Chapter

  1 MimoZ |       šumelo, kar se je lesketalo tam zunaj v soncu, mi je bilo
  2 MimoZ |        tuje; ljudje, ki so hodili tam, živeli, niso mislili mojih
  3 MimoZ |         ne zanimalo, kar se gnete tam v svetli izložbi? Prijetno
  4 MimoZ |          si se napotil, mladenič? Tam beži, v črni množici sam,
  5 MimoZ |         je mimo svetilke na oglu; tam je množica najgostejša --
  6 BrezD |     ustvaril Bog zelenih pokrajin tam zunaj. ~Ob tistem času sva
  7 BrezD |     otroška ljubezen... Vse je še tam kakor je bilo; tisto sonce,
  8 OPresc|        trg. Tolpe otrok so lazile tam od hiše do hiše, berači,
  9 OPresc|       velikimi očmi in je dejal: "Tam je vse drugače, tam za hribi.
 10 OPresc|       dejal: "Tam je vse drugače, tam za hribi. Ne prišli bi domov
 11 OPresc|         hlebcev, kakor jih pečejo tam; nizki so, rumeni in lepo
 12 OPresc|          da bi se ozrl naokoli. ~"Tam je vas, zvonik se sveti!"
 13 OPresc|         videti, dokler nismo bili tam, ker je bila skrita v drevju;
 14 OPresc|          zalajal; ležala je mrtva tam in kakor na grobu se je
 15 OPresc|         nedeljska. Na oni strani, tam na rebri, se je svetilo
 16 OPresc|          kapelica Matere božje in tam smo pokleknili. Prijazno
 17 OPresc|      kakor svetli zeleni travniki tam doli, kakor bele vasi in
 18 OPresc|  izgubljala, kakor da bi zapirali tam gori svetla okna. ~"Deževalo
 19 OPresc|       tako se ni nič genilo; samo tam na najvišjem holmu se je
 20 OPresc|        ogrodje, kakor da bi stala tam smrt in zamahovala s koso.
 21 OPresc|    naokoli. "Kako bi se izgubili? Tam so sveti Trije kralji!"
 22 OPresc|           in sebe. Gledali smo -- tam v daljavi, visoko, zraven
 23 OPresc|          na Holmu; mnogo nas čaka tam. Samo troje hiš je, naokoli
 24 OPresc|           mislim... ~Postali smo. Tam po onem holmu se je vila
 25 OPresc|          časih se je stresla veja tam gori in kaplje so se usule
 26 OPresc|       Velika kmečka hiša je stala tam sredi drevja; spodaj je
 27 OPresc|            ki se je razprostirala tam, čisto blizu pod nami, par
 28 OPresc|        ozka in zelo blatna steza, tam s travo preraščena, tam
 29 OPresc|           tam s travo preraščena, tam z globokimi lužami pokrita.
 30 OPresc|       pojdemo, okoli holma, ki je tam daleč kakor v megli, in
 31 OPresc|           sivega neba... ~Stal je tam hrast, še ves košat in zelen,
 32 OPresc|      zmerom bolj se je udiralo. ~"Tam bi bili ostali!" je izpregovoril
 33 OPresc|          je zamolklo, kakor da bi tam daleč, za hribom drdrali
 34 OPresc|         kakor da bi sedelo udobno tam na skrivljenem hrbtu, gledalo
 35 OPresc|           ko smo prišli do jarka. Tam je bil pač konec. ~Jarek
 36 OPresc|        razvožen, blaten kolovoz. "Tam je holm!" je vzkliknila
 37 OPresc|     mavrica od zemlje do neba. In tam v daljavi se je bleščalo
 38 OPresc|              Tja, otroci!" ~Zakaj tam je bil cilj. Zdaj smo spoznali,
 39 OPresc|      kadar je bilo polno žalosti. Tam je bila rešitev in je bilo
 40 OPresc|            vsa prihodnost je bila tam... ~Stopili smo, toda glej,
 41 VTemi |        bila napolnila vso izbo in tam zunaj vso cesto in ves svet. ~
 42 VTemi |          belem dnevu in ki čakajo tam v sencah. Vesele so morda
 43 VTemi |          da bi si zakrila lica -- tam je vstajala misel, silna,
 44 VTemi |          sama in ponoči: dež bije tam visoko ob črno listje in
 45 VTemi |          stala ob oknu. ~"Glejte, tam je luč!" ~Ob oglu je gorela
 46 VTemi |       razločile, je bilo strašno. Tam je bila zofa in nekdo je
 47 VTemi |     širile oči od strahu. Stal je tam človek visok, da se je skoro
 48 VTemi |        Gledali so in so ga videli tam na pragu še zmerom; senca
 49 VTemi |          še zmerom; senca je bila tam, dasi so se bile duri že
 50 Greh  |   Prikazala se je medla svetloba; tam je bilo okence, izdolbeno
 51 Greh  |           je dol in vas je ležala tam v večernem mraku, vsa že
 52 Greh  |          Gledal je in je razločil tam daleč svoj dom. In domislil
 53 Greh  |         mati v kuhinji in joka. A tam daleč, tam daleč se je še
 54 Greh  |     kuhinji in joka. A tam daleč, tam daleč se je še svetilo sonce
 55 Greh  |           pričel polagoma zibati, tam zgoraj se je začulo hripavo
 56 Greh  |      žarelo na obzorju in gore je tam oblival odsev te čudesne
 57 Greh  |          in ubogal je in je šel. ~Tam so bile nizke lesene duri,
 58 Greh  |          velika okrogla odprtina; tam je visel lestenec. Tone
 59 Greh  |           in naposled je izginilo tam, kjer so bile odprte male
 60 Greh  |         pusta, valovita pokrajina tam nad vasjo. Ali zdaj je zaklicalo,
 61 Greh  |        dvoje velikih svetlih oči. Tam je čepelo na kupoli in je
 62 Greh  |          belo mačko, ki je čepela tam pred njim in mu je gledala
 63 Greh  |        njem; bilo je kakor cerkev tam doli, prostrana in neprijazna
 64 Greh  |        upognjeno, roke ob životu. Tam je padlo zamolklo in se
 65 Greh  |           bi se bile odprle durce tam doli v srcu in bi čepela
 66 Greh  |           je in se je prestrašil. Tam je ležalo, na kupoli, na
 67 Greh  |       videl, kako se je premikalo tam doli v temi, oči njegove
 68 Greh  |         in je pogledal, je ležalo tam v prahu nekaj umazanega,
 69 Greh  |        Kaj pa si počel tako dolgo tam gori?" ~Tone se je ves prestrašil,
 70 Greh  |         saj je odmevalo v cerkvi, tam skozi durce se je glasilo
 71 Greh  |       smejal na tihem; zdaj stoji tam in gleda za njim. Ni se
 72 Greh  |          ali videl je, kako stoji tam, in čutil je na tilniku,
 73 Greh  |     klancem so se križala pota in tam je stala pred štacuno debela
 74 Greh  |       Tone, ko je hitel po ulici. Tam ni bilo več hiš in ne svetlih
 75 Greh  |       potu in okna so se svetila, tam je bil že njegov dom. ~Postal
 76 Greh  |        zaspano, olje je pohajalo. Tam zadaj, v mraku, je bila
 77 Greh  |          ubil Martin mladega psa. Tam zunaj ga je ubil, ob potoku,
 78 Greh  |       nepreviden, za božjo voljo! Tam sem jo Pustil, čisto očitno,
 79 Greh  |        krvavo! Tudi deska še leži tam in duri so odprte -- kdor
 80 Greh  |              odpirale so se durce tam -- globoko v srcu in na
 81 Greh  |     strani se je pač bližal glas, tam iz doline, kjer se je pogrezal
 82 Greh  |       črnega potoka, ubežal!... A tam, glej, se je zganilo telo,
 83 Greh  |           je domislil cerkovnika. Tam pač stoji na pragu in gleda
 84 Greh  |           se je videlo po dolini. Tam doli se je svetila velika
 85 Greh  |   podstrešje in je legel v seno. ~Tam so bila odprta velika vrata
 86 Greh  |           so bila odprta vrata in tam sta prišla včasi po stezi
 87 Greh  |         belih cestah, v mesto. In tam so visoke hiše, donebesni
 88 Greh  |           stolpi, čudo ob čudu je tam, in ljudje so gosposko oblečeni,
 89 Greh  |         in kako nizko je še senca tam! -- ~Mračilo se je in na
 90 Greh  |         glej, poljubujejo se celo tam za vrtom. Imajo pač vsega
 91 Greh  |          se je že kaj izpremenilo tam, če je še vse, kakor je
 92 Greh  |          bom vedel, če je bil kdo tam ali ne. In potem bo jasno
 93 Greh  |          na holmu. Hladno je bilo tam, zrak je bil miren in blagodišeč.
 94 Greh  |         zidu do vrat. Če ne stoje tam fantje in kade... ali če
 95 Greh  |      zakristiji. Luč je prižgana. Tam stoji in pospravlja obleko
 96 Greh  |       dolini; mirno je ležala vas tam doli, luči so gorele mirno
 97 Greh  |         je romal glas v dolino in tam je pač stala mati in je
 98 Tinica|         in naslonil se je ob zid. Tam je stala Tinica in mlad
 99 Tinica|        Zdelo se mu je, da že vidi tam visoko črno hišo, strme
100 NaGolg|           zavito drevje. Ni jutra tam ob teh vročih dneh, ne večera.
101 NaGolg|        prah. ~Polprazne so klopi. Tam sedi dvoje brezposelnih
102 NaGolg|         prahu par umazanih otrok. Tam pripeka sonce z največjo
103 LepaV |         daleč in sence prihajajo; tam pod oknom so kostanji, ali
104 LepaV |  pokrajine, sredi zelenih holmov, tam leži vas in sredi vasi je
105 LepaV |           na pesku, na beli stezi tam ob vrtu? Oglasili so se
106 LepaV |         in slavnih delih. Bila je tam aleja in večer se je bližal,
107 LepaV |       bila sreča samo tedaj, samo tam -- v tistem otroškem hrepenenju
108 LepaV |          skoro že zakopane sanje. Tam tisto belo hišo z zelenimi
109 Zaljub| preteklosti, njene duše, kako sem tam gospodaril, pobiral svetle
110 Zaljub|       srcu. Čisto sem se udomačil tam, tam je bil moj dom od nekdaj
111 Zaljub|        Čisto sem se udomačil tam, tam je bil moj dom od nekdaj
112 Zaljub|     Prišel sem v neko dolgo vežo, tam je stalo ob zidu petdeset
113 Zaljub|     zaprašena drevesca so dremala tam; bilo je že pozno v noč
114 Zaljub|          zeleno pobarvane ograje. Tam na koncu vrta je bil nevisok
115 Zaljub|        čisto na dvoje: tu ženska, tam tisto zlagano bitje, o katerem
116 Vedom |       kakor zaviti v siv dim. Tu, tam, ob poti, kraj polja, sredi
117 Vedom |      težko -- polje se je zgenilo tam, zazibalo se je od vzhoda
118 Vedom |     motnimi očmi in sta molčala. ~Tam, sto, dvesto korakov od
119 Vedom |      vroče kakor nebo nad njima. ~Tam je bila mehka temna preproga;
120 Vedom |            Prodal si samega sebe. Tam se ne pravi zamolčati prepričanja,
121 Vedom |           izbo bi rad videl, tudi tam se je bilo pač mnogo izpremenilo,
122 Vedom |       hodil počasi, postal je tu, tam, stopil je časih mimogrede
123 Vedom |          življenja!" ~"Kako pa je tam?" je vprašal Krničar mirno,
124 Vedom |         odpočila o pravem času... Tam, prijatelj, so še okna razsvetljena
125 Vedom |          sence so se še premikale tam zadaj. Spustilo se je drugo
126 Vedom |           sanjalo nocoj. Bili smo tam, Bog vedi kje, mi vsi: ti,
127 Vedom |         še godrnjati nismo smeli! Tam je stal namreč kmet v irhastih
128 Sreca |           povihravali nad čelom. ~Tam, glej, se razprostira domovina,
129 Sreca |           veter z žitom na polju. Tam, glej, se razprostira ravan,
130 Sreca |        stotisočera luč, na drevju tam ob cesti so obviseli žarki,
131 Sreca |         reka se vije preko ravni. Tam, glej, se je vzdignilo mahoma,
132 Sreca | jecajočega svojega jezika? Ti, ti tam doli pa si vedela, kako
133 Sreca |         ugleda naposled, o mraku, tam za hribom, za ono staro
134 Sreca |         me ni strah, če se ozrem. Tam od obzorja, kjer sem jo
135 Sreca |           ravni, v soncu okópane: tam daleč iz gozda, v sončno
136 Sreca |          in bi se skril. Legel bi tam na posteljo, v gorki, prijetno
137 Sreca |    obzorja. Zasvetilo se je žarno tam nad gozdom; zaplel se je
138 Sreca |      veselo trpljenje -- pelje se tam sveti Ilija na burje drdrajočem
139 Sreca |          že prikazale in temni se tam doli nebo. Zapni si suknjo,
140 Sreca |           Eno samo drevo je stalo tam nekje, majhno, samotno in
141 Sreca |          celo tisti trije dimniki tam strme name neumno in sodijo,
142 Sreca |     umetnikov? Da se je ukvarjalo tam, po samotnih kotih, samo
143 Sreca |   strašnega: vzdignilo se je bilo tam izza kraških brdov, kobalilo
144 Sreca |       topo, črne oči iz teme. Ali tam se je svetilo, tam je bil
145 Sreca |            Ali tam se je svetilo, tam je bil šel nekdo po sobi
146 Sreca |         neče v glavo... O, Franc, tam doli je sonce tako lepo,
147 Sreca |           medel žarek -- in glej, tam je zasijal! Počasi mi prihaja
148 Sreca |        sem jaz, tu je postelja in tam še gori sveča, dogoreva...
149 Sreca |        mizi! Kdo, prijatelj, sedi tam?" ~Sedel je za mizo slikar
150 Sreca |       Dunaj od egiptovskih loncev tam doli?" ~Tudi Franc sam je
151 Sreca |     zapisano mi je vse na obrazu. Tam bom legel in ti boš sedel
152 Sreca |           svojo izbo. ~* ~Stal je tam v dolgi suknji, ovratnik
153 Sreca |   zašumelo, zastokalo zamolklo. ~"Tam spodaj... tam spodaj ljubijo
154 Sreca |         zamolklo. ~"Tam spodaj... tam spodaj ljubijo moderno literaturo...
155 Sreca |            in moderne literate... Tam spodaj... tam spodaj se
156 Sreca |         literate... Tam spodaj... tam spodaj se nič ne pritožujejo
157 Pozdr |        pisanih ženskih oblekah... tam se je bilo zalesketalo zlato
158 Pozdr |            ki se je bila odlomila tam daleč gori v lepem gozdu
159 Pozdr |      izbica z zapeljivimi sencami tam zadaj, polodprta veranda
160 Pozdr |    ženskimi obrazi in šumno godbo tam zunaj za slokimi stebriči... ~
161 Pozdr |        preko beložarečega veselja tam zunaj in zazvonilo je --
162 Pozdr |      kakor da bi umirala domovina tam daleč, daleč... Vina, deklè,
163 Pozdr |           do vratu in do srca... ~Tam nekje blizu Trsta je bila
164 Pozdr |         Trojice, na zelene doline tam daleč doli, na šumeče kostanje,
165 Poet  |         streho. Toplo je bilo pač tam... In kadar je prišel mimo,
166 Poet  |           popotnika: Ali ni morda tam v daljavi, tam v daljni
167 Poet  |           ni morda tam v daljavi, tam v daljni daljavi, korak
168 Poet  |         lepša pokrajina? Ali niso tam zeleni travniki, kakor sem
169 Poet  |          nekoč v sanjah, ali niso tam pisana polja, visoki jagnedi,
170 Poet  |          trepetajoči; ali ne sije tam sonce, tam v daljavi, korak
171 Poet  |            ali ne sije tam sonce, tam v daljavi, korak od klanca?