Chapter

  1 MimoZ |                    MIMO ŽIVLJENJA~Ob prazniku je bilo, veselem,
  2 MimoZ |        prozorne, z rokavi tesnimi ob ramenih, širokimi ob gležnjih,
  3 MimoZ |      tesnimi ob ramenih, širokimi ob gležnjih, tako da je bila
  4 MimoZ |       hrbet -- čudo božje: starec ob palici! Tresejo se mu šibka
  5 MimoZ |       ozko, da omahuje, pada telo ob nerodni, prenestrpni kretnji...
  6 MimoZ |      ljubil nekoč, ki so mi tujci ob tej uri... V daljavo nikdar
  7 BrezD |         BREZ DOMA~Poleti je bilo, ob tistem času, ko so bežali
  8 BrezD |      zelenih pokrajin tam zunaj. ~Ob tistem času sva sedela sam
  9 BrezD |           predlanskim je bilo, že ob pozni jeseni, sem se bil
 10 OPresc|           Tone se je zadel z nogo ob kamen, sedel je ter si brisal
 11 OPresc|           črne tepke, ki so rasle ob poti. Kakor da bi se nič
 12 OPresc|        mrliča v vsaki hiši. Nekje ob vrtu se je prikazal fant,
 13 OPresc| širokopleč fant in je opiral roke ob boke. Poslušal je in gledal
 14 OPresc|     drobnim belimi peskom posuta. Ob poti je stala sredi doline
 15 OPresc|        bele vasi in nova kapelica ob poti. Niso nas gonili od
 16 OPresc|           Kaj se je godilo v meni ob tistem času, Bog vedi, ali
 17 OPresc| prikazovale na tej, na oni strani ob stezi kakor ribniki velike
 18 OPresc|          v megli, pač ni bil holm ob v‚liki cesti. Upanje, ki
 19 OPresc|    narahlo, drobne kaplje so bíle ob listje... ~Vstala je Hanca
 20 OPresc|        drobnimi, trudnimi koraki; ob oglu je postala, gledala
 21 OPresc|         na nas, roke so mu visele ob životu, kakor da bi mu bile
 22 OPresc|           Tone je sedel na kanton ob cesti in je položil malho
 23 OPresc|      Lojze je hotel sesti v travo ob poti, da bi si odpočil,
 24 VTemi |           je bilo na sredi ubito; ob eni steni zofa, pred njo
 25 VTemi |         vstala in se je naslonila ob okno; gledala je po cesti
 26 VTemi |         Tineta je bilo spreletelo ob istem času. "Igrajmo!" je
 27 VTemi |          mrliči, kadar se tresejo ob odru plameni sveč. ~Ozrla
 28 VTemi |         od svetilke, ki je gorela ob oglu; debele kaplje so padale
 29 VTemi |           ozrla nanj, je post...l ob oglu in se je vrnil. ~Ana
 30 VTemi |           časih je udarila kaplja ob okno, kakor da bi potrkala
 31 VTemi |          čudne misli, kakršnih ni ob belem dnevu in ki čakajo
 32 VTemi |         so se, če se je zadel kdo ob stol, ob posteljo. Gosta
 33 VTemi |          se je zadel kdo ob stol, ob posteljo. Gosta tem... je
 34 VTemi |          je in pljusknil je časih ob okno močen val. ~Ana je
 35 VTemi |    vztrepetala, zadela se je bila ob nekaj mrzlega, ob neznano
 36 VTemi |         je bila ob nekaj mrzlega, ob neznano roko. ~"Kdo je tukaj?
 37 VTemi |         Tončka?" ~"Jaz sem tukaj, ob postelji." ~"Kdo je pri
 38 VTemi |           je pri meni?" ~"Jaz sem ob oknu," je zaklical Tine. ~"
 39 VTemi |         šla Ana preko izbe, v kot ob postelji; poiskala je veliko
 40 VTemi |       ponoči: dež bije tam visoko ob črno listje in za deblom
 41 VTemi |         njima, roke so se upirale ob kolena, glava je klonila
 42 VTemi |           ljudi. ~Tončka je stala ob oknu. ~"Glejte, tam je luč!" ~
 43 VTemi |             Glejte, tam je luč!" ~Ob oglu je gorela svetilka
 44 VTemi |           je v izbi, na postelji, ob zofi. Sklonili so se skozi
 45 VTemi |      hotel vzdigniti, treščiti jo ob zid; strgal ji je ruto z
 46 VTemi |       greš, Ana?" ~Stisnila se je ob zid, široko so gledale oči,
 47 VTemi |      senca. In sence so bile tudi ob oknu, premikale so se tudi
 48 VTemi |       pred oknom je nekaj butnilo ob tla, gosti koraki so bežali
 49 VTemi |          za glavo, kadar je stala ob postelji ali sedela za mizo. ~"
 50 Greh  |          Dolgo že ni bílo kladivo ob bron, ali donelo je še zmerom,
 51 Greh  |      stopnicah je bila črna tema; ob prvem ovinku je izginila
 52 Greh  |        sijala od zgoraj. Tipal je ob zidu, da se ne bi spotaknil
 53 Greh  |            kakor da bi brusil nož ob pilo; kakor da bi brusila
 54 Greh  |     kupoli, glavo upognjeno, roke ob životu. Tam je padlo zamolklo
 55 Greh  |        tla in obležala je v kotu, ob durih. Ležala je mirno,
 56 Greh  |       rokama, vzdignil in treščil ob kamenita tla. In je spet
 57 Greh  |        udarila je okrogla glaviča ob oster kamen in prikazalo
 58 Greh  |      vzbujeni netopir. ~Butalo je ob tla, enakomerno, zamolklo.
 59 Greh  |          bìl s trdo okroglo glavo ob kamen. Kakor da bi bil s
 60 Greh  |           zastokal je, zakričal. ~Ob durih je ležala deska; ležala
 61 Greh  |       zadeval z rokami, z životom ob zid. In ko je hitel, se
 62 Greh  |         prosilo in kako je butalo ob tla. Vse so slišali in vse
 63 Greh  |           misli nič. Hiše so bile ob potu in svetile so se belo;
 64 Greh  |           na levi so bile lehe in ob poti, ob jarku je bila visoka
 65 Greh  |          so bile lehe in ob poti, ob jarku je bila visoka živa
 66 Greh  |         daleč v stran in je hitel ob jarku. Bal se je, da bi
 67 Greh  |           levo, spet so bile hiše ob potu in okna so se svetila,
 68 Greh  |           dalje; upirala je glavo ob dlan in je gledala v tla. ~"
 69 Greh  |         ali zdaj nikoli več. -- ~"Ob rojstvu sem te obljubila
 70 Greh  |       glas. Tudi on je oprl glavo ob dlan in je gledal v tla. ~--
 71 Greh  |        psa. Tam zunaj ga je ubil, ob potoku, s kolom je bìl po
 72 Greh  |        božjo voljo! In na kupoli, ob durih je še vse krvavo,
 73 Greh  |          da bi se oblekel in šel. Ob oknu je bila senca. ~"Kam,
 74 Greh  |    zdrznil, oprl se je s komolcem ob odejo in je poslušal. Zastokalo
 75 Greh  |        smejal. ~Smejal se je, ali ob istem hipu se je razlegel
 76 Greh  |   zamahnil; okrogla glava je bíla ob kamen in po kamenu je curljalo,
 77 Greh  |             Kmalu ni bilo več hiš ob poti; samo tupatam še siromašna
 78 Greh  |           na poti kamenje, robide ob poti in vsenaokoli tiha,
 79 Greh  |         vajen in jih je obul samo ob nedeljah, toda kmalu ni
 80 Greh  |       mirna, ves strah je minil. ~Ob klancu so rasle visoke robide
 81 Greh  |            roko okoli pasu, glava ob glavi... Glej, ljudje se
 82 Greh  |            donebesni stolpi, čudo ob čudu je tam, in ljudje so
 83 Greh  |          od studa in od groze, že ob sami misli so se mu šibila
 84 Greh  |         drugače. --  Plazil se je ob pokopališču in noge so se
 85 Greh  |          bilo konca. Nič ni tipal ob zidu, ali noge so vedele
 86 Greh  |       zdaj naj bo že karkoli. -- ~Ob durih je stala deska prislonjena. ~--
 87 Tinica|      podoben Tinici, ki je sedela ob steni na visokem stolu,
 88 Tinica|         rdečim šalom, malo zadaj, ob desni, pa je zelenel rožmarin.
 89 Tinica|    Malomarno kakor prej je visela ob zofi drobna bela roka. ~
 90 Tinica|    sklonjenim životom, zadeval je ob ljudi. Postal je hipoma,
 91 Tinica|           je začutil, da hodi ona ob njegovi strani, prav tako
 92 Tinica|    pijanosti, tako se je postaral ob vsakem silnejšem čutu, ob
 93 Tinica|         ob vsakem silnejšem čutu, ob vsaki močni želji, če ga
 94 Tinica|        Morda se je spremenilo vse ob tisti uri, a ko je slonela
 95 Tinica|        radovedne in začudene oči, ob tisti uri, ko se je bil
 96 Tinica|          nogami in naslonil se je ob zid. Tam je stala Tinica
 97 Tinica|          bi se rešil sam in da bi ob tem pač zakrvavel do smrti,
 98 Tinica|         rame, na prsi... butil jo ob tla. S surovo roko je zgrabil
 99 Tinica|         jo je spremil v gledišče. Ob pozni jeseni je bilo, mračilo
100 Tinica|          je nevoljna, kakor otrok ob zori v gorki postelji, ozrla
101 NaGolg|       zavito drevje. Ni jutra tam ob teh vročih dneh, ne večera.
102 NaGolg|        razložiti svojo stvar. Ali ob prvi plahi besedi je utihnil;
103 LepaV |       Zavzdihnila je, ki je stala ob oknu, zakaj žal ji je bilo
104 LepaV |          pesku, na beli stezi tam ob vrtu? Oglasili so se plašni
105 LepaV |            St!" Tako je trepetalo ob ograji dvoje majhnih plašnih
106 LepaV |   postelji in nikoli več ni stala ob ograji s tako plašnimi očmi
107 LepaV |        oknu in je naslonila glavo ob dlan. Tedaj je videla zunaj
108 LepaV |         se je in se je vzdramila. Ob tistem trenotku pa je začutila
109 LepaV |          sijala od stropa, časih, ob ovinku, je zasvetil mesec
110 LepaV |          okoli hiše in belo stezo ob vrtu. Na belem pesku so
111 LepaV |          morda bi mu zasijale oči ob motnem spominu, ko bi se
112 LepaV |       Zavzdihnila je, ki je stala ob oknu, zakaj žal ji je bilo
113 Zaljub|          gospó in gospoda v park, ob tihi noči. po samotni aleji
114 Zaljub|      najfinejši struni -- zazveni ob najlahnejšem dihu življenja
115 Zaljub|      morda, da je poljubila njega ob tistem lepem jesenskem večeru?
116 Zaljub|    zgodilo se je nekaj čudnega -- ob tisti uri, ko mi je pripovedovala,
117 Zaljub|         jaz -- jaz, dragi moj! -- ob tistem lepem jesenskem večeru
118 Zaljub|           roko, pa se že dotakneš ob komolec človeka, ki je bil
119 Zaljub|          dolgo vežo, tam je stalo ob zidu petdeset starih, brezzobih
120 Zaljub|      tistem mestu, kjer sva stala ob slovesu. Čakam na tisto
121 Zaljub|           sem se mu predstavil in ob tej priliki me je počastil
122 Vedom |       mimo kavarne, kjer je sedel ob oknu Govekar, privzdigal
123 Vedom |        zaviti v siv dim. Tu, tam, ob poti, kraj polja, sredi
124 Vedom |          rezki, zvonki žvenk osle ob kosi, zaspani krik vrane,
125 Vedom |        nerodne in so se spotikale ob krtinah. ~"Vroče je, Bog
126 Vedom |       nevesta!" Krničar je udaril ob mizo, da se je prevrnil
127 Vedom |           lahko, da ti je na poti ob vsakem koraku, zgodi se
128 Vedom |      poetov, da je govoril rad in ob vsaki priliki o svojih delih
129 Vedom |    umolknil v zadregi. Krničar je ob njegovem pripovedovanju
130 Vedom |          žive. Ne maram več stati ob poti in zabavljati, ko mi
131 Vedom |          jim je usojeno, da stoje ob poti. Kakor kljuseta, vprežena
132 Vedom |      prijetno. In razgreval se je ob tem, žalostil in veselil,
133 Vedom |          v kavarno, če je ugledal ob oknu znan obraz, vesel je
134 Vedom |     neodločnim korakom, postal je ob durih. ~"Kje si bila?" ~
135 Vedom |        kakor jih je bila zalučala ob prihodu, in tudi klobuk
136 Vedom |          sobe v kabinet, butal bi ob steno, ob mizo, ob stol
137 Vedom |       kabinet, butal bi ob steno, ob mizo, ob stol tisto lepo
138 Vedom |       butal bi ob steno, ob mizo, ob stol tisto lepo belo glavo,
139 Vedom |        vile; vzdignil bi in butil ob tla in tenki batist bi se
140 Vedom |          mislih je stal še zmerom ob poti. Samo varanje, domišljija
141 Vedom |           sodil, zato ker je stal ob poti in so hodili mimo njega... ~
142 Vedom |         so?" ~Potrkal je s prstom ob mizo. ~"Drama -- tragedija --
143 Vedom |     željni kremplji. Ona je stala ob durih, ki jih je mislila
144 Vedom |        dolge, mehke, svetle lase, ob steno, ob mizo, ob stol
145 Vedom |            svetle lase, ob steno, ob mizo, ob stol je bíla uboga
146 Vedom |          lase, ob steno, ob mizo, ob stol je bíla uboga lepa
147 Vedom |      polna? Tudi onadva sta stala ob poti in blagor jima, da
148 Vedom |           bi ga vzdignil, treščil ob tla... Kaj niso bile osebe
149 Vedom |             Izprehajal sem se." ~"Ob tako vročem dnevu? In zunaj
150 Vedom |         hodil več po ravnem polju ob tako vročih urah!..." ~Žal
151 Sreca |    stotisočera luč, na drevju tam ob cesti so obviseli žarki,
152 Sreca |     vzdignilo, od zemlje do neba; ob rob ravni so se bile uprle
153 Sreca |       žalosti! Takrat, ko sem bíl ob tvoje grudi z onemoglo pestjo,
154 Sreca |        gora, od veselja zardelih. Ob tisti uri je gorela poslednjikrat
155 Sreca |       pašo; zadene nerodni čevelj ob deblo, ob gozd, -- glej,
156 Sreca |          nerodni čevelj ob deblo, ob gozd, -- glej, razglodano
157 Sreca |        omahnil je ter se naslonil ob ograjo. ~"Franc, kaj ti
158 Sreca |        okna sosednje hiše; skoraj ob robu strehe je stal visok
159 Sreca |      preslab je bil in se je oprl ob posteljo. ~Zdaj je torej
160 Sreca |         podoba. ~Na nizkem stolcu ob peči je sedela teta Mara,
161 Sreca |          zaspal in prvikrat so se ob tisti uri mirno smehljale
162 Sreca |        kaplja na čelo. ~Postal je ob oglu, pogledal je na cerkveno
163 Sreca |           nasmeh. ~"Kaj nameravaš ob tej pozni uri?" ~"Videl
164 Sreca |         gora se je vzdignila hiša ob vodi. ~"In to je moj dom?
165 Sreca |         za roko. ~"Ali nisi stala ob oknu prej?" ~"Da, Franc!" ~"
166 Sreca |          vztrepetaval pajčolan... Ob oglu je pospešil korake,
167 Sreca |   spotikajo se, opletajo se druga ob drugo. In sapa je težka,
168 Sreca |        oddahnil, naslonil se malo ob zid... Ni ga mogoče dohiteti
169 Sreca |         ravna cesta do obzorja in ob cesti samotno drevje, stokajoče
170 Sreca |   poslednja kaplja... ~Glej, hiša ob cesti, zasvetilo se je nezagrnjeno
171 Sreca |       težko spanje brez sanj. ~* ~Ob tistem času se je Jože Gorjanec
172 Sreca |      debele solze, nabirale so se ob ustnicah in kapale od okrogle
173 Sreca |          bi!" ~Gorjanec je slonel ob zidu, Franc je kupoval karto;
174 Sreca |      mladenič", pozneje vagabund, ob tistem času pomočnik v veliki
175 Sreca |         voz, veselo bijejo kopita ob tlak. Že se glase koraki
176 Sreca |         ozki, kozjebradi obrazek. Ob vzglavju je slonel študent
177 Sreca |           Opiral se je s komolcem ob posteljnjak in je gledal
178 Sreca |         spomina po tebi, on pa bi ob takih okoliščinah vstal
179 Sreca |     Zmerjal si me za egoista, ali ob tistih časih sem bil tako
180 Sreca |         pogodi moj 'Minnedienst'. Ob tisti uri sem spoznal čudoma,
181 Sreca |         čelu; neki človek je stal ob oglu, stresel je nevoljno
182 Sreca |          je in napravilo se mu je ob ustnicah dvoje dolgih gub. ~
183 Sreca |     dolgih gub. ~Gorjanec je stal ob mizi; ni si upal stopiti
184 Sreca |       lepa in mlada, mlad kavalir ob njeni levi strani. Šla je
185 Sreca |           ozrla. ~Ko sta govorila ob oglu, je vzdignil Franc
186 Sreca |           tiho... tiho..." ~In še ob tisti uri je Franc Riba --
187 Pozdr |     vzdigajo jo valovi, mečejo jo ob breg -- in zmerom dalje,
188 Pozdr |      nenadoma dvoje surovih potez ob ustnicah; v očeh je bil
189 Pozdr |    podobno neposuti okrajni cesti ob deževnem času -- po kateri
190 Poet  |       holmi, v jutru prepevajoči; ob jarku visoki jagnedi, trepetajoči
191 Poet  |         in je žvižgal -- in glej, ob oknu se je prikazal človek,
192 Poet  |          tako je pospešil korake. Ob tisti uri, ko je ugledal
193 Poet  |        obraz in da se je spotikal ob grapah in jarkih, zasekanih
194 Poet  |       časih sredi deževne samote, ob grapavem klancu, za nasutim
195 Poet  |       noči. ~Zasvetila so se okna ob poti, prijazna svetla okna