Chapter

 501 Pozdr |              duši, tiste strune, ki poje edino mojo čisto, pravo pesem
 502 Sreca |                  te je gnalo na Dunaj od egiptovskih loncev tam doli?" ~Tudi
 503 Sreca |             razjokal... Zmerjal si me za egoista, ali ob tistih časih sem
 504 Zaljub|               takih zlaganih in lažnivih eksistenc. Kaj pa je na priliko tisti
 505 MimoZ |                 krvjó obliti. ~Videl sem elegantnega človeka v sivi ogrinjači,
 506 Sreca |                  žarko se leskečejo bele električne luči, sijejo mi skozi okno
 507 Vedom |              drugih ljudi. Ko bi jim bil enak, bi se ne brigal zanje,
 508 Zaljub|                  dvorni svetniki ali kaj enakega. ~Posebno pri nas je veliko
 509 OPresc|          spuščala, zmerom je bila enaka, enaki so bili vsi holmi in lazi
 510 NaGolg|               krajih. Vsenaokoli visoke, enakolične, neprijazne hiše. Drevje
 511 Zaljub|                  stropu, on je govoril z enakomernim, bridkosti polnim glasom...) ~* ~
 512 Vedom |                vsem pogledom, presodil z enim samim pogledom, kaj se je
 513 Pozdr |           lutrsko-nemške kletve! Kako si enostavna in plitka v primeri z globokopremišljeno
 514 BrezD |                  prinašal vsako uro nove evangelije, ga je gnetel kakor testó --
 515 Sreca |                  tresel enakomerno visok fabriški stolp, zamajal se je časih,
 516 Zaljub|               Hodijo okoli -- malopridne falzifikacije. Poznam državnega poslanca,
 517 Zaljub|              kravata tako velika in tako fantastično pisana, kakor preproge v
 518 Zaljub|                              ZALJUBLJENA FANTAZIJA~V gostilnici sem ga dobil,
 519 Zaljub|               goljufanega sužnja, na lep fantom. ~Gledala je moj gumb in
 520 Greh  |              kade... ali če ne sedi pred farovškim vrtom cerkovnik in čaka,
 521 Vedom |                domislil: ~"Porabim jo za feljton... tako imam vsaj nekaj
 522 Vedom |              Pasar, literat, ki je pisal feljtone, kadar ni imel za tobak,
 523 Sreca |              kraju, v bedasto navdušenem feljtonu; pa je prišel v kavarno
 524 Sreca |                 stal nad nami vsemi -- o filistejcih še ne govorim ne -- in vendar
 525 Sreca |               pomisli, če bi prišla taka filistejska pokveka med tujce -- kaj
 526 Sreca |                misli ter gre svojo ravno filistejsko pot; služi si vsakdanji
 527 Vedom |                  Kdo je govoril? -- Dol, filister, dol! ~Lucija se je privila
 528 Vedom |                Zaspan mizerere na grobu, filisterij pa bi živel veselo dalje
 529 Sreca |                 bil on, zdaj pa si misli filistra!"  "Predrzno je, kar govoriš!
 530 Vedom |                med njimi in ž njimi. Kaj filistri! Zaviden sem jim bil, ker
 531 Zaljub|                sije..." ~In zdaj še malo filozofije."Človek nikoli ne ve, kaj
 532 Zaljub|              celo. Najrajši storim to na fin način, tako da komaj opazi
 533 Zaljub|               idealno zaljubljeni, ampak finta je že stara. ~Zdaj pa malo
 534 Tinica|                    Ej, gospod Golob, ej, Francek, po tolikem času?" ~Smehljajoč
 535 Sreca |           Pozdravljen, patron moj, sveti Frančišek, ki se mi bližaš od stene
 536 Pozdr |              nedolžna ovčarica na starih francoskih slikah. ~Pridi, ovčarica,
 537 Vedom |          življenje. Ali ni ga zaničeval; frazo o zaničevanju je bil pobral
 538 Greh  |                 se je odtod naravnost na frčado, na durce za velikim kamenitim
 539 Zaljub|             svetilke so se tresle; že so frčale po zraku cunje nedolžnobelih
 540 Sreca |                 Suženj! Ali ti še zmerom frči bič okoli glave? Skrij,
 541 VTemi |                  veselje je bolestno; ne frfot prijetno kakor metulj v
 542 Sreca |           ljubezen! Zaprta v ozki kletki frfota z boječimi, nevajenimi perotnicami
 543 Greh  |                mu je prifrfotal netopir, frfotal je okrog njega in nato je
 544 NaGolg|                  stegna. Obadva dela sta frfotala okoli gole noge. Smeh je
 545 Zaljub|                švigali po zraku, note so frfotale, boben je skočil kvišku
 546 Greh  |              smrdečo sapo. Gledal je, in frfotalo je v velikem kolobarju naokoli
 547 MimoZ |                  drugi. Ti stojiš, se ne ganeš -- moja koliba jadra veselo
 548 Greh  |                  na srcu in se ni hotelo ganiti. ~-- V tistem hipu, ko doseže
 549 Greh  |           bratove oči... Opotekal se je, gazil je po krvi -- klicale so
 550 Zaljub|                  dirigentko, podij se je gibal, svetilke so se tresle;
 551 Pozdr |              bili parfumi ženskih teles, gibkih dunajskih teles, in tudi
 552 Pozdr |                  peščene prsti, in kakor ginevajo sokovi iz naročja, ki te
 553 Pozdr |                te je bilo porodilo, tako gineš in veneš sama in komaj še
 554 Sreca |                 da bi si z resnim trudom gladil pot do njih. Glej, tako
 555 Pozdr |                  še kratko krilo in lase gladko počesane... O Dorilis, kaj
 556 Sreca |             bijejo kopita ob tlak. Že se glase koraki po stopnicah, zmerom
 557 NaGolg|                  kričali, od daleč se je glasil razposajen krohot. Zavili
 558 Greh  |                  kakor koraki tatu so se glasili v temi plazeči se in drsajoči
 559 Greh  |                  ali tišina sama je bila glasna, donelo je zamolklo, kakor
 560 Sreca |                spodaj so zašumeli valovi glasneje, vzpenjali so se siloma,
 561 NaGolg|                 noge. Smeh je bil zmerom glasnejši; celo delavca, ki sta sedela
 562 Tinica|            beline lic. Ozadje pa je bilo glasnobarvno, pozlačeno, modro, živordeče
 563 Tinica|               odeje. Bizantinsko je bilo glasnobojno ozadje... obraz je bil Whistlerjev...
 564 Tinica|        mrmrajočih, polglasno se smejočih glasov se je spajalo v prijeten
 565 Sreca |             skrbni zdravniki, stresajo z glavami, da bi jih zgrabil za lase
 566 Greh  |              treščil, udarila je okrogla glaviča ob oster kamen in prikazalo
 567 Sreca |           profesorjem lenuhom! In kar je glavno: saj niso več zanimivi ti
 568 Vedom |                  od blizu pa je ni treba gledati. ~Grenkobe poln in zlaganega
 569 MimoZ |                  ob ramenih, širokimi ob gležnjih, tako da je bila roka gola
 570 Greh  |                  je bil vzdignil iz ozke globeli. -- Cerkovnik je zvonil
 571 Greh  |                  celo glas njegov je bil globok. ~Mati se je prestrašila
 572 MimoZ |                so padali nekateri celo v globoki jarek. Zdi se mi, da je
 573 Sreca |               oglasil izza mize Jerina z globokim, grmečim glasom. ~"Kaj,
 574 OPresc|                  travo preraščena, tam z globokimi lužami pokrita. Nismo še
 575 Pozdr |          enostavna in plitka v primeri z globokopremišljeno duhovitostjo romanske renesanse!...
 576 Tinica|                zmerom spomlad. Zmerom je glodal še strah v njegovem srcu,
 577 LepaV |             zdravnika zanje, drobni črvi glojejo neprestano, razglojejo srce
 578 Greh  |                je navzgor in v zadušnem, gluhem mraku mu je bilo, kakor
 579 Tinica|                   strme stopnice, mrzlo, gluho izbo -- in minil bo ves
 580 Vedom |                  bil je del tiste pisane gneče, ki jo je gledal prej samo
 581 MimoZ |                bi me ne zanimalo, kar se gnete tam v svetli izložbi? Prijetno
 582 BrezD |               uro nove evangelije, ga je gnetel kakor testó -- samujočega,
 583 Sreca |            sončna pokrajina, v onemoglem gnevu stokajo gozdi. Ali on kobali
 584 Sreca |                le sen balkon, lastovičje gnezdo. Stopil je človek nanj in
 585 Sreca |            poslednji ter ugasne? Ali naj gnije počasi, živo še v grobu,
 586 Sreca |                  se je morda tudi hiša v gnilih tečajih, spodaj so zašumeli
 587 Pozdr |                mukoma, da bi začul sredi gnusa in strahote lahen, tih,
 588 Zaljub|                človek smešen, meni pa se gnusi, Razen sebe poznam samo
 589 Zaljub|                 so planili proti meni, z gnusnimi pogledi, s poželjivo iztegnjenimi
 590 Tinica|            davnih noči, božale mu čelo z gnusnomrzlimi rokami, stiskale so se k
 591 Zaljub|              nosil njen sončnik v nežnem gobčku. Tista rdeča pentlja, ki
 592 Pozdr |              pesem po taktih razposajene godbe in celo moj obraz je bil
 593 Pozdr |                 ženskimi obrazi in šumno godbo tam zunaj za slokimi stebriči... ~
 594 VTemi |                  gospod in..." Zmerom se gode čudeži na svetu in zato
 595 OPresc|                 če so jim dali kruha, so godrnjali ter loputali z durmi. ~Lojze
 596 Vedom |                 tebe pa tudi. Pa kaj, še godrnjati nismo smeli! Tam je stal
 597 Sreca |                 mali brki so bili skrbno gojeni, tudi frizura je bila velike
 598 Pozdr |                veneš sama in komaj še te goji pobožni pastirček na gorenjski
 599 MimoZ |           gležnjih, tako da je bila roka gola do komolca, če se je vzdignila;
 600 Vedom |            pokrajinah lepe domovine. Vsa Golgata brez pomena in brez smotra.
 601 Vedom |               vodmatskega blata in konec Golgate. Zaspan mizerere na grobu,
 602 BrezD |                   zatohlih, z oluščenim, golim zidovjem obzidanih, v vročo
 603 Zaljub|                 zdaj še pravi, da sem jo goljufal... ~In on pripoveduje. ~* ~
 604 Zaljub|           zaljubim vanj, da me priklene, goljufanega sužnja, na lep fantom. ~
 605 Zaljub|       nespoštljivo, v srcu pa je bil bel golobček. Tudi jaz sem tak. In nad
 606 OPresc|            prijazno so gledale dol kakor golobje. In prav sredi doline je
 607 Vedom |         vzdignile so se misli kakor jata golobov, razpršile so se na vse
 608 Vedom |                gostilnico mlad, še skoro golobrad fant. Oblečen je bil v dolg
 609 Tinica|                 smrti, me je rešil blagi golobradi fant in prav in dobro bi
 610 NaGolg|           krepkih, čokatih ljudi, obadva gologlava, goloroka, roke žilave,
 611 NaGolg|                 ljudi, obadva gologlava, goloroka, roke žilave, očrnele do
 612 Vedom |           razgrapani poti? Ko lije kakor goreča ploha?" ~Mihelec se je čudil
 613 BrezD |                 ljudjé iz mesta kakor iz goreče Sodome. Po zaprašenih mestnih
 614 MimoZ |                in se je spet vžgal in je gorel v široko odprtih, temno
 615 Vedom |              brisal naočnike... ~Nebo je gorelo v belem plamenu; mirno,
 616 Pozdr |                goji pobožni pastirček na gorenjski planjavi!... O slovenska
 617 Sreca |                    Kaj torej?" ~"Živeti! Goreti kakor poleno, ki ga je bil
 618 Sreca |             ugledal je teto Maro in tudi Gorjanca, ki je vstal izza mize ter
 619 Sreca |                 znal smejati kakor on!" ~Gorjančev obraz se je nenadoma zresnil
 620 Sreca |               bil ozrl zdaj, bi opazil v Gorjančevih očeh jezen in užaljen pogled. ~
 621 Vedom |                 in malo ah... in src‚ -- gorjé... in slovo in prijatelj
 622 Vedom |           načrtih. Odgovoril je hitro in gorkeje. ~"Nimam zdaj nič posebnega.
 623 Zaljub|                sklonila se je in udarila goslarico po prstih. Boben je zaropotal,
 624 Zaljub|                 srce kočijaževo, ki vozi gospó in gospoda v park, ob tihi
 625 Zaljub|             kočijaževo, ki vozi gospó in gospoda v park, ob tihi noči. po
 626 Zaljub|                 njene duše, kako sem tam gospodaril, pobiral svetle bisere,
 627 Sreca |                 vzgaja otroke in umrje v Gospodu..." ~Francu so se zasvetile
 628 Greh  |           trenotku se je pripeljala mimo gosposka mestna kočija, gospod in
 629 Greh  |              sušilo perilo. Vzduh je bil gost in težak, dasi je bilo okno
 630 Poet  |                rdeči prah v debelo plast goste, napol strjene krvi. "Veliko
 631 Sreca |             škropil ogromni kropilnik in gostejše so padale kaplje. ~"Kam
 632 Zaljub|                je prinašal veter v celih gostih oblakih preko lesene, zeleno
 633 Vedom |                  in osoren. ~Stopil je v gostilnico mlad, še skoro golobrad
 634 BrezD |            tistem času sva sedela sam na gostilniškem vrtu. "Še letos pojdem dol,"
 635 BrezD |               venečih, umirajočih --, po gostilniških dvoriščih, zatohlih, z oluščenim,
 636 NaGolg|                se oblak prahu in kakor v gosto, zadušno meglo je zavito
 637 Sreca |             popolnoma ter se je izlila v gostoljubno krčmo. ~Sedel je Franc Riba
 638 Tinica|                  Nato je sedla k drugemu gostu, ki je dremal pijan pred
 639 Vedom |            vprašal: ~"En prizor pa je že gotov, že čisto jasen? Glavni
 640 Vedom |           kavarne, kjer je sedel ob oknu Govekar, privzdigal obrvi ter si
 641 Sreca |            filistra!"  "Predrzno je, kar govoriš! Vse, kar smo napravili,
 642 Sreca |              soncu okópane: tam daleč iz gozda, v sončno meglo zavitega,
 643 Sreca |            Zasvetilo se je žarno tam nad gozdom; zaplel se je pramen zlate
 644 Sreca |           paradiž. Zamolklo pesem pojejo gozdovi, pojejo in se priklanjajo
 645 Poet  |              obeh straneh, pisana polja, gozdoviti zeleni holmi, v jutru prepevajoči;
 646 Zaljub|                iztegajo se nevidne roke, grabežljivo segajo po bogastvu, ki si
 647 Sreca |             vesel je bil burje, ki ga je grabila za suknjo, igrala se z njegovo
 648 OPresc|                  v grlo, kakor da bi nas grabilo za vrat. Tresel sem se,
 649 Zaljub|                 sem baron Patapouf. Moji gradovi, ljubček, moji konji, moji
 650 Zaljub|              Patapouf in da bi imel svoj grajski dom, tako razkošen in bogat,
 651 Poet  |                  in da se je spotikal ob grapah in jarkih, zasekanih v klanec. ~
 652 Poet  |                 sredi deževne samote, ob grapavem klancu, za nasutim kamenjem,
 653 OPresc|            zasekane globoke in zelo ozke grape, polne belega kamenja, med
 654 Pozdr |                   O slovenska kletev, ti grb na ščitu propalega plemenitaša:
 655 LepaV |              perona, ozrla se še malo za grbavo damo, ki je odhajala žalostno,
 656 LepaV |                 ali listje je orumenelo, grbi se in pada trepetaje; šel
 657 Tinica|                Ti moja preteklost, polna greha in sladkosti!... Kakor angel
 658 Tinica|                  v očeh, v besedah. Moji grehi niso nič manjši in nič drugačni
 659 Zaljub|                mu je namenjeno. Kazen je grehu za petami. Nekdo je jedel
 660 Tinica|                Preteklost je mrtva, samo grenak spomin še gloje v srcu. ~
 661 Sreca |               sem bil bolan; iz srca, iz grenkih sanj se je bila razlila
 662 Sreca |                  je ostalo v telesu izza grenkobne mladosti! ~"Bolan sem, celo
 663 Sreca |                se je po ljudeh in velika grenkost se je vzdigala iz srca;
 664 Sreca |                nasmehu pa je bilo veliko grenkosti. Zableščalo se je bilo tudi
 665 Tinica|                  je grešiti treba in ker greše vsi in ker ni treba, da
 666 Tinica|                velika. Namesto da bi bil grešil z mirno dušo, ker je grešiti
 667 Tinica|              grešil z mirno dušo, ker je grešiti treba in ker greše vsi in
 668 Zaljub|                 dušo -- Bog pomagaj meni grešniku -- d&aagrave;, s tistimi
 669 Sreca |               zato da bi umrl veselo vrh Grintovca. Ali zdajle je ura, ko ne
 670 MimoZ |              preko oči, v dolgih svetlih grivah in kapalo je od njih na
 671 LepaV |              pomlajen, ali drobne ranice grizejo, ni zdravnika zanje, drobni
 672 OPresc|              rasel v nas, dvigal se je v grlo, kakor da bi nas grabilo
 673 Greh  |                  jagode; ko je posegel v grm, da bi upognil težko polno
 674 Sreca |                  mize Jerina z globokim, grmečim glasom. ~"Kaj, vraga, pa
 675 Zaljub|                 je govoril, vrag vedi -- grmelo je kar tako; zdaj je državni
 676 LepaV |           razmeknili so se na vrtu rosni grmi in so zašumeli. "St!" Odprla
 677 OPresc|                Holmi so bili poraščeni z grmovjem in nizkim drevjem; vetra
 678 Greh  |                  kakor kresnica v temnem grmu. Nebo pa se je še svetilo,
 679 Tinica|                on sam je čul škodoželjni grohot, ki je bil v njegovem glasu: ~"
 680 Tinica|               spoznal, se je zasmejalo z grohotom vsenaokoli. Smejale so se
 681 Vedom |                  obraz in se je zasmejal grohotoma.  "To vse, praviš, da dovršiš?" ~"
 682 Zaljub|                  smešna, nekaj naravnost grotesknega. ~Slovenski umetniki bi
 683 Pozdr |              dišeče pomaranče in na črno grozdje. Ali njen glas je bil že
 684 Vedom |            bledel in se je pačil v silni grozi, oči so se širile in vsa
 685 MimoZ |              dalje! Boljša blaznost nego grozota spoznanja!... ~Kdo si ti,
 686 Sreca |                 Jakopičeva skica poldrug groš, ne bi je kupil! Zdaj pa
 687 NaGolg|             težak in okoren. Stopil je h gruči, zamahnil je visoko s pestjo
 688 NaGolg|                   Pohitel je človek pred gručo in je pogledal hudodelcu
 689 Sreca |                 ob ustnicah dvoje dolgih gub. ~Gorjanec je stal ob mizi;
 690 Vedom |                 sem se." ~"Kod?" ~Majhna guba se ji je prikazala na čelu,
 691 OPresc|                bilo, kakor da bi stal na gugalnici; zibala se je cesta, zibal
 692 MimoZ |              sivi ogrinjači, belo rožo v gumbnici. Hodil je prej nalahko sključen,
 693 NaGolg|                 in zamazana, suknja brez gumbov, srajca odprta do prs in
 694 OPresc|                 je skoro samo tenki glas Hančin, ki je stala spredaj in
 695 Vedom |                  prozornega, vihrajočega haveloka ni imel. Vlažno so se svetile
 696 Greh  |            spoznal ga je tudi učitelj. ~"He, kaj pa ti tako pozno? Zakaj
 697 Zaljub|                Bacon zelo dober lakaj in Heinejev ponos je bil prav tako umeten
 698 VTemi |                  pomaranče in kolači... "Hí-i!" in nikjer ga ni bilo več. ~
 699 Tinica|              podobo. ~Tudi slika je bila hinavska, iz hinavskega čuta porojena.
 700 Tinica|                  je mežikal laskavo izza hinavske odeje. Bizantinsko je bilo
 701 Tinica|               slika je bila hinavska, iz hinavskega čuta porojena. Kako so se
 702 Tinica|                  v večji ali manjši meri hinavstva. In moja mera je bila velika.
 703 Zaljub|                 nego ženske. Jaz spoznam hinavščino, imam svojo posebno metodo.
 704 Sreca |                  se je vzdigala iz srca; hipno vzplamtela moč je nenadoma
 705 Zaljub|                in spolzka, kakor riba -- hitim, da se operem. ~Zdaj pa
 706 LepaV |                 in po zakletih gradovih. Hitre so bile takrat sanje, preko
 707 VTemi |                  jezni glasovi; težki in hitri koraki so se bližali po
 708 Vedom |                 močno in glasno, kakor s hitrim majhnim kladivcem. ~"Morda
 709 Greh  |                in po cesti navzdol. Pred hišami so stali, na pragih in so
 710 NaGolg|                  klobuk postrani, roke v hlačnih žepih, obrazi pa veseli
 711 MimoZ |                 je -- in spet sem gledal hladán in miren -- v tisto sonce,
 712 Tinica|                je razumela komaj sama... Hladna nočna sapa mu je dihnila
 713 Zaljub|             vstajala izza visokih streh, hladnejši veter je pihal od zahoda...
 714 Pozdr |                 blatnem smehu in v tvoji hladni besedi. Zatorej zaplešiva,
 715 Sreca |                  njemu in je zašepetal s hladnim, malo hripavim glasom.: ~"
 716 Pozdr |                   potuhnjen in neizmerno hlapčevski obenem... ~Tudi ona se je
 717 Sreca |                 so se ti bili zapisali v hlapčevsko službo, manjši tudi od onih,
 718 OPresc|              peharje, in tistih koruznih hlebcev, kakor jih pečejo tam; nizki
 719 OPresc|                hrušk in četvero koruznih hlebov, majhnih, ploščatih in lepo
 720 OPresc|                  je skočilo od nekod, od hleva ali od kolnice, nekaj črnega
 721 Greh  |                 desko, široko in debelo, hlodu podobno. Vzdignil je, zamahnil
 722 Vedom |             stanejo hlače? -- Toliko? -- Hm! Hvala! Zbogom! -- Kaj sem
 723 Sreca |                 z roko. ~"Naj gre, kamor hoče!" ~"Burja je zunaj, pojdi
 724 Vedom |               resno. ~"Vedomec torej, če hočete! Vedomec je moja nevesta!"
 725 Tinica|             preprogah od mize do mize so hodile lepe parfumirane smehljajoče
 726 Vedom |                 zakaj!" ~"S tisto Lucijo hodiš?" ~Krničar je pogledal Jakobu
 727 LepaV |               kraljične po dolgih temnih hodnikih, v srcu hrepenenje po daljnodaljni
 728 Greh  |              tipal je po ozkem in temnem hodniku in je odprl duri na prižnico.
 729 OPresc|                 na levo, vzpenjala se na holme in padala, izgubila se potem
 730 BrezD |                  vetru... bele cerkve na holmih... in iz stolpov velikonočne
 731 Tinica|              rdečo bojo nebo nad daljnim holmom. Tudi na njegovih licih,
 732 LepaV |                 pokrajine, sredi zelenih holmov, tam leži vas in sredi vasi
 733 Sreca |                poravnala, kadar potegnem honorar..." ~* ~Gorjanec je sedel
 734 Sreca |           vzpenjali so se siloma, a niso hoteli dalje in motne oči so se
 735 Vedom |                  svobodno, posebno če ga hraniš za zaklenjenimi durmi. Drugače
 736 OPresc|              sivega neba... ~Stal je tam hrast, še ves košat in zelen,
 737 Sreca |              poigrava se burja s silnimi hrasti, kakor poletni veter z žitom
 738 Vedom |              mehka temna preproga; težko hrastovo listje je molčalo v poletnem
 739 Greh  |                je z visokim, skrivljenim hrbtom; pol plašno in pol gosposko
 740 BrezD |               sanjal je popotnik, ženin, hrepeneč v tujini. Glas se mu je
 741 BrezD |                  blodeča, iščoča, naprej hrepeneča, ozirajoča se plaho po poti
 742 Tinica|                toda čakal je strahoma in hrepeneče, da bi vzdignila obraz,
 743 Sreca |                 Kaj se ne ozreš nikoli s hrepenečimi očmi izpod križa, ki tišči
 744 MimoZ |                  dolgo procesijo, naprej hrepenečo, na mesto začarano. Spredaj
 745 Vedom |                 je sovražil zato, ker je hrepenel po njej. In vse to je bilo
 746 Tinica|              kamor se je vračal s čistim hrepenenjem, kadar je bil ostavil predmestje
 747 Tinica|               času! Vsa moja duša k tebi hrepeni vsa moja kri..." ~Jezik
 748 LepaV |                in plašne oči. Narahlo so hreščali koraki na pesku, razmeknili
 749 VTemi |                 slišali so čisto natanko hreščeče, ubite udarce, ki so rezali
 750 Greh  |                 temo. In napotil se je s hriba doli. Lezel je počasi in
 751 Sreca |                doline, vzpenjala se je v hribe, grapava, kamenita; lepe
 752 Greh  |            odprto polje daleč v temo, do hribov; tudi na levi so bile lehe
 753 Greh  |               napotile k maši iz daljnih hribovskih vasi in ki so šumele mimo
 754 Sreca |                  njegov glas je bil malo hripav; šinila mu je morda mimo
 755 LepaV |             misli in nevesele. Nevesele, hrome in nadležne bodo romale
 756 NaGolg|                  cmeri!" ~Razlegel se je hrupen krohot. Fant v pisani srajci
 757 OPresc|                  v veži na tla, prešteli hruške in jih razdelili, spravili
 758 Sreca |                 po vsem telesu!... Zunaj hrzajo konji, bijejo s kopiti,
 759 Vedom |              srce polno zavisti in vsega hudega. Živeti hočem!" ~Razgrel
 760 Sreca |             Zaspati nisem mogel od samih hudih sanj. Sredi sanj pa je potrkalo
 761 OPresc|                  zdaj hudobno mežikala v hudoben pozdrav. Blizu smo že bili,
 762 Vedom |                 da bi izkrvavele zelene, hudobne, poželjive oči, da bi curljala
 763 Greh  |              bila, še čisto mlada in nič hudobnega ni bilo v njenih očeh. Zgenila
 764 Greh  |              porogljivi nasmeh in njegov hudobni, mežikavi pogled. -- Samo
 765 VTemi |                      polna skrivnosti in hudobnih senc... ~Trdovratno je bilo
 766 Greh  |              tudi smejal se je, s tihim, hudobnim smehom. Cmokal je z ustnicami
 767 NaGolg|                pred gručo in je pogledal hudodelcu naravnost v obraz. ~"Zares,
 768 Vedom |               zardel, na ustnicah je bil hudomušen, malo zlovoljen nasmeh --
 769 Zaljub|             nenadoma njegov obraz, nekaj hudomušnega, prikritega mu je švignilo
 770 Vedom |                izgovorom, ki je dišal po humaniteti: ~"Na mojo pot ne trosi
 771 Zaljub|             kakor ga ni imela sama gospa Humbertova! Prišel bi k nji in bi se
 772 Sreca |                    Saj si imel časih kaj humorja, Franc! Ali se nič ne spominjaš:
 773 Pozdr |                  je krvavelo... Senca je hušknila preko beložarečega veselja
 774 Sreca |              tudi frizura je bila velike hvale vredna. Opiral se je s komolcem
 775 Sreca |                 se nisi se nikoli ozrl s hvaležnim nasmehom na te moje raskave
 776 Sreca |               tega ni! -- Neki človek je hvalil oni dan naše umetnike na
 777 Zaljub|                lep. Še vsi kritiki so ga hvalili -- na ta hinavski kavelj
 778 Sreca |              ista pesem preseda človeku! Ideali, neumne sanje, reševanje
 779 Sreca |                Samo lahkomiseln trgovec, idealist in zapravljivec bi se ukvarjal
 780 Sreca |                glasom.: ~"Ne muči ljudi! Idiva!" ~Napotila sta se po stopnicah,
 781 VTemi |              skozi tenko obleko, zbada z iglami v kožo, v meso, zbada v
 782 VTemi |               spreletelo ob istem času. "Igrajmo!" je dejal in posedli so
 783 Pozdr |                  šumi potok in veselo se igrajo odkrhle veje na razposajenih
 784 Tinica|         telovadci; rjave silne mišice so igrale na golih rokah, obleka je
 785 VTemi |               zaprli so okno. ~Tončka je ihtela, ali jokala ni naglas. ~"
 786 MimoZ |               rdeče ustnice -- v trudnem ihtenju trepečejo; nič ni predrzen
 787 Sreca |                 dvigala se počasi široka ilovnata plast: prikazala se je koščena
 788 Vedom |               razgrapana, osušena; rdeči ilovnati prah je segal do gležnjev. ~"
 789 Greh  |                 razvoženih kolovozih, po ilovnatih stezah preko lazov, po kamenitih
 790 Sreca |                  polepljene z izrezki iz ilustriranih časopisov, nad posteljo
 791 NaGolg|                  je pletlo. Bose noge je imelo podvite, sključeno je bilo
 792 Sreca |              zdravnika in da se je čutil imenitnega. ~Franc je bil vznemirjen;
 793 Sreca |                  na sveti večer! In kako imenitno so prišli! Pod oknom čaka
 794 Vedom |                 imena ga je bilo sram in imenoval se je rajši Radoslav --
 795 Sreca |          življenjepisi! Jenkov je bil še interesanten, za silo tudi še Jurčičev --
 796 Vedom |                prepiri in opravljanja in intrige -- vse je bilo tako lično,
 797 Vedom |                Tam je stal namreč kmet v irhastih hlačah, veliko pipo v ustih
 798 Vedom |              napravil obraz zabavljiv in ironičen vtis. ~"Ujela me je!" je
 799 VTemi |                   da bi šla v kuhinjo in iskala po omari. ~Zabobnelo je
 800 Zaljub|                šel bi za njim -- stopnic iskat... ~******** ~ ~
 801 Greh  |               pride, jo ugleda takoj, še iskati mu ne bo treba... Za božjo
 802 VTemi |                  so se prikazovale rdeče iskre, prasketalo je, umiralo,
 803 Sreca |                 moj sveti plamen -- niti iskrice ni več, ostal je samo neprijeten
 804 Poet  |                mislil, je stopal dalje z istimi koraki; ni je bilo misli,
 805 Sreca |             ljubezni ti povem nekoč lepo istorijo! Bolan sem bil nekega dne
 806 Tinica|           pozlačeno, modro, živordeče in istotak je bil široki okvir; na
 807 Greh  |                zgodi karkoli, zdaj je že itak vse izgubljeno. -- ~Spomnil
 808 Sreca |                  sanje, reševanje naroda itd., mizerija, jetika, smrt,
 809 Vedom |              tiho, nesnaga ti ničvredna! Izbiral boš lečo, dokler ne boš
 810 Vedom |               okoli velike sklede in smo izbirali lečo. Neumno delo, in mene
 811 Zaljub|             črnookega, črnolasega fanta, izbrisal sem ga iz življenja, ni
 812 Tinica|              porušilo. In nepokoj sam je izdajal dvom in strah njegovega
 813 Pozdr |                svojo pot, govorica jo je izdajala, tista sladka tržaška govorica,
 814 Sreca |               Jamo nad Dobrušo, kakšnega Izdajalca domovine -- potem se pomeniva...
 815 Sreca |                  je pobegnil na cesto. ~"Izdajalec! Lump! Živina!" ~Udaril
 816 Greh  |               Judež Iškarijot, ko je bil izdal Odrešenika in je pobegnil
 817 Greh  |            svetloba; tam je bilo okence, izdolbeno v debeli zid. Pogledal je
 818 VTemi |               segale v izbo, niso hotele izginiti. Velik rumen kolobar je
 819 Sreca |             zatekel k meni, kakor otrok, izgnan v deževno noč? In jaz sem
 820 VTemi |                 Morda..." ~Tine je hotel izgovoriti misel, ali vzrasla je čudno
 821 Vedom |                 poslovil ves solzen in z izgovorom, ki je dišal po humaniteti: ~"
 822 Sreca |                  hodim za njim, da ga ne izgrešim... Komaj da sem se zavedal
 823 VTemi |          svetlobo, v deveto deželo so se izgubile misli... ~Zapihal je veter
 824 Sreca |              glavo... Tja v leni mrak se izgublja cesta, porojena iz veselih
 825 Greh  |                  se je potapljalo v noč, izgubljalo; tuintam je zamigljala plašna
 826 Sreca |               solidnih ljudi zaničevanih izgubljencev s stvarmi, ki ne nesejo
 827 Greh  |            barvastih oknih in so blodili izgubljeni in prestrašeni po tej žalostni,
 828 BrezD |             preromal vso božjo zemljo od izhoda do zahoda, ne našel bi doma
 829 Sreca |                katerega sem se bil komaj izkopal, dasi je ostalo v njem vse
 830 Sreca |               tujih arzenalov, rad bi si izkoval svoj meč!" ~Nasmehnil se
 831 Vedom |             tisto lepo belo glavo, da bi izkrvavele zelene, hudobne, poželjive
 832 Sreca |                po ulicah, kjer so svetle izložbe, kjer hodijo ljudje v gosti
 833 MimoZ |                kar se gnete tam v svetli izložbi? Prijetno je človeku, če
 834 Tinica|                  roko in je postala pred izložbo, stisnila mu je roko ter
 835 OPresc|            klanec in pot je bila gladka, izmita. Tone se je zadel z nogo
 836 Sreca |                  mu je že vso ovratnico; iznad lic so štrlele ostre kosti,
 837 Zaljub|                toda naposled, kaj vse so iznašli ljudje v najnovejšem času!
 838 LepaV |                slišal v sobo in da bi ga iznenadila. Tako je odprla duri narahlo,
 839 Vedom |                izpusti več, dokler mu ne izpije zadnje kapljice. Izgubljen
 840 Sreca |              mislim, da bi se moje pesmi izplačale. Velik del jih je, ki so
 841 OPresc|                  do kolen in Hanca si je izpodrecala krilo. Kmalu se je vzdignil
 842 Vedom |              hlastno, kakor da bi se bil izpozabil predaleč. Debeli Pasar se
 843 Pozdr |         siromašna tvoja culica, da se je izpraznila tako hitro?... Potolaži
 844 Pozdr |                 in razbili bodo ščit... ~Izpraznjena sta bila kozarca in natočila
 845 Vedom |                 suh po prodajalnicah ter izpraševal: Koliko stane suknja? Koliko
 846 OPresc|                 debela kmetica in nas je izpraševala. ~Ne vem, če je še na svetu
 847 Tinica|                    Gledale so nanj in so izpraševale in so vabile... ~Tako se
 848 Greh  |                  dalje. ~-- Kako bi šele izpraševali, ko bi šel po veliki cesti! --
 849 Tinica|           predrzen, v smehljaju samem je izpraševalo je že skrivalo... Morda
 850 Vedom |             razpravila. Sedi na divan in izprašuj dalje!" ~Jakob jo je gledal
 851 Tinica|                 nanj dvoje smehljajočih, izprašujočih oči, polskritih pod temnimi
 852 Vedom |               brezskrbno. ~"Kaj bi doma? Izprehajala sem se." ~"Kod?" ~Majhna
 853 Sreca |                 kakor na večer po dolgem izprehodu. Lahke in mirne so bile
 854 Greh  |                     Dotaknil se je je in izpreletela ga je groza, ni je mogel
 855 LepaV |                 je iskal in je ni našel. Izpremenila se je pač nekoliko; njene
 856 Sreca |                bi ti povedal, kako se je izpreobrnilo moje srce. ~Prašal me je
 857 Vedom |                  bi se, ali ni se mogel, izprevidel je precej, da se laže samemu
 858 OPresc|                resnično pomikal mrtvaški izprevod preko ravni, mimo samotnih
 859 LepaV |               žarke bele luči na peronu, izprevodnik je klical. ~Stala sta si
 860 MimoZ |                oči, če bi omahnile roke, izpustile križ?... O, dalje! Boljša
 861 BrezD |                 spoznal, da delo ni bilo izraslo iz njegovega srca. Slab
 862 Zaljub|                  življenja -- da se tako izrazim, sredi te noči se je mahoma
 863 VTemi |            mogoče ne jasno misliti in ne izreči. Umrl bi človek, če bi ji
 864 Sreca |               Stene so bile polepljene z izrezki iz ilustriranih časopisov,
 865 Zaljub|                 duše. Brez usmiljenja si izrežem svoj del iz njegove krvaveče
 866 Zaljub|              ušesom mi manjka šop las -- izruval sem si jih bil od sramu,
 867 Vedom |               umrla -- drugače bi ju bil izsesal, izpil vedomec..." ~Jakob
 868 Greh  |             nosom in zelenimi očmi in bi iztegala počasi dolge koščene kremplje.
 869 Vedom |                so sople prsi, roke so se iztegale in prsti so se krčili, trepetajoči,
 870 Vedom |                  in prosile drobne roke, iztegali bi se tenki prsti... Bij!
 871 Zaljub|                 se godi na svetu zmerom. Iztegni roko, pa se že dotakneš
 872 Sreca |                    Ozri se, postani!... ~Iztegnile so se roke, noge so omahnile
 873 Sreca |                  polna, jo je vzdignil v iztegnjeni roki ter jo ogledaval z
 874 Zaljub|            gnusnimi pogledi, s poželjivo iztegnjenimi rokami... In takrat bi se
 875 Greh  |               Ležalo je pred njim mirno, iztegnjeno; ni se genilo in tudi oči
 876 Greh  |               več videl, tudi duri ne in iztegoval je roke, da bi hodil varno.
 877 Zaljub|              belo roko -- tako kakor jih iztegujejo dame, ki jih ljubijo baroni --
 878 NaGolg|                  Obraz je kakor s sekiro iztesan, krepak in surov; oči so
 879 OPresc|                  odprla in jabolka so se iztresala, tudi koruzen hlebec je
 880 Sreca |        zategadelj slabo! O, da bi človek iztrgal iz srca to ponižnost, pa
 881 Sreca |              beseda je bila kakor siloma iztrgana iz stisnjenih prsi. ~"Nikoli
 882 Sreca |             pogasiti plamen za plamenom, iztrgati iz telesa siloma kos za
 883 Vedom |                že gorele, ko je hitel po izumrli cesti. Zrak je bil svež,
 884 Greh  |             kakor da bi bilo znotraj vse izumrlo. Nato pa se je vzdignil
 885 Zaljub|         priliznil neki ženski, ali ko je izvedela, da pišem novele in celo
 886 Zaljub|            morali delati anonimno; kadar izvedó ljudje, da ni kakšen komí
 887 Sreca |                  otročji. Poznal si moje izveličarske sanje, vsaj slutil si jih.
 888 Sreca |           zavitega, v burji šumečega, je izvirala steza, spuščala se je v
 889 Pozdr |           drdranje voz, kričanje pijanih izvoščkov. Tudi na moj obraz je bila
 890 Sreca |                  zelo navadna. Po široki izvoženi cesti hodi in kakor hodi,
 891 Sreca |          imenitne stvari in jo nameravam izvršiti. V predalcu leže moje pesmi:
 892 Tinica|           Smehljajoč obraz pollepe, malo izžite, malo umazane ženske. Sedla
 893 Poet  |              cilja kakor škrjancu, kadar izžvrgoli iz tople brazde. ~Lahke
 894 MimoZ |           Iztegnil je bil nekoliko roko, išče s palico, tiplje kakor slepec,
 895 MimoZ |                 je, plaho, komaj zavedno iščoč, proseč, očitajoč; in v
 896 BrezD |                doma... nestalno blodeča, iščoča, naprej hrepeneča, ozirajoča
 897 Greh  |               bežal na cesto kakor Judež Iškarijot, ko je bil izdal Odrešenika
 898 Sreca |               zelo lepo žensko, ki hodi, j‚, pije, govori po nemško --
 899 Sreca |                  za hribom, za ono staro jablano, zvonik prelepe farne cerkve!
 900 OPresc|                domov s praznimi vrečami. Jabolk bi nam dali, hrušk, polne
 901 OPresc|             vzdigala zvonik s pozlačenim jabolkom; vzdigal se je zvonik, pa
 902 MimoZ |                  ne ganeš -- moja koliba jadra veselo mimo... Kako dolgo
 903 Poet  |                bilo več široke ceste, ne jagnedov, proti belemu nebu trepetajočih,
 904 Greh  |         presladke in premehke so bile že jagode; ko je posegel v grm, da
 905 Sreca |               besede tiste živali, ki mi jaha na tilniku? Zazdi se mi
 906 Sreca |                 zabavljal in če bi stala Jakopičeva skica poldrug groš, ne bi
 907 Sreca |                 so ležale oči v globokih jamah. ~"Tako sem prišel. Pozdravljeni!" ~
 908 Tinica|                  so padale oči globoko v jame, in ko je gledal, je rezalo
 909 Sreca |                 mi, dragi gospod, kakšno Jamo nad Dobrušo, kakšnega Izdajalca
 910 Poet  |                 je spotikal ob grapah in jarkih, zasekanih v klanec. ~Nič
 911 Poet  |                holma, je že sijalo sonce jarko in veselo, kakor na Veliko
 912 OPresc|                  ni bilo. Stali smo pred jarkom in strah je rasel v nas,
 913 Vedom |                 pa je že gotov, že čisto jasen? Glavni prizor!" ~"Da, glavni
 914 Sreca |                 nepripravljen, nič še ni jaslic, nobena lučka še ne gori
 915 LepaV |                  je; njegove oči, takrat jasne in rjave, so bile črne,
 916 Poet  |             polja, visoki jagnedi, proti jasnemu nebu trepetajoči; ali ne
 917 Greh  |            predenj in vpraša naravnost. ~Jasnila se je noč, zakaj zvezde
 918 Sreca |                  se mu je ozrla v lice z jasnimi očmi. ~"Pozdravljen, Franc!" ~
 919 Vedom |              vzdignile so se misli kakor jata golobov, razpršile so se
 920 Sreca |                vse skupaj. Tisto zlagano javkanje, ki me ga je sram!" ~"Kakor
 921 Poet  |                 prepovedano iz ozirov na javni promet in na dostojnost. ~
 922 Sreca |           govoril mu je iz knjige tujec, jecaje in nerazločno; vse močnejše
 923 Sreca |              sebe, slabotnih svojih rok, jecajočega svojega jezika? Ti, ti tam
 924 Zaljub|                govorila milostno z mano, jecajočim in plahim beračem. Tako
 925 BrezD |                 hotela so govoriti in so jecala nerazumljive besede. Ozrl
 926 Greh  |                 in stokalo je še zmerom, ječalo; bilo mu je, da se bliža,
 927 Tinica|               skoro že razodeval, pač še jecljaje, šele polrazumljivo, tisto
 928 OPresc|                 sedeli na klopi za mizo, jedli smo pšeničen kruh in pili
 929 Greh  |                  ga je njena ljubezen. ~"Jej, Tone, in potem malo zaspi!
 930 Sreca |                 je posvečen tebi samemu. Jemal si ljubezen, kakor zaslužen
 931 Sreca |               zanimivi ti življenjepisi! Jenkov je bil še interesanten,
 932 Tinica|             nagnilo, prišel je prepozno, jesen je bila zunaj... Strah ga
 933 Vedom |            pogledom. Tudi Krničar je bil jetičen; majhen, suhljat človek
 934 OPresc|               zakrpani obleki; iz suhega jetičnega obraza so gledale mirne
 935 Sreca |         reševanje naroda itd., mizerija, jetika, smrt, konec! Ali te ni
 936 Sreca |                     Kaj nameravaš?" ~"In jezi me, da je naš smrtni angel
 937 Sreca |                  rok, jecajočega svojega jezika? Ti, ti tam doli pa si vedela,
 938 VTemi |        mnogoštevilni, kričeči, surovi in jezni glasovi; težki in hitri
 939 VTemi |                njo podoba Matere božje z Jezusom v naročju. Troje otrok je
 940 Greh  |              vzdignila glavo. ~"Zakaj ne ješ?" ~"Nisem lačen." ~Pogledala
 941 NaGolg|                 glava globoko nagnila. ~"Joj!" ~Njegov krik je bil tako
 942 Greh  |                  stoji mati v kuhinji in joka. A tam daleč, tam daleč
 943 Greh  |               oglasilo -- tenak, proseč, jokajoč glas.  V njegovem srcu se
 944 Greh  |                   in kliče s stokajočim, jokajočim glasom kakor otrok, ki se
 945 VTemi |                 je stopila k postelji in jokali so vsi trije. ~Zunaj je
 946 Pozdr |            priroma trudna duša do pisane jopice, kratkih belih rokavov in
 947 Greh  |                  je bežal na cesto kakor Judež Iškarijot, ko je bil izdal
 948 Pozdr |                primeri z bogastvom naših jugoslovanskih bratov! Kako ponižna si
 949 Sreca |                  se je bila vzdignila na jugu velika črna glava, tudi
 950 LepaV |                  je še sanjal o lepem in junaškem življenju, o veliki ljubezni
 951 Sreca |            interesanten, za silo tudi še Jurčičev -- ampak zmerom ista pesem
 952 Vedom |             mirno in je prisedel. ~Večni jurist Krničar je odložil karte;
 953 Greh  |                  dolini bela, od rose in jutranjega sonca umita. Gledal je in
 954 Greh  |                je bila vas, v nedeljskem jutranjem soncu so se svetile hiše,
 955 Poet  |                gozdoviti zeleni holmi, v jutru prepevajoči; ob jarku visoki
 956 Vedom |                 vlekel bi jo za sabo, iz kabineta v sobo, iz sobe v kabinet,
 957 Vedom |            oklepa z vsem vitkim, mehkim, kačjim telesom. Šla sta počasi,
 958 Sreca |               vbogajme za ta svoj trudni kadaver. Zato sem se domislil imenitne
 959 Greh  |                Če ne stoje tam fantje in kade... ali če ne sedi pred farovškim
 960 Sreca |            rešiti mogoče; veliko ni več. Kajti predizveličarski post umori
 961 Sreca |                  pesmi: če ti bo dolgčas kak večer, vzemi jih in jih
 962 Sreca |                  prebiti tisto krizo, na kakršenkoli že način. In kadar pride
 963 OPresc|                 tako neizmerno žalostno, kakršne nisem videl še nikoli. Holmi
 964 Sreca |             jasno zoro in sem bil zdrav. Kakšna je bila moja misel, misel
 965 Sreca |                 kakšno Jamo nad Dobrušo, kakšnega Izdajalca domovine -- potem
 966 Greh  |             glava je bíla ob kamen in po kamenu je curljalo, tenek curek
 967 Sreca |                rdeče rože so rasle izpod kamnov. ~Širila se je steza, trnjeva
 968 Sreca |              čedne, biseri zares --" ~"O kanalja!" ~"-- in da so vredne veliko
 969 Sreca |                  se ni mogoče, dokler ne kane poslednja kaplja... ~Glej,
 970 Pozdr |                do kolena in je zaplesala kankan... Tako sem zaplesal tudi
 971 OPresc|                  Hanca. Tone je sedel na kanton ob cesti in je položil malho
 972 Greh  |            molitvenik. In izza naočnikov kapajo solze, Bog vedi zakaj... ~
 973 Sreca |            nabirale so se ob ustnicah in kapale od okrogle obrite brade
 974 MimoZ |                 dolgih svetlih grivah in kapalo je od njih na nos, na ustnice;
 975 Sreca |                  Saj je v žilah še nekaj kapelj krvi in hoditi je treba,
 976 Sreca |             preko zemlje, eno nogo še na Karavankah, drugo že na kraških vrhovih! ~
 977 Sreca |             skoraj se je že nagibala nad Karavanke... Rad bi se poizkusil z
 978 MimoZ |                      To je bila ena sama karikatura v komediji, ki sem jo gledal
 979 Vedom |           Krničar mirno in je posegel po kartah... ~Lepa noč je bila, ko
 980 Vedom |                  položaj..." ~Pričeli so kartati. Krničar ni izpregovoril
 981 Sreca |                ob zidu, Franc je kupoval karto; roka se mu je tresla, da
 982 Sreca |              mahoma loputnil v jarek, iz katerega sem se bil komaj izkopal,
 983 Zaljub|               tam tisto zlagano bitje, o katerem misli, da se zaljubim vanj,
 984 Vedom |                sanje in snoval načrte, o katerih je vedel, da jih ne dovrši
 985 Zaljub|                 bi se človek naslonil na katero izmed njih ter se razjokal.
 986 Tinica|           Priklenjen je bil za večno; na katerokoli stran je bežal, vsa pota
 987 Sreca |               vitka, lepa in mlada, mlad kavalir ob njeni levi strani. Šla
 988 BrezD |                  trotoarju pred praznimi kavarnami smo se skrivali mi, ki ni
 989 Vedom |                  čelo, kadar je šla mimo kavarne, kjer je sedel ob oknu Govekar,
 990 Zaljub|                hvalili -- na ta hinavski kavelj so obešali raztrgano suknjo
 991 Greh  |                  se kadilo, dišalo bi po kavi, hlebec kruha bi bil zraven
 992 Sreca |                Pogledal je časih na uro, kazalec se ni hotel premakniti. ~"
 993 Zaljub|         predsodkov, tako odkritosrčne se kažejo, da bi človek mislil, njih
 994 Tinica|                 je mislil in obšlo ga je kesanje. ~Kako je bilo prej to življenje
 995 Tinica|                 Whistler takih ustnic in Khnopff ni nikoli slačil svojim
 996 Tinica|              obraz je bil Whistlerjev... Khnopffov... samo greh je bil njegov;
 997 Sreca |              Kako ti kobali! Pokašljuje, kihne časih in kobali. Velik je,
 998 Vedom |                  privila k njemu, vitka, kipeča, vroča. V tistem trenotku
 999 Greh  |                  bil in debel in lica so kipela od smeha. ~Utrudil se je
1000 Vedom |               prožno, telo se je zibalo, kipelo je pod tenkim batistom.