Chapter

  1 MimoZ |  naravnost proti cilju, kakor si ga je bil izmislil v svoji
  2 BrezD |        bolečini ni govoril; bilo ga je sram, tujca na vsem božjem
  3 BrezD |          bi govoril v jeziku, ki ga sam ni razumel, ki ga je
  4 BrezD |         ki ga sam ni razumel, ki ga je slutilo komaj koprneče
  5 BrezD |       vsako uro nove evangelije, ga je gnetel kakor testó --
  6 BrezD |        Ali si bil kaj doma?" sem ga prašal. ~Ozrl se je z nemirnim
  7 BrezD |          Če bi stopil v kup‚, bi ga potegnilo za vrat in za
  8 BrezD |         bi doma nikjer, zakaj ni ga v tvojem srcu... ~In koprnenje
  9 OPresc|      glasom, pobral je kamen ter ga zalučil za nami. ~"Lakota
 10 OPresc|         je bil privezan na njej, ga je potegnila siloma nazaj,
 11 OPresc|    gledalo na nas in bali smo se ga. Deževalo je močneje v tenkih,
 12 OPresc|  prekrižala. ~Tisti holm, ki smo ga videli prej na desni, je
 13 OPresc|         večje nego Hanca; držala ga je z eno samo roko, in ker
 14 OPresc|         Ni konca! Ni konca!" ~Ni ga bilo. Dolgo smo že hodili,
 15 OPresc|      preko luž in jarkov, ko smo ga ugledali... ~Tedaj pa se
 16 OPresc|             To je dogodek, ki se ga spominjam v teh časih neutešenega
 17 VTemi |        Švignil je mimo in nikjer ga ni bilo; kakor cesarjev
 18 VTemi |      kolači... "Hí-i!" in nikjer ga ni bilo več. ~Tončka je
 19 VTemi |        kruha v omari!" ~"Nič več ga ni." ~"Tudi jabolka nobenega?" ~"
 20 VTemi |          bil tih in boječ; strah ga je bilo tišine in ni se
 21 VTemi |        lačen. Pa pride gospod in ga potrka po rami..." In nekoč
 22 VTemi |          je dušil njen jok in ni ga mogel slišati nihče, tudi
 23 VTemi |      pričarani. Gledali so in so ga videli tam na pragu še zmerom;
 24 Greh  |       zdelo se mu je pozneje, da ga je bil nekdo poklical --
 25 Greh  |         okrenil, zakaj poklicalo ga je bilo zadaj -- pritajen
 26 Greh  |         se mu več samo zdelo, da ga nekdo kliče; in kliče s
 27 Greh  |     odkoder je bil prišel. ~Bilo ga je strah in žalosten je
 28 Greh  |          jarku. Bal se je, da bi ga kdo ne ogovoril sredi prazne
 29 Greh  |          bil morda v krčmo. Tone ga je spoznal od daleč in je
 30 Greh  |        in je vztrepetal; spoznal ga je tudi učitelj. ~"He, kaj
 31 Greh  |         Nisem lačen." ~Pogledala ga je začudeno in plašno, ali
 32 Greh  |       bil Bog obrnil od njega in ga ne mara poslušati. In ko
 33 Greh  |    Martin mladega psa. Tam zunaj ga je ubil, ob potoku, s kolom
 34 Greh  |        črno pego na čelu. Martin ga je ubil in ga je vrgel v
 35 Greh  |       čelu. Martin ga je ubil in ga je vrgel v potok, in ker
 36 Greh  |          postelji in velik strah ga je izpreletel. ~-- Kako
 37 Greh  |          spet in se je odel, ker ga je vročina minila in se
 38 Greh  |     obraz in roke, drgnil je, da ga je bolelo, in nato je vrgel
 39 Greh  |        Sklonila se je k njemu in ga je pobožala po obrazu. ~"
 40 Greh  |           in zaspi!" ~Prekrižala ga je in je vstala. ~Tresel
 41 Greh  |     razločnejši je bil... ~Strah ga je bilo, ali v strahu je
 42 Greh  |      glas zmerom tišji, komaj še ga je razločil iz tišine. In
 43 Greh  |          mu je zdel znan, slišal ga je bil že nekoč -- proseč,
 44 Greh  |          Ozrl se je, kakor da bi ga bilo poklicalo, in glej,
 45 Greh  |      Sklonil se je niže -- strah ga je bilo, od zlobe se mu
 46 Greh  |         je po krvi -- klicale so ga strašne svetle oči, vabile.
 47 Greh  |          je spal mirno, in obšla ga je globoka groza. Bratove
 48 Greh  |   velikim molitvenikom v roki in ga je pogledala začudeno. ~"
 49 Greh  |       čakal. -- ~Skoro vesel čut ga je obšel, ko se je domislil
 50 Greh  |          fant, zaspal je! Ali bi ga prijel za ušesa!" Na sredo
 51 Greh  |          srcu, ne gane se, tišči ga k tlom... ~Romal je križem
 52 Greh  |         se v dolino. Spočetka so ga žulili čevlji, ki jih ni
 53 Greh  |          nog, hodil je, koder so ga nosile. Sonce se je vzpenjalo
 54 Greh  |         videl odprte duri. Morda ga je celo poklicalo, kakor
 55 Greh  |        že vstajajo. -- ~Zabolelo ga je in ni pomislil nič in
 56 Greh  |         sem bil, v lazih." ~Mati ga je pogledala in se je prestrašila.
 57 Greh  |        bil majhen in ubog, kakor ga še ni videla. Tone je bil
 58 Greh  |       Ali Tone je molčal, bolela ga je njena ljubezen. ~"Jej,
 59 Greh  |       spodaj, se je skril, da bi ga kdo ne opazil. ~-- Kako
 60 Greh  |       Prišle so, ali razveseliti ga niso mogle. Sanjal je in
 61 Greh  |          bo nikoli. -- ~In strah ga je hipoma minil, šel je
 62 Greh  |          se je je in izpreletela ga je groza, ni je mogel prijeti. ~
 63 Tinica|     svetlo pobeljena in pohištvo ga ni oviralo, kadar se je
 64 Tinica|     vstajenje. In nebesa sama so ga blagoslovila. Odprle so
 65 Tinica|         resničnega življenja, ki ga je ustvarila njegova čista
 66 Tinica|        bil v njegovem srcu in ki ga je gledal, koderkoli je
 67 Tinica|          mu bili znani, ulice so ga pozdravljale, nasmihali
 68 Tinica|  življenje, ki mu je bil ubežal, ga je pozdravljalo z veselim,
 69 Tinica|         je kakor na vrvi, vodilo ga je kakor slepca in prišel
 70 Tinica|          ne povrnem več." ~Strah ga je bilo in stud mu je segal
 71 Tinica|         ob vsaki močni želji, če ga je obvladala nenadno, sključil
 72 Tinica|        nego divje življenje samo ga je rušil strah pred tem
 73 Tinica|     jesen je bila zunaj... Strah ga je bilo tistih noči, ko
 74 Tinica|          na postelj, položile so ga nanjo tiste divje noči;
 75 Tinica|      njegovem srcu, ali prevpilo ga je glasno veselje nad svetlim
 76 Tinica|       zdaj sijalo, in preglasilo ga je zmagoslavno zvonjenje
 77 Tinica|    belimi praznimi očmi in groza ga je bilo, kadar se je nagnil
 78 Tinica|      otroško ljubeznijo. Ljubila ga je, zato ker jo je bil prvi
 79 Tinica|          bonbonov in oklenila se ga je okoli vratu z obema rokama;
 80 Tinica|         dalje je mislil in obšlo ga je kesanje. ~Kako je bilo
 81 Tinica|        mladi fant... ~Vdrugič se ga je domislil in vztrepetal
 82 Tinica|        ležalo težko na ramah ter ga tiščalo k tlom... Domislil
 83 Tinica|        Komaj ozrla se je nanj in ga je ostavila... ~V tistem
 84 Tinica|          njegovega poželenja, ki ga je bilo srce polno. ~Prinesel
 85 Tinica|    njegovega obraza; oklenila se ga je časih za roko, da se
 86 Tinica|         tako hitite?" ~In držala ga je za roko in je postala
 87 Tinica|     žalosten je bil. ~Sredi poti ga je obšel strah. Samo še
 88 Tinica|         to je bilo hinavstvo. Ni ga na svetu človeka, ki bi
 89 NaGolg|       sive. Nič se ni upiral, ko ga je držalo za lakti dvoje
 90 NaGolg|    koleni óbnja. Človeka, ki sta ga spremljala, sta bila zelo
 91 NaGolg|  prepiral bi se!" ~Potegnila sta ga krepkejše, tako da je podrsal
 92 NaGolg|       zgrudil na kolena. Roke so ga potegnile sunkoma kvišku,
 93 NaGolg|      sunkoma kvišku, dvignile so ga in opotekal se je dalje.
 94 NaGolg|      mogel jokati. ~"Jezus, tepo ga!" ~Strmel je z velikimi
 95 NaGolg|          Ali si videla? S pestjo ga je udaril!" ~Ona se ni zgenila;
 96 LepaV |      glavo njegovo na kolena ter ga malo pobožala, tako morda,
 97 LepaV |         mir je bil v duši, da bi ga motila, če bi zgenila z
 98 LepaV |             Bil je edini, ki sem ga ljubila." ~Nato pa so se
 99 LepaV |        ne slišal v sobo in da bi ga iznenadila. Tako je odprla
100 LepaV |    vzdignilo se je hrepenenje in ga je vsega ovladalo, tako
101 LepaV | ponesrečen poskus... ~Izpreletel ga je mraz, ko se je ozrla
102 LepaV |        se je počasi in je šla in ga je ostavila. Na pragu ji
103 Zaljub|       FANTAZIJA~V gostilnici sem ga dobil, siromaka, in zabolelo
104 Zaljub|      zabolelo me je srce, ko sem ga ugledal. On pa je bil vesel,
105 Zaljub|  priznano lep. Še vsi kritiki so ga hvalili -- na ta hinavski
106 Zaljub|         prijazen človek, ali jaz ga nimam rad. Moj prijatelj
107 Zaljub|          preobrata. ~"Kako da si ga spremenil? Saj si še zmerom,
108 Zaljub|        sabo njeno življenje, sem ga živel sam. Otrok je bila
109 Zaljub|   črnolasega fanta, izbrisal sem ga iz življenja, ni ga več
110 Zaljub|          sem ga iz življenja, ni ga več in jaz sem stopil na
111 Zaljub|        lepo preteklost, potisnil ga v brezdanji nič ter se polastil
112 Zaljub|        segajo po bogastvu, ki si ga bil nakopičil v teku dolgih
113 Zaljub|       več živa duša; pokopali so ga v zgodovino... O, prijatelj,
114 Zaljub|       tako pozno, prijatelj, sem ga našel... No, ne govorimo --
115 Zaljub|          prijaznega doma, ki sem ga iskal tako dolgo, prijatelj,
116 Zaljub|          Nekdo je prišel mimo in ga je brcnil v stran. ~* ~Po
117 Zaljub|         in oprašeni od prahu, ki ga je prinašal veter v celih
118 Zaljub|         razkošen in bogat, kakor ga ni imela sama gospa Humbertova!
119 Zaljub|        odpravljam?" ~Vprašal sem ga molče. ~"K nji... Zdaj stojim
120 Zaljub|        in komaj sem se osvestil, ga ni bilo več. ~Zunaj je vzhajala
121 Vedom |    zaničuje to življenje. Ali ni ga zaničeval; frazo o zaničevanju
122 Vedom |     zavist. ~Jakob -- tudi imena ga je bilo sram in imenoval
123 Vedom |      roke, zdelo se mu je, da se ga oklepa z vsem vitkim, mehkim,
124 Vedom |          izpregovoril on in sram ga je bilo neumnih besed; v
125 Vedom |     kartali. ~"Ali te je ujela?" ga je vprašal dolgi, jetični
126 Vedom |          obetajočega talenta. Če ga je kdo vprašal, mu je odgovoril
127 Vedom |   kozarec; skočil je k Jakobu in ga je zgrabil za prsi. "Ali
128 Vedom |      toliko svobodno, posebno če ga hraniš za zaklenjenimi durmi.
129 Vedom | zamolčati prepričanja, zakleniti ga za varne duri; -- na semenj
130 Vedom |           Tisto življenje, ki si ga je bil zaželel in ki se
131 Vedom |          je bil zaželel in ki se ga zdaj ni zavedal, kakor se
132 Vedom |          se ni zavedal zraka, ki ga je dihal. Odprl je bil oči
133 Vedom |     tistega malega življenja, ki ga je tako lahko in sladko
134 Vedom |          stanovanja... ~Zabolela ga je glava, položil je pero
135 Vedom |         zaklenil. Tudi k večerji ga ni bilo. ~IV ~Ko je zaklenil
136 Vedom |          in bi se ne zavedal, da ga diha, bi govoril kakor drugi
137 Vedom |         bil svež, malo hladen in ga je božal prijetno po čelu
138 Vedom |          širokih ulic; znanci so ga čakali v veliki svetli gostilnici
139 Vedom |          svetli gostilnici in ni ga bilo. Čakali so ga samo
140 Vedom |         in ni ga bilo. Čakali so ga samo ta večer, nato so ga
141 Vedom |        ga samo ta večer, nato so ga pozabili, kakor pozabijo
142 Vedom |          vedomcem. Kogar zgrabi, ga ne izpusti več, dokler mu
143 Vedom |       misliš, da sem plagiator?" ga je vprašal Krničar s šaljivim,
144 Vedom |        je bilo pri srcu in strah ga je bilo Krničarjevih besed. ~"
145 Vedom |         zahrepenel po njem in ki ga zdaj uživaš, prijatelj,
146 Vedom |         in preslab je bil, da bi ga vzdignil, treščil ob tla...
147 Vedom |         bi stvaril življenje, ko ga lahko živim? ~Ko lahko živim
148 Vedom |      isto življenje, ali smatral ga je za nepotrebno in neumno,
149 Vedom |     skoro prestrašil, spreletelo ga je in ni vedel kaj. ~"Kaj
150 Vedom |   zdrznil, je pomislil, zabolelo ga je v glavi, v srcu... Ali
151 Sreca |        dolžan življenje, kolikor ga je v meni. O sladka dolžnost,
152 Sreca |        življenje prezgodaj in se ga ni ustrašil, temveč je vzel
153 Sreca |    svetile v temnem ognju, ki se ga je bala. ~"Prihodnji mesec,
154 Sreca |        življenje? Kaj je res, da ga dočakam?" ~Kakor silna šumeča
155 Sreca |       Franc je stopil predenj in ga je stresel za ramo. ~"No,
156 Sreca |         straha tudi menda, ki se ga sam ni zavedal. ~"Hlapec!
157 Sreca |           poznal sem pesnika, ki ga je bil poslal sam Bog med
158 Sreca |         najboljših svojih stvari ga je bilo sram in kakor v
159 Sreca |          del pa je tisti, ki nas ga je sram..." ~Franc je govoril
160 Sreca |     preponižen je dar, ki sem ti ga bila prinesla in zato nisi
161 Sreca |          ne bilo bi dobro, da bi ga lovili: kadar mu bo mraz
162 Sreca |         je na cerkveno uro in že ga je bilo strah, da ne pride. ~"
163 Sreca |    Prijel se je za klobuk; veter ga je bil zgrabil pod pazduho
164 Sreca |       bil zgrabil pod pazduho in ga je potisnil na sredo ceste.
165 Sreca |           vesel je bil burje, ki ga je grabila za suknjo, igrala
166 Sreca |          Goreti kakor poleno, ki ga je bil pozabil pastir v
167 Sreca |           on pa je suženj, kamor ga primeš! -- Ne maram več
168 Sreca |        uboge mlade rame in ki si ga bila zadela radovoljno?
169 Sreca |          Moje življenje, kolikor ga je še bilo, pa se je poslovilo
170 Sreca |     naloga, da hodim za njim, da ga ne izgrešim... Komaj da
171 Sreca |         svojega življenja, nisem ga videl, ne mogel bi ga otipati.
172 Sreca |      nisem ga videl, ne mogel bi ga otipati. Zdaj pa sem ga
173 Sreca |          ga otipati. Zdaj pa sem ga ugledal nenadoma, objel
174 Sreca |       ugledal nenadoma, objel bi ga lahko in poljubil. In krasno
175 Sreca |        sem šel za njim, kamor so ga vodili koraki... Vstal je
176 Sreca |       hipu bi omahnil, sunila bi ga burja s silno pestjo, zakrohotala
177 Sreca |    naslonil se malo ob zid... Ni ga mogoče dohiteti in če bi
178 Sreca |    naravnost nanj in njen pogled ga ni spremljal, ko je hodil
179 Sreca |          zlagano javkanje, ki me ga je sram!" ~"Kakor njega
180 Sreca |        srce v bolestnem čutu, ki ga sam ni razumel. ~"Tedaj
181 Sreca |       zajokala na glas. Gorjanec ga je prijel pod pazduho. ~"
182 Sreca |          bi ogovarjal otroka, ki ga je strah in si ne upa ostati
183 Sreca |         Franc ozrl in izpreletel ga je mraz po životu. Na stopnicah
184 Sreca |   posebni in smešni način, kakor ga rešujejo v svojih otročjih
185 Sreca |     hotele otipati dušo in da so ga pitali z usmiljenjem in
186 Sreca |       Dober zdravnik je, spoštuj ga! Izpitov še nima, pa jih
187 Sreca |       stala sredi mize. ~"Poznaš ga. To je nada in dika naše
188 Sreca |        in poslednje pismo, ki ti ga pišem iz teh krajev. Zakaj
189 Sreca |       umori človeka hudo. ~Umori ga in ga ozdravi. Razžene mu
190 Sreca |       človeka hudo. ~Umori ga in ga ozdravi. Razžene mu megle,
191 Sreca |          je stal na pragu, kakor ga je videla v svojem srcu. ~
192 Sreca |        ki je vstal izza mize ter ga pozdravil s prešernim nasmehom,
193 Sreca |    rokopis na mokra tla. Pobiral ga je in ko se je sklonil,
194 Sreca |        je šumela spodaj in obšla ga je čudna misel. Iztegnil
195 Sreca |     zatemnele pokrajine. Spravil ga je v suknjo in je odkobalil,
196 Pozdr |         ji nagelj rdeč in sem ji ga vtaknil v nedrije,; samo
197 Pozdr |    slovenskega rodoljuba, ki sem ga bil srečal zadnjič na cesti.
198 Pozdr |    vesela sva bila. Zunaj, da bi ga dosegel z roko, je soplo
199 Pozdr |          skromnega brašna, ki si ga bila vzela s sabo na svojo
200 Poet  |    majhen in šibek je bil, pa so ga pognali na cesto in so zaloputnili
201 Poet  |        prišli do sonca, skoro so ga že zakrili. Ni poznal cilja
202 Poet  |      čudnim rdečim prahom, kakor ga ni videl še nikoli. Zgodilo
203 Poet  |       iztegnila dolga robida ter ga oprasnila nalahko po roki,