Chapter

   1 Zaljub|             kakšen komí ali vsaj navaden advokat, temveč da je umetnik, se
   2 LepaV |               slavnih delih. Bila je tam aleja in večer se je bližal, topli
   3 Zaljub|                 ob tihi noči. po samotni aleji in posluša šepetanje in
   4 Zaljub|                na vrt duhovni gospod dr. Aleš Ušeničnik ter zaukazal z
   5 Vedom |               izpusti nikoli več. Konec! Amen!" ~Jakob je mislil sam nekako
   6 Zaljub|           dostojanstvu -- tisti človek z angleškim telovnikom, ki se mu priklanjajo,
   7 Zaljub|                umetniki bi morali delati anonimno; kadar izvedó ljudje, da
   8 Sreca |                maram več orožja iz tujih arzenalov, rad bi si izkoval svoj
   9 Poet  |               brez večerne zarje in brez avemarije; natanko v tistem trenotku
  10 Zaljub|              vsled tega, saj je bil celo Bacon zelo dober lakaj in Heinejev
  11 Vedom |                 je šel. Pravili so čudne bajke o njegovem vagabundstvu
  12 BrezD |                 ki je sam ni poznal -- o bajni deveti deželi; da bi govoril
  13 Pozdr |            Dorilis? Kje stoji tista bela bajtica, ki misliš nanjo, kadar
  14 Pozdr |                 Sedela sva v tihi domači bajtici, oba mlada in čista in vesela;
  15 OPresc|                očmi je gledalo na nas in bali smo se ga. Deževalo je močneje
  16 Vedom |          Preklinjal je Macedonijo in ves Balkan. "Naj jih pobijejo, saj
  17 Sreca |                 Franc Riba, stopi zdaj z balkona; pozno je že, senca že leži
  18 Sreca |                se trgali zanje? Ne maram barantati z židi, poniževati se še
  19 Sreca |             pojdi za njim!" ~Pogledal je Barici v obraz, obrvi so se mu
  20 Zaljub|                kakor se smehljajo ženske baronom... ~* ~Spremenil se je nenadoma
  21 Greh  |                   polne sonca in pisanih barv. Prišle so, ali razveseliti
  22 Pozdr |                razposajena godba; pisano barvani, v orientalskih slogih stavljeni
  23 Greh  |                se bili skozi presledke v barvastih oknih in so blodili izgubljeni
  24 Greh  |              motili tišine. Skozi visoko barvasto okno je prihajala nerazločna,
  25 Vedom |                 in butil ob tla in tenki batist bi se trgal, zasvetila bi
  26 Vedom |             zibalo, kipelo je pod tenkim batistom. Rdeč sončnik je senčil
  27 Greh  |               sta govorila časih, ko sta bdela pozno v noč in je bilo srce
  28 Sreca |             umetnike na očitnem kraju, v bedasto navdušenem feljtonu; pa
  29 OPresc|                  je padel v blato; sredi bega se je Lojze okrenil, pobral
  30 Tinica|               ustnice so žarele iz čiste beline lic. Ozadje pa je bilo glasnobarvno,
  31 Tinica|           razsvetljeno, vse pozlačeno in belobleščeče. Tisoč šepetajočih, mrmrajočih,
  32 Tinica|             opolzka in pregrešna je bila belota ozkih rok! Iz zlagane čistosti
  33 Pozdr |                  Senca je hušknila preko beložarečega veselja tam zunaj in zazvonilo
  34 Pozdr |           veranda z beložarečo svetlobo, beložarečimi ženskimi obrazi in šumno
  35 Pozdr |               zadaj, polodprta veranda z beložarečo svetlobo, beložarečimi ženskimi
  36 Zaljub|                mano, jecajočim in plahim beračem. Tako ponižen lakaj sem
  37 OPresc|              lazile tam od hiše do hiše, berači, razcapani popotniki. Ljudje
  38 OPresc|                zalučil za nami. ~"Lakota beraška je dejal!" se je razjezil
  39 MimoZ |              župnik, ki stoji na vrtu in bere brevir -- vse hiti mimo
  40 Sreca |              romam po ulicah, pijem čaj, berem čelo knjige pri luči. Moje
  41 Zaljub|                  in ki bodo jutri šolska berila razglašala njegovo slavo?
  42 Zaljub|               misli trdno, da je narodov besednik. Brez števila je takih zlaganih
  43 Pozdr |                  in sem ugledal zakajeno beznico s tistimi blatnimi obrazi,
  44 BrezD |                oblački leté in pod njimi bež&ecatue; preko travnikov
  45 Sreca |                Začul je glasove kakor iz bežečih sanj. ~"Kaj te ni sram?
  46 VTemi |               gozdu, sama in ponoči: dež bije tam visoko ob črno listje
  47 Sreca |                  žalosti! Takrat, ko sem bíl ob tvoje grudi z onemoglo
  48 BrezD |        previsokem hribu in kakor s tenko bilko so se igrali vetrovi z njim...
  49 Zaljub|               gospodaril, pobiral svetle bisere, ki so ležali kar tako na
  50 Sreca |               natanko, da so jako čedne, biseri zares --" ~"O kanalja!" ~"--
  51 Vedom |            malenkostni, da je bilo treba bistrih oči in kakor struna rahlega
  52 Zaljub|                ženska, tam tisto zlagano bitje, o katerem misli, da se
  53 Tinica|             laskavo izza hinavske odeje. Bizantinsko je bilo glasnobojno ozadje...
  54 Greh  |                tam, zrak je bil miren in blagodišeč. Videlo se je po vasi doli,
  55 Greh  |                  v zraku. ~-- Zdaj je že blagoslov, ljudje že vstajajo. -- ~
  56 Sreca |                je prav, Barica... Bog te blagoslovi!" ~V tistem trenotku je
  57 Tinica|               svetilo blaženstvo tistega blagoslovljenega trenotka. ~To je bila Tinica
  58 Sreca |                 bodo nič opravili! Če se blamirajo vsi skupaj -- kaj potem?" ~
  59 OPresc|           razširila nenadoma v razvožen, blaten kolovoz. "Tam je holm!"
  60 Pozdr |                 sem jo našel in v tvojem blatnem smehu in v tvoji hladni
  61 Pozdr |               zakajeno beznico s tistimi blatnimi obrazi, s tistim blatnim
  62 OPresc|             Stopila je oprezno z drobno, blatno nogo. Stopila je in je šla,
  63 Sreca |            kaplja krvi, pomešala se je z blatom in omazal si je čelo, ko
  64 MimoZ |            očitno je, da je že popolnoma blazen in se mu resnično dozdeva,
  65 Zaljub|              prijatelj! Skril bi glavo v blazino in bi se jokal od sramu.
  66 Vedom |                  se mu svetile oči kakor blaznemu človeku. Sklonil se je,
  67 MimoZ |                križ?... O, dalje! Boljša blaznost nego grozota spoznanja!... ~
  68 Tinica|             treslo, v očeh se je svetilo blaženstvo tistega blagoslovljenega
  69 Vedom |                    ali glej, že je obraz bledel in se je pačil v silni grozi,
  70 Tinica|                  ni nikoli slačil svojim bledim ozkoličnim modelom bluze
  71 Sreca |                 Zasvetile so se od daleč bleščeče bele luči pred kolodvorom. ~"
  72 Tinica|            čudopisan svet, lepi vitezi v bleščečih oblekah, sončne pokrajine
  73 Tinica|                 obadva z vročimi lici in bleščečimi očmi. ~"Tinica!" ~Tinica
  74 BrezD |                  da bi jo videl, kako se blešči v daljavi, tako svetla,
  75 Sreca |                 razumela -- kakor daljni blisk se je zasvetilo za obzorjem,
  76 Sreca |                sveti Frančišek, ki se mi bližaš od stene tako prijazno,
  77 Zaljub|                 ki je bil oropal svojega bližnjika za lepo preteklost, potisnil
  78 BrezD |                Moč brez doma... nestalno blodeča, iščoča, naprej hrepeneča,
  79 Greh  |             človeka, ki se je izgubil in blodi sredi noči in ne ve več
  80 Vedom |                 Lepa noč je bila, ko sta blodila po ulicah Krničar in Jakob.
  81 Greh  |                  v barvastih oknih in so blodili izgubljeni in prestrašeni
  82 Greh  |                izgubilo se je bilo in je blodilo po neizmerni pokrajini,
  83 Zaljub|          pomikalo neprestano gor in dol. Bobnarica bila kozava in ni imela
  84 Zaljub|              okrenila in je udarila tudi bobnarico po prstih. In tako se je
  85 Greh  |             Potok pa je rastel, že so se bočili majhni valovi, kri je padala
  86 Pozdr |       pogrebščino! ~Zagrebiva spomine in bodiva vesela -- veselo šumi potok
  87 Poet  |                se v izbi in smehljaj, od Boga poslan, je šinil preko obrazov. ~
  88 Tinica|             bujnozlatega, rdečekričečega bogastva. ~Zasmejal se je in je pljunil
  89 Zaljub|              roke, grabežljivo segajo po bogastvu, ki si ga bil nakopičil
  90 Zaljub|            grajski dom, tako razkošen in bogat, kakor ga ni imela sama
  91 Zaljub|                 duš imam že na vesti ter bogatim z ukradenim bogastvom svojo
  92 Greh  |                 rojstvu sem te obljubila Bogu in zdaj te ne bo zapustil.
  93 Tinica|                neprestano, pripovedovala bogvekaj ter se ozirala po ulici.
  94 LepaV |                  krvi, ki pa se pozneje, bogvekdaj, nenadoma odpro in zakrvave
  95 Sreca |                je že konec in tako lazim bogvekod; na desno, na levo vodi
  96 Sreca |                   čudni so ljudje, ki se boje viharja..." ~Prijel se je
  97 OPresc|                  se je v meni nejasno in boječe, da bi se vrnili; spogledali
  98 Sreca |            Zaprta v ozki kletki frfota z boječimi, nevajenimi perotnicami
  99 Sreca |                 pride. ~"Ne pride morda, boji se morda burje; -- čudni
 100 Tinica|                   ki je oblivalo z rdečo bojo nebo nad daljnim holmom.
 101 Sreca |                 je v taki smrti, v takem boju malo časti. Ne more človek
 102 OPresc|                fant in je opiral roke ob boke. Poslušal je in gledal in
 103 Zaljub|                sem na majhen vrt, mlada, bolehava, vsa zaprašena drevesca
 104 NaGolg|           neprijazne hiše. Drevje nizko, bolehavo, listje oprašeno, klavrno
 105 OPresc|              rute je gledal zelo droben, bolehen obraz. Pogledal sem jo in
 106 Greh  |             upanja. ~Ali Tone je molčal, bolela ga je njena ljubezen. ~"
 107 Greh  |                roke, drgnil je, da ga je bolelo, in nato je vrgel odejo
 108 Greh  |         zastokalo glasno in rezko, čudno bolesten, glas, kakor krik človeka,
 109 OPresc|               drugega je bilo v nas in z bolestjo čutim, kaj je bilo... ~V
 110 Sreca |                 mu je vztrepetalo srce v bolestnem čutu, ki ga sam ni razumel. ~"
 111 VTemi |              časih, ali tisto veselje je bolestno; ne frfot prijetno kakor
 112 Greh  |                 ne prosiš, ali te nič ne boli? No, mačka, mačica, prosi!
 113 Vedom |                manj jih je na svetu, tem bolje. Ni jim treba, da bi se
 114 MimoZ |             izpustile križ?... O, dalje! Boljša blaznost nego grozota spoznanja!... ~
 115 OPresc|                 ne videle. Šla sta oba v boljšo deželo, kjer so hiše od
 116 Sreca |           skrbela zate dolga leta, dolge bolne noči? Bojiš se, da bi te
 117 Greh  |                    proseč, stokajoč glas bolnega otroka, ki je lačen in izgubljen
 118 Sreca |                znamenja življenja, to je bolni nemir pred koncem..." ~Kaj
 119 Sreca |                  sem ti stregla v dolgih bolnih nočeh? Ali nič ne veš, Franc,
 120 Sreca |                je bila moja misel, misel bolnika, pokritega z ranami, v bridkosti
 121 Sreca |              tvoje srce, tako je zdravje bolnikovo: vesela misel ti je bila
 122 Greh  |                je domislil in je zalučal bonbone preko meje na polje. ~"Kdor
 123 Greh  |          zakristiji in tiho; Tone je bil bos in tako tudi njegovi koraki
 124 Greh  |                 drsajoči koraki njegovih bosih nog. Zasvetilo se je medlo,
 125 OPresc|                  in blato je cmokalo pod bosimi nogami. Zavili smo si hlače
 126 NaGolg|             okoli gruče. Približal se je bosonog fant s predrznim obrazom
 127 Sreca |                vzemi jih in jih prepiši, bova že poravnala, kadar potegnem
 128 Vedom |               svež, malo hladen in ga je božal prijetno po čelu in licih.
 129 Tinica|         prihajale iz tistih davnih noči, božale mu čelo z gnusnomrzlimi
 130 Sreca |               poglej to mizo! Prišli smo božič praznovat v tvoj prijazni
 131 Sreca |                pisani gneči, vsi veseli, božično vznemirjeni, vsi toplo zaviti
 132 Sreca |                   oči so ležale globoko; brada mu je bila jako zrasla,
 133 Sreca |                  hlače, glava je debela, bradata, naočniki vise na nosu,
 134 Sreca |                ogromen človek s širokim, bradatim, kozavim obrazom in zelo
 135 VTemi |                 je bil ves skrit v temni bradi. Tako je stal in se ni ganil,
 136 Sreca |            veselim obrazom in malo kozjo bradico. ~"Saj si imel časih kaj
 137 Vedom |              spoznal svoje stanje, se je branil, grizel je v vajeti, da
 138 Greh  |             zamahovale plašno in se niso branile, vzdignile so se časih,
 139 Sreca |                te vsi ljubili, da smo ti branili. Zatorej še poslednjikrat:
 140 MimoZ |               iztegajo; ne morejo se več braniti, ne morejo si napraviti
 141 Greh  |              Tone. Dokler ni bil ugledal branjevke pred štacuno, se ni spomnil,
 142 MimoZ |                  koprnenje!... ~Hej? Ne, bratec, to vse ti je tuje, nedosegljivo
 143 Sreca |               postelje in je legel. Toda brati ni mogel; govoril mu je
 144 VTemi |                 da bi igrala s sestro in bratom. Toda premislila se je;
 145 NaGolg|           zaspani leže otroci v prahu in brazdajo z rokami po njem. Ne razposajenosti,
 146 Pozdr |             ničesar od tistega skromnega brašna, ki si ga bila vzela s sabo
 147 Zaljub|                  ne meni več za slučajne brce. In sredi tega življenja --
 148 MimoZ |                 se je koketno pod črnimi brčicami; nameril se je bil za dekletcem
 149 Zaljub|                  je prišel mimo in ga je brcnil v stran. ~* ~Po njenem slovesu
 150 Sreca |                 je bilo tam izza kraških brdov, kobalilo je nerodno preko
 151 Sreca |                vračali valovi... Na onem bregu se je tresel enakomerno
 152 MimoZ |                 ki stoji na vrtu in bere brevir -- vse hiti mimo v pisanih
 153 Zaljub|                preteklost, potisnil ga v brezdanji nič ter se polastil njegove
 154 MimoZ |                 ni predrzen njen pogled, brezizrazen je, plaho, komaj zavedno
 155 Sreca |                 beraški, lica udrta, oči brezizrazne, na osinelih ustnicah nelep
 156 Pozdr |               svetinjica Matere Božje na Brezju...  Tudi ona se je sklonila
 157 Sreca |                  se ruši ta brezoblična, brezkoristna razvalina!... ~Stopil je
 158 Greh  |             prestrašeni po tej žalostni, brezkrajni samoti. ~Ko je šel Tone
 159 Greh  |                 v prahu nekaj umazanega, brezobličnega, ležalo je in se ni več
 160 Vedom |                  med njimi. Malenkostno, brezpomembno, nizkotno in smešno je bilo
 161 NaGolg|                 so klopi. Tam sedi dvoje brezposelnih delavcev; top obraz, tope
 162 MimoZ |              kakor da sem šel po livadi, brezskrben, popevajoč -- in glej, prepàd
 163 Tinica|                   lovila se je s smešnim brezuspešnim trudom za senco, ki se ji
 164 MimoZ |                  nog; ali je bil spoznal brezuspešnost tega početja, ali pa se
 165 Sreca |                  prezgodnji september -- brezvestne delavce, dremajoče na neizoranem
 166 Zaljub|                 ob zidu petdeset starih, brezzobih žensk. Ogledal sem si vsako
 167 Vedom |                  mrtve slepe oči so bila brezštevilna okna. ~"Tudi tamle gori
 168 Sreca |             zimska suknja -- in koga pač briga moja suknja? Samo da bi
 169 Vedom |                bi jim bil enak, bi se ne brigal zanje, bi ne premišljeval
 170 Vedom |                oblačila; zdaj se doma ni brigala za toaleto in tudi za frizuro
 171 OPresc|              globoko, preko kolen nam je brizgala voda. Ko smo bili na sredi,
 172 Greh  |             suknji je pač še vse krvavo; brizgalo je naokoli in morda se pozna
 173 Zaljub|                   kostanjeve lase, rdeče brke in rdeče oči -- ali takrat
 174 Zaljub|              stala plinova svetilka, ali brlele so tako dolgočasno, da bi
 175 Sreca |                 tukaj, ne vem ničesar, v brlog sem se bil zakopal, življenje
 176 Tinica|                 so segale do komolca, in brošo in zlato verižico-zapestnico.
 177 Greh  |                 in široka kakor preklano bruno; vzdignil jo je kakor perce,
 178 Greh  |              oglasilo se je, kakor da bi brusil nož ob pilo; kakor da bi
 179 Greh  |                 nož ob pilo; kakor da bi brusila smrt koso. ~V tramovju se
 180 Greh  |                  udarilo. Zabučalo je in bučanje je naraščalo, bilo je kakor
 181 Tinica|                Vsa je bila v mraku, samo bujen žarek svetlobe je padal
 182 Vedom |               Ustnice so bile polodprte, bujne, napete; trepalnice so bile
 183 Vedom |             pogrešal. Živel je v vročih, bujnih sanjah. Tisto življenje,
 184 Tinica|               poželjiv in skritostrasten bujnim sanjam, ki so prihajale
 185 Tinica|          pomežiknile in da so se zgenile bujnordeče ustnice... ~Šel je in se
 186 Tinica|        nedolžnoplašno je gledal obraz iz bujnozlatega, rdečekričečega bogastva. ~
 187 MimoZ |                daljavo nikdar dosegljivo buljijo blazne oči, že ves večer,
 188 MimoZ |                je vaš žarki ogenj? -- so buljile začudeno, neumno... Zatôni,
 189 Vedom |                 sobo, iz sobe v kabinet, butal bi ob steno, ob mizo, ob
 190 VTemi |                 Prav pred oknom je nekaj butnilo ob tla, gosti koraki so
 191 Tinica|                  V tistem trenotku mu je bušila kri v obraz, skočil je,
 192 VTemi |                  ni ob belem dnevu in ki čakajo tam v sencah. Vesele so
 193 Tinica|                  ter se ozrl nevoljno. ~"Čakajte malo, gospod Franc, zakaj
 194 VTemi |                 tiste čudne misli, ki so čakale v sencah že dolgo in so
 195 Vedom |             zdavnaj v srcu in da je samo čakalo trenotka... In vendar: zakaj
 196 Sreca |                    Kako neprijetno je to čakanje, kako nizek je ta strah
 197 Greh  |              dalo pač še napraviti, vsaj čakati bi se dalo... Vse bi lepo
 198 Sreca |                  in neumnimi očmi. ~"Kaj čakaš, Barica? Ne rabim ničesar!" ~
 199 Sreca |            tolsti nos! Po blatu bi moral capati z zevajočimi čevlji in vozil
 200 MimoZ |           porojen. Bijejo z nogami, toda čarovni kolobar je začrtan, zarisan
 201 Tinica|                Franc Golob je imel tiste čase šestindvajset let, ne dosti
 202 Sreca |              vedi, če so bili lepi tisti časi; gotovo je, da so bili otročji.
 203 Sreca |                 polil se boš... daj meni čašo, siromak!" ~Sklanjal se
 204 Sreca |                  vem natanko, da so jako čedne, biseri zares --" ~"O kanalja!" ~"--
 205 Sreca |                  je življenja več nego v celi prostrani pokrajini! Videl
 206 Zaljub|                ki ga je prinašal veter v celih gostih oblakih preko lesene,
 207 OPresc|                 bo slikar -- Bog vedi, o čem je sanjal. Zdaj je pač že
 208 VTemi |                  je bil tisti voz vse, o čemer je sanjal -- vse, Velika
 209 Sreca |                 so legle, poskrile se po čemernih kotih. ~"Jaz pojdem odtod." ~
 210 Zaljub|                  prijatelj je in me jako ceni, zato ker sem vkljub svoji
 211 Vedom |            ničesar. Prodal si za pošteno ceno samo svoje priučene zmožnosti.
 212 Greh  |                 obšel, ko se je domislil cerkovnika. Tam pač stoji na pragu
 213 Sreca |                  ob oglu, pogledal je na cerkveno uro in že ga je bilo strah,
 214 Tinica|              začaran je bil; oblatil je, česar se je dotaknil, lilije same
 215 VTemi |                 nikjer ga ni bilo; kakor cesarjev voz. In Tinetu je bilo,
 216 Sreca |              Franc, da greš študirat, ne cest pometat?" Postal je malo
 217 Vedom |           odpreti. Oblečena je bila še v cestno obleko, bluza je bila na
 218 OPresc|                  je pehar suhih hrušk in četvero koruznih hlebov, majhnih,
 219 Zaljub|                ter ji zavezal trakove na čevljih, ali da bi hodil pred njo
 220 Vedom |            njegovem vagabundstvu in bolj češčen od njegovih verzov je bil
 221 OPresc|                  izpustil veliko število češčenamarij. "Saj nimamo toliko časa!"
 222 Greh  |                 je lačen in izgubljen in čigar misli so brez upanja, kakor
 223 Zaljub|              poklical in napravil sem si cigareto, zato da bi skril sam sebi
 224 VTemi |                  prah. ~Tine je prašal: "Čigav je bil tisti voz, Ana, ki
 225 Sreca |                gre za silo. Ali kar malo cika v umetnost -- zastonj, izgubljeno!
 226 Sreca |        zavaljenem telesu, po staromodnem cilindru, po obnošeni salonski suknji!
 227 OPresc|               otroci!" ~Zakaj tam je bil cilj. Zdaj smo spoznali, kam
 228 Sreca |                  znanja dovolj in drugih ciljev nimam, da bi si z resnim
 229 Sreca |              žvižga pomladansko pesem in cilji mu niso na skrbi... In to
 230 MimoZ |           neumorno, roma naravnost proti cilju, kakor si ga je bil izmislil
 231 Greh  |              prižnici, v talarju in beli čipkasti srajci. ~Vrnil se je na
 232 Tinica|             dvoje belih nežnih rok izpod čipkastih rokavov. Gledalo je nanj
 233 MimoZ |             utrnil se je bil nenadoma iz čistega očesa in je ugasnil... in
 234 LepaV |                  njegove oči so sijale v čistem ognju. ~Vlak je hitel preko
 235 Tinica|                dom, kamor se je vračal s čistim hrepenenjem, kadar je bil
 236 Tinica|             belota ozkih rok! Iz zlagane čistosti in nedolžnosti je gledal
 237 Tinica|             življenje, ki mu je prijazna človeška natura... ~Ozrl se je na
 238 Zaljub|            nepozabni Levstik: ~Življenje človeško podobno je vodi,~ki vsaka
 239 NaGolg|                  v obraz. ~"Zares, se že cmeri!" ~Razlegel se je hrupen
 240 Greh  |                  tihim, hudobnim smehom. Cmokal je z ustnicami in se je
 241 OPresc|                  je deževalo in blato je cmokalo pod bosimi nogami. Zavili
 242 NaGolg|               Sredi gruče dvoje krepkih, čokatih ljudi, obadva gologlava,
 243 OPresc|                  pridi enkrat dol, ti... coklar!" Tone sam ni vedel, kako
 244 OPresc|              vedel, kako si je izmislil "coklarja"; zasmejali smo se in smo
 245 Zaljub|                ne sanja o drugem, nego o čokoladi, toda že je ljubila, ne
 246 Pozdr |                   v belem predpasniku in črnem krilu, mi je prinesla vina.
 247 Tinica|                 videl človek daleč preko črnih in rdečih streh, preko umazanih
 248 Zaljub|                 takrat sem bil črnook in črnolas. Je že tako na svetu. Poznal
 249 Zaljub|                oči -- ali takrat sem bil črnook in črnolas. Je že tako na
 250 Sreca |           začudil. ~"Nič več literat?" ~"Črtaj to strašno besedo! Ni na
 251 Tinica|                ogljem z velikimi drznimi črtami obris do kolen. In ko je
 252 LepaV |                  zdravnika zanje, drobni črvi glojejo neprestano, razglojejo
 253 Greh  |                  je tam oblival odsev te čudesne svetlobe... Tja bi šel človek,
 254 Sreca |                 je nebo in je zasijalo v čudežni svetlobi. ~Kam te vodi cesta,
 255 Greh  |                 gledala za njim in se je čudila; tako majhen in ubog se
 256 Greh  |                  curek krvi je curljal v čudnih ovinkih v dolino, v temo... ~
 257 Tinica|                  in vsak dan -- v tistih čudojasnih, svetlobe polnih dneh --
 258 Tinica|               zvenčali so kozarci, kakor čudolep, čudosvetel, ali od prebleščeče
 259 Sreca |                 Ob tisti uri sem spoznal čudoma, da sem bil zaljubljen v
 260 Tinica|       pravoslavnih cerkvah. Obraz je bil čudomiren, kakor svetla tenčica je
 261 Tinica|             zrcalu romantično življenje, čudopisan svet, lepi vitezi v bleščečih
 262 OPresc|                 so bile kakor pravljice, čudopisane, tako lepe in tako neverjetne.
 263 Tinica|                  v njegovem srcu je bilo čudoprazno, zato ker je bil uničil
 264 Tinica|                  kozarci, kakor čudolep, čudosvetel, ali od prebleščeče svetlobe
 265 Pozdr |              zrak je bil poln parfuma in čudovit vonj je dihal iz teles,
 266 Greh  |                donebesni stolpi, čudo ob čudu je tam, in ljudje so gosposko
 267 Sreca |                  domov še do polnočnice, čuj, že vabijo od daleč zvonovi...
 268 OPresc|              kolačev in strehe od belega cukra -- hodila sta in sta molčala... ~
 269 Greh  |                  podstrešju!" ~Gotovo je čula vse tudi ona, zakaj bi se
 270 Pozdr |                bila tako siromašna tvoja culica, da se je izpraznila tako
 271 Vedom |                ljudje, to so strašila iz cunj; topo strm‚ mrtve oči, ne
 272 Greh  |                kamenu je curljalo, tenek curek krvi je curljal v čudnih
 273 OPresc|                 močneje v tenkih, ravnih curkih. Luže so bile zmerom večje
 274 Greh  |            curljalo, tenek curek krvi je curljal v čudnih ovinkih v dolino,
 275 Vedom |            hudobne, poželjive oči, da bi curljala gorka rdeča kri čez belo
 276 Vedom |                  glava in rdeči curki so curljali čez belo polt --" ~"To je
 277 Greh  |                 ob kamen in po kamenu je curljalo, tenek curek krvi je curljal
 278 Zaljub|                  Ali niso najlepša tista čustva, ki jih skriva človek za
 279 Tinica|                misli, čutil je vse njene čute, ki jih je razumela komaj
 280 LepaV |                   ki jih človek skoro ne čuti, kadar se prikaže prvikrat
 281 Vedom |                 osebe, da bi govorile in čutile in živele po njegovem ukazu.
 282 Tinica|                jo videle oči in ki jo je čutilo srce še jasneje; vedel je,
 283 OPresc|                 bilo v nas in z bolestjo čutim, kaj je bilo... ~V širokem
 284 Vedom |                 predebel, da bi se mogel čutiti nesrečnega. ~Jakob se ni
 285 LepaV |              takrat sonce in kostanji so cveteli. Ali zdaj hiti sonce, potuje
 286 Pozdr |                bilo dreves, ne trave, ne cvetic, celo kamenja ni bilo in
 287 LepaV |                 so dišale po kostanjevem cvetju. ~Tako na priliko je pripovedovala
 288 Pozdr |              renesanse!... Vzcvetala si, cvetka uboga, pohlevno dišeča,
 289 Sreca |                 so obviseli žarki, zlati cvetovi; razlili so se preko široke
 290 Greh  |                nato je zastokalo glasno, cvileče, da se je razleglo rezko
 291 OPresc|                   podoben je bil pasjemu cviljenju ponoči. ~Vsi smo postali;
 292 Zaljub|                bil kos umetnika in to je dajalo njegovi zunanjosti, ki je
 293 Pozdr |         neprestano v mojem srcu in mi ne dajo, da bi poljubaval tuje obraze... ~
 294 NaGolg|                so se zakrivile na jok. ~"Dajte no otroke...!" ~Spet je
 295 Tinica|           oblivalo z rdečo bojo nebo nad daljnim holmom. Tudi na njegovih
 296 LepaV |           hodnikih, v srcu hrepenenje po daljnodaljni svobodi. ~V polspanju, v
 297 LepaV |                polpoznane svetove, tja v daljnodaljno svobodo. Zdaj pa se pomika
 298 Vedom |                  Izpregovoril je šele po daljšem premoru: ~"Povedal bi ti,
 299 Zaljub|                  poljubljajo roke svojim damam. Ženska je in nasmehnila
 300 Zaljub|                tako kakor jih iztegujejo dame, ki jih ljubijo baroni --
 301 LepaV |               ozrla se še malo za grbavo damo, ki je odhajala žalostno,
 302 Sreca |                ni nič? Kaj ne veš, da do današnjega dne še ni bilo slovenske
 303 Sreca |                  dragi gospod, kakšne so dandanes slovenske knjigotržne razmere.
 304 Tinica|           Napravil se je, ko se je komaj danilo. Šel je in se izgubil in
 305 Sreca |                 premajhna; preponižen je dar, ki sem ti ga bila prinesla
 306 Sreca |              iztegnjene roke, proseče in darujoče. Nič ti ne očitam, tudi
 307 Sreca |               Kdo mi je povedal nekoč, v davnem času, v sanjah morda, da
 308 Pozdr |                 ostudni poljubi, poljubi debelih, pijanih, penečih se ustnic.
 309 Sreca |                 smehljal rdeč, postaren, debelušen človek, mel si je roke in
 310 Vedom |                 Grebenu in nekoliko tudi debelušnemu Pasarju, ki je bil drugače
 311 Vedom |                  je vzel pipo iz ust, in debelušni, leni Pasar, literat, ki
 312 VTemi |              visoko ob črno listje in za deblom čaka smrt. ~"Ne pojdi, ostani
 313 Sreca |                videl svet; zdaj, ko bodo dejanja moja moji verzi!... ~"Ali
 314 Vedom |                zajeti, da dobim osebe in dejanje..." ~Krničar je poslušal
 315 Pozdr |            prijetno tovarišico, ki bi ji deklamiral svojo žalost in ki bi imela
 316 Sreca |               izbi, zasnubil bi morda še dekleta, ki bi mi kuhala čaja. Tako
 317 MimoZ |           brčicami; nameril se je bil za dekletcem mladim, rosnookim. Toda
 318 Sreca |           pomočnik v veliki delavnici za dekoracijske slike in kulise, obenem
 319 Sreca |                 fant, pa napravi narobe! Delaj, kakor krepak in ponosen
 320 OPresc|               velika materina ruta jo je delala staro. ~"Kaj ne pojdemo?"
 321 OPresc|              majhni valčki so se igrali, delali so se mehurji in trava je
 322 Zaljub|             Slovenski umetniki bi morali delati anonimno; kadar izvedó ljudje,
 323 NaGolg|               bil zmerom glasnejši; celo delavca, ki sta sedela na klopi
 324 Sreca |                  september -- brezvestne delavce, dremajoče na neizoranem
 325 NaGolg|                  sedi dvoje brezposelnih delavcev; top obraz, tope oči. Sedita
 326 Sreca |            tistem času pomočnik v veliki delavnici za dekoracijske slike in
 327 Zaljub|                   In to bi mi bilo dobro délo. Tisti večer sem napisal
 328 Sreca |                   izgubljeno! Zapravljen denar! Samo lahkomiseln trgovec,
 329 Sreca |                 si resnično upaš s takim denarjem na pot?" ~"Upam si! Tudi
 330 OPresc|                  v roko ter se napotil. ~Deset let mi je bilo takrat, Lojze
 331 Sreca |               sem sveti Ilija in iz vseh deseterih prstov mojih lije dol zlato
 332 Sreca |                je tresla, da mu je padla desetica na tla in jo je iskal v
 333 OPresc|              Lojze pa je stopil dalje po deski. ~"Če so deske tu, tedaj
 334 Pozdr |                 je bilo samo veselje. Od desne, od leve razposajena godba;
 335 Sreca |                 gozdov, šumečih v burji, desnica do gora, od veselja zardelih.
 336 Greh  |               mehke kože, in je udaril z desnico v obraz, naravnost na oči.
 337 Zaljub|                  ki jih skriva človek za deveterimi durmi svojega srca in jih
 338 Vedom |                  usta so mi zaklenjena z devetero ključavnico. Kaj misliš
 339 BrezD |                 sam ni poznal -- o bajni deveti deželi; da bi govoril v
 340 VTemi |                 upanja?... V svetlobo, v deveto deželo so se izgubile misli... ~
 341 BrezD |                 poznal -- o bajni deveti deželi; da bi govoril v jeziku,
 342 Vedom |                 si cesarski kraljevi ali deželni ali mestni hlapec, ti živa
 343 Poet  |                da je ugledal časih sredi deževne samote, ob grapavem klancu,
 344 Pozdr |                neposuti okrajni cesti ob deževnem času -- po kateri romajo
 345 Sreca |              meni, kakor otrok, izgnan v deževno noč? In jaz sem zakurila
 346 VTemi |              kako hodi mati po ulicah, v dežju in vetru. Ogrnila si je
 347 OPresc|           katerim se je pretakala rumena dežnica. ~Poti skoro ni bilo, hodili
 348 Sreca |                 v desnici je imela velik dežnik, v levici pa molitvenik
 349 OPresc|                  je mislil Lojze. "In če dežuje, naj!" ~Hanca je hodila
 350 Zaljub|                bi jih ne omazal strupeni dih vsakdanjosti? O zlata nedolžnost,
 351 Vedom |                  bi se ne zavedal, da ga diha, bi govoril kakor drugi
 352 Pozdr |               tem tujim šumom, s pijanim dihanjem veselega tujega življenja...
 353 Zaljub|                  zazveni ob najlahnejšem dihu življenja in zveni neprestano;
 354 Sreca |                 Poznaš ga. To je nada in dika naše umetnosti. Tudi on
 355 Vedom |                 holmi kakor zaviti v siv dim. Tu, tam, ob poti, kraj
 356 Sreca |            strehe je stal visok in tenek dimnik s sajastimi linami in sajasto
 357 Sreca |              Bolan sem, celo tisti trije dimniki tam strme name neumno in
 358 Sreca |              tiščalo skupaj troje nizkih dimnikov, debela nerodna bitja s
 359 BrezD |                  v žarkem soncu, v sivem dimu venečih, umirajočih --,
 360 Zaljub|                 kvišku in se je zagnal v dirigentko, podij se je gibal, svetilke
 361 Vedom |               sem se razpravila. Sedi na divan in izprašuj dalje!" ~Jakob
 362 Greh  |               srcu se je vzdigala silna, divja zloba. Kakor da bi se bile
 363 Tinica|                 iz oči je gledala nagota divjega poželenja. ~In nekoč jo
 364 Sreca |                 silnem viharju, v tuleči divji noči: leno je legel nanjo
 365 Tinica|                 nog... ~Začul je kakor v divjih sanjah prestrašen krik,
 366 Vedom |             solzen in z izgovorom, ki je dišal po humaniteti: ~"Na mojo
 367 OPresc|                 nizki so, rumeni in lepo diše; rjava skorja je razpokana
 368 Greh  |                 se je na kosilo. Zdaj že diši v kuhinji in mati stoji
 369 Greh  |                  umazan je bil že kamen, dlaka se je mešala s krvjo. Izpustil
 370 MimoZ |               sem se, zasenčil sem oči z dlanjó, da bi videl natanko. Saj
 371 Zaljub|                tudi jaz sem bil otrok. O dnevi mladostni, o zlata mladost,
 372 Vedom |              Tako pa sem v tesni zvezi z dnevnim življenjem, z literaturo,
 373 Greh  |                je name. Bog vedi, kje je dobila denarja, da je skuhala štruklje.
 374 Vedom |                  gube okoli ustnic in so dobile ostuden, zaničljiv in zaničevalen
 375 Tinica|          spomladi. ~Darovala mu je mati, dobra ženska, kos rumenega kolača,
 376 Greh  |                  in nič žalosti in vsega dobrega dovolj. Tja bi šel človek
 377 Zaljub|                kakor me imajo radi mnogi dobri ljudje. Vesel je bil, ali
 378 Greh  |        prijaznemu smehljaju; mežikala je dobrodušno kakor zmerom, ali tudi njenim
 379 Sreca |                  gospod, kakšno Jamo nad Dobrušo, kakšnega Izdajalca domovine --
 380 Sreca |                  krajev. Zakaj kmalu boš dočakal veselje, da me objameš ter
 381 Sreca |             življenje? Kaj je res, da ga dočakam?" ~Kakor silna šumeča reka
 382 OPresc|               nikjer in nikoli... ~To je dogodek, ki se ga spominjam v teh
 383 OPresc|                  hrepenenja se spominjam dogodka izza davnih let... ~Lepo
 384 Vedom |                  mu v spomin malenkostni dogodki, tako malenkostni, da je
 385 Sreca |           postelja in tam še gori sveča, dogoreva... Ali je še sveti večer,
 386 Greh  |                gorela sveča, skoro je že dogorevala in mehki vosek je lil po
 387 NaGolg|              koraki, tako da ju je komaj dohajal. Videlo se je, da je hotel
 388 Sreca |              malo ob zid... Ni ga mogoče dohiteti in če bi pal človek zdajle
 389 VTemi |         krajcarjev, ne orehov. Ali ko so doigrali prvo pot, so nehali. Težko
 390 OPresc|                  oči; v naročju je imela dojenca, dvoje otrok se je držalo
 391 BrezD |          počesano, nekoliko redko brado. Dokopal se je bil do belega kruha.
 392 Vedom |                 iz kmečkega življenja na Dolenjskem... in tudi z neko zgodovinsko
 393 NaGolg|                 je bil istotako miren in dolgočasen, oči so bile polzaprte... ~
 394 Pozdr |               noči, ko so poslušale samo dolgočasne stene... ~O slovenska kletev!
 395 Vedom |               podobno žalostnemu, topemu dolgočasnemu tiktakanju stenske ure.
 396 Vedom |          zunanjost tisti žalostni, topi, dolgočasni izraz. Že je bil podoben
 397 Sreca |              očeh. In zdaj hodijo mimo z dolgočasnimi obrazi, postajajo pred mano
 398 OPresc|                samega sadnega drevja. Po dolinah, po hribu same jablane --
 399 Vedom |                jaz še nimam nič jasnega, določnega. Vse, kar je v mojem srcu,
 400 Sreca |                in suženj tvoj, ki sem ti dolžan življenje, kolikor ga je
 401 Vedom |               jasno, zavedel se je svoje dolžnosti. ~Narahlo je odgrnil odejo,
 402 Pozdr |                  veselo zaradi te kaplje domačega blata -- zadišalo je po
 403 OPresc|                pa je bila božja samota. ~Domenili smo se bili, da ne pojdemo
 404 VTemi |                 sedela za mizo in igrala domino. Ana je imela resen, skoro
 405 LepaV |               premakne stol. In tedaj se domisli, da bi napravila črno kavo.
 406 Poet  |                Mislil je, pa se ni mogel domisliti natanko. Zakaj večnost je
 407 Vedom |               potrebno je bilo, da si je domišljal romantiško Golgato, drugače
 408 Zaljub|                veliko sreče pri ženskah. Domišljavi so in pripovedujejo to in
 409 Vedom |            zmerom ob poti. Samo varanje, domišljija je bil ta kratki poskus
 410 BrezD |                 svoji domovini, o svojem domotožju, o svoji sladki bolečini
 411 Greh  |                   In tam so visoke hiše, donebesni stolpi, čudo ob čudu je
 412 Greh  |                donelo je zamolklo, kakor doni bron, ko je bilo kladivo
 413 Vedom |                  vanjo. Treba mu je bilo donkišotskega orožja. In stvar ostane
 414 Greh  |                Glej, tako je skrbela vse dopoldne, mislila je name. Bog vedi,
 415 MimoZ |                  uri... V daljavo nikdar dosegljivo buljijo blazne oči, že ves
 416 Vedom |                  šel mimo Mihelca, je še dostavil: "Ne boš hodil več po ravnem
 417 Vedom |               izprehajal več!" ~Hotel je dostaviti še nekaj, toda obmolknil
 418 Tinica|               čase šestindvajset let, ne dosti več. Suh je bil in dolg,
 419 Zaljub|              grobu bo govoril plešast in dostojanstven gospod nagrobnico v verzih,
 420 Zaljub|                šopiri v svojem ukradenem dostojanstvu -- tisti človek z angleškim
 421 Zaljub|                da bi si bil sezidal prav dostojen nagroben spomenik; prišel
 422 Poet  |             ozirov na javni promet in na dostojnost. ~Dalje v noč, brez konca
 423 MimoZ |                 se mu strahoma, kogar se dotakne njegov komolec. Oblečen
 424 Zaljub|                   Iztegni roko, pa se že dotakneš ob komolec človeka, ki je
 425 LepaV |             gorke ustnice, ki so se bile dotaknile njenih prstov. ~Ko se je
 426 LepaV |                 roko se je časih narahlo dotaknilo okna. Klonila ji je glava
 427 LepaV |                   komaj se je upala roka dotakniti roke in oči so se umikale.
 428 Tinica|                trenotku? ~Zdrznil se je, doteknila se je bila roka njegove
 429 Zaljub|                 na njenem klobuku, ki se dotika njenega čela, njenih las --
 430 Sreca |                  je, da se njene noge ne dotikajo mokrega tlaka; vzplapolavalo
 431 VTemi |                je klonila in se je skoro dotikala mize. ~"Zakaj ne pridejo
 432 Poet  |              pred njim križ Izveličarja, dotikali se s čelom tal, misel prešerna
 433 NaGolg|              čokati človek, ki je slonel dotlej leno zleknjen na klopi.
 434 Zaljub|         vzdignili, zasvirala je godba... Dovoli, prijatelj, to solzo, ki
 435 Vedom |              njim? Kaj ni videl drame že dovršene na odru, slišal ljubeznivih
 436 Vedom |              katerih je vedel, da jih ne dovrši nikoli. Začudil se je Pasar
 437 Vedom |          grohotoma.  "To vse, praviš, da dovršiš?" ~"Vse!" je odgovoril Jakob
 438 MimoZ |                 blazen in se mu resnično dozdeva, da popotuje neumorno, roma
 439 Sreca |              svoj veliki posel. Zdaj sem doštudiral in če bi prav mogel, ne
 440 VTemi |                  jih imajo ljudje, ki so doživeli mnogo. Njeno telo je bilo
 441 Zaljub|             stopil na vrt duhovni gospod dr. Aleš Ušeničnik ter zaukazal
 442 Vedom |                  pred njim? Kaj ni videl drame že dovršene na odru, slišal
 443 VTemi |                 plašnim glasom, da bi ne dramila zlè tišine, ki je bila v
 444 Tinica|          kostanju. Sunkoma, siloma se je dramilo v njeni duši. In kakor je
 445 Vedom |               razgovorov. ~"Zasnoval sem dramo iz kmečkega življenja na
 446 Sreca |              Poženi, voznik... Hej, sani drčijo jadrno po veliki cesti,
 447 OPresc|                  bi tam daleč, za hribom drdrali vozovi po lesenem mostu.
 448 Greh  |                 je prihajala nerazločna, dremajoča luč, bolj tiha in samotna
 449 Sreca |         september -- brezvestne delavce, dremajoče na neizoranem polju... In
 450 VTemi |          stisnili k oknu in so strmeli v dremajoči rumeni plamen. In ko so
 451 Zaljub|                vsa zaprašena drevesca so dremala tam; bilo je že pozno v
 452 Greh  |                je bilo zamazano in vsled dremotne, sive svetlobe v tramovju
 453 Zaljub|                  bolehava, vsa zaprašena drevesca so dremala tam; bilo je
 454 OPresc|           poraščeni z grmovjem in nizkim drevjem; vetra skoro ni bilo več
 455 BrezD |               nič podobna... Samevalo je drevó na previsokem hribu in kakor
 456 Greh  |                 je brisal obraz in roke, drgnil je, da ga je bolelo, in
 457 Zaljub|                 capljal sem zraven nje z drobčkenimi koraki, njen sončnik sem
 458 OPresc|                  je bila lepa, gladka, z drobnim belimi peskom posuta. Ob
 459 Greh  |             glasili v temi plazeči se in drsajoči koraki njegovih bosih nog.
 460 Greh  |                pred očmi, sedel je in je drsal počasi navzdol... navzdol... ~******* ~ ~
 461 OPresc|                 zapazil, da smo hodili v drugačnem redu: Hanca je hodila spredaj.
 462 Zaljub|                 si mislil, da ne sanja o drugem, nego o čokoladi, toda že
 463 OPresc|               nami. Zgodilo se je takrat drugič, da smo postali in smo se
 464 Sreca |             življenja, polagoma, drug za drugim, dokler ne vzplapola poslednji
 465 Vedom |                navezan nanje službeno in družabno. Vsi so bili pred njim in
 466 NaGolg|                je zakrohotala veselo vsa družba. ~"Poglej no to hlačnico!" ~
 467 Pozdr |               Pisan sem bil sredi trezne družbe... ~Potok me je nosil na
 468 Vedom |                 Mihelec in je prisedel v družbo. Njegov klobuk pa ni bil
 469 Tinica|           Narisal je z ogljem z velikimi drznimi črtami obris do kolen. In
 470 OPresc|                 upognjena do pasu, bi še držati ne bilo treba; mirno je
 471 Zaljub|         malopridne falzifikacije. Poznam državnega poslanca, ki ni v resnici
 472 Zaljub|              grmelo je kar tako; zdaj je državni poslanec, in če bi ne bil
 473 OPresc|             kakor v megli, in mimo holma drži v‚lika cesta. Po veliki
 474 Zaljub|              delajo se vrag vedi kakšne, duhovite, brez predsodkov, tako odkritosrčne
 475 Zaljub|                sem vkljub svoji priznani duhovitosti zelo neokreten in smešen
 476 Pozdr |             primeri z globokopremišljeno duhovitostjo romanske renesanse!... Vzcvetala
 477 Zaljub|            trenotku ne bil stopil na vrt duhovni gospod dr. Aleš Ušeničnik
 478 MimoZ |                Spredaj je hodil človek v duhovskem ornatu, v rokah velik križ;
 479 Pozdr |            parfumi ženskih teles, gibkih dunajskih teles, in tudi jaz sam sem
 480 Sreca |                 Franc? Nič ne bo s tisto dunajsko razstavo! Razbilo se je
 481 Zaljub|              človeka, ki ni imel drugega duševnega premoženja nego slabo slovenščino --
 482 Zaljub|           preobrnilo v njih, kakor silen duševni potres in -- tako je, glej! ~
 483 Zaljub|                 bil tak, jutri tak. Celo duševno se ljudje spreminjajo. Koliko
 484 VTemi |                  jokala je, ali veter je dušil njen jok in ni ga mogel
 485 Tinica|                   Tinica je imela takrat dvanajst let; njen obraz je bil še
 486 VTemi |               otrok je bilo v sobi. Ana, dvanajstletno deklè, je sedela na nizkem
 487 OPresc|              voda preko nje, in je bil z dvema skokoma na tej strani. Nato
 488 Sreca |                Kam te vodi cesta, kam te dvigajo peroti? Razpel se je bil
 489 OPresc|                 in strah je rasel v nas, dvigal se je v grlo, kakor da bi
 490 Sreca |                 bila zgenila mrtva prst, dvigala se počasi široka ilovnata
 491 Vedom |             daleč do obzorja, kjer so se dvigali nizki holmi kakor zaviti
 492 NaGolg|                potegnile sunkoma kvišku, dvignile so ga in opotekal se je
 493 Vedom |                  surovih besed, živahnih dvogovorov, slišal korakov ljudi, ki
 494 Tinica|                In nepokoj sam je izdajal dvom in strah njegovega srca. ~
 495 Tinica|              veseljem v srcu, nič več ni dvomil nad seboj. Tudi se ni žalostil,
 496 Tinica|             rdečih streh, preko umazanih dvorišč in oprašenih vrtov. Tako
 497 Sreca |                Cesta je menda pod oknom; dvorišče, zdi se mi, da je bilo v
 498 BrezD |           umirajočih --, po gostilniških dvoriščih, zatohlih, z oluščenim,
 499 BrezD |            oblački leté in pod njimi bež&ecatue; preko travnikov sence kakor
 500 LepaV |                  ni več našel. ~"Bila je edina, ki sem jo ljubil." ~Preko