Chapter

  1 MimoZ |         videl neba, ni me dosegel s ceste prazniški šum. In
  2 MimoZ |          so se v nji obrazi kakor s potom in krvjó obliti. ~
  3 MimoZ |           bil nekoliko roko, išče s palico, tiplje kakor slepec,
  4 MimoZ |         polja, nizke kmečke hiše, s slamo krite, gospod župnik,
  5 MimoZ |            na obzorju nizki holmi s cerkvami, ki so se svetile
  6 BrezD |         previsokem hribu in kakor s tenko bilko so se igrali
  7 OPresc|            sedel je ter si brisal s travo kri. Pod nami je bila
  8 OPresc|         hribi. Ne prišli bi domov s praznimi vrečami. Jabolk
  9 OPresc|   podobnem, in je vzdigala zvonik s pozlačenim jabolkom; vzdigal
 10 OPresc|      stala tam smrt in zamahovala s koso. Med holmi so bile
 11 OPresc|          zidana, zgoraj lesena in s slamo krita. Mala okna so
 12 OPresc|          bežal je in jo je vlekel s seboj preko trave in kamenja
 13 OPresc|         in zelo blatna steza, tam s travo preraščena, tam z
 14 OPresc|          blizu brega. ~Hodili smo s sklonjeno glavo, trudni,
 15 OPresc|          sredi ceste in je gledal s široko odprtimi očmi proti
 16 VTemi |           je k mizi, da bi igrala s sestro in bratom. Toda premislila
 17 VTemi |        hotelo več. Naslonil se je s komolci na mizo in v tistem
 18 VTemi |       izbo, je hodila mati molče, s težkimi koraki, in se ni
 19 VTemi |          so rezali v tišino kakor s skrhanim nožem. Ura je bila
 20 VTemi | zahreščalo, kakor da bi se vrtilo s čudovito naglostjo veliko
 21 VTemi |       materjo pridi!" sta prosila s tihim in plašnim glasom,
 22 VTemi |           prag, jo je objel veter s silnimi rokami; kakor da
 23 VTemi |          vendar sta strmela vanjo s široko odprtimi očmi. In
 24 VTemi |         In nato je hodilo po izbi s težkimi koraki, glavo sklonjeno,
 25 VTemi |         misel, se je uprlo upanje s poslednjo silo. Ne, ne,
 26 VTemi |         more biti!... Zajokala je s kričečim glasom, vse telo
 27 VTemi |        tlaku; nekdo je preklinjal s hripavim glasom, nekdo drug
 28 Greh  |          ga nekdo kliče; in kliče s stokajočim, jokajočim glasom
 29 Greh  |         več. Počasi se je bližal, s tihimi koraki, glavo upognjeno. ~"
 30 Greh  |             In tudi smejal se je, s tihim, hudobnim smehom.
 31 Greh  |          je globoko in je zgrabil s skrčenimi prsti, z obema
 32 Greh  |          zamahnil je in je udaril s pestjo naravnost na svetle
 33 Greh  |          rokama za telo in je bìl s trdo okroglo glavo ob kamen.
 34 Greh  |         ob kamen. Kakor da bi bil s kladivom, s čudnim okroglim
 35 Greh  |       Kakor da bi bil s kladivom, s čudnim okroglim kladivom,
 36 Greh  |         kamen, dlaka se je mešala s krvjo. Izpustil je in se
 37 Greh  |      sklonjen, omahujoč je stopil s kupole, šel je naravnost,
 38 Greh  |     skočil; bežal je mimo oltarja s sklonjeno glavo in se ni
 39 Greh  |      Slišalo se je, če je potrkal s prstom na zvon, zazvenelo
 40 Greh  |        šel mimo, ozrl srepo nanj, s sovražnim in zaničljivim
 41 Greh  |         še, ko je hodila po sobi, s počasnimi, tihimi koraki;
 42 Greh  |      zunaj ga je ubil, ob potoku, s kolom je bìl po njem. Mlad
 43 Greh  |            ko je zamahoval Martin s kolom in je kričal od silne
 44 Greh  |         se je zdrznil, oprl se je s komolcem ob odejo in je
 45 Greh  |         je in je poslušal napeto, s sklonjeno glavo in velikimi
 46 Greh  |          v temo. In napotil se je s hriba doli. Lezel je počasi
 47 Greh  |     siromašna koča, pol lesena in s slamo krita, duri zaprte
 48 Greh  |        samega leščevja. Stopil je s poti in je odgrnil veliko
 49 Greh  |         srečal njen plašni pogled s srepim njegovim in vsa je
 50 Greh  |         je že hitro, da bi skočil s par koraki do duri, ko so
 51 Greh  |         bil v ključavnici. Naglo, s sklonjeno glavo je stopal
 52 Tinica|           dom, kamor se je vračal s čistim hrepenenjem, kadar
 53 Tinica|          drugače. Delal je mirno, s tihim veseljem v srcu, nič
 54 Tinica|     platno, se je ozrlo tudi nanj s platna, izza temnih vejic
 55 Tinica|          ulicah, stopal je hitro, s sklonjenim životom, zadeval
 56 Tinica|       komaj še se je je spominjal s tiho grozo. Legel je takrat
 57 Tinica|       razpel platno ter se skušal s Stvarnikom, se je vdajal
 58 Tinica|            Stisnila se je k njemu s komaj polzavedno, še vso
 59 Tinica|    spajala neizrekljivo fina črta s sončnim žarkom. To je bilo
 60 Tinica|       zavedal z žalostjo in skoro s studom smešnosti svojega
 61 Tinica|          bila doma: v lahki bluzi s širokimi rokavi, tako da
 62 Tinica|            ali risala je odlično, s slastjo, skoro hlastaje;
 63 Tinica|         pred njo, da bi jo udaril s pestjo v obraz... udaril
 64 Tinica|          pestjo v obraz... udaril s pestjo na polne mlade rame,
 65 Tinica|          prsi... butil jo ob tla. S surovo roko je zgrabil za
 66 Tinica|           da je videl skozi duri. S plašno, malo trepetajočo
 67 Tinica|      kozarci, natakarji so hodili s tihimi koraki po preprogah
 68 Tinica|            ozrla se mu je v obraz s kratkim pogledom in je hitela
 69 Tinica|         skoro umrla; lovila se je s smešnim brezuspešnim trudom
 70 Tinica|         bi se ne bil ukvarjal sam s seboj, temveč če bi bil
 71 NaGolg|           bluzi, na prsih odprti. S komolci se je bil naslonil
 72 NaGolg|          z rokami. Obraz je kakor s sekiro iztesan, krepak in
 73 NaGolg|     sestri. Ona se je komaj ozrla s trudnimi, zaspanimi očmi
 74 NaGolg|           bila zelo upala, bleda, s tenkimi kocinami poraščena,
 75 NaGolg|  štrlečimi prsti se je mešala kri s prahom. V roki je držal
 76 NaGolg|     neprestano, ker se je zadeval s koleni óbnja. Človeka, ki
 77 NaGolg|      Približal se je bosonog fant s predrznim obrazom in privihanim
 78 NaGolg|          vzravnal, nato je stopil s širokimi, počasnimi koraki,
 79 NaGolg|         gruči, zamahnil je visoko s pestjo in je udaril hudodelca
 80 NaGolg|        trepetal. ~"Ali si videla? S pestjo ga je udaril!" ~Ona
 81 LepaV |     nikoli več ni stala ob ograji s tako plašnimi očmi in tako
 82 Zaljub|      svojega srca in jih zatajuje s sramežljivo lažnivostjo,
 83 Zaljub|            ljubila je z vso dušo, s tisto prelepo, čisto dušo --
 84 Zaljub|           grešniku -- d&aagrave;, s tistimi velikimi pametnimi
 85 Zaljub|          Kužek pa je ostal spodaj s tisto rdečo pentljo okoli
 86 Zaljub|         meni, z gnusnimi pogledi, s poželjivo iztegnjenimi rokami...
 87 Zaljub|           me je ostavila na cesti s tisto rdečo pentljo okoli
 88 Vedom |       stopal po Poljanskem nasipu s pipo v ustih, za Zupančičem,
 89 Vedom |          Pripoveduj! Kako je bilo s Heleno?" ~Jakob je gledal
 90 Vedom |        kako, vraga! ~"Nič ni bilo s Heleno! Trubaduril sem okoli
 91 Vedom |            Lucija!" ~In je stopil s poti na travo. Lucija se
 92 Vedom |    vstopil Jakob, se je ozrl nanj s čudnim, pol zasmehujočim,
 93 Vedom |            Je že vedela zakaj!" ~"S tisto Lucijo hodiš?" ~Krničar
 94 Vedom |         življenjem, z literaturo, s politiko, in preostaje mi
 95 Vedom |  nasmehnil prav z istim nasmehom, s katerim je bil pozdravil
 96 Vedom |   utripalo močno in glasno, kakor s hitrim majhnim kladivcem. ~"
 97 Vedom |       postrani in se je nasmehnil s svojim navadnim, pol pomilovalnim,
 98 Vedom |         je vprašal Krničar mirno, s šaljivim naglasom. In Jakob
 99 Vedom |    vprašal Krničar dalje. "Kaj je s tvojimi načrti? Drama --
100 Vedom |              kje so?" ~Potrkal je s prstom ob mizo. ~"Drama --
101 Vedom |             ga je vprašal Krničar s šaljivim, malo zlobnim nasmehom
102 Vedom |         to življenje kaj opravila s tistimi sanjami in s tistimi
103 Vedom |     opravila s tistimi sanjami in s tistimi nadami, ki jih poznaš
104 Vedom |       napete, vesele. ~"Kaj pa je s tabo?" je vprašal Krničar.
105 Vedom |         in ni vedel kaj. ~"Kaj je s tabo?" je ponovil Krničarjevo
106 Sreca |        nalahko, poigrava se burja s silnimi hrasti, kakor poletni
107 Sreca |         oknom je bila vsa pokrita s knjigami, knjige so ležale
108 Sreca |        stal visok in tenek dimnik s sajastimi linami in sajasto
109 Sreca |    dimnikov, debela nerodna bitja s prestrašenimi in neumnimi
110 Sreca |          zaničevanih izgubljencev s stvarmi, ki ne nesejo niti
111 Sreca |            hlastaje, zamahoval je s pestjo in se je tresel od
112 Sreca |          Prišla je v sobo Barica, s tihimi, obzirnimi koraki,
113 Sreca |     očitam, da me nisi še obdaril s prijaznim pogledom, da se
114 Sreca |         da se nisi se nikoli ozrl s hvaležnim nasmehom na te
115 Sreca | napravljali krsto, čakali samo še s pokrovom! Nisem vas prosil
116 Sreca |           ulicah; burja je segala s prešernimi prsti v njegovo
117 Sreca |          krsto, čakali so samo še s pokrovom, in glej, življenje
118 Sreca |        brado, prijemala za klobuk s prešerno roko in mu kuštrala
119 Sreca |          so se zaprle duri. ~"Bog s tabo! Nisi se ozrla, ali
120 Sreca |           popravljaš frizuro. Bog s tabo!" ~Mračilo se je, na
121 Sreca |                Kaj je ni zamenjal s seboj? Kaj ni pogledal v
122 Sreca |        Ali nisi zamenjal domovine s seboj?" ~"Zamenjal sem jo,
123 Sreca |            Kaj se ne ozreš nikoli s hrepenečimi očmi izpod križa,
124 Sreca |        okno, nekdo se je bil oprl s komolci nanj in je sklonil
125 Sreca |              Še govoriti ne morem s teboj: če bi govoril s tabo,
126 Sreca |      morem s teboj: če bi govoril s tabo, zdi se mi, da bi te
127 Sreca |           čaja." ~Umorili me bodo s čajem in z ljubeznijo! ~"
128 Sreca |       Lahko noč, Barica!" ~Šla je s tihimi koraki preko sobe
129 Sreca |       omahnil, sunila bi ga burja s silno pestjo, zakrohotala
130 Sreca |        preko pokrajine reže veter s silno koso; že je ranjen
131 Sreca |              Kaj si resnično upaš s takim denarjem na pot?" ~"
132 Sreca |           k njemu in je zašepetal s hladnim, malo hripavim glasom.: ~"
133 Sreca |      odeni!" je zaklical Gorjanec s prosečim, mehkim glasom,
134 Sreca |       sključena. ~"Ne vem, kaj bo s tabo, prijatelj! Ne z deli
135 Sreca |          pojdi! Tudi potico vzemi s sabo! Pojdi, da zaklenem
136 Sreca |          opazila bi me morda samo s srcem, tako od daleč. Spomnila
137 Sreca |         segajo gor, ogovarjajo me s prijaznimi besedami, jaz
138 Sreca |        Zunaj hrzajo konji, bijejo s kopiti, brž na voz! Slab
139 Sreca |        hvale vredna. Opiral se je s komolcem ob posteljnjak
140 Sreca |           pitali z usmiljenjem in s čajem, kakor berača. ~"Nič
141 Sreca |           zlovoljno, nismo prišli s slabimi namerami... Predstavljam
142 Sreca |     slikar Jerina, ogromen človek s širokim, bradatim, kozavim
143 Sreca |  okoliščinah vstal ter se napotil s silnimi koraki peš v domovino,
144 Sreca |    razjokaš nad menoj. Povrnem se s skesanim srcem, z lepo dozorelo
145 Sreca |            Živina!" ~Udaril se je s pestjo po čelu; neki človek
146 Sreca |     predelih, do vrha napolnjenih s knjigami. ~"Samo zato, ker
147 Sreca |        izza mize ter ga pozdravil s prešernim nasmehom, ponosno
148 Sreca |     Stopil je k postelji Gorjanec s čudnim nasmehom. ~"Ali si
149 Sreca |          slišal, Franc? Nič ne bo s tisto dunajsko razstavo!
150 Pozdr |         iz teles, komaj prikritih s pohotno obleko. Neba ni
151 Pozdr |        lepote in svojih misli sem s‚del in prijazna ženska, "
152 Pozdr |       sanje so se mi bile vsesale s trdimi, od bolečine in poželenja
153 Pozdr |      severne strani in je odnesel s sabo vonj Latermanovih kostanjev...
154 Pozdr |          ugledal zakajeno beznico s tistimi blatnimi obrazi,
155 Pozdr |          tistimi blatnimi obrazi, s tistim blatnim smehom in
156 Pozdr |          in je ponovila kletvico; s čudno, trepetajočo slastjo;
157 Pozdr |        predrzni glas se je spajal s tem tujim šumom, s pijanim
158 Pozdr |         spajal s tem tujim šumom, s pijanim dihanjem veselega
159 Pozdr |       brašna, ki si ga bila vzela s sabo na svojo strahovito
160 Poet  |      grapava in na debelo pokrita s čudnim rdečim prahom, kakor
161 Poet  |          Izveličarja, dotikali se s čelom tal, misel prešerna