Chapter

1001 Tinica|                nazaj, tako težka je bila kita plavih las. Držala je v
1002 Vedom |                   kakor s hitrim majhnim kladivcem. ~"Morda pa je vse to neumnost?
1003 Vedom |                 srcu sem spoštoval tisto klado robato... Proklete sanje!" ~
1004 Sreca |                 med nas. Za lepo število klafter je stal nad nami vsemi --
1005 Greh  |                 vzdigali iz doline pusti klanci. ~Nedeljska in mirna je
1006 Vedom |                 se je pripogibalo rumeno klasje -- mirno, leno morje daleč
1007 Sreca |                 napravilo stradanje tako klavrnega, ali pa že tako težkega,
1008 Sreca |                 domovina? Takrat, ko sem klečal pred tabo, klonil glavo
1009 Pozdr |                surovostjo lutrsko-nemške kletve! Kako si enostavna in plitka
1010 Greh  |                  je, gazil je po krvi -- klicale so ga strašne svetle oči,
1011 Greh  |           zastokal bi sam, zajokal. Toda klicati si ni upal; poslušal je,
1012 Sreca |               znani tisti glasovi, ki me kličejo pod oknom z razločnimi,
1013 Vedom |                je. Čemu pač to, čemu jih kličem? Kaj je to res moje opravilo?
1014 VTemi |                 pa je ostala v srcu kal, klilo je neprestano in je raslo
1015 Greh  |                  odklenil duri v cerkev; ključ je bil v ključavnici. Naglo,
1016 Greh  |                 v cerkev; ključ je bil v ključavnici. Naglo, s sklonjeno glavo
1017 Pozdr |                da so bile samo sanje, ki kljujejo zdaj neprestano v mojem
1018 Vedom |                  da stoje ob poti. Kakor kljuseta, vprežena v voz: zaželi
1019 LepaV |                imela širok klobuk in pod klobukom rdečo rožo. Ker je bila
1020 LepaV |              topli spomladanski mrak, že klonejo rože v polspanju. In kaj
1021 OPresc|                črno oblečeni pogrebci so klonili glave, križ se je zibal
1022 NaGolg|            komolci se je bil naslonil na klop, glavo opira z rokami. Obraz
1023 Greh  |                  na stebrih, na zidu, na klopeh je sameval žarek večerne
1024 NaGolg|                 polzaprte... ~Otrok pred klopjo se je stisnil krčevito k
1025 MimoZ |                   travniki, polja, nizke kmečke hiše, s slamo krite, gospod
1026 Vedom |                    Zasnoval sem dramo iz kmečkega življenja na Dolenjskem...
1027 OPresc|              vozili domov na ropotajočem kmečkem vozu in smo spali, se mi
1028 Sreca |                  mi je sreča v nedeljski kmečki obleki, široko so se smejale
1029 Vedom |                smeli! Tam je stal namreč kmet v irhastih hlačah, veliko
1030 OPresc|                Pred nami je stala debela kmetica in nas je izpraševala. ~
1031 Vedom |             zaničevanju je bil pobral iz knjig ljudi, ki so mu bili podobni,
1032 Sreca |                  porojene, in odložil je knjigo... ~Kdo si ti, ki sem bil
1033 Sreca |             kakšne so dandanes slovenske knjigotržne razmere. Poglejte tja, no,
1034 Sreca |                  tam izza kraških brdov, kobalilo je nerodno preko sončne
1035 Greh  |                samo tupatam še siromašna koča, pol lesena in s slamo krita,
1036 Zaljub|                  lepe kraljice, ali srce kočijaževo, ki vozi gospó in gospoda
1037 VTemi |          pripelje mimo lepa kočija in iz kočije stopi gospod..." In nekoč
1038 NaGolg|                  upala, bleda, s tenkimi kocinami poraščena, ustnice so bile
1039 BrezD |                  bil obrit; redke rumene kocine so mu poganjale po obrazu.
1040 Tinica|                 srcu in ki ga je gledal, koderkoli je hodil. ~Ali veselja mu
1041 Vedom |                brez vsake romantike, ali koketiral je ž njim in sčasoma si
1042 OPresc|                 se tiščale na kupu kakor kokoši; in vse je bilo tiho, kakor
1043 Vedom |               taka, da bi jo nataknil na kol ter postavil sredi polja.
1044 OPresc|                  deželo, kjer so hiše od kolačev in strehe od belega cukra --
1045 VTemi |             cesarski Dunaj, pomaranče in kolači... "Hí-i!" in nikjer ga
1046 Greh  |                  in se je trkal rahlo po kolenu. ~"No, mačka, mačica!" ~
1047 Sreca |            zamolklo drdranje železniških koles, zibal se je že na trdi
1048 VTemi |         naglostjo veliko število drobnih kolesc; in vse je bilo tiho. ~Bojazen
1049 OPresc|                od nekod, od hleva ali od kolnice, nekaj črnega ter se zapodilo
1050 Zaljub|                muha, počasi in v širokih kolobarjih je pribrenčala dol in je
1051 Sreca |                  bleščeče bele luči pred kolodvorom. ~"Ti misliš torej resno
1052 OPresc|              nenadoma v razvožen, blaten kolovoz. "Tam je holm!" je vzkliknila
1053 OPresc|              zavije vrat. Srečali smo na kolovozu raztrganega vagabunda in
1054 MimoZ |               bila ena sama karikatura v komediji, ki sem jo gledal z zadovoljnimi
1055 MimoZ |                kozarec vina in povrhu še komedijo... Kam hitite, dekletca
1056 Zaljub|              izvedó ljudje, da ni kakšen komí ali vsaj navaden advokat,
1057 Vedom |                 se obešali sami, -- bolj komodno je tako..." ~In prestrašil
1058 NaGolg|                  roke žilave, očrnele do komolcev. Med njima se je opotekal
1059 Vedom |                Sit sem tega življenja!" ~Končal je hlastno, kakor da bi
1060 Zaljub|                 pobarvane ograje. Tam na koncu vrta je bil nevisok podij;
1061 Tinica|                  od rute in šala, veseli kontrast med to sončnorazposajeno
1062 Sreca |                  čaka voz, veselo bijejo kopita ob tlak. Že se glase koraki
1063 Sreca |             Zunaj hrzajo konji, bijejo s kopiti, brž na voz! Slab sem še,
1064 MimoZ |           očitajoč; in v šminko na licih kopljejo solze globoke struge. Iztegnila
1065 Tinica|               obraz, je prepregla vlažna koprena brezskrbno svetlobo v očeh;
1066 OPresc|                so se nam srca od silnega koprnenja. Lojzetu so se zabliskale
1067 BrezD |             obljubljeno deželo, umiraj v koprnenju!... Ne dalje -- in če bi
1068 Vedom |                  ti je na poti ob vsakem koraku, zgodi se lahko, da moraš
1069 Sreca |                    Franc je šel po ozkem koridorju in je stopil v svojo izbo;
1070 Sreca |             živino -- brez cilja in brez koristi, dokler ne ugasne in ne
1071 OPresc|            jabolka so se iztresala, tudi koruzen hlebec je padel v blato;
1072 OPresc|               zmerom lačen, je mislil na koruzni kruh, na jabolka, na sladko
1073 Sreca |               zasvetilo, zasvetila se je kosa nad pokrajino, prsa se ji
1074 Vedom |              rezki, zvonki žvenk osle ob kosi, zaspani krik vrane, ki
1075 Greh  |                  križem na ozki, poševni kositrni strehi, se mu je zameglilo
1076 Greh  |              nogo varno na ozko, poševno kositrno streho, da bi prišel do
1077 Pozdr |                tam daleč doli, na šumeče kostanje, ki sem hodil nekoč v njih
1078 LepaV |              zašumelo na belem Pesku pod kostanjem? Z lahko-lenimi koraki je
1079 Zaljub|                Jaz imam, če se ne motim, kostanjeve lase, rdeče brke in rdeče
1080 LepaV |                 sonce in ki so dišale po kostanjevem cvetju. ~Tako na priliko
1081 Vedom |                  kakor po mehkem mahu, v kostanjevi senci. Stopala je lahno
1082 Sreca |               iznad lic so štrlele ostre kosti, čelo je bilo bolj vzbočeno,
1083 OPresc|               počasi okrenil, vzel je iz kota debelo palico in stisnili
1084 Greh  |                 kamenje se je premikalo, kotalilo se je po klancu. Od groze
1085 Vedom |                mislijo; v najbolj skrite kote njih navad in nazorov je
1086 OPresc|                 strmimi skalami, je bila kotlina, polna rumene vode. Pot
1087 Greh  |             strmo navzdol; povsod jarki, kotline in hribi -- kakor pusta,
1088 Tinica|                 in so prihajale sence iz kotov, plazile se bliže ter segale
1089 Zaljub|               gor in dol. Bobnarica bila kozava in ni imela ne obrvi, ne
1090 Sreca |              človek s širokim, bradatim, kozavim obrazom in zelo veselimi,
1091 Sreca |                 nad njim Piškurjev ozki, kozjebradi obrazek. Ob vzglavju je
1092 Sreca |                  veselim obrazom in malo kozjo bradico. ~"Saj si imel časih
1093 Pozdr |            nagelj v levici, v desnici pa košarico rdečih rož; tudi kratko,
1094 OPresc|                Stal je tam hrast, še ves košat in zelen, malo vzvišena
1095 LepaV |                ležale so globoko v senci košatih strnjenih obrvi. Njegov
1096 Pozdr |                  nisem bil val v potoku. Košček lesa, trhla veja, ki se
1097 Sreca |          ilovnata plast: prikazala se je koščena roka, prikazale so se oči,
1098 Pozdr |                  in spodaj je bila gorka koža, bela polt. O Dorilis! Sedla
1099 Greh  |                 tilnik, polno pest mehke kože, in je udaril z desnico
1100 Pozdr |             njeno bluzo na prsih in beli koži, pod njenim vratom se je
1101 Sreca |                 glavi, zavita je v topel kožuhast ovratnik, v roki ima velik
1102 Sreca |              svojimi z življenjem svojim kradeš slovensko literaturo in
1103 OPresc|                 smo naposled vsak po dva krajcarja in tudi v malhah je bilo
1104 OPresc|                 malhah je bilo že nekaj. Krajcarje nam je bila dala stara ženica,
1105 VTemi |                  dolg, ker niso imeli ne krajcarjev, ne orehov. Ali ko so doigrali
1106 Zaljub|              ljudje živ‚ večidel od same kraje! Jaz, na priliko, gledam,
1107 Sreca |             pismo, ki ti ga pišem iz teh krajev. Zakaj kmalu boš dočakal
1108 Tinica|                 več že ni hodil tod. Ali kraji so mu bili znani, ulice
1109 NaGolg|             parkov, nego v teh žalostnih krajih. Vsenaokoli visoke, enakolične,
1110 OPresc|               pičica, cerkev svetih Treh kraljev. ~"Zdaj, otroci, bomo pač
1111 Vedom |               uredništvo. Če si cesarski kraljevi ali deželni ali mestni hlapec,
1112 Sreca |              šklepetajoč, in hodil sem v kraljevskem plašču preko zemlje, eno
1113 OPresc|             izgubili? Tam so sveti Trije kralji!" je tolažil Tone Hanco
1114 Zaljub|                dolgo svileno vlečko lepe kraljice, ali srce kočijaževo, ki
1115 LepaV |           gradovih, koder hodijo zaklete kraljične po dolgih temnih hodnikih,
1116 Pozdr |                poleg mene in pila sva in kramljala, da je bilo lepo in prijetno. ~"
1117 Sreca |          notranjskih lazov, nad kameniti Kras! Trosi, sveti Ilija, da
1118 Poet  |                 od jutra do noči, en sam kratek dan, pa mu je bil obraz
1119 Pozdr |                 kratkih belih rokavov in kratkega krilca... Tako je pač na
1120 Vedom |                  živel kakor drugi v tem kratkem času, ko je mislil, da se
1121 Vedom |            varanje, domišljija je bil ta kratki poskus življenja. Treba
1122 Tinica|                 ozrla se mu je v obraz s kratkim pogledom in je hitela dalje. ~"
1123 MimoZ |               nazaj, ne za ped! Če to ni kratkočasna komedija... vina, fant! ~
1124 Zaljub|                 je bila pogodi, se je je kratkomalo polastil ter zidal lepo
1125 NaGolg|                pred klopjo se je stisnil krčevito k sestri in se je je oklepal
1126 Vedom |                  iztegale in prsti so se krčili, trepetajoči, belega mesa
1127 Vedom |                   kadar prespe sedmino. ~Krčma je bila vsa zakajena, slabo
1128 VTemi |                 pijanci so se vračali iz krčme. Prav pred oknom je nekaj
1129 MimoZ |             ljudem. ~Čisto sam sem bil v krčmi, v veliki, temni izbi. Kakor
1130 Greh  |            iztegala počasi dolge koščene kremplje. Odpirale so se durce in
1131 Sreca |               ponosen človek, ponosen in krepek narod: to je moje in zato
1132 MimoZ |                mu visé od ramen; njegova krepka pleča so se zožila, glava
1133 Tinica|                in tenka, da so se tresli krepki udje... Kadar so se poklonili,
1134 Greh  |              zamigljala plašna luč kakor kresnica v temnem grmu. Nebo pa se
1135 Zaljub|               obleka, da bi ne bilo moje kretanje tako smešno in nerodno!
1136 Vedom |                   Ena sama odločna, urna kretnja in vedomca ni več in življenja
1137 Tinica|                 v njenem glasu, v njenih kretnjah, v gubah njene obleke, na
1138 Tinica|              bilo kratko, ali že so bile kretnje bolj mehke, že je stopala
1139 MimoZ |                  ob nerodni, prenestrpni kretnji... Velik, suh človek v črni
1140 Greh  |                  in bi ne slišala, če bi kričalo in stokalo pod oknom. In
1141 Pozdr |                   na ulici drdranje voz, kričanje pijanih izvoščkov. Tudi
1142 Greh  |                 premakniti nog, ni mogel kričati... Da bi skočil preko črnega
1143 VTemi |            oglasili zunaj mnogoštevilni, kričeči, surovi in jezni glasovi;
1144 NaGolg|              ulici se je prikazala gruča kričečih ljudi. Gruča se je zibala
1145 VTemi |              more biti!... Zajokala je s kričečim glasom, vse telo se je streslo.
1146 VTemi |               Otroci so se objeli tesno; krika ni bilo iz grla; oči so
1147 OPresc|                  vidiš, da ni konca?" je kriknil Tone. "Ni konca! Ni konca!" ~
1148 Pozdr |                belih rokavov in kratkega krilca... Tako je pač na svetu;
1149 Pozdr |                 rož; tudi kratko, pisano krilce je imela in kratke bele
1150 Pozdr |               belem predpasniku in črnem krilu, mi je prinesla vina. Pobožal
1151 Sreca |                 se spodobi zame, vernega kristjana, da praznujem tudi jaz ta
1152 Greh  |                je visel na križu razpeti Kristus, in je bežal na cesto kakor
1153 Greh  |                 križ, svetilo se je samo Kristusovo telo. ~Stopil je v cerkev
1154 Sreca |                še ne gori novoporojenemu Kristusu na čast. Vzdigni se!...
1155 MimoZ |               nizke kmečke hiše, s slamo krite, gospod župnik, ki stoji
1156 Sreca |                 za vas!" ~"Kje pa ostane kritika? Kje objektivnost?" ~"Za
1157 Zaljub|                  je priznano lep. Še vsi kritiki so ga hvalili -- na ta hinavski
1158 Sreca |                  Kje objektivnost?" ~"Za kritiko in za objektivnostjo se
1159 Vedom |                   dasi so se odpirale in krivile osinele ustnice. In tedaj
1160 Sreca |                 je človeku prebiti tisto krizo, na kakršenkoli že način.
1161 Tinica|                  v sebi samem ter sem se križal vsako uro posebej, za vsak
1162 Greh  |                 srcu. ~Pod klancem so se križala pota in tam je stala pred
1163 OPresc|             travo poraščena; jarki so se križali na vse strani, samotno drevo
1164 Sreca |               Odrešitelj, zato da je bil križan... ~Saj bo že pozno, k polnočnici
1165 Vedom |              Presenečena sta se ozrla na Krničarja tudi dolgi Greben, ki je
1166 Vedom |              zvezd, ki so sijale mirno. ~Krničarjev obraz je bil skrit v ovratniku,
1167 Vedom |                 srcu in strah ga je bilo Krničarjevih besed. ~"Ali v njiju je
1168 Vedom |               Kaj je s tabo?" je ponovil Krničarjevo vprašanje z rezkim glasom
1169 Zaljub|              prstih. Boben je zaropotal, krohotal se je hudobno. Dirigentka
1170 OPresc|                 vrečo, v kakršnih nosijo krompir, in sem jo zakrpal, ker
1171 Vedom |               nalagal na glavo mučeniško krono. Tudi to je bilo potrebno;
1172 VTemi |            sedela na nizkem stolcu in je krpala. Ozrla se je časih na sestro
1173 Vedom |                   Vedomec -- dobro si jo krstil. Samo vedomci imajo take
1174 Vedom |            nerodne in so se spotikale ob krtinah. ~"Vroče je, Bog vedi!"
1175 OPresc|                  nizkem, okroglem holmu, krtini podobnem, in je vzdigala
1176 MimoZ |               nogami, krvav pot na čelu, krvave solze v očeh in smeh, o
1177 Zaljub|              izrežem svoj del iz njegove krvaveče duše, če morem, si vzamem
1178 Pozdr |                 od bolečine in poželenja krvavečimi ustnicami v srce in tudi
1179 Pozdr |                srce in tudi moje srce je krvavelo... Senca je hušknila preko
1180 Sreca |            mojega podnožja se še poznajo krvavi sledovi mojih ranjenih nog.
1181 Zaljub|                 je jedel na veliki petek krvavico, drugo leto se je prehladil
1182 MimoZ |                  obrazi kakor s potom in krvjó obliti. ~Videl sem elegantnega
1183 Sreca |              morda, molédovati, kakor za krščansko miloščino... In naposled
1184 Sreca |               morda še dekleta, ki bi mi kuhala čaja. Tako bi bil umrl;
1185 Sreca |                 za dekoracijske slike in kulise, obenem soliden človek. ~* ~
1186 BrezD |                  se smel. Če bi stopil v kup‚, bi ga potegnilo za vrat
1187 Sreca |                 ne pritožujejo nad slabo kupčijo..." ~Nadaljeval je z lenimi
1188 Greh  |                  blato. Na sredi je bila kupola in v kupoli velika okrogla
1189 Sreca |                 slonel ob zidu, Franc je kupoval karto; roka se mu je tresla,
1190 OPresc|             pusta. Hiše so se tiščale na kupu kakor kokoši; in vse je
1191 Zaljub|                 nekoč stopil ministru na kurje oko, bi bil danes tudi že
1192 Sreca |             klobuk s prešerno roko in mu kuštrala lase, da so mu povihravali
1193 NaGolg|                  je zgrabil hudodelca za kuštrave lase, tako da se je glava
1194 MimoZ |          širokokrajni klobuk postrani na kuštravih laseh, suknjo odpeto; morda
1195 Zaljub|               hitro spremenil? In celo v kužka? Nikoli še nisem bral kaj
1196 Pozdr |                  sredi gnusa in strahote lahen, tih, nenaden zvok, ki bi
1197 Vedom |              jasno in da je rešitev tako lahka. Ena sama odločna, urna
1198 Sreca |                   Zapravljen denar! Samo lahkomiseln trgovec, idealist in zapravljivec
1199 Tinica|              naloga; zato se je ni lotil lahkomiselno. Najprej je narisal Tinico
1200 Sreca |                 mu je morda mimo srca -- lahna senca, ki ji še ni razločil
1201 Sreca |               šel za njo, ki je hodila z lahnimi koraki križem po ulicah.
1202 Vedom |             kostanjevi senci. Stopala je lahno in prožno, telo se je zibalo,
1203 OPresc|                   Velik pes je bil, toda lajal ni, skočil je z velikim,
1204 Zaljub|               šli ceste pometat; tako bi lajali nanje samo psi, ki jih je
1205 Sreca |             tujci. Kaj bi po nepotrebnem lajšal delo profesorjem lenuhom!
1206 Zaljub|               tako da bi videl svet moje lakajstvo. In to bi mi bilo dobro
1207 Zaljub|                 bila ljubezen že v mojem lakajstvu, že v tisti gorki želji,
1208 NaGolg|            krepkejše je stisnila roka za laket. Škornja sta bingljala. ~
1209 OPresc|                ter ga zalučil za nami. ~"Lakota beraška je dejal!" se je
1210 NaGolg|               upiral, ko ga je držalo za lakti dvoje krepkih rok. Gledal
1211 Zaljub|            priklanjajo, kadar se pelje v landaverju po trgu in ki bodo jutri
1212 Zaljub|                 in je zamahnil nalahko, "lani sva bila skupaj na Dunaju
1213 MimoZ |                  smešen je bil! Kuštravi lasjé, mokri od potú, so bili
1214 Tinica|                 samo greh, ki je mežikal laskavo izza hinavske odeje. Bizantinsko
1215 Sreca |             sencami. Pod težkimi rjavimi lasmi kloni glava, kloni beli
1216 Sreca |                prilepljen le sen balkon, lastovičje gnezdo. Stopil je človek
1217 Greh  |              Nisem bil. Zunaj sem bil, v lazih." ~Mati ga je pogledala
1218 Vedom |                 Nimam take navade, da bi lazil suh po prodajalnicah ter
1219 OPresc|                 ne v trg. Tolpe otrok so lazile tam od hiše do hiše, berači,
1220 Sreca |              Stopnic je že konec in tako lazim bogvekod; na desno, na levo
1221 Sreca |                tudi njemu so bili koraki lažji, vesel je bil burje, ki
1222 Zaljub|             števila je takih zlaganih in lažnivih eksistenc. Kaj pa je na
1223 Zaljub|                  o odkritosrčnosti polna lažnivost! Nebo je jasno, kakor ribje
1224 Zaljub|               jih zatajuje s sramežljivo lažnivostjo, zato da bi jih ne omazal
1225 Vedom |                  menoj. To je bila tista leča!... No, ostani!" ~"Zbogom!"
1226 Sreca |               kakor mrzla snežnica, lega ledeno na prsa... Neusmiljeno je
1227 Sreca |               usta kakor mrzla snežnica, lega ledeno na prsa... Neusmiljeno
1228 LepaV |             zaradi senc, ki prihajajo in legajo tiho na srce. ~Takrat pa
1229 Sreca |               plazile preko nje, mrak je legal nanjo. Tako je počasi temnelo
1230 LepaV |             ravni je hitel vlak in že so legale sence na zeleno ravan, vzdigale
1231 MimoZ |                   mokri od potú, so bili legli na čelo, preko oči, v dolgih
1232 Vedom |             sanjaril po dolge dni udobne lene sanje in snoval načrte,
1233 Sreca |                  lajšal delo profesorjem lenuhom! In kar je glavno: saj niso
1234 Tinica|               velikim nebom, ozira se za lepimi ženskami -- ali spodaj,
1235 Pozdr |                 bil val v potoku. Košček lesa, trhla veja, ki se je bila
1236 OPresc|                 hribom drdrali vozovi po lesenem mostu. Vsi smo vedeli, kaj
1237 Greh  |                stene so bile sive, gole, leseni strop je bil zakajen in
1238 Sreca |               vse je še svetlo, žarko se leskečejo bele električne luči, sijejo
1239 Zaljub|              papirja. "O, prijatelj, ali lestvice ni, stopnic ni in jaz čakam,
1240 Zaljub|           slovesu. Čakam na tisto svetlo lestvico, na tiste stopnice od luninih
1241 BrezD |                  na nebu in beli oblački leté in pod njimi bež&ecatue;
1242 Greh  |                stopal Tone, kamor je bil letel netopir; sključil se je,
1243 Vedom |               bila vzdignila žejna in je letela preko polja. ~"Na kakšno
1244 Greh  |              vzdignil visoko in zalučil. Letelo je po zraku v velikem kolobarju,
1245 Pozdr |               samo veselje. Od desne, od leve razposajena godba; pisano
1246 Zaljub|                kakor pravi naš nepozabni Levstik: ~Življenje človeško podobno
1247 Greh  |              napotil se je s hriba doli. Lezel je počasi in varno, ker
1248 Greh  |                bil moral storiti in zdaj lezem še gori! -- ~Toda vesel
1249 VTemi |               Moram pogledati... pojdem! Lezita na posteljo in se odejta
1250 OPresc|                 smo dolgo, utrujenost je lezla od nog navzgor, legla je
1251 Greh  |                 bila živa meja iz samega leščevja. Stopil je s poti in je
1252 Greh  |               veliko zeleno listje. Toda lešniki so bili večidel še mehki
1253 Zaljub|             pobiral svetle bisere, ki so ležali kar tako na tleh, trgal
1254 Greh  |                 misli! -- ~"Po kosilu pa ležeš, Tone; ves slab si in oči
1255 Vedom |              temnà in strašna pred menoj leží..." ~In je šel. Pravili
1256 Sreca |               polnočnici že zvoni in jaz ležim na postelji nepripravljen,
1257 Vedom |              intrige -- vse je bilo tako lično, otročje, pol smešno, pol
1258 Sreca |              vesele pesmi vro iz zemlje, lijo z neba... Tako se spodobi
1259 OPresc|              megli, in mimo holma drži v‚lika cesta. Po veliki cesti pa
1260 OPresc|                 je bil holm... In tudi v‚like ceste ni bilo nikjer. ~Vsa
1261 Vedom |               odejo, na rjuhe, na tla je lila kri iz njenih in njegovih
1262 Sreca |               trudno, vroče kaplje so mu lile po obrazu, mokre so bile
1263 Tinica|                je, česar se je dotaknil, lilije same bi začrnele, če bi
1264 Sreca |                 tenek dimnik s sajastimi linami in sajasto strešico, kakor
1265 Zaljub|                  da pišem novele in celo lirične pesmi, je bilo vse pri kraju
1266 Zaljub|              večer sem napisal par lepih liričnih pesmi, ki jih skrivam v
1267 BrezD |                  popotnik brez doma, vel list na valovih! Zasenči si okó,
1268 Greh  |            Obrisal se je hitro z zelenim listom, zastudilo se mu je in šel
1269 Greh  |           zdavnaj že je bilo odzvonilo k litanijam. ~Zaškripale so stopnice
1270 Sreca |                 plagiat! Kaj poreko naši literarni zgodovinarji? Obsojeni so,
1271 Sreca |                 literaturo... in moderne literate... Tam spodaj... tam spodaj
1272 Zaljub|               Bil je podoben slovenskemu literatu. In ti ljudje nimajo veliko
1273 Zaljub|                glasom, da se v slovenski literaturi ne sme vršiti kaj takega... ~* ~
1274 MimoZ |                  je, kakor da sem šel po livadi, brezskrben, popevajoč --
1275 OPresc|                 mehko mastno blato mu je lizalo skoro do kolen. ~"Lojze
1276 Zaljub|                  Patapouf. Moji gradovi, ljubček, moji konji, moji psi, moji
1277 Tinica|               malo utrujeni, malo potni, ljubezniv nasmeh pod majhnimi črnimi
1278 Vedom |                 dovršene na odru, slišal ljubeznivih in trpkih, nežnih in surovih
1279 Zaljub|            takrat še nisem ljubil, kakor ljubi človek žensko. Samo natura
1280 BrezD |                 o domovini kakor o svoji ljubici, zvesti mladenki; sanjal
1281 Sreca |            poženi, še dalje preko svetle ljubljanske ravni, preko Raskovca, preko
1282 Sreca |               kobali dalje! Kobali že po ljubljanskem polju, senca njegova že
1283 Zaljub|            pentljo na njeni kiti sem bil ljubosumen... Zelo mlada je še bila,
1284 Zaljub|                  spoznal sem to na svoji ljubosumnosti. Celo na tisto rdečo pentljo
1285 Sreca |          pogledom po izbi, ozrl se je po ljudeh in velika grenkost se je
1286 BrezD |                tistem času, ko so bežali ljudjé iz mesta kakor iz goreče
1287 Sreca |                 jarka -- glej, zrasla je ljulka na rodovitnem polju; stopi
1288 Sreca |             rdeče ustnice na golih zobeh lobanje. ~"Brez verzov!" ~Martin
1289 Sreca |                 neprijeten duh, kakor po lojevi sveči... ~Pripraviti sem
1290 OPresc|                   In spogledala sva se z Lojzetom. ~Takrat pa je zazvenelo
1291 OPresc|                 videl tisto misel tudi v Lojzetovih očeh in čutil sem, kako
1292 Sreca |                se je zamajala v mogočnem loku vsa zemlja. Eno samo drevo
1293 Sreca |                  na Dunaj od egiptovskih loncev tam doli?" ~Tudi Franc sam
1294 OPresc|                  kruha, so godrnjali ter loputali z durmi. ~Lojze se je bil
1295 Sreca |              žalosten in morda bi mahoma loputnil v jarek, iz katerega sem
1296 Tinica|                 v stran ter skoro umrla; lovila se je s smešnim brezuspešnim
1297 Vedom |                preko pleč, preko prsi... lovile bi in prosile drobne roke,
1298 Sreca |                  bilo bi dobro, da bi ga lovili: kadar mu bo mraz in kadar
1299 Sreca |              odšel mrmraje po stopnicah, Lovre Piškur nekdaj "nadebuden
1300 Tinica|               ustvariti spomlad z umetno lučjo, z umetnim zelenjem. Trudil
1301 Sreca |                 nič še ni jaslic, nobena lučka še ne gori novoporojenemu
1302 Sreca |          pobegnil na cesto. ~"Izdajalec! Lump! Živina!" ~Udaril se je
1303 Sreca |                sem mislil doseči, tolsto luno prijemati za tolsti nos!
1304 Pozdr |                  z nebogrmečo surovostjo lutrsko-nemške kletve! Kako si enostavna
1305 OPresc|              preraščena, tam z globokimi lužami pokrita. Nismo še hodili
1306 OPresc|                   da bi legel v blato, v lužo ter si odpočil. In spogledala
1307 MimoZ |              posebno visoko, kakor da bi m‚l prosó. Na njegovem obrazu
1308 Vedom |              slabše volje. Preklinjal je Macedonijo in ves Balkan. "Naj jih
1309 OPresc|              skočil je z velikim, tihim, mačjim skokom. En sam skok je bil;
1310 Vedom |                precej beraško službo pri magistratu in se je pripravljal neprestano,
1311 Sreca |               prešernimi prsti v njegovo mahovito rdečo brado, udarila mu
1312 Vedom |                je hodila kakor po mehkem mahu, v kostanjevi senci. Stopala
1313 Tinica|              potni, ljubezniv nasmeh pod majhnimi črnimi brki, so se Tinici
1314 Sreca |                   dolgem času... o mati, majka! Glej, kako je ranjen tvoj
1315 Vedom |                  naokoli, lepoto tistega malega življenja, ki ga je tako
1316 Sreca |            vredne veliko več, nego tisto malenkost, ki jo zahtevate od mene.
1317 OPresc|               trave in kamenja in blata. Malha se je odprla in jabolka
1318 OPresc|              Niso nas gonili od praga in malhe so se polnile. V neki prostorni
1319 Greh  |                  Nato je zazvonil Tone z malim zvonom in sredi iz zamolkle,
1320 Vedom |                   Obraz mu je bil nelep, maloizrazen, skoro top -- obraz poeta;
1321 Greh  |                  njegovi so!" ~Srečal je malokdaj človeka, in kadar mu je
1322 Vedom |                   tiste majhne zabave in malomestni prepiri in opravljanja in
1323 Pozdr |                izraz narodove duše! Kako maloobsežen, kako siromašen je tvoj
1324 Zaljub|                 resnici. Hodijo okoli -- malopridne falzifikacije. Poznam državnega
1325 Vedom |                Tako smo bili zanikrni in malovredni, da bi nas še pes ne bil
1326 Zaljub|              tukajle nad levim ušesom mi manjka šop las -- izruval sem si
1327 Poet  |               Fant je šel in je hodil in mar mu je bilo cilja kakor škrjancu,
1328 Greh  |                se je zasvetilo. ~"Ali ne maraš kruha, Tone?" ~"Ne mati;
1329 VTemi |            vzdihoval: ~"O Jezus, o sveta Marija!" ~"Prav je storila!" je
1330 Sreca |                  Barico, ugledal je teto Maro in tudi Gorjanca, ki je
1331 Greh  |                 gospodarja, niso storili Martinu nič zlega, samo čez poldan
1332 OPresc|                  je pod njim, zelo mehko mastno blato mu je lizalo skoro
1333 Greh  |                 Tone?" ~Tone je pogledal materi v obraz in je zajokal. ~
1334 OPresc|                stara ženska, tudi velika materina ruta jo je delala staro. ~"
1335 VTemi |               srce. Nikoli ni videla Ana materinega obraza tako jasno kakor
1336 OPresc|              bila izmed nas vseh; veliko materino ruto je imela na glavi in
1337 VTemi |             drugemu. ~"Pridi kmalu, pa z materjo pridi!" sta prosila s tihim
1338 OPresc|                mestu, ki se je svetilo v mavrici. Mavrica pa je ugasovala,
1339 Pozdr |            Zatorej zaplešiva, o Dorilis, mazurko ljubezni in pojdiva vsak
1340 Greh  |              miren in topel. ~-- Zdaj je maša pač že pri kraju! -- je
1341 Greh  |               pred oltarjem, ko boš novo mašo pel." ~Tonetu je bilo težko,
1342 Pozdr |                 njo, vzdigajo jo valovi, mečejo jo ob breg -- in zmerom
1343 Sreca |               peroti, kakor spomladanska megla... Ozri se, postani!... ~
1344 VTemi |             vzdigali oblaki, gosta, siva meglá brez oblik, in tako je izginilo
1345 Sreca |                 razmočeni, skoz žalosten meglen večer. Bolan sem bil in
1346 Vedom |              vrnil. Toda stopal je kakor mehanično po stopnicah navzdol in
1347 Greh  |            oglasilo, ni se genilo, kakor mehek bel klobčič je bilo v njegovih
1348 Vedom |                Lucija je hodila kakor po mehkem mahu, v kostanjevi senci.
1349 OPresc|                  se igrali, delali so se mehurji in trava je nalahko vztrepetavala. ~
1350 Sreca |             Odtod, poizkusiti na veselem mejdanu še tisto malo moči, kar
1351 Sreca |              postaren, debelušen človek, mel si je roke in skomigal je
1352 Tinica|                  meri hinavstva. In moja mera je bila velika. Namesto
1353 Vedom |             njiju je bilo življenja brez mere... onadva nista bila mrtva.
1354 Tinica|                  samo v večji ali manjši meri hinavstva. In moja mera
1355 Sreca |              smejal se je ves čas, ko je meril pijan in truden dolgo pot
1356 Greh  |                zvezde niso svetile, tudi meseca ni bilo -- tema je bila,
1357 VTemi |                 zbada z iglami v kožo, v meso, zbada v srce. Nikoli ni
1358 Greh  |                 pripeljala mimo gosposka mestna kočija, gospod in gospa
1359 Vedom |                 kraljevi ali deželni ali mestni hlapec, ti živa duša ne
1360 BrezD |             goreče Sodome. Po zaprašenih mestnih vrtovih -- v žarkem soncu,
1361 Zaljub|           hinavščino, imam svojo posebno metodo. Dam ji govoriti, moj obraz
1362 Zaljub|                kadar nosi spoštljivo tri metre dolgo svileno vlečko lepe
1363 VTemi |                  ne frfot prijetno kakor metulj v soncu, in tudi ni glasno,
1364 Sreca |                 da gleda smrt iz njih? V mezincu mojem je življenja več nego
1365 Zaljub|                 da bi ji mogel poljubiti mezinec, ah, samo beli pajčolan
1366 NaGolg|            Gledal je nemirno z drobnimi, mežikajočimi očmi, zamrmral je časih;
1367 Tinica|                  je bil samo greh, ki je mežikal laskavo izza hinavske odeje.
1368 Greh  |              plazila se je bliže; oči so mežikale, svetile so se kakor prej. ~"
1369 Zaljub|              moja navada. Vrhu tega tudi mežikam zelo rad." -- Glej, tukajle
1370 Greh  |                nasmeh in njegov hudobni, mežikavi pogled. -- Samo nalašč je
1371 Sreca |                     Zbogom, Barica, tudi midva se še vidiva!" ~Dala mu
1372 Vedom |                  Jakob in ko je šel mimo Mihelca, je še dostavil: "Ne boš
1373 Zaljub|                 je posejana z njimi naša mila domovina -- in tako človek
1374 Zaljub|              trenotku sem kakor po božji milosti nenadoma spoznal svojo pravo
1375 Zaljub|                  ji položim pred noge: ~"Milostljiva, baron Patapouf je vaš suženj!" ~
1376 Zaljub|                kozarec vina ter govorila milostno z mano, jecajočim in plahim
1377 Sreca |           molédovati, kakor za krščansko miloščino... In naposled še niti prepisane
1378 Zaljub|              ljubil jaz? ~* ~(Da opomnim mimogredé -- pil je človek in gledal
1379 Zaljub|                če bi ne bil nekoč stopil ministru na kurje oko, bi bil danes
1380 Sreca |                da ji je zelo pogodi moj 'Minnedienst'. Ob tisti uri sem spoznal
1381 Zaljub|                 sem jo komaj par kratkih minut, šla je in zdaj je že več
1382 BrezD |                svetla, vsa bela... vsako minuto gre za seženj od mene in
1383 Greh  |                še zmerom, polagoma so se mirili valovi in so peli tiše.
1384 Tinica|                bolj mehke, že je stopala mirneje in tišje; še so se smehljale
1385 Greh  |               oken; noč je bila tišja in mirnejša, samo zvezde so svetile.
1386 OPresc|                hipoma nam je bilo lažje, mirnejši je bil strah in tišja je
1387 Sreca |              ustnicah njenih in v njenem mirnem, razumnem pogledu je bil
1388 Sreca |                  bil legel prvikrat tvoj mirni pogled na moj obraz; omahnil
1389 Zaljub|                  že so se prikazovali na mirnih vzhodnih oblakih oranžni
1390 Vedom |              udobno in je pripovedoval z mirnim, malo tišjim glasom. ~"No --
1391 Vedom |            otročje in je prisedel. ~"Kaj mislite, koga sem srečal?" ~Ozrli
1392 Sreca |                   reševanje naroda itd., mizerija, jetika, smrt, konec! Ali
1393 Vedom |                 imam vsaj nekaj od svoje mizerije. Glej, kako prihajajo človeku
1394 Sreca |              ovratnik, položil je uro na mizico poleg postelje, -- vse po
1395 Zaljub|                  pesmi, ki jih skrivam v miznici. Ako ti je prav, ti jih
1396 Tinica|         nastopili telovadci; rjave silne mišice so igrale na golih rokah,
1397 Vedom |             igral lepo vlogo nadebudnega mladeniča in mnogo obetajočega talenta.
1398 BrezD |                  o svoji ljubici, zvesti mladenki; sanjal je popotnik, ženin,
1399 Vedom |                  Jakob se ju je spomnil, mladih duš, polnih hrepenenja in
1400 MimoZ |           nameril se je bil za dekletcem mladim, rosnookim. Toda glej, zmerom
1401 Sreca |                pripovesti za narod in za mladino -- to še gre za silo. Ali
1402 Zaljub|            mladostni, o zlata mladost, o mladostne sanje, o sanje mladosti!
1403 Zaljub|               jaz sem bil otrok. O dnevi mladostni, o zlata mladost, o mladostne
1404 VTemi |               otročji je bil obraz njene mlajše sestre; živo so se svetile
1405 Sreca |            zgodovinarji? Obsojeni so, da mlatijo zmerom isto slamo! Življenjepisi
1406 Zaljub|                 rad, kakor me imajo radi mnogi dobri ljudje. Vesel je bil,
1407 Vedom |               pogostokrat, poljubljal je mnogokatere ustnice in opeval mnogo
1408 VTemi |           Napotila se je bila mati kakor mnogokdaj -- morda brez cilja, nihčè
1409 VTemi |                  pa so se oglasili zunaj mnogoštevilni, kričeči, surovi in jezni
1410 MimoZ |                 svetilke na oglu; tam je množica najgostejša -- kakor muhe
1411 MimoZ |                si ti, ki si uprl name iz množice svoje velike, okrvavljene
1412 MimoZ |               mladenič? Tam beži, v črni množici sam, svoboden in umakne
1413 MimoZ |             okamenelo cesto, na začarano množico?... Moja prijazna koliba
1414 Sreca |             bolan, ne boš več morda tako močan, da bi se vrnil k meni,
1415 VTemi |               pljusknil je časih ob okno močen val. ~Ana je vztrepetala,
1416 Sreca |            veselem mejdanu še tisto malo moči, kar je je ostalo v telesu
1417 Sreca |                  če je roka tvoja dovolj močna, če je res še krvi v tvojih
1418 Tinica|                 silnejšem čutu, ob vsaki močni želji, če ga je obvladala
1419 Zaljub|                  drugi se je odlikoval z močnim glasom, kaj je govoril,
1420 MimoZ |               Tisto leto je bila poletna moda jako okusna. Posebno polrazcvela
1421 Tinica|                 svojim bledim ozkoličnim modelom bluze ali rokava, celo ovratnika
1422 Sreca |                 moderno literaturo... in moderne literate... Tam spodaj...
1423 MimoZ |                   kakor je bilo takrat v modi, smehljal se je koketno
1424 NaGolg|                  zleknjen čokat človek v modri bluzi, na prsih odprti.
1425 Pozdr |                  kaplja... Ozrl sem se z modrim očesom tja dol, kjer je
1426 Tinica|                 glasnobarvno, pozlačeno, modro, živordeče in istotak je
1427 Tinica|                 zgodilo, fant? Kaj se je moglo zgoditi v enem samem trenotku? ~
1428 Sreca |                  prijatelj, ti veš, kako mogočen je bil moj sveti plamen --
1429 Sreca |                  je pramen zlate grive v mogočne smreke Raskovca... ~To si
1430 Sreca |                  oči in se je zamajala v mogočnem loku vsa zemlja. Eno samo
1431 Sreca |              Barica, je bil šele odgovor mojemu, ne tisti plašni, vdanosti
1432 Pozdr |                  plahe in so se umaknile mojim... ~Vse tuje življenje zunaj
1433 Sreca |             kaplje so mu lile po obrazu, mokre so bile razgaljene prsi...
1434 Sreca |                se njene noge ne dotikajo mokrega tlaka; vzplapolavalo je
1435 OPresc|               Tja smo šli in smo sedli v mokro travo. ~Globoka, trudna
1436 Greh  |               polno upanja. ~Ali Tone je molčal, bolela ga je njena ljubezen. ~"
1437 OPresc|                bilo bi lahko karkoli... ~Molčali smo skoro vso pot, odkar
1438 Vedom |                 težko hrastovo listje je molčalo v poletnem snu; velika muha
1439 VTemi |                  ni glasno, kakor pesem; molči in leži pod težko mislijo,
1440 Sreca |                  poniževati se še morda, molédovati, kakor za krščansko miloščino...
1441 VTemi |                 ustnice so se premikale, molile so, srce pa ni vedelo o
1442 OPresc|                pokrajina dolgo, žalostno molitev. ~Umolknili smo, ko smo
1443 Sreca |                to sam Bog vedi! Pratike, molitveniki, pripovesti za narod in
1444 Greh  |                  debela ženska z velikim molitvenikom v roki in ga je pogledala
1445 Greh  |               samotna nego noč sama. Nad molitvenjakom je viselo veliko razpelo,
1446 Vedom |                 pol zato, da bi prekinil molk. ~Jakob je imel navado nekaterih
1447 Sreca |            gorele svetilke. Šel je preko mosta, temna voda je šumela spodaj
1448 OPresc|                drdrali vozovi po lesenem mostu. Vsi smo vedeli, kaj je
1449 Greh  |                 tudi njegovi koraki niso motili tišine. Skozi visoko barvasto
1450 LepaV |                  ljubezni. "Idi! Čemu me motiš?" Tuj in neprijazen je bil
1451 LepaV |              morda bi mu zasijale oči ob motnem spominu, ko bi se ozrl na
1452 Sreca |              glavo, ozrl se je po izbi z motnim očesom. ~"Na, pij čaja!
1453 Vedom |                prah; spogledala sta se z motnimi očmi in sta molčala. ~Tam,
1454 VTemi |                 se zasvetile luči. Dvoje moških se je sklanjalo in je neslo
1455 VTemi |                in neokretno, hodila je z moškimi koraki. Bolj vesel in otročji
1456 Zaljub|                  je omožena in tudi njen mož je lep in prijazen človek,
1457 LepaV |                potuje človek in ima doma moža, ki čaka v skrbeh in zavzdihne,
1458 Greh  |                  znočilo! Kako počasi se mrači nocoj in kako nizko je še
1459 VTemi |            pričeli tresti kakor v silnem mrazu, glasu pa ni bilo iz ust. ~
1460 OPresc|                  tiho, kakor da bi imeli mrliča v vsaki hiši. Nekje ob vrtu
1461 VTemi |            rumena luč. Take obraze imajo mrliči, kadar se tresejo ob odru
1462 Sreca |                Zaprl je duri in je odšel mrmraje po stopnicah, Lovre Piškur
1463 Tinica|         belobleščeče. Tisoč šepetajočih, mrmrajočih, polglasno se smejočih glasov
1464 OPresc|                je sanjal. Zdaj je pač že mrtev, ali pa se je izgubil v
1465 Greh  |                  in kakor po trohnobi in mrtvašnici. V strehi so bila okna,
1466 Vedom |              kakor pozabijo sorodniki na mrtveca, kadar prespe sedmino. ~
1467 Tinica|                   Tiho se je zaprl grob; mrtveci se ne vračajo, komaj spomin
1468 Tinica|               kakor so bile prisijale iz mrtvega platna: Tinico v profilu,
1469 VTemi |               zadela se je bila ob nekaj mrzlega, ob neznano roko. ~"Kdo
1470 Vedom |           sčasoma si je nalagal na glavo mučeniško krono. Tudi to je bilo potrebno;
1471 Sreca |              malo hripavim glasom.: ~"Ne muči ljudi! Idiva!" ~Napotila
1472 Sreca |           zaostaja ta ura?" ~"Kako se ti mudi, Franc! Posedi še malo!" ~
1473 MimoZ |             množica najgostejša -- kakor muhe silijo k luči! In zasijala
1474 Zaljub|             nasmehnil. ~"Poznam jo, tole muho," je dejal in je zamahnil
1475 Vedom |         slovenske pesnike od Prešerna do Murna in ljubila jih je lepo število;
1476 Vedom |              lepo število; gledala je za Murnom, kadar je stopal po Poljanskem
1477 Vedom |         odgovoril na kratko, da se mu je muza obesila. "Je že vedela zakaj!" ~"
1478 Zaljub|                se je peljal tod mimo šah Muzzafer-Eddin, sem se mu predstavil in
1479 Sreca |             licih so tekle debele solze, nabirale so se ob ustnicah in kapale
1480 Vedom |              udobne lene sanje in snoval načrte, o katerih je vedel, da
1481 Sreca |                 mize. ~"Poznaš ga. To je nada in dika naše umetnosti.
1482 Vedom |             tistimi sanjami in s tistimi nadami, ki jih poznaš in ki sta
1483 Sreca |          stopnicah, Lovre Piškur nekdaj "nadebuden mladenič", pozneje vagabund,
1484 Vedom |                   ko je igral lepo vlogo nadebudnega mladeniča in mnogo obetajočega
1485 Sreca |               pazduho. ~"Ali se nas nisi nadejal, kaj? Pa smo vendarle prišli!
1486 Vedom |          nepotrebna in bi mi bila samo v nadlego. In če porečeš, da me ljubiš --
1487 LepaV |             nevesele. Nevesele, hrome in nadležne bodo romale naposled po
1488 Sreca |                si mi prsi svoje in si me nadojila z mlado močjo!... ~Razmaknile
1489 VTemi |           oglasili koraki. ~"Gor, v prvo nadstropje!" ~In ženski glas je vzdihoval: ~"
1490 Pozdr |                  poželjivo, od slasti in nadživljenjske radosti do nezavesti razbičano
1491 Sreca |                nad njim, skoraj se je že nagibala nad Karavanke... Rad bi
1492 Pozdr |               svete Trojice na holmu... ~Nagibalo se je na večer. Skozi tisto
1493 Vedom |                Krničar mirno, s šaljivim naglasom. In Jakob se je trudil,
1494 OPresc|            Oblekel sem se hitro, popil v naglici kavo in nato sem se napravil
1495 Greh  |              ključ je bil v ključavnici. Naglo, s sklonjeno glavo je stopal
1496 VTemi |                  bi se vrtilo s čudovito naglostjo veliko število drobnih kolesc;
1497 Tinica|                   in zdaj se je sonce že nagnilo, prišel je prepozno, jesen
1498 Tinica|                   samo iz oči je gledala nagota divjega poželenja. ~In nekoč
1499 Tinica|              površju, zakrivalo je komaj nagoto njegovega poželenja, ki
1500 Zaljub|                bil sezidal prav dostojen nagroben spomenik; prišel je nekdo
1501 Zaljub|                  in dostojanstven gospod nagrobnico v verzih, ki jih bo zložil