Chapter

1502 Sreca |                  bel starikav obraz, ves naguban, kakor z nožem razrezan.
1503 Sreca |                  služiš tistim, ki so ti najbližji? Ni časti v tej tihi službi!
1504 Greh  |             misliti na tisto, to bi bilo najboljše. Tako živeti, kakor da bi
1505 Sreca |            porcija slovenske ponižnosti; najboljših svojih stvari ga je bilo
1506 Poet  |               bile prijazne bele hiše in najbrž bi se mu bile povsod odprle
1507 Greh  |                meje na polje. ~"Kdor jih najde, njegovi so!" ~Srečal je
1508 OPresc|                  ves dan in se ni nikoli najedla; sanjala je pač o belem
1509 Tinica|                  Izbica, ki si jo je bil najel, je bila pač skromna in
1510 Pozdr |                na svetu; kdor si ne more najeti voza, mora po blatni cesti
1511 Zaljub|                 oči, imajo dušo, podobno najfinejši struni -- zazveni ob najlahnejšem
1512 Zaljub|                kakor moj; kdor se šopiri najglasneje, je v svojem srcu najponižnejši
1513 MimoZ |                  na oglu; tam je množica najgostejša -- kakor muhe silijo k luči!
1514 Pozdr |             veselega tujega življenja... Najina kozarca sta zvenela, vinska
1515 Pozdr |                   vinska kri je gorela v najinih licih, ali pri srcu mi je
1516 Zaljub|          najfinejši struni -- zazveni ob najlahnejšem dihu življenja in zveni
1517 Sreca |                dasi je ostalo v njem vse najlepše, kar se imel... Tudi jaz
1518 OPresc|             prišla njegova sestra Hanca. Najmanjša je bila izmed nas vseh;
1519 VTemi |               bile rdeče in polne. Brat, najmlajši izmed njih, je bil podoben
1520 Vedom |                 življenja. Treba je bilo najneznatnejšega povoda, da bi se vzdramil.
1521 Zaljub|                  vse so iznašli ljudje v najnovejšem času! Znanost napreduje
1522 Zaljub|            najglasneje, je v svojem srcu najponižnejši hlapec. Ali razodenem ti
1523 Zaljub|                če morem, si vzamem celo. Najrajši storim to na fin način,
1524 Vedom |                  svojem srcu in v svojih najskrivnejših mislih je stal še zmerom
1525 NaGolg|               otrok. Tam pripeka sonce z največjo silo. Leni, zaspani leže
1526 OPresc|                  nič genilo; samo tam na najvišjem holmu se je premikalo počasi
1527 Zaljub|                 tako da komaj opazi mojo nakano in da komaj ve, odkod bolečina --
1528 Zaljub|                po bogastvu, ki si ga bil nakopičil v teku dolgih let... Poznal
1529 Vedom |                  ž njim in sčasoma si je nalagal na glavo mučeniško krono.
1530 Greh  |                  se v cerkev, mati pa bi nalivala kavo in govorila bi o novi
1531 Sreca |           zastonj; zdaj je dovršil svojo nalogo..." ~Nasmehnil se je, v
1532 Zaljub|                  nikoli ne ve, kaj mu je namenjeno. Kazen je grehu za petami.
1533 Vedom |                  je vprašal Krničar, pol namenoma in pol zato, da bi prekinil
1534 Sreca |                   nismo prišli s slabimi namerami... Predstavljam ti Stržinarja,
1535 Sreca |                  se imel... Tudi jaz sem nameraval reševati svoj narod, na
1536 Sreca |           domislil imenitne stvari in jo nameravam izvršiti. V predalcu leže
1537 Zaljub|               suženj!" ~Nasmehnil se je, namežiknil je: "In ona je ženska, kljub
1538 Sreca |                pričakovanje! -- in so si namežiknili časih naskrivoma, ko sem
1539 Zaljub|                vrtu, nobenega natakarja. Namizni prti so bili umazani in
1540 Vedom |               nizko vsakdanje trpljenje, namišljena romantika, omahujoča, trepetajoča
1541 Sreca |               njen obraz, obrvi so se mu namršile in obrnil se je v stran. ~"
1542 Vedom |             mislil na smrt, kadar mislim nanju." ~Krničar se je nasmehnil. ~"
1543 Greh  |                rokah molitvenik. In izza naočnikov kapajo solze, Bog vedi zakaj... ~
1544 Vedom |              obmolknil je. Krničar pa je napeljal razgovor na druge stvari. ~"
1545 Tinica|                  besede, poželjivo so se napenjale penaste ustnice, ovil se
1546 VTemi |                  vsi so resnični, ker so napisani. "Šel je nekoč fant po cesti,
1547 Vedom |              napisal, dasi vem, da je ne napišem nikoli. In tudi jaz še nimam
1548 VTemi |                to čudno tem", ki je bila napolnila vso izbo in tam zunaj vso
1549 Sreca |            pogledom po predelih, do vrha napolnjenih s knjigami. ~"Samo zato,
1550 Sreca |               videl v obraz, z onemoglim naporom je iskal njene roke. ~Videl
1551 Greh  |                    ženske, ki so se bile napotile k maši iz daljnih hribovskih
1552 NaGolg|                  petletno dekle in se je napotilo z lenimi koraki proti klopi. "
1553 Zaljub|                  bilo tako -- zdaj so se napravile moje misli na druga pota,
1554 Sreca |             zdrav, in prihodnji mesec se napravim na pot! Prihodnji mesec
1555 Sreca |                  še tako blizu, da bi mi napravljali krsto, čakali samo še s
1556 Sreca |             umirajočega obraza, da bi se napravljalo umirajoče truplo na novo
1557 Sreca |           Zmračilo se je, v sobi je bila napravljena večerja. Soba je bila velika
1558 Zaljub|                najnovejšem času! Znanost napreduje čudovito... In tudi tista
1559 NaGolg|               smešen način; med dolgimi, narazen štrlečimi prsti se je mešala
1560 Greh  |                Zabučalo je in bučanje je naraščalo, bilo je kakor morje in
1561 NaGolg|                 so kakor z vodenim tušem narisane v prah. ~Polprazne so klopi.
1562 Sreca |                     Ti, fant, pa napravi narobe! Delaj, kakor krepak in
1563 VTemi |           Nikogar ni pogledala in nič ni naročila; Tine je šel za njo, ali
1564 Pozdr |                 kakor ginevajo sokovi iz naročja, ki te je bilo porodilo,
1565 Sreca |                  neumne sanje, reševanje naroda itd., mizerija, jetika,
1566 Zaljub|               pojde za pogrebom župan in narodno ženstvo, na grobu bo govoril
1567 Zaljub|                 On pa misli trdno, da je narodov besednik. Brez števila je
1568 Pozdr |                 pravi, neošemljeni izraz narodove duše! Kako maloobsežen,
1569 Vedom |                  je stopal po Poljanskem nasipu s pipo v ustih, za Zupančičem,
1570 Sreca |                  so si namežiknili časih naskrivoma, ko sem šel mimo, bled in
1571 Sreca |                  se je že na trdi klopi, naslanjal se truden v kot in se zavijal
1572 VTemi |               ležale so mirno v naročju, naslanjale so se na mizo. ~Ali je ugašala
1573 Tinica|                 ter je pljunil prednjo. ~Naslikana je bila Tinica in slika
1574 Sreca |            mogočnih sencah. Piškur se je nasmehal. ~"Ni prišel zastonj; zdaj
1575 LepaV |              stopila k mizi po prstih in nasmehljala bi se mu v oči. Tudi on
1576 LepaV |              njegovih ustnicah, ki so se nasmehljale. ~"No, daj, da ti poljubim
1577 MimoZ |                 so se smejale mlade oči. Nasmehne se človek, kadar vidi vesel
1578 Sreca |                       Nasmehnil se je, v nasmehu pa je bilo veliko grenkosti.
1579 Pozdr |               vsaj v smehljaju, kadar se nasmeješ tiho in prijazno, bi bil
1580 Tinica|                ulice so ga pozdravljale, nasmihali so se mu celo obrazi. Postal
1581 Greh  |                   zdaj se je oglasilo od nasprotne strani, prav od onega kraja,
1582 LepaV |                pa je stopila ter se lepo nastanila v kupeju. ~Prijetno je,
1583 Tinica|                ji orosile oči... Nato so nastopili telovadci; rjave silne mišice
1584 Zaljub|              drugod -- moje življenje je nastopilo nova pota..." Muha je zadremala
1585 Poet  |                   ob grapavem klancu, za nasutim kamenjem, za robidami, prijazno
1586 Vedom |              razsvetljena. Debela, rdeča natakarica se je začudila in začudili
1587 Zaljub|                ni bilo na vrtu, nobenega natakarja. Namizni prti so bili umazani
1588 MimoZ |                  temna koliba z zaspanim natakarjem vred se je vozila jadrno
1589 Tinica|              polna; zvenčali so kozarci, natakarji so hodili s tihimi koraki
1590 Vedom |                 suknja je taka, da bi jo nataknil na kol ter postavil sredi
1591 Tinica|                   od vrata doli je risal natančneje; ogel je bil predrzen, roka
1592 Pozdr |                 mi je bilo, poslušal sem natančno, mukoma, da bi začul sredi
1593 Sreca |                 že ležal in pozabili smo nate; kako da si vstal?" ~"Zaspati
1594 Zaljub|               strun, ki so se tresle ter nategale, ne da bi se mogle odtrgati.
1595 Vedom |                travnik, toda bič švigne, nategnejo se vajeti... Doslej si sanjal,
1596 Vedom |                mi še enkrat zacmeriš, ti nategnem uhlje, da boš samega sebe
1597 Vedom |             obraz mu je bil skoro vesel. Nategnile, povesile so se vesele gube
1598 Sreca |                   da govorimo o nji samo natihoma, kakor o umirajočem človeku,
1599 MimoZ |            široke ceste, ki je bila tako natlačena z okamenelimi popotniki,
1600 Sreca |                življenje in krasno je!" ~Natočil je kozarec in je izpil. ~"
1601 Pozdr |          Izpraznjena sta bila kozarca in natočila sva in vesela sva bila.
1602 Pozdr |             obrazom se je bila zasmejala naturi v obraz, vzdignila je pisano
1603 Zaljub|             nenadoma spoznal svojo pravo naturo. Žalosten nisem bil vsled
1604 Vedom |                 najbolj skrite kote njih navad in nazorov je bil posvetil.
1605 Vedom |                bi ne premišljeval o njih navadah in nazorih, bi dihal ž njimi
1606 Vedom |                nisem vprašal. Nimam take navade, da bi lazil suh po prodajalnicah
1607 Sreca |                zelo smešna stvar in zelo navadna. Po široki izvoženi cesti
1608 Vedom |                 se je nasmehnil s svojim navadnim, pol pomilovalnim, pol zaničujočim
1609 Vedom |            prekinil molk. ~Jakob je imel navado nekaterih poetov, da je
1610 Sreca |               kakor hodijo ljudje, ki so navajeni služiti in ki nimajo ne
1611 Sreca |               Kakor silna šumeča reka so navalile misli nanj, preslab je bil
1612 Sreca |                 očitnem kraju, v bedasto navdušenem feljtonu; pa je prišel v
1613 Vedom |              nalašč tako. Zato ker se je naveličala... Pa že prej, že prej..."
1614 Vedom |               občeval ž njimi, ki je bil navezan nanje službeno in družabno.
1615 Tinica|                  temneje, pot se je vila navkreber, sredi pustega predmestja.
1616 Greh  |                 je, da so stopnice čisto navpične in da strmoglavi navzdol.
1617 BrezD |                  mene in bojim se, da mi nazadnje popolnoma ne izgine izpred
1618 Zaljub|                 še celo ni mogel zadosti nazmerjati; revskal je nad njo, kadar
1619 Tinica|              dotaknil obraza niti oči ni naznačil, ena sama površna črta je
1620 Vedom |                drugi, da so bili njegovi nazori, kolikor jih je imel, drugačni
1621 Vedom |           premišljeval o njih navadah in nazorih, bi dihal ž njimi isti zrak
1622 Greh  |              šumele mimo njega v pisanih naščeperjenih nedeljskih krilih. Prišla
1623 Greh  |                in ni videl, toda roke so našle desko, široko in debelo,
1624 MimoZ |                  so bila že vsa udrta in našminkana; koketno se je zibalo telo,
1625 Pozdr |                   lepa ženska z gosposko našminkanim veselim obrazom se je bila
1626 VTemi |              bílo je in bílo neprestano, našteli so trinajst udarcev; nato
1627 Sreca |                se plazim kakor žival, in nebeške zvezde sem mislil doseči,
1628 Pozdr |               senco, ki pada od mesta na nebeški zrak, je sijalo oranžasto
1629 Sreca |                in kakor v samo nedosežno nebeško glorijo je gledal na tisto
1630 Pozdr |                  sramežljiva v primeri z nebogrmečo surovostjo lutrsko-nemške
1631 Sreca |                  stvari, pa mi še zmerom neče v glavo... O, Franc, tam
1632 Sreca |               pot proti domu... ~* ~Kako nečedno propada to polmrtvo truplo
1633 Vedom |                  je čutil, da se laže. ~"Nečem te vprašati, Lucija, zato
1634 Tinica|              plamenom v očeh so vstajale nečiste podobe, vračala se je prežeča
1635 MimoZ |              rosnooko?... Ugasnil je bil nečisti pogled in se je spet vžgal
1636 OPresc|                  v dolgo in ozko dolino, nečkàm podobno. ~Lepa je bila dolina,
1637 Greh  |               obraz in je zajokal. ~III ~Nedelja je bila, sonce je sijalo
1638 Greh  |             vajen in jih je obul samo ob nedeljah, toda kmalu ni več čutil
1639 Greh  |                  in mirna je bila vas, v nedeljskem jutranjem soncu so se svetile
1640 Greh  |                  v pisanih naščeperjenih nedeljskih krilih. Prišla je debela
1641 Pozdr |             pisano jopico -- čisto kakor nedolžna ovčarica na starih francoskih
1642 Tinica|                  besede so bile mirne in nedolžne, samo iz oči je gledala
1643 Tinica|           zasvetilo, prišlo je k njemu v nedolžni in čisti podobi, ali zdaj
1644 Zaljub|                 so frčale po zraku cunje nedolžnobelih oblačil, lasje so se odvezavali,
1645 Tinica|                  zlata posoda za kadilo; nedolžnoplašno je gledal obraz iz bujnozlatega,
1646 Zaljub|                dih vsakdanjosti? O zlata nedolžnost, o odkritosrčnosti polna
1647 MimoZ |               bratec, to vse ti je tuje, nedosegljivo za zmerom! ~Omeglilo se
1648 Sreca |                bilo sram in kakor v samo nedosežno nebeško glorijo je gledal
1649 Pozdr |              rdeč in sem ji ga vtaknil v nedrije,; samo belo, izrezano, čipkasto
1650 Tinica|         ponesrečeno pokrajino. Ali ko je nehal, je bil truden in je legel
1651 VTemi |                od okna do duri. Zakaj bi nehala nocoj? In ko je izgovorila
1652 VTemi |                Tine plašno in srce mu je nehalo utripati, ko je pričakoval
1653 Zaljub|              Vzdihovalo je, stokalo brez nehanja, brez usmiljenja. Celo mize,
1654 Sreca |                 bomo z ljubeznijo, kakor nehvaležnega otroka... poglej, kaj smo
1655 Sreca |         brezvestne delavce, dremajoče na neizoranem polju... In jaz bi ne živel?" ~
1656 Vedom |                hlače prekratke, preozke, neizrečeno smešne. Treba je par novih --
1657 Tinica|                 profilu in se je spajala neizrekljivo fina črta s sončnim žarkom.
1658 Sreca |                  njeno roko, zamahnil je nejevoljno in se je vrnil k oknu. ~"
1659 Pozdr |           domovine, komaj še v spominu. "Nekad bilo, sad se spominjalo."
1660 Vedom |              Amen!" ~Jakob je mislil sam nekako podobno, zato se ni ne čudil,
1661 OPresc|              oglu je postala, gledala je nekam v daljavo... Mislil sem,
1662 MimoZ |                  popotniki, da so padali nekateri celo v globoki jarek. Zdi
1663 Vedom |              molk. ~Jakob je imel navado nekaterih poetov, da je govoril rad
1664 MimoZ |                 hipna senca -- spomin iz nekdanjega nezavednega življenja. Zazibalo
1665 VTemi |                  bilo, kakor da se snuje nekjé nekaj nelepega, neprijaznega,
1666 OPresc|             počasi. ~Tedaj je skočilo od nekod, od hleva ali od kolnice,
1667 Zaljub|                tako na svetu. Poznal sem nekoga, ki se je spreminjal neprestano;
1668 Sreca |        vznemirjen in zlovoljen; skeleče, nelepe in čudno majhne so bile
1669 VTemi |                  da se snuje nekjé nekaj nelepega, neprijaznega, in zato so
1670 Sreca |             sveti plamen v teh dolgih in nelepih nočeh, ki sem jih preležal
1671 Vedom |            široko in je gledal Krničarju nem in osupel v lica. ~"No,
1672 Sreca |                vodil domov kakor otroka; nema je stopala poleg njega z
1673 Sreca |                mu je bilo živo srce, vse nemirnejše so bile misli, iz gorke
1674 OPresc|                  Sonce je sijalo, redki, nemirni jesenski oblaki so begali
1675 BrezD |                 ga prašal. ~Ozrl se je z nemirnim pogledom v stran in je zardel. ~"
1676 Sreca |       povečerjali so; hodil je po sobi z nemirnimi koraki, odgovarjal je samo
1677 Tinica|                 in se postaral v srdu, v nemiru ljubezni. Prijazen je bil
1678 Tinica|                 Stvarnikom, se je vdajal nemočen, poželjiv in skritostrasten
1679 Sreca |                 Obžalujem od srca, ampak nemogoče je... Morda prihodnje leto..." ~
1680 Vedom |              Izprezi, prijatelj, izprezi nemudoma ali pa švrkni veselo ter
1681 Sreca |                hodi, j‚, pije, govori po nemško -- skratka, živi to prijazno
1682 Pozdr |                  in strahote lahen, tih, nenaden zvok, ki bi me spominjal
1683 Vedom |                 pokvarjene, njih okus je nenaraven. Tako je prebirala vse slovenske
1684 NaGolg|                   Od daleč se je oglasil nenavaden šum, otrok se je vzdramil
1685 Vedom |                  manj imenitne, važne in neobhodne. On je hodil med njimi in
1686 OPresc|                  se duri, umolknili smo; neobrita kmečka glava z veliko polhovko
1687 Sreca |                  pogled je bil plašen in neodločen. Mirno je stopila predenj
1688 Vedom |                 grde gube. ~Vstopil je z neodločnim korakom, postal je ob durih. ~"
1689 NaGolg|                  Nato je vstal ter šel z neodločnimi, plašnimi koraki proti oni
1690 Zaljub|                priznani duhovitosti zelo neokreten in smešen človek in ženskam
1691 Tinica|                 v marcu, še izpod snega, neokretni, željno-boječi poljubi...
1692 Vedom |                Njegovo življenje je bilo neokusen ragú: nizko vsakdanje trpljenje,
1693 Pozdr |              slovenska kletev! Ti pravi, neošemljeni izraz narodove duše! Kako
1694 Vedom |          prijateljev je sedelo v kotu za nepogrnjeno mizo. Pili so in kartali. ~"
1695 Tinica|                tako nenadno porušilo. In nepokoj sam je izdajal dvom in strah
1696 Sreca |                zašumela je v mojih žilah nepokojna, vroča kri, vzplamtela sta
1697 Pozdr |                dolgočasno pot -- podobno neposuti okrajni cesti ob deževnem
1698 Vedom |                 tvoja, brez tebe bi bila nepotrebna in bi mi bila samo v nadlego.
1699 Sreca |              vinarja in ki so zategadelj nepotrebne? Kaj ne razumeš ničesar?" ~"
1700 Vedom |        nepotrebno in neumno, sam sebe za nepotrebnega in nevažnega... ~Izgubljen
1701 Sreca |              strašno besedo! Ni na svetu nepotrebnejših in ostudnejših ljudi! Suženj
1702 Vedom |          življenje, ali smatral ga je za nepotrebno in neumno, sam sebe za nepotrebnega
1703 Zaljub|                umrl. Ali kakor pravi naš nepozabni Levstik: ~Življenje človeško
1704 Vedom |             pisani kolobar ter se lagati neprenehoma..." ~"Saj sem rekel, pa
1705 Greh  |             izpreletel. ~-- Kako sem bil nepreviden, za božjo voljo! Tam sem
1706 OPresc|                  vodo. Spodaj, v čudnem, neprijaznem zatišju, pod strmimi skalami,
1707 OPresc|             žalosti. Dolga je pač pot in neprijetna, ali tudi konec je nekje...
1708 Sreca |                 polagoma, kar bi bilo še neprijetneje. ~Ne bom ti pisal, kako
1709 Sreca |                 in jaz ležim na postelji nepripravljen, nič še ni jaslic, nobena
1710 VTemi |                luč in bi bila vsenaokoli neprodirna tem..., polna skrivnosti
1711 Pozdr |          življenja, tega nerazločnega in nerazločljivega šuma, vsenaokoli -- val
1712 Greh  |               barvasto okno je prihajala nerazločna, dremajoča luč, bolj tiha
1713 Pozdr |                 del tega življenja, tega nerazločnega in nerazločljivega šuma,
1714 Pozdr |                 sem se spominjal nanjo v nerazločnih sanjah... ~O Dorilis, kako
1715 Greh  |                 srce se ji je stisnilo v nerazumljivi bolečini. Pred leti nekoč
1716 Sreca |                  nizkih dimnikov, debela nerodna bitja s prestrašenimi in
1717 Pozdr |               uboga, pohlevno dišeča, iz nerodovitne, peščene prsti, in kakor
1718 Sreca |                 je, da vidijo oči pusto, nerodovitno zemljo... O prijatelj, ti
1719 Sreca |            izgubljencev s stvarmi, ki ne nesejo niti vinarja in ki so zategadelj
1720 Sreca |                 je ta strah v srcu, kako neskončno nizko je to upanje v srcu! ~
1721 Greh  |                 srcu, če strmi v njegovo neskončnost in ne misli nič. Hiše so
1722 VTemi |             moških se je sklanjalo in je neslo nekaj belega... ~Otroci
1723 Vedom |                 zamahnil: 'Ali boš tiho, nesnaga ti ničvredna! Izbiral boš
1724 Zaljub|              Govoril je o morali grdo in nespoštljivo, v srcu pa je bil bel golobček.
1725 Zaljub|                   srajce so se trgale in nesramni okostniki v sivo ohlapno
1726 Sreca |           ukvarjal z moderno literaturo. Nesreča je, da se zanimajo za to
1727 Vedom |          predebel, da bi se mogel čutiti nesrečnega. ~Jakob se ni vdal v prvem
1728 Sreca |                 samotnih kotih, samo par nesrečnih, od vseh solidnih ljudi
1729 Tinica|               bil tistemu komaj vidnemu, nestalnemu žarku, ki je trepetal na
1730 Sreca |                jecljal je in se oziral z nestalnim pogledom po predelih, do
1731 Greh  |                 in strah jo je bilo celo netopirjev. Mlada bela mačka z rdečo
1732 Greh  |             odmevalo je v cerkvi doli in netopirji so se prestrašili v tramovju.
1733 Greh  |                 je prhnil v lica, duh po netopirjih in kakor po trohnobi in
1734 Zaljub|               bila ljubezen v tem, tista neumna romantična ljubezen, ki
1735 Sreca |                 preseda človeku! Ideali, neumne sanje, reševanje naroda
1736 Zaljub|                  čas je gledala na tisti neumni gumb, a gumb se ni ganil,
1737 Sreca |                 bitja s prestrašenimi in neumnimi očmi. ~"Kaj čakaš, Barica?
1738 Vedom |          kladivcem. ~"Morda pa je vse to neumnost? Slabo sem morda večerjal
1739 MimoZ |            resnično dozdeva, da popotuje neumorno, roma naravnost proti cilju,
1740 Sreca |                   In ko bi ostavil svojo neumrljivo dušo, ne ostal bi!" ~Gorjanec
1741 Sreca |                kletki frfota z boječimi, nevajenimi perotnicami in se vzdigniti
1742 Zaljub|             smešen človek in ženskam nič nevaren. Ko sem jo prvikrat ugledal,
1743 Vedom |                verjel, ki imam izkušnje! Nevarno se je pečati z vedomcem.
1744 Vedom |                  sebe za nepotrebnega in nevažnega... ~Izgubljen za zmerom,
1745 Zaljub|                 recimo, ki so danes tako nevedni in zabiti, da bi človek
1746 OPresc|            čudopisane, tako lepe in tako neverjetne. Nikoli ni okusil belega
1747 Sreca |           izgubljala v mrak; zato je bil nevesel njegov nasmeh. ~"Kaj nameravaš
1748 VTemi |             kakor da bi se bližalo nekaj neveselega. ~Ana je stopila k svetilki
1749 Sreca |                si mogel misliti mrtvo in neveselo to svoje srce, dokler je
1750 Vedom |                  hočete! Vedomec je moja nevesta!" Krničar je udaril ob mizo,
1751 Zaljub|                 življenje -- iztegajo se nevidne roke, grabežljivo segajo
1752 Poet  |           popotniku, da hodijo pred njim nevidni ljudje; poznali so se v
1753 LepaV |              neprestano, kakor z oprezno nevidno roko se je časih narahlo
1754 Zaljub|                 Tam na koncu vrta je bil nevisok podij; na podiju stoli in
1755 Tinica|                  svetlih, vzbudila se je nevoljna, kakor otrok ob zori v gorki
1756 Sreca |                ob cesti, zasvetilo se je nezagrnjeno okno. Na mizi gori svetilka,
1757 Sreca |            ljudje so nam trgovcem povsem nezanimivi!... Spišite mi, dragi gospod,
1758 MimoZ |               moj obraz takrat, v tistem nezavednem življenju, tako predrznovesel,
1759 Sreca |              obraz, smehljajo se ustnice nezavedno -- narahlo, kakor se zganejo
1760 Pozdr |                nadživljenjske radosti do nezavesti razbičano življenje in žareča
1761 VTemi |              bolj širok, toda iste sive, nezdrave barve. ~Oblaki so se vzdigali
1762 BrezD |           trepalnic -- je zasijalo nekaj neznanega, toplega; zatrepetala je
1763 Greh  |               mislil in je šel počasi po neznanem samotnem klancu, ki se je
1764 VTemi |              ljudje po izbi -- in tistih neznanih senc, ki so se premikale
1765 Vedom |                in povod niti ni bil tako neznaten. ~Vedel je, kako žive drugi
1766 Zaljub|                  je nosil njen sončnik v nežnem gobčku. Tista rdeča pentlja,
1767 Vedom |                  na beli polti svetlejša niansa, komaj razločna nenaravno
1768 Sreca |               božjo voljo! Tako nizek in ničvreden stojim pred tabo!" ~Franc
1769 Vedom |                 Ali boš tiho, nesnaga ti ničvredna! Izbiral boš lečo, dokler
1770 VTemi |           mnogokdaj -- morda brez cilja, nihčè ni vedel kam. Samo to so
1771 Vedom |                   razvrščenih na polici. Nikakršnega opravka ni imela; samo pozabila
1772 MimoZ |                  ob tej uri... V daljavo nikdar dosegljivo buljijo blazne
1773 OPresc|               število češčenamarij. "Saj nimamo toliko časa!" je dejal. ~
1774 Sreca |                  rekli zbogom, teta! Kaj nimaš v slovo besede zame, Barica?" ~
1775 Sreca |                  je tiščalo skupaj troje nizkih dimnikov, debela nerodna
1776 OPresc|                  poraščeni z grmovjem in nizkim drevjem; vetra skoro ni
1777 Vedom |               Malenkostno, brezpomembno, nizkotno in smešno je bilo tudi njih
1778 VTemi |                  rumeni kolobar na mizi, nižal se je plamen. Vsi so strmeli
1779 OPresc|                 bile neokretne, lesene. ~Nižalo se je nebo in je temnelo,
1780 MimoZ |                 da bi se branila; zmerom nižje kloni glava, komaj vidim
1781 Greh  |              njen plašni pogled s srepim njegovim in vsa je vztrepetala. ~"
1782 Vedom |              Krničarjevih besed. ~"Ali v njiju je bilo življenja brez mere...
1783 OPresc|                 zmerom iste so bile tudi njive in črne tepke, ki so rasle
1784 BrezD |                 oči... Zato moram brž za njó, moram dol in pojdem še
1785 Sreca |                oči. Takrat so se srečali njuni pogledi in nikoli niso bili
1786 LepaV |                 lepega miru, ki je bil v njunih srcih. Kakor da bi se bila
1787 Tinica|               blizu in mati čaka." ~"Med njunima sencama, prej tesno spojenima
1788 Sreca |                  kaj misliš, da nisem za nobeno rabo? Ceste bi šel pometat,
1789 Sreca |              izpregovoril je nenadoma. ~"Nočete torej, da bi šel odtod?
1790 Tinica|            razumela komaj sama... Hladna nočna sapa mu je dihnila v lica
1791 Greh  |                  medel žarek od svetlega nočnega neba. Zasvetilo se je in
1792 Zaljub|                preko ceste preko visokih nočnih streh; luna se je skrila
1793 Greh  |               kakor da bi ne bilo nikoli nocojšnjega večera. Zatisnem oči, in
1794 Zaljub|               videl sem njeno nogo preko nogavic -- o, prijatelj, ne govoriva
1795 NaGolg|                hlače prekratke in na eni nogi do kolena razparane. Noge
1796 Vedom |                 zalotil na takih mislih. Norčeval bi se, ali ni se mogel,
1797 OPresc|                 veliko vrečo, v kakršnih nosijo krompir, in sem jo zakrpal,
1798 Greh  |               nog, hodil je, koder so ga nosile. Sonce se je vzpenjalo hitro,
1799 Poet  |                misel na vse tiste, ki so nosili pred njim križ Izveličarja,
1800 Sreca |                 bo mraz! Samo zategadelj nosim suknjo, da bi ljudje ne
1801 Greh  |                 kdor pojde mimo, se ozre noter in vse bo videl! -- ~Vzdignil
1802 Sreca |             ravni, preko Raskovca, preko notranjskih lazov, nad kameniti Kras!
1803 BrezD |                 ki je prinašal vsako uro nove evangelije, ga je gnetel
1804 Tinica|                bil vesel sebe in svojega novega življenja. Nič več ni bilo
1805 Zaljub|             svoji strugi hodi..." ~Tako! Novela mora imeti poetično vsebino,
1806 Zaljub|                 ko je izvedela, da pišem novele in celo lirične pesmi, je
1807 Greh  |           nalivala kavo in govorila bi o novi maši... Vroče mu je bilo,
1808 Sreca |                  nobena lučka še ne gori novoporojenemu Kristusu na čast. Vzdigni
1809 Zaljub|               dalje in dalje, laže kakor Nozdrev -- že je čisto na dvoje:
1810 Greh  |                se je, kakor da bi brusil nož ob pilo; kakor da bi brusila
1811 Sreca |               neba sega cilinder, tenkim nožicam je široka cesta komaj dovolj
1812 Sreca |                   ker rabim denarja tako nujno... drugače ne bi... In malo
1813 Sreca |              ljubezen, ki bi se izlila v obcestni jarek! Ali zložim ti pesem,
1814 Vedom |                bili vsi pred njim, ki je občeval ž njimi, ki je bil navezan
1815 Greh  |               ker je bilo že pozno in je občinski sluga že prižigal petrolejno
1816 Sreca |                 ne očitam, da me nisi še obdaril s prijaznim pogledom, da
1817 Sreca |                je k nji in ji je položil obe roke na rame. "Čakaj, Barica!" ~
1818 Pozdr |                razjokal najprej in potem obesil. ~O sladka Dorilis, kaj
1819 Vedom |                 kratko, da se mu je muza obesila. "Je že vedela zakaj!" ~"
1820 Vedom |           nadebudnega mladeniča in mnogo obetajočega talenta. Če ga je kdo vprašal,
1821 Tinica|                  bil po prečuti noči, po obilnem in nelepem uživanju skopal
1822 Sreca |               boš dočakal veselje, da me objameš ter se razjokaš nad menoj.
1823 Sreca |               Kje pa ostane kritika? Kje objektivnost?" ~"Za kritiko in za objektivnostjo
1824 Sreca |        objektivnost?" ~"Za kritiko in za objektivnostjo se skriva malodušnost, sram
1825 BrezD |             polno slastí in bolečine, je objelo mene samega, stisnilo mi
1826 NaGolg|               žepih, obrazi pa veseli in objestni. Zasmejali so se na glas. ~"
1827 Sreca |                  morda pogledale plašne, objokane oči preko vode, šumeče v
1828 Zaljub|                 je kakor komaj viden bel oblaček na nebu in vse je izginilo.
1829 Poet  |                 ko je dan že velik in se oblači na vzhodu? Tako je mislil
1830 Sreca |              nebo, ali sije sonce? Če je oblačno, ne reci nič, že tako je
1831 Vedom |                  da bi nas še pes ne bil oblajal. Sedeli smo okoli velike
1832 Tinica|             blato! Kakor začaran je bil; oblatil je, česar se je dotaknil,
1833 Sreca |                zavaljeno. Noge so tenke, oblečene v črne prekratke hlače,
1834 Zaljub|             stojala za note in šest belo oblečenih žensk. O, prijatelj, kako
1835 Sreca |                  Karavank in lica so jim obledela! Pokaži zdaj, če je roka
1836 Pozdr |                 luč, samo še šum ženskih oblek na trotoarju, na ulici drdranje
1837 Tinica|                  v pisani ruti. ~Nato je oblekla Tinica rdečo bluzo in je
1838 Vedom |               izzivajoče odkrivala polne oblike telesa. ~"Glej, zdaj sem
1839 MimoZ |            obrazi kakor s potom in krvjó obliti. ~Videl sem elegantnega
1840 Greh  |                na obzorju in gore je tam oblival odsev te čudesne svetlobe...
1841 Greh  |                        Ob rojstvu sem te obljubila Bogu in zdaj te ne bo zapustil.
1842 BrezD |                  si okó, glej od daleč v obljubljeno deželo, umiraj v koprnenju!...
1843 VTemi |                    Pride morda mati, vsa obložena, z veselim nasmehom v obrazu. "
1844 MimoZ |           procesija, vsi za njim so bili obloženi; visoko so se vzdigale koščene
1845 Vedom |                 dostaviti še nekaj, toda obmolknil je. Krničar pa je napeljal
1846 NaGolg|               ker se je zadeval s koleni óbnja. Človeka, ki sta ga spremljala,
1847 Zaljub|           globoke misli. Jaz sem opravil oboje koj od začetka, zato da
1848 Greh  |                razritih, kamenitih tleh; obok se je spuščal na obeh straneh
1849 Greh  |            nikjer. Tako je plezal na vrh oboka, do kupole, in je plezal
1850 Sreca |               Piškurjev ozki, kozjebradi obrazek. Ob vzglavju je slonel študent
1851 Poet  |              Boga poslan, je šinil preko obrazov. ~Globoko sključen je hodil
1852 OPresc|                 preko gležnjev v blato. ~Obredli smo vso vas, nobene hiše
1853 Tinica|                  velikimi drznimi črtami obris do kolen. In ko je risal,
1854 Sreca |              Stopila je k njemu in mu je obrisala z robcem potno čelo. Okrenil
1855 BrezD |                ogoljeno suknjo in ni bil obrit; redke rumene kocine so
1856 Sreca |            ustnicah in kapale od okrogle obrite brade na tla. ~Ko je sedel,
1857 Zaljub|                 temveč da je umetnik, se obrnejo od njega; mahoma pade med
1858 MimoZ |                  v široko odprtih, temno obrobljenih očeh; predrzno so se smejale
1859 Sreca |                misliš? Zdaj sem sedel in obsedim, da te malo pokratkočasim...
1860 Tinica|         premajhno njegovo srce, da bi jo obseglo. Že se je skoro spajal v
1861 Tinica|                hodil. ~Ali veselja mu ni obsenčilo, hvaležen je bil tistemu
1862 Sreca |                 z dolgim belim plamenom, obseva žarko ljubezni obraz...
1863 Sreca |                po vrsti in mirno. Luč je obsevala prijazno, dostojno opravljeno
1864 Tinica|                  je bilo moje vstajenje. Obsodil sem bil svojo preteklost
1865 Vedom |           besedice ne boš napisal! Si že obsojen! Vedomec te je zgrabil in
1866 Sreca |                  literarni zgodovinarji? Obsojeni so, da mlatijo zmerom isto
1867 Sreca |                 novo popotovanje? Kar je obsojeno v smrt, naj leži mirno in
1868 OPresc|          položeno tenko deblo, skoro nič obtesano, okroglo in spolzko; opore
1869 Greh  |               jih ni bil vajen in jih je obul samo ob nedeljah, toda kmalu
1870 Sreca |                na drevju tam ob cesti so obviseli žarki, zlati cvetovi; razlili
1871 Tinica|                  spomlad. Vso dušo mu je obvladal ta strah, ležal je kakor
1872 Tinica|              vsaki močni želji, če ga je obvladala nenadno, sključil se je,
1873 BrezD |                oluščenim, golim zidovjem obzidanih, v vročo senco na trotoarju
1874 Sreca |                 v sobo Barica, s tihimi, obzirnimi koraki, kakor hodijo ljudje,
1875 Sreca |                   Tako je počasi temnelo obzorje in se je bližalo, zmerom
1876 Sreca |                 blisk se je zasvetilo za obzorjem, ugasnilo je... Zafrfotale
1877 Vedom |                 bila pripravna za roman: obširna in pisana slika naših političnih
1878 Tinica|                 In še dalje je mislil in obšlo ga je kesanje. ~Kako je
1879 LepaV |                trpkosti, komaj zavednega obžalovanja. ~Vzdramile so se bile nenadoma
1880 Sreca |                 Riba! ~"Kakor sem rekel! Obžalujem od srca, ampak nemogoče
1881 VTemi |                  drugačna, odkar je umrl oče, in vendar je ni videla
1882 VTemi |            čakali? Skoči, Tine, po olja! Očedi svetilko, Ana!" In stopi
1883 Greh  |                   skril kam tisto mačko, očedil desko, obrisal kri -- -- ~
1884 OPresc|               pečenem kruhu. ~Molili smo očenaš, ali slišal se je skoro
1885 MimoZ |                  bil nenadoma iz čistega očesa in je ugasnil... in bilo
1886 Greh  |                 da gledajo name in da mi očitajo. Nihče ne ve ničesar in
1887 Pozdr |                  tako tiho in stokajoče, očitajoče, kakor da bi umirala domovina
1888 Sreca |                   vsaj slutil si jih. In očital si mi v svojem srcu: 'Odrešitelj,
1889 Vedom |             hlapec, ti živa duša ne more očitati ničesar. Prodal si za pošteno
1890 NaGolg|                   goloroka, roke žilave, očrnele do komolcev. Med njima se
1891 VTemi |            koraki so bežali preko ceste, oddaljevali so se in so utihnili... ~
1892 VTemi |            Glasilo se je in je utihnilo, oddaljilo se je; samo v mislih so
1893 Tinica|                  je bila tista ženska in oddehnila se je, ko se je zastor spustil...
1894 Zaljub|                  Ringu. Zdaj je nekoliko odebelela in zdi se mi, da so njene
1895 Vedom |            Ležala je mirno, gole roke na odeji. Trepalnice so bile malo
1896 VTemi |                 Lezita na posteljo in se odejta čez glavo; vrnem se kmalu." ~
1897 Greh  |                   Legel je spet in se je odel, ker ga je vročina minila
1898 Sreca |            Barica, lezi v posteljo in se odeni!" je zaklical Gorjanec s
1899 Tinica|                 je govoril spočetka, ali odgovarjala mu je malomarno, skoro nevoljno
1900 Sreca |           napotil z doma. Nisem mu vedel odgovoriti z besedami, ali tako mi
1901 Vedom |               nisem ljubil ženske. Če mi odgovoriš, da me ne ljubiš tako, kakor
1902 LepaV |              zgenila z roko, če bi morda odgrnila okno, da bi posijal mesec
1903 OPresc|               istem mestu. Kolikor se je odgrnilo puste ravni pred nami, toliko
1904 Sreca |                 je gledal za njim, ko je odhajal proti peronu. Dolgo telo
1905 Vedom |              slišal korakov ljudi, ki so odhajali in prihajali? Da, vse je
1906 Vedom |                 njegov obraz. ~"No, čemu odhajaš?" je klical Krničar: "Jaz
1907 Sreca |             Spravil ga je v suknjo in je odkobalil, na vso tiho zemljo je legla
1908 Pozdr |                potok in veselo se igrajo odkrhle veje na razposajenih valovih...
1909 Greh  |                  tako pozno? Zakaj se ne odkriješ?" ~Tone je stal pred njim
1910 Zaljub|          duhovite, brez predsodkov, tako odkritosrčne se kažejo, da bi človek
1911 Zaljub|      vsakdanjosti? O zlata nedolžnost, o odkritosrčnosti polna lažnivost! Nebo je
1912 Vedom |                   ki je skoro izzivajoče odkrivala polne oblike telesa. ~"Glej,
1913 Sreca |                sanjah umetniki. Pa mi je odleglo. Še Bog, da sem se rešil
1914 Greh  |             oglasilo. Kakor žoga je bila odletela mačka od kupole, prav do
1915 Tinica|                 je tresla, ali risala je odlično, s slastjo, skoro hlastaje;
1916 Zaljub|              profesor. Nekdo drugi se je odlikoval z močnim glasom, kaj je
1917 Vedom |             rešitev tako lahka. Ena sama odločna, urna kretnja in vedomca
1918 Zaljub|               bolj otožno in je zamahnil odločneje, tako da se je vrnila muha
1919 Pozdr |                trhla veja, ki se je bila odlomila tam daleč gori v lepem gozdu
1920 VTemi |               vsa od mraza in od strahu. Odložila je ruto in nato je hodila
1921 Tinica|                Tinica je vstala in se je odmaknila. ~Sklonil je glavo, bled
1922 Greh  |                  smeh ni bil vesel in je odmeval zlobno po tišini. Lepa bela
1923 Pozdr |            ohlapni podbradek in takoj so odnehale ustnice, vsesane globoko
1924 Pozdr |                  od severne strani in je odnesel s sabo vonj Latermanovih
1925 Greh  |           sklonjeno glavo in se ni ozrl, odpahnil je hrupoma duri v zakristijo,
1926 VTemi |                  nalahko, kakor da bi se odpahnile same. Na pragu je stala
1927 MimoZ |             raztrgana, razcapana njegova odpeta suknja, cunje mu visé od
1928 MimoZ |                  kuštravih laseh, suknjo odpeto; morda je bil tudi moj obraz
1929 Sreca |                 jim naproti. ~"Naprej!" ~Odpirajo se duri. Prva je na pragu
1930 Zaljub|                videla, kako sem polagoma odpiral duri njene preteklosti,
1931 NaGolg|           prihajali na cesto, okna so se odpirala, otroci so hiteli od vseh
1932 Vedom |                in blagor jima, da sta se odpočila o pravem času... Tam, prijatelj,
1933 BrezD |          napravil. Stanovanje sem bil že odpovedal, vse sem bil že pospravil
1934 OPresc|               vso pot, odkar smo se bili odpravili z doma. ~Tone, ki je bil
1935 Sreca |                 poslovilo od mene ter se odpravilo po stopnicah na cesto. Tako
1936 Greh  |              doseže senca vrh strehe, se odpravim. Bogvedi, če se je že kaj
1937 Zaljub|           pomežiknile. ~"Ali veš, kam se odpravljam?" ~Vprašal sem ga molče. ~"
1938 Sreca |                 in me je poklicalo..." ~"Odpravljaš se torej na pot?" ~Debele
1939 Greh  |                  Zatisnem oči, in ko jih odprem, je vse, kakor je bilo --
1940 VTemi |               Vsi hkrati so se zdrznili, odprli so okno. Materin glas je
1941 Vedom |                 vedela, da ne mara imeti odprtega okna v kabinetu, kadar je
1942 NaGolg|                  v modri bluzi, na prsih odprti. S komolci se je bil naslonil
1943 Greh  |                  v kupoli velika okrogla odprtina; tam je visel lestenec.
1944 Greh  |            koraki do duri, ko so mu noge odrevenele. ~-- Zdaj, prav zdaj je
1945 Greh  |               Iškarijot, ko je bil izdal Odrešenika in je pobegnil iz svetišča. ~
1946 Sreca |                svojem srcu: 'Odrešitelj, odreši se sam!' Zdaj storim po
1947 Pozdr |                 padala na njen obraz ter odsevala od njenega obraza na moje
1948 Sreca |             zasmejal na glas, tako da je odskočil človek, ki je bil prišel
1949 Sreca |              suknjo. ~"Kaj si znorel?" ~"Odstopim ti to srečo; ni zame, jaz
1950 LepaV |              zakaj zdravnik mu jo je bil odsvetoval, toda zakaj bi je ne pil?
1951 Zaljub|              nategale, ne da bi se mogle odtrgati. Dirigentka je odprla usta --
1952 Sreca |               pljunil dol, poslovil se z odurno psovko... Viharja ni bilo
1953 Sreca |                resen in soliden človek. ~Odvezal si je bil kravato in si
1954 Zaljub|       nedolžnobelih oblačil, lasje so se odvezavali, nogavice so padale od nog,
1955 Sreca |               napravljal spat. Počasi je odvezoval kravato, stal je pred ogledalom
1956 VTemi |                   Ana!" In stopi k mizi, odvija številne zavoje... Morda
1957 Vedom |                 ni odgnal. ~"Zakaj mi ni odzdravila? Vrnila se je v izbo, kakor
1958 Greh  |                žalostno pri srcu. ~Ko je odzvonil, se je naslonil na visoko
1959 Greh  |           popoldne in zdavnaj že je bilo odzvonilo k litanijam. ~Zaškripale
1960 Tinica|                  vlažnimi očmi za slokim oficirjem, ki je stal na trotoarju. ~
1961 Tinica|                doli je risal natančneje; ogel je bil predrzen, roka se
1962 Vedom |                  vsa druga nego navadno. Ogibal se je širokih ulic; znanci
1963 NaGolg|                  krohot. Zavili so okoli ogla in vse je utihnilo... ~Otrok
1964 Sreca |                  tudi vame. Zmerom še se oglasi vesel glas sredi tišine,
1965 VTemi |                 Tine izpregovoril, se je oglasila v odgovor ura v sosednjem
1966 Zaljub|                 starih, brezzobih žensk. Ogledal sem si vsako posebej in
1967 Sreca |                 v iztegnjeni roki ter jo ogledaval z zadovoljstvom. ~"Že zaradi
1968 VTemi |                  na ono in je izginil za oglom. ~"Mati!" ~Z veliko silo
1969 Tinica|                 so se -- oči. Ali že pod ognjem na licih, za plamenom v
1970 BrezD |               strahu... ~Takrat je nosil ogoljeno suknjo in ni bil obrit;
1971 Sreca |               Veseli glasovi segajo gor, ogovarjajo me s prijaznimi besedami,
1972 Sreca |               mehkim glasom, kakor da bi ogovarjal otroka, ki ga je strah in
1973 Zaljub|                 lesene, zeleno pobarvane ograje. Tam na koncu vrta je bil
1974 Sreca |            omahnil je ter se naslonil ob ograjo. ~"Franc, kaj ti ni mraz?" ~
1975 Sreca |                   Pri nas ostaneš, da se ogreješ in si odpočiješ. ~Stregli
1976 Sreca |                 bi si malo odpočil in si ogrel noge; tako toplo je pri
1977 MimoZ |               elegantnega človeka v sivi ogrinjači, belo rožo v gumbnici. Hodil
1978 VTemi |                  ki jo je imel na glavi. Ogrnjen je bil v dolg črn kožuh,
1979 OPresc|              počasi in enakomerno visoko ogrodje, kakor da bi stala tam smrt
1980 Sreca |             vesel je bil in velik. Kakor ogromna črna gora se je vzdignila
1981 Sreca |               štiri strani je že škropil ogromni kropilnik in gostejše so
1982 LepaV |                 sanje utrudile, skoro so ohromele. ~Govorila sta in v glasu
1983 MimoZ |                 se je vozila jadrno mimo okamenele ceste. Gledal sem jih, koprneče
1984 MimoZ |                 je bila tako natlačena z okamenelimi popotniki, da so padali
1985 MimoZ |                že legla večerna senca na okamenelo cesto, na začarano množico?...
1986 Greh  |                se je medlo, prišel je do okenca. Postal je, že je stopil
1987 Greh  |                 so varno. Postal je pred okencem in je gledal po dolini;
1988 Tinica|           velikem svojem trpljenju se je oklenil misli, ki je vedel sam,
1989 LepaV |                krepkih, vročih rok se je oklenilo njenega pasu... ~Tisti večer
1990 Vedom |                 zdelo se mu je, da se ga oklepa z vsem vitkim, mehkim, kačjim
1991 NaGolg|            krčevito k sestri in se je je oklepal okoli kolen. Tresel se je
1992 Greh  |              skozi presledke v barvastih oknih in so blodili izgubljeni
1993 BrezD |              list na valovih! Zasenči si okó, glej od daleč v obljubljeno
1994 Sreca |                  tebi, on pa bi ob takih okoliščinah vstal ter se napotil s silnimi
1995 Sreca |              glej, se razprostira ravan, okópana v soncu; iz zemlje same
1996 Sreca |                  je preko ravni, v soncu okópane: tam daleč iz gozda, v sončno
1997 OPresc|                 Vse je bilo kakor umito, okopano; prazniško se je lesketalo
1998 Sreca |                je nekaj čudnega z menoj. Okostnik brez življenja romam po
1999 Zaljub|                 so se trgale in nesramni okostniki v sivo ohlapno kožo zaviti,
2000 Zaljub|                število takihle ranjenih, okradenih duš imam že na vesti ter
2001 Pozdr |                  pot -- podobno neposuti okrajni cesti ob deževnem času --