hodila po
 47 VTemi |    poslednja svetloba, trepetala je tudi na plašnih obrazih, ki so
 48 VTemi |     prestrašila se je in umolknila. Tudi jok je bil prevesel in preglasen
 49 VTemi |            kakor metulj v soncu, in tudi ni glasno, kakor pesem;
 50 VTemi |        svetu in zato se zgodi čudež tudi zdaj. Kaj bi ne bil greh,
 51 VTemi |             in videla sta si v oči, tudi v lica sta si videla in
 52 VTemi |             ga mogel slišati nihče, tudi mati ne. Ko se je vrnila
 53 VTemi |             senca. In sence so bile tudi ob oknu, premikale so se
 54 VTemi |            ob oknu, premikale so se tudi po sobi, počasi, po prstih,
 55 VTemi |           domislila se je, da se je tudi mati tako prijemala za glavo,
 56 Greh  |            videl, da je otemnelo že tudi jabolko na visokem zvoniku
 57 Greh  |             Tone je bil bos in tako tudi njegovi koraki niso motili
 58 Greh  |             valovih, ki so peli, in tudi sam je bil samo val tega
 59 Greh  |           vsenaokoli, tako je legla tudi v njegovo srce in zastokal
 60 Greh  |            in se ni mogel geniti in tudi pred njim je čepelo in je
 61 Greh  |            vsenaokoli, tako je bila tudi v njegovem srcu; nič lepega
 62 Greh  |            mačka, tako se je bližal tudi on, ni hitel več in omahoval
 63 Greh  |            hitel več in omahoval in tudi tresel se ni več. Počasi
 64 Greh  |          mačka, mačiča, pridi!" ~In tudi smejal se je, s tihim, hudobnim
 65 Greh  |                Glej, vzpenjal se je tudi hrbet in se je krivil, mehko,
 66 Greh  |            zastokalo je, zajokalo. ~Tudi njegov glas je bil stokajoč,
 67 Greh  |         iztegnjeno; ni se genilo in tudi oči ni bilo več, nič se
 68 Greh  |            bežal bi in ni mogel. In tudi svetlo ni bilo več; ničesar
 69 Greh  |          več; ničesar ni več videl, tudi duri ne in iztegoval je
 70 Greh  |         potu in svetile so se belo; tudi hiše so se mu zdele prijazne
 71 Greh  |    podstrešju!" ~Gotovo je čula vse tudi ona, zakaj bi se zdaj lagal
 72 Greh  |      kamenitim križem in tako se je tudi slišalo vse. Slišalo se
 73 Greh  |        dobrodušno kakor zmerom, ali tudi njenim očem ni verjel. ~--
 74 Greh  |            daleč v temo, do hribov; tudi na levi so bile lehe in
 75 Greh  |           vztrepetal; spoznal ga je tudi učitelj. ~"He, kaj pa ti
 76 Greh  |           obrazu, da je jokala! ~-- Tudi ona ve. -- ~Ustnice so se
 77 Greh  |              da bi zajokal na glas. Tudi on je oprl glavo ob dlan
 78 Greh  |              Nihče ne ve ničesar in tudi greh ni bil... ~Zavzdihnil
 79 Greh  |           slišal in ne razumel. ~-- Tudi greh ni bil. -- ~V tistem
 80 Greh  |            podstrešje je še krvavo! Tudi deska še leži tam in duri
 81 Greh  |              čemu bi se zdaj mučil? Tudi na hlačah, na suknji je
 82 Greh  |             ali v strahu je bila že tudi zloba -- odpirale so se
 83 Greh  |           niti zvezde niso svetile, tudi meseca ni bilo -- tema je
 84 Greh  |            noč sama. In zastokal je tudi Tone, zakričal. Zgrabil
 85 Greh  |         prag in je gledala za njim; tudi on se je ozrl na ovinku,
 86 Greh  |            so bili mokri in blatni, tudi na obleki se mu je poznalo,
 87 Greh  |            srepo iz mladega obraza, tudi njegove besede so bile kakor
 88 Greh  |            in oči imaš vse rdeče." ~Tudi Tone sam je začutil, da
 89 Greh  |             in razgovarjali veselo. Tudi na ono stran, na vrt, so
 90 Greh  |      zatisnjene, ali slišal je vse, tudi če se je zganila bilka v
 91 Greh  |           je popil kavo, polizal je tudi sladkor, ki je bil na dnu. ~--
 92 Greh  |            ulici je bilo živahneje, tudi na stezi za vrtom. Na podstrešju
 93 Greh  |          treba misliti, ne skrbeti. Tudi jaz bi rad tako živel...
 94 Greh  |          kakor sem jih bil ostavil, tudi deska je morda še na istem
 95 Greh  |           ali ne. In potem bo jasno tudi vse drugo. -- ~Mislil je
 96 Greh  |           sinje sence so plavale že tudi po nebu. Stopal je po stopnicah
 97 Greh  |             nič jim ni na srcu. -- ~Tudi gozd je bil miren, prijazen,
 98 Greh  |              ni pripognil kolena in tudi prekrižal se ni. ~Plezal
 99 Tinica|           sam, tako se je spremenil tudi umetnik v njem. Njegove
100 Tinica|            več ni dvomil nad seboj. Tudi se ni žalostil, ker ni mogel
101 Tinica|     vprašujoče izza temnih vejic in tudi smehljajoče rdeče ustnice
102 Tinica|         ozrl na platno, se je ozrlo tudi nanj s platna, izza temnih
103 Tinica|             te ne bo nikoli več."  "Tudi jaz sem mislil, da se ne
104 Tinica|            nebo nad daljnim holmom. Tudi na njegovih licih, v njegovih
105 Tinica|             so mirno, kakor otroci. Tudi on je bil miren, komaj se
106 Tinica|            v izbi tiho in mirno; in tudi v njegovem srcu je bilo
107 Tinica|     spoznavala duša, so se odpirale tudi oči, ugledala je globoke
108 Tinica|            bila med njima, je legla tudi na njen obraz, na izraz
109 Tinica|            je minila, ali minila je tudi v njenih očeh. ~Narisal
110 Tinica|             vesela in radovedna... ~Tudi tisto noč je bil zunaj in
111 Tinica|          ustnice mirno in nedolžno. Tudi njegove besede so bile mirne
112 Tinica|           Tinica je videla, kako so tudi druge ženske strmele vanj
113 Tinica|             nikogar in zato je bila tudi obsodba hinavstvo. Lepo
114 Tinica|            je pljunil pred podobo. ~Tudi slika je bila hinavska,
115 NaGolg|             majhen, suhoten človek, tudi brez klobuka. Lasje so mu
116 LepaV |             žal ji je bilo sonca in tudi listja, ki je bilo nekoč
117 LepaV |           sonca, ki je že daleč, in tudi zaradi kostanjev vdovcev
118 LepaV |          Zasmejale so se njene oči, tudi njene ustnice so se narahlo
119 LepaV |       njegove, tako čiste in mirne; tudi v njih so bile sanje, bilo
120 LepaV |             lice. Zavzdihnila je in tudi smehljaja ni bilo več na
121 LepaV |         nasmehljala bi se mu v oči. Tudi on bi se ji nasmehnil in
122 LepaV |            več čutila njih toplote, tudi ni spoznala več prijazne
123 LepaV |          bolj napete in bolj rdeče, tudi frizura je bila drugačna.
124 LepaV |             žal ji je bilo sonca in tudi listja, ki je bilo nekoč
125 Zaljub|          vsa cerkev se je useknila; tudi jaz sem se useknil; zelo
126 Zaljub|             pa je bil bel golobček. Tudi jaz sem tak. In nad idealno
127 Zaljub|     poetično vsebino, poleg tega pa tudi globoke misli. Jaz sem opravil
128 Zaljub|             lepa. Ona je omožena in tudi njen mož je lep in prijazen
129 Zaljub|            v meni, da sem spremenil tudi stanovanje in ti veš, da
130 Zaljub|         tako moja navada. Vrhu tega tudi mežikam zelo rad." -- Glej,
131 Zaljub|         živel sam. Otrok je bila in tudi jaz sem bil otrok. O dnevi
132 Zaljub|             kurje oko, bi bil danes tudi že dvorni svetnik, tako
133 Zaljub|            napreduje čudovito... In tudi tista rdeča pentlja se mi
134 Zaljub|           obrvi, ne vejic na vekah; tudi las, zdi se mi, da ni imela;
135 Zaljub|           je okrenila in je udarila tudi bobnarico po prstih. In
136 Vedom |    hrepenenje ali zavist. ~Jakob -- tudi imena ga je bilo sram in
137 Vedom |       ženske, rad kakor lepo vreme. Tudi zaljubil se je bil že pogostokrat,
138 Vedom |           na glavo mučeniško krono. Tudi to je bilo potrebno; potrebno
139 Vedom |            prahu je ležala na njih; tudi hlače so bile oprašene do
140 Vedom |             Brigajo se ženske!" ~In tudi suknja je taka, da bi jo
141 Vedom |          pol pomilovalnim pogledom. Tudi Krničar je bil jetičen;
142 Vedom |           sta se ozrla na Krničarja tudi dolgi Greben, ki je vzel
143 Vedom |           politiko, in preostaje mi tudi še časa, da študiram, če
144 Vedom |       življenja na Dolenjskem... in tudi z neko zgodovinsko tragedijo
145 Vedom |     neprijetno mu je bilo pri srcu. Tudi ko je šel po sončni cesti,
146 Vedom |            ni brigala za toaleto in tudi za frizuro ne. Ni mislila
147 Vedom |             se je zgodilo ž njo. In tudi svojo izbo bi rad videl,
148 Vedom |            svojo izbo bi rad videl, tudi tam se je bilo pač mnogo
149 Vedom |             zalučala ob prihodu, in tudi klobuk je bil še na mizi. ~"
150 Vedom |          kabinet in se je zaklenil. Tudi k večerji ga ni bilo. ~IV ~
151 Vedom |          začudila in začudili so se tudi tovariši, ki so pili in
152 Vedom |           pol zaničujočim nasmehom. Tudi Jakob se je nasmehnil, ali
153 Vedom |          Kaj ti nisem pravil? Pa mi tudi tega nisi verjel! -- Prideš
154 Vedom |       Glavni prizor torej?... Glej, tudi jaz že dolgo nisem napisal
155 Vedom |         dolgo nisem napisal besede, tudi načrtov nimam. Eno samo
156 Vedom |            je ne napišem nikoli. In tudi jaz še nimam nič jasnega,
157 Vedom |         prizor stoji že čisto jasno tudi pred mojimi očmi ..." ~Jakob
158 Vedom |           bila brezštevilna okna. ~"Tudi tamle gori jih je umrlo
159 Vedom |             bila onadva tako polna? Tudi onadva sta stala ob poti
160 Vedom |          stenske ure. Tako je legel tudi na njegovo zunanjost tisti
161 Vedom |       jetičnemu Grebenu in nekoliko tudi debelušnemu Pasarju, ki
162 Vedom |           se je drugo zagrinjalo in tudi senc ni bilo več... Obrvi
163 Vedom |           njim in pred njim so bile tudi vse ure njegovega vsakdanjega
164 Vedom |          nizkotno in smešno je bilo tudi njih življenje, ali razloček
165 Vedom |             pa ni bil več pomečkan, tudi kravata ni bila več tako
166 Vedom |            bilo skoro sram, tebe pa tudi. Pa kaj, še godrnjati nismo
167 Sreca |             jugu velika črna glava, tudi roke so se že prikazale
168 Sreca |            se zmotovilile na zemljo tudi noge. Kobaca, nerodno kobaca
169 Sreca |           izginila hiša, izginil je tudi balkon, ni bilo več ne sončne
170 Sreca |         ravnine, ne gor kraj nje in tudi gozdov, v burji šumečih,
171 Sreca |       stresel, zazibala se je morda tudi hiša v gnilih tečajih, spodaj
172 Sreca |          knjigami, knjige so ležale tudi na tleh. ~Stopil je k oknu;
173 Sreca |       vztrepetal od srda, od straha tudi menda, ki se ga sam ni zavedal. ~"
174 Sreca |             kakor z nožem razrezan. Tudi teta Mara je bila majhna
175 Sreca |            bila majhna in drobna in tudi v njenih očeh se je poznalo,
176 Sreca |             zadušna senca; videl je tudi obraze in srd se je vzdignil
177 Sreca |         darujoče. Nič ti ne očitam, tudi ti ne očitam, da me nisi
178 Sreca |           hlapčevsko službo, manjši tudi od onih, ki stoje v tolpi
179 Sreca |          njem?" ~Hodila je hitro in tudi njemu so bili koraki lažji,
180 Sreca |             zmerom pesnik, Franc!" ~Tudi Francu se je zjasnil obraz,
181 Sreca |             tako se vrača življenje tudi vame. Zmerom še se oglasi
182 Sreca |        denarjem na pot?" ~"Upam si! Tudi ko bi imel za samo vožnjo,
183 Sreca |            stran. ~"Zbogom, Barica, tudi midva se še vidiva!" ~Dala
184 Sreca |       Barica!" je zaklical Franc in tudi njegov glas je bil malo
185 Sreca |            še interesanten, za silo tudi še Jurčičev -- ampak zmerom
186 Sreca |        Prijatelj, prosim te, pojdi! Tudi potico vzemi s sabo! Pojdi,
187 Sreca |            te malo pokratkočasim... Tudi jaz, glej, si želim dol,
188 Sreca |            najlepše, kar se imel... Tudi jaz sem nameraval reševati
189 Sreca |             kristjana, da praznujem tudi jaz ta sveti večer, ko je
190 Sreca |          nič več se ne zibljejo tla tudi noge se ne opletajo več
191 Sreca |         brki so bili skrbno gojeni, tudi frizura je bila velike hvale
192 Sreca |             in dika naše umetnosti. Tudi on je časih obupan in klavrn,
193 Sreca |      egiptovskih loncev tam doli?" ~Tudi Franc sam je pomislil in
194 Sreca |    grenkosti. Zableščalo se je bilo tudi njemu in videl je svetlobo,
195 Sreca |             ugledal je teto Maro in tudi Gorjanca, ki je vstal izza
196 Sreca |               Franc je bil miren in tudi krog njegovih ustnic je
197 Pozdr |         kričanje pijanih izvoščkov. Tudi na moj obraz je bila pala
198 Pozdr |          gibkih dunajskih teles, in tudi jaz sam sem bil del tega
199 Pozdr |             nič in ne pobožne lune; tudi ni bilo dreves, ne trave,
200 Pozdr |         kankan... Tako sem zaplesal tudi jaz, in sem zapel razposajeno
201 Pozdr |      krvavečimi ustnicami v srce in tudi moje srce je krvavelo...
202 Pozdr |             pa košarico rdečih rož; tudi kratko, pisano krilce je
203 Pozdr |     neizmerno hlapčevski obenem... ~Tudi ona se je vzradostila, zažarela
204 Pozdr |             in ne samo na ustnicah, tudi na besedah, v očeh, na licih
205 Pozdr |               Potolaži se, Dorilis, tudi meni ni ostalo veliko! -- ~
206 Pozdr |          Matere Božje na Brezju...  Tudi ona se je sklonila in je