Chapter

  1 MimoZ |              hipna senca -- spomin iz nekdanjega nezavednega življenja.
  2 MimoZ |          utrnil se je bil nenadoma iz čistega očesa in je ugasnil...
  3 MimoZ |          Ne... to je pač le spomin iz tistega nezavednega, že
  4 MimoZ |          brez vzroka, neumen, grd, iz blazne bolečine porojen.
  5 MimoZ |         Kdo si ti, ki si uprl name iz množice svoje velike, okrvavljene
  6 BrezD |          času, ko so bežali ljudjé iz mesta kakor iz goreče Sodome.
  7 BrezD |       bežali ljudjé iz mesta kakor iz goreče Sodome. Po zaprašenih
  8 BrezD |        bele cerkve na holmih... in iz stolpov velikonočne pesmi...
  9 BrezD |            da delo ni bilo izraslo iz njegovega srca. Slab je
 10 BrezD |           omahujočega. Samo časih, iz barve, iz črte -- hipen
 11 BrezD | omahujočega. Samo časih, iz barve, iz črte -- hipen pogled izza
 12 BrezD |            in v očeh in slišal sem iz glasu njegovega, kako je
 13 BrezD |      tihega, skoro veselega zvoka, iz upanja porojenega; nič več
 14 OPresc|       veliko polhovko je pogledala iz sobe; zagodrnjalo je in
 15 OPresc|            počasi okrenil, vzel je iz kota debelo palico in stisnili
 16 OPresc|             nobenega glasu ni bilo iz nje, tudi pes ni zalajal;
 17 OPresc|         šopi visoke trave so rasli iz nje in tudi spodaj je rasla
 18 OPresc|            zdaj je gledalo čemerno iz daljave. Da, naše upanje,
 19 OPresc|       obnošeni in zakrpani obleki; iz suhega jetičnega obraza
 20 OPresc|   premočeni, in mraz se je vzdigal iz preplavljene ravni, lil
 21 VTemi |     Bojazen je utripala v srcih in iz bojazni so se porajale čudne
 22 VTemi |       pripelje mimo lepa kočija in iz kočije stopi gospod..."
 23 VTemi |          kakor da ji je bil stopil iz temè nekdo naproti. Umaknila
 24 VTemi |            mrazu, glasu pa ni bilo iz ust. ~Temna je bila izba
 25 VTemi |       pesem; pijanci so se vračali iz krčme. Prav pred oknom je
 26 VTemi |        objeli tesno; krika ni bilo iz grla; oči so bile široko
 27 Greh  |            z malim zvonom in sredi iz zamolkle, umirajoče pesmi
 28 Greh  |          poklical -- pritajen glas iz teme; in ubogal je in je
 29 Greh  |        bilo zadaj -- pritajen glas iz teme. Zdaj je slišal čisto
 30 Greh  |        Zaklical je pač nekdo drugi iz teme, iz tišine, zakaj glas
 31 Greh  |           pač nekdo drugi iz teme, iz tišine, zakaj glas je bil
 32 Greh  |           da je prihajalo hropenje iz njegovih prsi, in začutil
 33 Greh  |          genilo. Deska mu je padla iz rok, tako težka je bila,
 34 Greh  |             prihajal je od zgoraj, iz podstrešja, od kupole... ~"
 35 Greh  |          Odrešenika in je pobegnil iz svetišča. ~II ~Na klancu
 36 Greh  |          zatisnil oči, se je izvil iz daljave, iz teme stokajoč,
 37 Greh  |            se je izvil iz daljave, iz teme stokajoč, proseč glas.
 38 Greh  |            je pač bližal glas, tam iz doline, kjer se je pogrezal
 39 Greh  |            komaj še ga je razločil iz tišine. In glas se mu je
 40 Greh  |        ugasnile. ~Izvil se je krik iz tišine, proseč in očitajoč;
 41 Greh  |         stran, kjer so se vzdigali iz doline pusti klanci. ~Nedeljska
 42 Greh  |            se bile napotile k maši iz daljnih hribovskih vasi
 43 Greh  |      klancu, ki se je bil vzdignil iz ozke globeli. -- Cerkovnik
 44 Greh  |         Med lazi je bila živa meja iz samega leščevja. Stopil
 45 Greh  |          so gledale resno in srepo iz mladega obraza, tudi njegove
 46 Greh  |        rada bi po ovinkih spravila iz mene. -- ~Pogledal ji je
 47 Greh  |            popeljal bi se v mesto, iz mesta še dalje, do morja,
 48 Tinica|          domislil nečesa strašnega iz polpozabljene preteklosti.
 49 Tinica|          ali poln veselega upanja, iz kesanja in spoznanja porojenega. ~"
 50 Tinica|            je. ~Komaj še so segale iz mraka bele nežne roke, ko
 51 Tinica|            kakor so bile prisijale iz mrtvega platna: Tinico v
 52 Tinica|          niso zdaj nič več svetile iz puste teme... ~Tiho se je
 53 Tinica|         njegov glas se je vzdignil iz njegove krvi -- nikoli več
 54 Tinica|    njegovih mislih, gledal je celo iz njegovih del, kar jih je
 55 Tinica|          dan in so prihajale sence iz kotov, plazile se bliže
 56 Tinica|            sanjam, ki so prihajale iz tistih davnih noči, božale
 57 Tinica|          je želel, se ni zasvetila iz megle. Ozrl se je nanjo,
 58 Tinica|            mirne in nedolžne, samo iz oči je gledala nagota divjega
 59 Tinica|            in vzbudila se je napol iz sanj, vročih in svetlih,
 60 Tinica|            rdeče ustnice so žarele iz čiste beline lic. Ozadje
 61 Tinica|     nedolžnoplašno je gledal obraz iz bujnozlatega, rdečekričečega
 62 Tinica|            slika je bila hinavska, iz hinavskega čuta porojena.
 63 Tinica|          je bila belota ozkih rok! Iz zlagane čistosti in nedolžnosti
 64 Tinica|           greh, da, gledal je celo iz tistih oči, ki so začele
 65 NaGolg|     povešeno, mrtvo celó spomladi. Iz ulice na desni, na levi
 66 NaGolg|            z zlovoljnim pogledom. ~Iz gruče sredi parka je vstalo
 67 LepaV |           da bi se bila poznala že iz davnih časov, že iz predzavednih
 68 LepaV |     poznala že iz davnih časov, že iz predzavednih sanj. Nič te
 69 LepaV |             Tvoje sanje so vzrasle iz mojih in moje so se porodile
 70 LepaV |       mojih in moje so se porodile iz tvojih. ~Toplota je legala
 71 LepaV |          ki je zagrešil vesel greh iz vesele ljubezni. "Idi! Čemu
 72 Zaljub|      zasijala samo kakor medla luč iz teme njegove žalosti. Upàl
 73 Zaljub|          pripovedovala lepe stvari iz svojega življenja. Prej
 74 Zaljub|  črnolasega fanta, izbrisal sem ga iz življenja, ni ga več in
 75 Zaljub|     usmiljenja si izrežem svoj del iz njegove krvaveče duše, če
 76 Zaljub|           telovniku, veliko zvezdo iz trdega papirja. "O, prijatelj,
 77 Vedom |          zaničevanju je bil pobral iz knjig ljudi, ki so mu bili
 78 Vedom |         skozi prozorno kožo plamen iz krvi, iz mesa. Ustnice so
 79 Vedom |      prozorno kožo plamen iz krvi, iz mesa. Ustnice so bile polodprte,
 80 Vedom |            Greben, ki je vzel pipo iz ust, in debelušni, leni
 81 Vedom |   razgovorov. ~"Zasnoval sem dramo iz kmečkega življenja na Dolenjskem...
 82 Vedom |          mislil sam, da je govoril iz srca in iz prepričanja.
 83 Vedom |           da je govoril iz srca in iz prepričanja. Krničar pa
 84 Vedom |         Zdaj pa si se vzbudil, ali iz groba ne moreš. In to, dragi
 85 Vedom |           in veselil, čisto resno, iz srca; bil je del tiste pisane
 86 Vedom |        lase, vlekel bi jo za sabo, iz kabineta v sobo, iz sobe
 87 Vedom |          sabo, iz kabineta v sobo, iz sobe v kabinet, butal bi
 88 Vedom |        jetični Greben je vzel pipo iz ust in je privzdignil visoko
 89 Vedom |         nikomur naravnost v oči. ~"Iz življenja prihajam, iz življenja!" ~"
 90 Vedom |             Iz življenja prihajam, iz življenja!" ~"Kako pa je
 91 Vedom |           veš, kaj je bil napravil iz tebe! -- No, ali imaš kaj
 92 Vedom |             ljubezni, blaznosti... Iz tega nejasnega čuta mi je
 93 Vedom |      širile in vsa luč je izginila iz njih; glasu ni bilo iz grla,
 94 Vedom |    izginila iz njih; glasu ni bilo iz grla, dasi so se odpirale
 95 Vedom |        živi ljudje, to so strašila iz cunj; topo strm‚ mrtve oči,
 96 Vedom |           malo zagodrnjal, je vzel iz ust dolgo pipo in je zamahnil: '
 97 Vedom |          rjuhe, na tla je lila kri iz njenih in njegovih prsi... ~******** ~ ~
 98 Sreca |            ravan, okópana v soncu; iz zemlje same raste stotisočera
 99 Sreca |                Zelo sem bil bolan; iz srca, iz grenkih sanj se
100 Sreca |            sem bil bolan; iz srca, iz grenkih sanj se je bila
101 Sreca |           soncu okópane: tam daleč iz gozda, v sončno meglo zavitega,
102 Sreca |         jaz sam sem sveti Ilija in iz vseh deseterih prstov mojih
103 Sreca |            da bo vzklilo vsepovsod iz te lepe zemlje, da bo zazorelo
104 Sreca |         očmi in mir je bil porojen iz velike žalosti. ~"Kaj smo
105 Sreca |       plamen za plamenom, iztrgati iz telesa siloma kos za kosom?"... ~
106 Sreca |        moram odtod! Kal je pognala iz zrahljane prsti, ni še prepozno,
107 Sreca |            O, da bi človek iztrgal iz srca to ponižnost, pa če
108 Sreca |          bile polepljene z izrezki iz ilustriranih časopisov,
109 Sreca |            drobne kaplje so padale iz razmršene brade. Deževalo
110 Sreca |            misel ti je bila prišla iz nebes -- in glej, neizmerna
111 Sreca |            čudo: zasijal je plamen iz globokih votlin, vzdignil
112 Sreca |        votlin, vzdignil se je glas iz širokih ust: ~"Kaj torej?" ~"
113 Sreca |           ti misliš, da gleda smrt iz njih? V mezincu mojem je
114 Sreca |                Ne maram več orožja iz tujih arzenalov, rad bi
115 Sreca |           izgublja cesta, porojena iz veselih višin. Kako bi nazaj,
116 Sreca |          so gledala topo, črne oči iz teme. Ali tam se je svetilo,
117 Sreca |            ni mogel; govoril mu je iz knjige tujec, jecaje in
118 Sreca |          nemirnejše so bile misli, iz gorke krvi porojene, in
119 Sreca |            Franc?" ~Vzdramil se je iz polsna, ozrl se je začuden
120 Sreca |          za mizo sedi človek, kadi iz dolge pipe, žena mu sedi
121 Sreca |          lica... Sedi človek, kadi iz dolge pipe in se ne gane.
122 Sreca |          tistem trenotku je kanila iz ust kaplja krvi, pomešala
123 Sreca |          solz pa ni bilo v očeh in iz ust ni bilo glasu. Gorjanec
124 Sreca |          zavita v dolgo sivo ruto; iz mraka so sijale njene velike
125 Sreca |          zavita v dolgo sivo ruto, iz mraka so se svetile njene
126 Sreca |           mahoma loputnil v jarek, iz katerega sem se bil komaj
127 Sreca |            čudovite pesmi vstajajo iz mladosti, iz domovine. ~
128 Sreca |        pesmi vstajajo iz mladosti, iz domovine. ~Zdi se mi, da
129 Sreca |            nocoj, vesele pesmi vro iz zemlje, lijo z neba... Tako
130 Sreca |          blizu, ali če je to pesem iz domovine?... Cesta je menda
131 Sreca |             Začul je glasove kakor iz bežečih sanj. ~"Kaj te ni
132 Sreca |    poslednje pismo, ki ti ga pišem iz teh krajev. Zakaj kmalu
133 Sreca |          bil resnejši in zrelejši; iz žalostnih dni se je bil
134 Sreca |          se mi, kakor da bi gledal iz teh lepih vrstic njegov
135 Sreca |         bila kakor siloma iztrgana iz stisnjenih prsi. ~"Nikoli
136 Sreca |          čutila v obraz vročo sapo iz njegovih ust. ~"Tako je
137 Sreca |            trenotku je izginil mir iz njenih oči in zasolzile
138 Sreca |            grenkost se je vzdigala iz srca; hipno vzplamtela moč
139 Sreca |          je žal! Poznam vaše pesmi iz časopisov in vem natanko,
140 Sreca |          ki je bil prišel slučajno iz veže ter se ozrl po ulici.
141 Sreca |           da bi zasijalo življenje iz umirajočega obraza, da bi
142 Pozdr |                            POZDRAV IZ DOMOVINE~Bolan sem bil,
143 Pozdr |           in čudovit vonj je dihal iz teles, komaj prikritih s
144 Pozdr |           te je bil poklical nekdo iz groba?" ~In ko mi je odgovorila,
145 Pozdr |          odgovorila, je zaškropilo iz domovine, kaplja blata je
146 Pozdr |            uboga, pohlevno dišeča, iz nerodovitne, peščene prsti,
147 Pozdr |           in kakor ginevajo sokovi iz naročja, ki te je bilo porodilo,
148 Poet  |          škrjancu, kadar izžvrgoli iz tople brazde. ~Lahke so
149 Poet  |          pri srcu. ~Jutro je bilo; iz jutra pa se je vzdignil
150 Poet  |    prijazna svetla okna so gledala iz noči. Veseli glasovi, veselo
151 Poet  |           utihnili; tiho je zapela iz daljave sveta pesem; spogledali
152 Poet  |        obeh straneh, pa so gledala iz noči vesela svetla okna.
153 Poet  |       cesti umirati je prepovedano iz ozirov na javni promet in