Chapter

  1 MimoZ |        vesel smehljaj; moj obraz pa je ostal miren, moje oči
  2 MimoZ |          moje oči že trudne, ali pa je bila zares že legla večerna
  3 MimoZ |  brezuspešnost tega početja, ali pa se je počutil dobro v svojem
  4 BrezD |      pozneje, čez mesec dni, ali pa še prej... Dolgo že nisem
  5 BrezD |         ampak čez mesec dni, ali pa še prej... Čas je; tako
  6 OPresc|        Zdaj je pač že mrtev, ali pa se je izgubil v svetu, ki
  7 OPresc|       farne cerkve. Vseokoli nas pa je bila božja samota. ~Domenili
  8 OPresc|  jabolkom; vzdigal se je zvonik, pa se ni mogel vzdigniti visoko;
  9 OPresc|         bliže proti pragu. Tedaj pa so se oglasili urni ženski
 10 OPresc|          del rožnega venca; Tone pa je bil opazil, da sliši
 11 OPresc|       Samo troje hiš je, naokoli pa gozd samega sadnega drevja.
 12 OPresc|         je zasmejalo srce, Hanca pa je pospešila korake. Same
 13 OPresc|          bila bela in bolna, oči pa so se bleščale kakor dvoje
 14 OPresc|          se napotili dalje. ~Pot pa je bila zmerom bolj pusta.
 15 OPresc|      hodili smo in padali, konca pa ni bilo nikoli, kakor da
 16 OPresc|        potem za hribom. Na desni pa je bila velika odprta ravan,
 17 OPresc|          skoro do kolen. ~"Lojze pa je stopil dalje po deski. ~"
 18 OPresc|          tedaj je to steza. Čemu pa bi jih bili položili?" ~
 19 OPresc|          nismo videli neba. Nebo pa se je temnilo zmerom bolj,
 20 OPresc|      lika cesta. Po veliki cesti pa se vrnemo. ~Ali zdaj se
 21 OPresc|          srepo in naravnost, oči pa so mu bile rdeče obrobljene.
 22 OPresc|        je komaj sam razumel. Jaz pa sem videl tisto misel tudi
 23 OPresc|          in je izginila, za goro pa je zabobnelo. ~Hanca se
 24 OPresc|         večnost, Hanca... ~Tedaj pa me je čudno spreletelo po
 25 OPresc|       sva se z Lojzetom. ~Takrat pa je zazvenelo čudno, kakor
 26 OPresc|        okroglo in spolzko; opore pa ni bilo. Stali smo pred
 27 OPresc|       strašno pot. Na oni strani pa je ostal Tone sam. Gledal
 28 OPresc|      skokoma na tej strani. Nato pa se je opotekel in je padel. ~"
 29 OPresc|       ravan in vse življenje. Mi pa smo hodili v kolobarju in
 30 OPresc|        smo ga ugledali... ~Tedaj pa se je zgodilo kakor čudež.
 31 OPresc|       svetilo v mavrici. Mavrica pa je ugasovala, ugasovalo
 32 OPresc|      oblaki in deževalo je. Meni pa se je zdelo tedaj, da smo
 33 VTemi |         prašilo je v sobo. ~Soba pa je bila majhna in skoro
 34 VTemi |           Napravila je luč. ~Luč pa je bila čudna tisti večer,
 35 VTemi |          Ali je ugašala luč, ali pa so rasle sence ter pile
 36 VTemi |    utihnili. ~Od veselega upanja pa je ostala v srcu kal, klilo
 37 VTemi |           ves žalosten in lačen. Pa pride gospod in ga potrka
 38 VTemi |         želel v svet, bogve kam. Pa se pripelje mimo lepa kočija
 39 VTemi |        šel v cerkev in je molil. Pa pride zjutraj gospod in..."
 40 VTemi |          drugemu. ~"Pridi kmalu, pa z materjo pridi!" sta prosila
 41 VTemi |          duri, v tistem trenutku pa se je prestrašila in sta
 42 VTemi |       premikale, molile so, srce pa ni vedelo o molitvi. Ko
 43 VTemi |         sta se bila tesno, odeje pa nista marala preko glave;
 44 VTemi |         je segal do peta, obraza pa niso mogli razločiti, zato
 45 VTemi |      kakor v silnem mrazu, glasu pa ni bilo iz ust. ~Temna je
 46 VTemi |      potrkavalo še zmerom. Tedaj pa so se oglasili zunaj mnogoštevilni,
 47 Greh  |     kresnica v temnem grmu. Nebo pa se je še svetilo, v prelepi
 48 Greh  |    pomislil: ali plezam navzgor, pa se mi samo zdi, da hodim
 49 Greh  |    navzdol? -- Zastokal je, glas pa je bil cvileč, proseč, prihajal
 50 Greh  |             Pozno si zvonil! Kaj pa si počel tako dolgo tam
 51 Greh  |       nocoj, le mimogrede, jutri pa stopi predenj in vpraša
 52 Greh  |         prijazni in brez zla. On pa je šel mimo truden in upognjen,
 53 Greh  |          pentljo na vratu. ~"Kam pa, Tone?" ~Bližal se je počasi;
 54 Greh  |        sem jo bil po očeh. Jutri pa stopi predme in me vpraša
 55 Greh  |       Stopila je v štacuno; Tone pa je pomislil, če bi zdaj
 56 Greh  |          tudi učitelj. ~"He, kaj pa ti tako pozno? Zakaj se
 57 Greh  |          in se ni več ozrl, Tone pa je gledal za njim. ~-- Ni
 58 Greh  |          Vstopim v božjem imenu, pa naj se zgodi karkoli. -- ~
 59 Greh  |         Bog bo pomagal!..." Tone pa je vedel, da ne bo nikoli
 60 Greh  |  napravljal bi se v cerkev, mati pa bi nalivala kavo in govorila
 61 Greh  |         Ne morem, mati!" ~"Moli, pa boš zaspal; prekrižaj se!" ~
 62 Greh  |        ni bil. -- ~V tistem hipu pa se je spomnil, kako je ubil
 63 Greh  |    zabrizgnilo je naokoli. Potok pa je rastel, že so se bočili
 64 Greh  |          jo je razprostrl. ~"Kaj pa delaš, Tone?" ~-- Nič ni
 65 Greh  |        znotraj vse izumrlo. Nato pa se je vzdignil klanec strmo
 66 Greh  |          zakaj nisem šel k maši, pa povem vse po vrsti, naj
 67 Greh  |         mati je čakala. ~"Kakšen pa si, Tone? Kod si hodil?" ~"
 68 Greh  |     bolan, misli! -- ~"Po kosilu pa ležeš, Tone; ves slab si
 69 Greh  |        veliko slastjo, po kosilu pa je splezal po vegastih,
 70 Greh  |            Govoril si in kričal, pa ni bilo razumeti ničesar...
 71 Greh  |          za vrtom. Na podstrešju pa se ni shladilo; zaduhlo
 72 Greh  |         se smejó vsi! Starci so, pa se smejó kakor otroci, in
 73 Tinica|        in se je smehljala, njemu pa se je zdelo, da je zadišalo
 74 Tinica|         Že so se zaprle duri, on pa je stal sredi izbe in je
 75 Tinica|     šalom, malo zadaj, ob desni, pa je zelenel rožmarin. Mehka,
 76 Tinica|     segal do grla, v studu samem pa je bila že slast, je bilo
 77 Tinica|        spomlad je bila zunaj, on pa jo je prepil, prespal; in
 78 Tinica|         rezala bolečina, ustnice pa so se smehljale: "Prav in
 79 Tinica|          zastor spustil... Potem pa je bilo vse lepše in Tinica
 80 Tinica|         čiste beline lic. Ozadje pa je bilo glasnobarvno, pozlačeno,
 81 Tinica|        Tinice tenkih belih rokah pa je bila zlata posoda za
 82 NaGolg|        nekoliko zardela, ustnice pa so bile napete in resne. ~
 83 NaGolg|          v hlačnih žepih, obrazi pa veseli in objestni. Zasmejali
 84 NaGolg|         sta se nasmehnila. ~"Kaj pa je storil?" ~"Škornje je
 85 LepaV |     legajo tiho na srce. ~Takrat pa je bilo sonce še visoko
 86 LepaV |          odhajala žalostno, nato pa je stopila ter se lepo nastanila
 87 LepaV |          ima in na oknu so rože. Pa se bliža večer, topli spomladanski
 88 LepaV |          srcem. ~On, na priliko, pa je pripovedoval o tistih
 89 LepaV |       daljnodaljno svobodo. Zdaj pa se pomika vlak tako počasi,
 90 LepaV |        ki sem ga ljubila." ~Nato pa so se sanje utrudile, skoro
 91 LepaV |         drobna kapljica krvi, ki pa se pozneje, bogvekdaj, nenadoma
 92 LepaV |    vzdramila. Ob tistem trenotku pa je začutila na svojih ustnicah
 93 Zaljub|      srce, ko sem ga ugledal. On pa je bil vesel, ker me je
 94 Zaljub|          in nespoštljivo, v srcu pa je bil bel golobček. Tudi
 95 Zaljub|         finta je že stara. ~Zdaj pa malo poezije. "Ali niso
 96 Zaljub|     poetično vsebino, poleg tega pa tudi globoke misli. Jaz
 97 Zaljub| pripovedujejo to in ono, Verjeti pa jim ni veliko. Jaz na priliko --
 98 Zaljub|          zdi človek smešen, meni pa se gnusi, Razen sebe poznam
 99 Zaljub|       hitim, da se operem. ~Zdaj pa sem jo videl vdrugič in
100 Zaljub|          ogovoril natakar. "Čemu pa ste zardeli?" me je prašala. "
101 Zaljub|         pljunil prednje -- jutri pa so že dvorni svetniki ali
102 Zaljub|          dvorni svetnik, tako bo pa šele jutri. Glej, na tak
103 Zaljub|      svetu zmerom. Iztegni roko, pa se že dotakneš ob komolec
104 Zaljub|        in vse je izginilo. Kužek pa je ostal spodaj s tisto
105 Zaljub|       tako je šla za zmerom. Jaz pa sem romal ves večer po tihih,
106 Zaljub|         ves čas je gledala nanj, pa se ni ganil. Ta gumb je
107 Zaljub|          nego cestni pometač. On pa misli trdno, da je narodov
108 Zaljub|          lažnivih eksistenc. Kaj pa je na priliko tisti človek,
109 Zaljub|        čisto navaden pljuvalnik! Pa mu reci, no, pa pljuni vanj!...
110 Zaljub|      pljuvalnik! Pa mu reci, no, pa pljuni vanj!... O, koliko
111 Vedom |        človek od daleč; od blizu pa je ni treba gledati. ~Grenkobe
112 Vedom |     Ampak toliko takta bi ji bil pa vendarle prisodil, da bi
113 Vedom |    mizerere na grobu, filisterij pa bi živel veselo dalje in
114 Vedom |  prijatelj, izprezi nemudoma ali pa švrkni veselo ter poženi
115 Vedom |         Nobene prihodnosti! Tako pa sem v tesni zvezi z dnevnim
116 Vedom |      zaklenjenimi durmi. Drugače pa je z žurnalistom. Prodal
117 Vedom |          se ukvarjam... naposled pa me zelo vznemirja in vabi
118 Vedom |          kakor opravičujoč; nato pa je nadaljeval hlastno in
119 Vedom |          iz prepričanja. Krničar pa se je bil zamislil. Izpregovoril
120 Vedom |         in sanjal prijetno. Zdaj pa si se vzbudil, ali iz groba
121 Vedom |   pogledal nekoliko osupel, nato pa je odgovoril zamišljen: ~"
122 Vedom |          ker se je naveličala... Pa že prej, že prej..."  Prihajali
123 Vedom |       majhnim kladivcem. ~"Morda pa je vse to neumnost? Slabo
124 Vedom |       zavedal svojih besed. Tako pa jih je gledal natanko in
125 Vedom |         pili in kartali. ~"Odkod pa ti?" je vprašal debeli Pasar
126 Vedom |     visoko rdeče obrvi. ~Krničar pa se ni bil začudil; ozrl
127 Vedom |  prihajam, iz življenja!" ~"Kako pa je tam?" je vprašal Krničar
128 Vedom | neprenehoma..." ~"Saj sem rekel, pa nisi verjel... Kaj pa vedomec?" ~"
129 Vedom |     rekel, pa nisi verjel... Kaj pa vedomec?" ~"Kaj bi? Kar
130 Vedom |            Pozna se ti, siromak! Pa bi mi bil verjel, ki imam
131 Vedom |         bil, kjer si bil -- tako pa siliš drugam in zdaj si
132 Vedom |          bi se upiral!" ~"Koliko pa si napravil v tem času?"
133 Vedom |      prestrašen je bil. ~Krničar pa se je smejal na glas. ~"
134 Vedom |             Kaj ti nisem pravil? Pa mi tudi tega nisi verjel! --
135 Vedom |          o življenju, o vedomcu, pa še sam ne veš, kaj je bil
136 Vedom |           je priznal Jakob, nato pa se je domislil. ~"Ali pač,
137 Vedom |          je vprašal: ~"En prizor pa je že gotov, že čisto jasen?
138 Vedom |       nekoliko začudil. ~Krničar pa je vprašal dalje in njegov
139 Vedom |          v družbo. Njegov klobuk pa ni bil več pomečkan, tudi
140 Vedom |       bile napete, vesele. ~"Kaj pa je s tabo?" je vprašal Krničar.
141 Vedom |        je vprašal Krničar. Jakob pa se je skoro prestrašil,
142 Vedom |        zasvetil v očeh. ~Mihelec pa se je smehljal, ni vedel,
143 Vedom |       Potrpi, prijatelj, zdaj te pa nekaj vprašam. Kje si bil
144 Vedom |       toda obmolknil je. Krničar pa je napeljal razgovor na
145 Vedom |         je bilo skoro sram, tebe pa tudi. Pa kaj, še godrnjati
146 Vedom |        skoro sram, tebe pa tudi. Pa kaj, še godrnjati nismo
147 Vedom |        si nisem mogel. Življenje pa je bilo vendarle in v svojem
148 Sreca |          jezika? Ti, ti tam doli pa si vedela, kako te ljubim,
149 Sreca |         hinavski! Bolan sem bil, pa niso videli moje bolezni.
150 Sreca |        kjer sem jo bil nastopil, pa do mojega podnožja se še
151 Sreca |     imela velik dežnik, v levici pa molitvenik v bel robeč zavit.
152 Sreca |        sodijo, da sem bolan! Ako pa je blizu konec -- čemu med
153 Sreca |         po vrsti!" ~"Nič ni! Kaj pa te je tako vznemirilo?" ~"
154 Sreca |   razumeš ničesar?" ~"Razumem -- pa saj ne bodo nič opravili!
155 Sreca |    iztrgal iz srca to ponižnost, pa če bi šlo zraven pol omahljivega,
156 Sreca |     bedasto navdušenem feljtonu; pa je prišel v kavarno in je
157 Sreca |       groš, ne bi je kupil! Zdaj pa pomisli, če bi prišla taka
158 Sreca |          ponižnost! -- Ti, fant, pa napravi narobe! Delaj, kakor
159 Sreca |        tem slabše za vas!" ~"Kje pa ostane kritika? Kje objektivnost?" ~"
160 Sreca |          nos. To je bil on, zdaj pa si misli filistra!"  "Predrzno
161 Sreca |    vendarle prijazen del. Ta del pa je tisti, ki nas ga je sram..." ~
162 Sreca |   napravila mehko posteljico, ti pa si zaspal in prvikrat so
163 Sreca |       ljubezen. V sreči si živel pa misliš za srečo? Kam? Služil
164 Sreca |      vzplapolavalo je krilo... ~"Pa so mi že tesali krsto, čakali
165 Sreca |    ljudem, ali sebi suženj -- on pa je suženj, kamor ga primeš! --
166 Sreca |     samih hudih sanj. Sredi sanj pa je potrkalo na okno, poklicalo
167 Sreca |           kolikor ga je še bilo, pa se je poslovilo od mene
168 Sreca |        mogel bi ga otipati. Zdaj pa sem ga ugledal nenadoma,
169 Sreca |    ustnice so ji trepetale, solz pa ni bilo v očeh in iz ust
170 Sreca |   njegove misli. ~"Daj mi kovčeg pa zbogom!" ~"Postani še malo,
171 Sreca |          in za kosilo kos kruha, pa ti je sonce sijalo! Bodi
172 Sreca |          je zatisnil oči. ~"Čemu pa si prišel gor? Premišljeval
173 Sreca |         sem veliko o tej stvari, pa mi še zmerom neče v glavo...
174 Sreca |      doli je sonce tako lepo, ti pa si šel!" ~Franc se je vzdignil
175 Sreca |        je bila in zmršena. ~"Kaj pa misliš? Zdaj sem sedel in
176 Sreca |        otročjih sanjah umetniki. Pa mi je odleglo. Še Bog, da
177 Sreca |        leta še takega življenja, pa ti zapojemo!" ~Sklonil je
178 Sreca |         prijaznimi besedami, jaz pa ne morem ubogati, ne morem
179 Sreca |          ti potice in vina, nato pa skuhamo čaja..." ~"Težko
180 Sreca |        se nas nisi nadejal, kaj? Pa smo vendarle prišli! In
181 Sreca |     spoštuj ga! Izpitov še nima, pa jih bo napravil... Zdaj
182 Sreca |          jih bo napravil... Zdaj pa se ozri naravnost proti
183 Sreca |      usta velik kos potice, nato pa je nameril svoj pogled na
184 Sreca |      bilo bi spomina po tebi, on pa bi ob takih okoliščinah
185 Sreca |    grmečim glasom. ~"Kaj, vraga, pa te je gnalo na Dunaj od
186 Sreca |       Nasmehnil se je, v nasmehu pa je bilo veliko grenkosti.
187 Sreca |         z lepo dozorelo pametjo. Pa nikar ne misli, dragi Gorjanec,
188 Sreca |    stradanje tako klavrnega, ali pa že tako težkega, da komaj
189 Sreca |        postelji in boš bral. Rad pa bi ti povedal, kako se je
190 Sreca |      mogel vzdigniti glavo: tako pa gledam neprestano v tla
191 Sreca |       Tolažil jo je, glas njegov pa je bil trpek, vsaka beseda
192 Sreca |            O, Franc Riba! ~"Čemu pa zdaj še stojim tu, in kakšne
193 Sreca |           Saj sem neumen -- čemu pa sem šel ponujat? Za teh
194 Sreca |          zaigral nasmeh. ~"Zakaj pa mi to pripoveduješ? Vedel
195 Pozdr |       nagelj v levici, v desnici pa košarico rdečih rož; tudi
196 Poet  |          majhen in šibek je bil, pa so ga pognali na cesto in
197 Poet  |          Jutro je bilo; iz jutra pa se je vzdignil velik, svetel
198 Poet  |      sonce in se domislil ceste, pa se je vznemirilo njegovo
199 Poet  |    natanko po njih. Tisti koraki pa so bili tako nerodni, da
200 Poet  |         noči, en sam kratek dan, pa mu je bil obraz suh in vel,
201 Poet  |     široka in gladka? Mislil je, pa se ni mogel domisliti natanko.
202 Poet  |         klanca, na obeh straneh, pa so gledala iz noči vesela