Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library
Ivan Cankar
Mimo življenja

IntraText - Concordances

(Hapax - words occurring once)


advok-edina | edino-kipel | kita-nagro | nagub-okraj | okren-porek | porin-razpe | razpl-stopi | stori-vozov | voznj-zvezi | zvija-zvizg

     Chapter
1502 Sreca | bel starikav obraz, ves naguban, kakor z nožem razrezan. 1503 Sreca | služiš tistim, ki so ti najbližji? Ni časti v tej tihi službi! 1504 Greh | misliti na tisto, to bi bilo najboljše. Tako živeti, kakor da bi 1505 Sreca | porcija slovenske ponižnosti; najboljših svojih stvari ga je bilo 1506 Poet | bile prijazne bele hiše in najbrž bi se mu bile povsod odprle 1507 Greh | meje na polje. ~"Kdor jih najde, njegovi so!" ~Srečal je 1508 OPresc| ves dan in se ni nikoli najedla; sanjala je pač o belem 1509 Tinica| Izbica, ki si jo je bil najel, je bila pač skromna in 1510 Pozdr | na svetu; kdor si ne more najeti voza, mora po blatni cesti 1511 Zaljub| oči, imajo dušo, podobno najfinejši struni -- zazveni ob najlahnejšem 1512 Zaljub| kakor moj; kdor se šopiri najglasneje, je v svojem srcu najponižnejši 1513 MimoZ | na oglu; tam je množica najgostejša -- kakor muhe silijo k luči! 1514 Pozdr | veselega tujega življenja... Najina kozarca sta zvenela, vinska 1515 Pozdr | vinska kri je gorela v najinih licih, ali pri srcu mi je 1516 Zaljub| najfinejši struni -- zazveni ob najlahnejšem dihu življenja in zveni 1517 Sreca | dasi je ostalo v njem vse najlepše, kar se imel... Tudi jaz 1518 OPresc| prišla njegova sestra Hanca. Najmanjša je bila izmed nas vseh; 1519 VTemi | bile rdeče in polne. Brat, najmlajši izmed njih, je bil podoben 1520 Vedom | življenja. Treba je bilo najneznatnejšega povoda, da bi se vzdramil. 1521 Zaljub| vse so iznašli ljudje v najnovejšem času! Znanost napreduje 1522 Zaljub| najglasneje, je v svojem srcu najponižnejši hlapec. Ali razodenem ti 1523 Zaljub| če morem, si vzamem celo. Najrajši storim to na fin način, 1524 Vedom | svojem srcu in v svojih najskrivnejših mislih je stal še zmerom 1525 NaGolg| otrok. Tam pripeka sonce z največjo silo. Leni, zaspani leže 1526 OPresc| nič genilo; samo tam na najvišjem holmu se je premikalo počasi 1527 Zaljub| tako da komaj opazi mojo nakano in da komaj ve, odkod bolečina -- 1528 Zaljub| po bogastvu, ki si ga bil nakopičil v teku dolgih let... Poznal 1529 Vedom | ž njim in sčasoma si je nalagal na glavo mučeniško krono. 1530 Greh | se v cerkev, mati pa bi nalivala kavo in govorila bi o novi 1531 Sreca | zastonj; zdaj je dovršil svojo nalogo..." ~Nasmehnil se je, v 1532 Zaljub| nikoli ne ve, kaj mu je namenjeno. Kazen je grehu za petami. 1533 Vedom | je vprašal Krničar, pol namenoma in pol zato, da bi prekinil 1534 Sreca | nismo prišli s slabimi namerami... Predstavljam ti Stržinarja, 1535 Sreca | se imel... Tudi jaz sem nameraval reševati svoj narod, na 1536 Sreca | domislil imenitne stvari in jo nameravam izvršiti. V predalcu leže 1537 Zaljub| suženj!" ~Nasmehnil se je, namežiknil je: "In ona je ženska, kljub 1538 Sreca | pričakovanje! -- in so si namežiknili časih naskrivoma, ko sem 1539 Zaljub| vrtu, nobenega natakarja. Namizni prti so bili umazani in 1540 Vedom | nizko vsakdanje trpljenje, namišljena romantika, omahujoča, trepetajoča 1541 Sreca | njen obraz, obrvi so se mu namršile in obrnil se je v stran. ~" 1542 Vedom | mislil na smrt, kadar mislim nanju." ~Krničar se je nasmehnil. ~" 1543 Greh | rokah molitvenik. In izza naočnikov kapajo solze, Bog vedi zakaj... ~ 1544 Vedom | obmolknil je. Krničar pa je napeljal razgovor na druge stvari. ~" 1545 Tinica| besede, poželjivo so se napenjale penaste ustnice, ovil se 1546 VTemi | vsi so resnični, ker so napisani. "Šel je nekoč fant po cesti, 1547 Vedom | napisal, dasi vem, da je ne napišem nikoli. In tudi jaz še nimam 1548 VTemi | to čudno tem", ki je bila napolnila vso izbo in tam zunaj vso 1549 Sreca | pogledom po predelih, do vrha napolnjenih s knjigami. ~"Samo zato, 1550 Sreca | videl v obraz, z onemoglim naporom je iskal njene roke. ~Videl 1551 Greh | ženske, ki so se bile napotile k maši iz daljnih hribovskih 1552 NaGolg| petletno dekle in se je napotilo z lenimi koraki proti klopi. " 1553 Zaljub| bilo tako -- zdaj so se napravile moje misli na druga pota, 1554 Sreca | zdrav, in prihodnji mesec se napravim na pot! Prihodnji mesec 1555 Sreca | še tako blizu, da bi mi napravljali krsto, čakali samo še s 1556 Sreca | umirajočega obraza, da bi se napravljalo umirajoče truplo na novo 1557 Sreca | Zmračilo se je, v sobi je bila napravljena večerja. Soba je bila velika 1558 Zaljub| najnovejšem času! Znanost napreduje čudovito... In tudi tista 1559 NaGolg| smešen način; med dolgimi, narazen štrlečimi prsti se je mešala 1560 Greh | Zabučalo je in bučanje je naraščalo, bilo je kakor morje in 1561 NaGolg| so kakor z vodenim tušem narisane v prah. ~Polprazne so klopi. 1562 Sreca | Ti, fant, pa napravi narobe! Delaj, kakor krepak in 1563 VTemi | Nikogar ni pogledala in nič ni naročila; Tine je šel za njo, ali 1564 Pozdr | kakor ginevajo sokovi iz naročja, ki te je bilo porodilo, 1565 Sreca | neumne sanje, reševanje naroda itd., mizerija, jetika, 1566 Zaljub| pojde za pogrebom župan in narodno ženstvo, na grobu bo govoril 1567 Zaljub| On pa misli trdno, da je narodov besednik. Brez števila je 1568 Pozdr | pravi, neošemljeni izraz narodove duše! Kako maloobsežen, 1569 Vedom | je stopal po Poljanskem nasipu s pipo v ustih, za Zupančičem, 1570 Sreca | so si namežiknili časih naskrivoma, ko sem šel mimo, bled in 1571 Sreca | se je že na trdi klopi, naslanjal se truden v kot in se zavijal 1572 VTemi | ležale so mirno v naročju, naslanjale so se na mizo. ~Ali je ugašala 1573 Tinica| ter je pljunil prednjo. ~Naslikana je bila Tinica in slika 1574 Sreca | mogočnih sencah. Piškur se je nasmehal. ~"Ni prišel zastonj; zdaj 1575 LepaV | stopila k mizi po prstih in nasmehljala bi se mu v oči. Tudi on 1576 LepaV | njegovih ustnicah, ki so se nasmehljale. ~"No, daj, da ti poljubim 1577 MimoZ | so se smejale mlade oči. Nasmehne se človek, kadar vidi vesel 1578 Sreca | Nasmehnil se je, v nasmehu pa je bilo veliko grenkosti. 1579 Pozdr | vsaj v smehljaju, kadar se nasmeješ tiho in prijazno, bi bil 1580 Tinica| ulice so ga pozdravljale, nasmihali so se mu celo obrazi. Postal 1581 Greh | zdaj se je oglasilo od nasprotne strani, prav od onega kraja, 1582 LepaV | pa je stopila ter se lepo nastanila v kupeju. ~Prijetno je, 1583 Tinica| ji orosile oči... Nato so nastopili telovadci; rjave silne mišice 1584 Zaljub| drugod -- moje življenje je nastopilo nova pota..." Muha je zadremala 1585 Poet | ob grapavem klancu, za nasutim kamenjem, za robidami, prijazno 1586 Vedom | razsvetljena. Debela, rdeča natakarica se je začudila in začudili 1587 Zaljub| ni bilo na vrtu, nobenega natakarja. Namizni prti so bili umazani 1588 MimoZ | temna koliba z zaspanim natakarjem vred se je vozila jadrno 1589 Tinica| polna; zvenčali so kozarci, natakarji so hodili s tihimi koraki 1590 Vedom | suknja je taka, da bi jo nataknil na kol ter postavil sredi 1591 Tinica| od vrata doli je risal natančneje; ogel je bil predrzen, roka 1592 Pozdr | mi je bilo, poslušal sem natančno, mukoma, da bi začul sredi 1593 Sreca | že ležal in pozabili smo nate; kako da si vstal?" ~"Zaspati 1594 Zaljub| strun, ki so se tresle ter nategale, ne da bi se mogle odtrgati. 1595 Vedom | travnik, toda bič švigne, nategnejo se vajeti... Doslej si sanjal, 1596 Vedom | mi še enkrat zacmeriš, ti nategnem uhlje, da boš samega sebe 1597 Vedom | obraz mu je bil skoro vesel. Nategnile, povesile so se vesele gube 1598 Sreca | da govorimo o nji samo natihoma, kakor o umirajočem človeku, 1599 MimoZ | široke ceste, ki je bila tako natlačena z okamenelimi popotniki, 1600 Sreca | življenje in krasno je!" ~Natočil je kozarec in je izpil. ~" 1601 Pozdr | Izpraznjena sta bila kozarca in natočila sva in vesela sva bila. 1602 Pozdr | obrazom se je bila zasmejala naturi v obraz, vzdignila je pisano 1603 Zaljub| nenadoma spoznal svojo pravo naturo. Žalosten nisem bil vsled 1604 Vedom | najbolj skrite kote njih navad in nazorov je bil posvetil. 1605 Vedom | bi ne premišljeval o njih navadah in nazorih, bi dihal ž njimi 1606 Vedom | nisem vprašal. Nimam take navade, da bi lazil suh po prodajalnicah 1607 Sreca | zelo smešna stvar in zelo navadna. Po široki izvoženi cesti 1608 Vedom | se je nasmehnil s svojim navadnim, pol pomilovalnim, pol zaničujočim 1609 Vedom | prekinil molk. ~Jakob je imel navado nekaterih poetov, da je 1610 Sreca | kakor hodijo ljudje, ki so navajeni služiti in ki nimajo ne 1611 Sreca | Kakor silna šumeča reka so navalile misli nanj, preslab je bil 1612 Sreca | očitnem kraju, v bedasto navdušenem feljtonu; pa je prišel v 1613 Vedom | nalašč tako. Zato ker se je naveličala... Pa že prej, že prej..." 1614 Vedom | občeval ž njimi, ki je bil navezan nanje službeno in družabno. 1615 Tinica| temneje, pot se je vila navkreber, sredi pustega predmestja. 1616 Greh | je, da so stopnice čisto navpične in da strmoglavi navzdol. 1617 BrezD | mene in bojim se, da mi nazadnje popolnoma ne izgine izpred 1618 Zaljub| še celo ni mogel zadosti nazmerjati; revskal je nad njo, kadar 1619 Tinica| dotaknil obraza niti oči ni naznačil, ena sama površna črta je 1620 Vedom | drugi, da so bili njegovi nazori, kolikor jih je imel, drugačni 1621 Vedom | premišljeval o njih navadah in nazorih, bi dihal ž njimi isti zrak 1622 Greh | šumele mimo njega v pisanih naščeperjenih nedeljskih krilih. Prišla 1623 Greh | in ni videl, toda roke so našle desko, široko in debelo, 1624 MimoZ | so bila že vsa udrta in našminkana; koketno se je zibalo telo, 1625 Pozdr | lepa ženska z gosposko našminkanim veselim obrazom se je bila 1626 VTemi | bílo je in bílo neprestano, našteli so trinajst udarcev; nato 1627 Sreca | se plazim kakor žival, in nebeške zvezde sem mislil doseči, 1628 Pozdr | senco, ki pada od mesta na nebeški zrak, je sijalo oranžasto 1629 Sreca | in kakor v samo nedosežno nebeško glorijo je gledal na tisto 1630 Pozdr | sramežljiva v primeri z nebogrmečo surovostjo lutrsko-nemške 1631 Sreca | stvari, pa mi še zmerom neče v glavo... O, Franc, tam 1632 Sreca | pot proti domu... ~* ~Kako nečedno propada to polmrtvo truplo 1633 Vedom | je čutil, da se laže. ~"Nečem te vprašati, Lucija, zato 1634 Tinica| plamenom v očeh so vstajale nečiste podobe, vračala se je prežeča 1635 MimoZ | rosnooko?... Ugasnil je bil nečisti pogled in se je spet vžgal 1636 OPresc| v dolgo in ozko dolino, nečkàm podobno. ~Lepa je bila dolina, 1637 Greh | obraz in je zajokal. ~III ~Nedelja je bila, sonce je sijalo 1638 Greh | vajen in jih je obul samo ob nedeljah, toda kmalu ni več čutil 1639 Greh | in mirna je bila vas, v nedeljskem jutranjem soncu so se svetile 1640 Greh | v pisanih naščeperjenih nedeljskih krilih. Prišla je debela 1641 Pozdr | pisano jopico -- čisto kakor nedolžna ovčarica na starih francoskih 1642 Tinica| besede so bile mirne in nedolžne, samo iz oči je gledala 1643 Tinica| zasvetilo, prišlo je k njemu v nedolžni in čisti podobi, ali zdaj 1644 Zaljub| so frčale po zraku cunje nedolžnobelih oblačil, lasje so se odvezavali, 1645 Tinica| zlata posoda za kadilo; nedolžnoplašno je gledal obraz iz bujnozlatega, 1646 Zaljub| dih vsakdanjosti? O zlata nedolžnost, o odkritosrčnosti polna 1647 MimoZ | bratec, to vse ti je tuje, nedosegljivo za zmerom! ~Omeglilo se 1648 Sreca | bilo sram in kakor v samo nedosežno nebeško glorijo je gledal 1649 Pozdr | rdeč in sem ji ga vtaknil v nedrije,; samo belo, izrezano, čipkasto 1650 Tinica| ponesrečeno pokrajino. Ali ko je nehal, je bil truden in je legel 1651 VTemi | od okna do duri. Zakaj bi nehala nocoj? In ko je izgovorila 1652 VTemi | Tine plašno in srce mu je nehalo utripati, ko je pričakoval 1653 Zaljub| Vzdihovalo je, stokalo brez nehanja, brez usmiljenja. Celo mize, 1654 Sreca | bomo z ljubeznijo, kakor nehvaležnega otroka... poglej, kaj smo 1655 Sreca | brezvestne delavce, dremajoče na neizoranem polju... In jaz bi ne živel?" ~ 1656 Vedom | hlače prekratke, preozke, neizrečeno smešne. Treba je par novih -- 1657 Tinica| profilu in se je spajala neizrekljivo fina črta s sončnim žarkom. 1658 Sreca | njeno roko, zamahnil je nejevoljno in se je vrnil k oknu. ~" 1659 Pozdr | domovine, komaj še v spominu. "Nekad bilo, sad se spominjalo." 1660 Vedom | Amen!" ~Jakob je mislil sam nekako podobno, zato se ni ne čudil, 1661 OPresc| oglu je postala, gledala je nekam v daljavo... Mislil sem, 1662 MimoZ | popotniki, da so padali nekateri celo v globoki jarek. Zdi 1663 Vedom | molk. ~Jakob je imel navado nekaterih poetov, da je govoril rad 1664 MimoZ | hipna senca -- spomin iz nekdanjega nezavednega življenja. Zazibalo 1665 VTemi | bilo, kakor da se snuje nekjé nekaj nelepega, neprijaznega, 1666 OPresc| počasi. ~Tedaj je skočilo od nekod, od hleva ali od kolnice, 1667 Zaljub| tako na svetu. Poznal sem nekoga, ki se je spreminjal neprestano; 1668 Sreca | vznemirjen in zlovoljen; skeleče, nelepe in čudno majhne so bile 1669 VTemi | da se snuje nekjé nekaj nelepega, neprijaznega, in zato so 1670 Sreca | sveti plamen v teh dolgih in nelepih nočeh, ki sem jih preležal 1671 Vedom | široko in je gledal Krničarju nem in osupel v lica. ~"No, 1672 Sreca | vodil domov kakor otroka; nema je stopala poleg njega z 1673 Sreca | mu je bilo živo srce, vse nemirnejše so bile misli, iz gorke 1674 OPresc| Sonce je sijalo, redki, nemirni jesenski oblaki so begali 1675 BrezD | ga prašal. ~Ozrl se je z nemirnim pogledom v stran in je zardel. ~" 1676 Sreca | povečerjali so; hodil je po sobi z nemirnimi koraki, odgovarjal je samo 1677 Tinica| in se postaral v srdu, v nemiru ljubezni. Prijazen je bil 1678 Tinica| Stvarnikom, se je vdajal nemočen, poželjiv in skritostrasten 1679 Sreca | Obžalujem od srca, ampak nemogoče je... Morda prihodnje leto..." ~ 1680 Vedom | Izprezi, prijatelj, izprezi nemudoma ali pa švrkni veselo ter 1681 Sreca | hodi, j‚, pije, govori po nemško -- skratka, živi to prijazno 1682 Pozdr | in strahote lahen, tih, nenaden zvok, ki bi me spominjal 1683 Vedom | pokvarjene, njih okus je nenaraven. Tako je prebirala vse slovenske 1684 NaGolg| Od daleč se je oglasil nenavaden šum, otrok se je vzdramil 1685 Vedom | manj imenitne, važne in neobhodne. On je hodil med njimi in 1686 OPresc| se duri, umolknili smo; neobrita kmečka glava z veliko polhovko 1687 Sreca | pogled je bil plašen in neodločen. Mirno je stopila predenj 1688 Vedom | grde gube. ~Vstopil je z neodločnim korakom, postal je ob durih. ~" 1689 NaGolg| Nato je vstal ter šel z neodločnimi, plašnimi koraki proti oni 1690 Zaljub| priznani duhovitosti zelo neokreten in smešen človek in ženskam 1691 Tinica| v marcu, še izpod snega, neokretni, željno-boječi poljubi... 1692 Vedom | Njegovo življenje je bilo neokusen ragú: nizko vsakdanje trpljenje, 1693 Pozdr | slovenska kletev! Ti pravi, neošemljeni izraz narodove duše! Kako 1694 Vedom | prijateljev je sedelo v kotu za nepogrnjeno mizo. Pili so in kartali. ~" 1695 Tinica| tako nenadno porušilo. In nepokoj sam je izdajal dvom in strah 1696 Sreca | zašumela je v mojih žilah nepokojna, vroča kri, vzplamtela sta 1697 Pozdr | dolgočasno pot -- podobno neposuti okrajni cesti ob deževnem 1698 Vedom | tvoja, brez tebe bi bila nepotrebna in bi mi bila samo v nadlego. 1699 Sreca | vinarja in ki so zategadelj nepotrebne? Kaj ne razumeš ničesar?" ~" 1700 Vedom | nepotrebno in neumno, sam sebe za nepotrebnega in nevažnega... ~Izgubljen 1701 Sreca | strašno besedo! Ni na svetu nepotrebnejših in ostudnejših ljudi! Suženj 1702 Vedom | življenje, ali smatral ga je za nepotrebno in neumno, sam sebe za nepotrebnega 1703 Zaljub| umrl. Ali kakor pravi naš nepozabni Levstik: ~Življenje človeško 1704 Vedom | pisani kolobar ter se lagati neprenehoma..." ~"Saj sem rekel, pa 1705 Greh | izpreletel. ~-- Kako sem bil nepreviden, za božjo voljo! Tam sem 1706 OPresc| vodo. Spodaj, v čudnem, neprijaznem zatišju, pod strmimi skalami, 1707 OPresc| žalosti. Dolga je pač pot in neprijetna, ali tudi konec je nekje... 1708 Sreca | polagoma, kar bi bilo še neprijetneje. ~Ne bom ti pisal, kako 1709 Sreca | in jaz ležim na postelji nepripravljen, nič še ni jaslic, nobena 1710 VTemi | luč in bi bila vsenaokoli neprodirna tem..., polna skrivnosti 1711 Pozdr | življenja, tega nerazločnega in nerazločljivega šuma, vsenaokoli -- val 1712 Greh | barvasto okno je prihajala nerazločna, dremajoča luč, bolj tiha 1713 Pozdr | del tega življenja, tega nerazločnega in nerazločljivega šuma, 1714 Pozdr | sem se spominjal nanjo v nerazločnih sanjah... ~O Dorilis, kako 1715 Greh | srce se ji je stisnilo v nerazumljivi bolečini. Pred leti nekoč 1716 Sreca | nizkih dimnikov, debela nerodna bitja s prestrašenimi in 1717 Pozdr | uboga, pohlevno dišeča, iz nerodovitne, peščene prsti, in kakor 1718 Sreca | je, da vidijo oči pusto, nerodovitno zemljo... O prijatelj, ti 1719 Sreca | izgubljencev s stvarmi, ki ne nesejo niti vinarja in ki so zategadelj 1720 Sreca | je ta strah v srcu, kako neskončno nizko je to upanje v srcu! ~ 1721 Greh | srcu, če strmi v njegovo neskončnost in ne misli nič. Hiše so 1722 VTemi | moških se je sklanjalo in je neslo nekaj belega... ~Otroci 1723 Vedom | zamahnil: 'Ali boš tiho, nesnaga ti ničvredna! Izbiral boš 1724 Zaljub| Govoril je o morali grdo in nespoštljivo, v srcu pa je bil bel golobček. 1725 Zaljub| srajce so se trgale in nesramni okostniki v sivo ohlapno 1726 Sreca | ukvarjal z moderno literaturo. Nesreča je, da se zanimajo za to 1727 Vedom | predebel, da bi se mogel čutiti nesrečnega. ~Jakob se ni vdal v prvem 1728 Sreca | samotnih kotih, samo par nesrečnih, od vseh solidnih ljudi 1729 Tinica| bil tistemu komaj vidnemu, nestalnemu žarku, ki je trepetal na 1730 Sreca | jecljal je in se oziral z nestalnim pogledom po predelih, do 1731 Greh | in strah jo je bilo celo netopirjev. Mlada bela mačka z rdečo 1732 Greh | odmevalo je v cerkvi doli in netopirji so se prestrašili v tramovju. 1733 Greh | je prhnil v lica, duh po netopirjih in kakor po trohnobi in 1734 Zaljub| bila ljubezen v tem, tista neumna romantična ljubezen, ki 1735 Sreca | preseda človeku! Ideali, neumne sanje, reševanje naroda 1736 Zaljub| čas je gledala na tisti neumni gumb, a gumb se ni ganil, 1737 Sreca | bitja s prestrašenimi in neumnimi očmi. ~"Kaj čakaš, Barica? 1738 Vedom | kladivcem. ~"Morda pa je vse to neumnost? Slabo sem morda večerjal 1739 MimoZ | resnično dozdeva, da popotuje neumorno, roma naravnost proti cilju, 1740 Sreca | In ko bi ostavil svojo neumrljivo dušo, ne ostal bi!" ~Gorjanec 1741 Sreca | kletki frfota z boječimi, nevajenimi perotnicami in se vzdigniti 1742 Zaljub| smešen človek in ženskam nič nevaren. Ko sem jo prvikrat ugledal, 1743 Vedom | verjel, ki imam izkušnje! Nevarno se je pečati z vedomcem. 1744 Vedom | sebe za nepotrebnega in nevažnega... ~Izgubljen za zmerom, 1745 Zaljub| recimo, ki so danes tako nevedni in zabiti, da bi človek 1746 OPresc| čudopisane, tako lepe in tako neverjetne. Nikoli ni okusil belega 1747 Sreca | izgubljala v mrak; zato je bil nevesel njegov nasmeh. ~"Kaj nameravaš 1748 VTemi | kakor da bi se bližalo nekaj neveselega. ~Ana je stopila k svetilki 1749 Sreca | si mogel misliti mrtvo in neveselo to svoje srce, dokler je 1750 Vedom | hočete! Vedomec je moja nevesta!" Krničar je udaril ob mizo, 1751 Zaljub| življenje -- iztegajo se nevidne roke, grabežljivo segajo 1752 Poet | popotniku, da hodijo pred njim nevidni ljudje; poznali so se v 1753 LepaV | neprestano, kakor z oprezno nevidno roko se je časih narahlo 1754 Zaljub| Tam na koncu vrta je bil nevisok podij; na podiju stoli in 1755 Tinica| svetlih, vzbudila se je nevoljna, kakor otrok ob zori v gorki 1756 Sreca | ob cesti, zasvetilo se je nezagrnjeno okno. Na mizi gori svetilka, 1757 Sreca | ljudje so nam trgovcem povsem nezanimivi!... Spišite mi, dragi gospod, 1758 MimoZ | moj obraz takrat, v tistem nezavednem življenju, tako predrznovesel, 1759 Sreca | obraz, smehljajo se ustnice nezavedno -- narahlo, kakor se zganejo 1760 Pozdr | nadživljenjske radosti do nezavesti razbičano življenje in žareča 1761 VTemi | bolj širok, toda iste sive, nezdrave barve. ~Oblaki so se vzdigali 1762 BrezD | trepalnic -- je zasijalo nekaj neznanega, toplega; zatrepetala je 1763 Greh | mislil in je šel počasi po neznanem samotnem klancu, ki se je 1764 VTemi | ljudje po izbi -- in tistih neznanih senc, ki so se premikale 1765 Vedom | in povod niti ni bil tako neznaten. ~Vedel je, kako žive drugi 1766 Zaljub| je nosil njen sončnik v nežnem gobčku. Tista rdeča pentlja, 1767 Vedom | na beli polti svetlejša niansa, komaj razločna nenaravno 1768 Sreca | božjo voljo! Tako nizek in ničvreden stojim pred tabo!" ~Franc 1769 Vedom | Ali boš tiho, nesnaga ti ničvredna! Izbiral boš lečo, dokler 1770 VTemi | mnogokdaj -- morda brez cilja, nihčè ni vedel kam. Samo to so 1771 Vedom | razvrščenih na polici. Nikakršnega opravka ni imela; samo pozabila 1772 MimoZ | ob tej uri... V daljavo nikdar dosegljivo buljijo blazne 1773 OPresc| število češčenamarij. "Saj nimamo toliko časa!" je dejal. ~ 1774 Sreca | rekli zbogom, teta! Kaj nimaš v slovo besede zame, Barica?" ~ 1775 Sreca | je tiščalo skupaj troje nizkih dimnikov, debela nerodna 1776 OPresc| poraščeni z grmovjem in nizkim drevjem; vetra skoro ni 1777 Vedom | Malenkostno, brezpomembno, nizkotno in smešno je bilo tudi njih 1778 VTemi | rumeni kolobar na mizi, nižal se je plamen. Vsi so strmeli 1779 OPresc| bile neokretne, lesene. ~Nižalo se je nebo in je temnelo, 1780 MimoZ | da bi se branila; zmerom nižje kloni glava, komaj vidim 1781 Greh | njen plašni pogled s srepim njegovim in vsa je vztrepetala. ~" 1782 Vedom | Krničarjevih besed. ~"Ali v njiju je bilo življenja brez mere... 1783 OPresc| zmerom iste so bile tudi njive in črne tepke, ki so rasle 1784 BrezD | oči... Zato moram brž za njó, moram dol in pojdem še 1785 Sreca | oči. Takrat so se srečali njuni pogledi in nikoli niso bili 1786 LepaV | lepega miru, ki je bil v njunih srcih. Kakor da bi se bila 1787 Tinica| blizu in mati čaka." ~"Med njunima sencama, prej tesno spojenima 1788 Sreca | kaj misliš, da nisem za nobeno rabo? Ceste bi šel pometat, 1789 Sreca | izpregovoril je nenadoma. ~"Nočete torej, da bi šel odtod? 1790 Tinica| razumela komaj sama... Hladna nočna sapa mu je dihnila v lica 1791 Greh | medel žarek od svetlega nočnega neba. Zasvetilo se je in 1792 Zaljub| preko ceste preko visokih nočnih streh; luna se je skrila 1793 Greh | kakor da bi ne bilo nikoli nocojšnjega večera. Zatisnem oči, in 1794 Zaljub| videl sem njeno nogo preko nogavic -- o, prijatelj, ne govoriva 1795 NaGolg| hlače prekratke in na eni nogi do kolena razparane. Noge 1796 Vedom | zalotil na takih mislih. Norčeval bi se, ali ni se mogel, 1797 OPresc| veliko vrečo, v kakršnih nosijo krompir, in sem jo zakrpal, 1798 Greh | nog, hodil je, koder so ga nosile. Sonce se je vzpenjalo hitro, 1799 Poet | misel na vse tiste, ki so nosili pred njim križ Izveličarja, 1800 Sreca | bo mraz! Samo zategadelj nosim suknjo, da bi ljudje ne 1801 Greh | kdor pojde mimo, se ozre noter in vse bo videl! -- ~Vzdignil 1802 Sreca | ravni, preko Raskovca, preko notranjskih lazov, nad kameniti Kras! 1803 BrezD | ki je prinašal vsako uro nove evangelije, ga je gnetel 1804 Tinica| bil vesel sebe in svojega novega življenja. Nič več ni bilo 1805 Zaljub| svoji strugi hodi..." ~Tako! Novela mora imeti poetično vsebino, 1806 Zaljub| ko je izvedela, da pišem novele in celo lirične pesmi, je 1807 Greh | nalivala kavo in govorila bi o novi maši... Vroče mu je bilo, 1808 Sreca | nobena lučka še ne gori novoporojenemu Kristusu na čast. Vzdigni 1809 Zaljub| dalje in dalje, laže kakor Nozdrev -- že je čisto na dvoje: 1810 Greh | se je, kakor da bi brusil nož ob pilo; kakor da bi brusila 1811 Sreca | neba sega cilinder, tenkim nožicam je široka cesta komaj dovolj 1812 Sreca | ker rabim denarja tako nujno... drugače ne bi... In malo 1813 Sreca | ljubezen, ki bi se izlila v obcestni jarek! Ali zložim ti pesem, 1814 Vedom | bili vsi pred njim, ki je občeval ž njimi, ki je bil navezan 1815 Greh | ker je bilo že pozno in je občinski sluga že prižigal petrolejno 1816 Sreca | ne očitam, da me nisi še obdaril s prijaznim pogledom, da 1817 Sreca | je k nji in ji je položil obe roke na rame. "Čakaj, Barica!" ~ 1818 Pozdr | razjokal najprej in potem obesil. ~O sladka Dorilis, kaj 1819 Vedom | kratko, da se mu je muza obesila. "Je že vedela zakaj!" ~" 1820 Vedom | nadebudnega mladeniča in mnogo obetajočega talenta. Če ga je kdo vprašal, 1821 Tinica| bil po prečuti noči, po obilnem in nelepem uživanju skopal 1822 Sreca | boš dočakal veselje, da me objameš ter se razjokaš nad menoj. 1823 Sreca | Kje pa ostane kritika? Kje objektivnost?" ~"Za kritiko in za objektivnostjo 1824 Sreca | objektivnost?" ~"Za kritiko in za objektivnostjo se skriva malodušnost, sram 1825 BrezD | polno slastí in bolečine, je objelo mene samega, stisnilo mi 1826 NaGolg| žepih, obrazi pa veseli in objestni. Zasmejali so se na glas. ~" 1827 Sreca | morda pogledale plašne, objokane oči preko vode, šumeče v 1828 Zaljub| je kakor komaj viden bel oblaček na nebu in vse je izginilo. 1829 Poet | ko je dan že velik in se oblači na vzhodu? Tako je mislil 1830 Sreca | nebo, ali sije sonce? Če je oblačno, ne reci nič, že tako je 1831 Vedom | da bi nas še pes ne bil oblajal. Sedeli smo okoli velike 1832 Tinica| blato! Kakor začaran je bil; oblatil je, česar se je dotaknil, 1833 Sreca | zavaljeno. Noge so tenke, oblečene v črne prekratke hlače, 1834 Zaljub| stojala za note in šest belo oblečenih žensk. O, prijatelj, kako 1835 Sreca | Karavank in lica so jim obledela! Pokaži zdaj, če je roka 1836 Pozdr | luč, samo še šum ženskih oblek na trotoarju, na ulici drdranje 1837 Tinica| v pisani ruti. ~Nato je oblekla Tinica rdečo bluzo in je 1838 Vedom | izzivajoče odkrivala polne oblike telesa. ~"Glej, zdaj sem 1839 MimoZ | obrazi kakor s potom in krvjó obliti. ~Videl sem elegantnega 1840 Greh | na obzorju in gore je tam oblival odsev te čudesne svetlobe... 1841 Greh | Ob rojstvu sem te obljubila Bogu in zdaj te ne bo zapustil. 1842 BrezD | si okó, glej od daleč v obljubljeno deželo, umiraj v koprnenju!... 1843 VTemi | Pride morda mati, vsa obložena, z veselim nasmehom v obrazu. " 1844 MimoZ | procesija, vsi za njim so bili obloženi; visoko so se vzdigale koščene 1845 Vedom | dostaviti še nekaj, toda obmolknil je. Krničar pa je napeljal 1846 NaGolg| ker se je zadeval s koleni óbnja. Človeka, ki sta ga spremljala, 1847 Zaljub| globoke misli. Jaz sem opravil oboje koj od začetka, zato da 1848 Greh | razritih, kamenitih tleh; obok se je spuščal na obeh straneh 1849 Greh | nikjer. Tako je plezal na vrh oboka, do kupole, in je plezal 1850 Sreca | Piškurjev ozki, kozjebradi obrazek. Ob vzglavju je slonel študent 1851 Poet | Boga poslan, je šinil preko obrazov. ~Globoko sključen je hodil 1852 OPresc| preko gležnjev v blato. ~Obredli smo vso vas, nobene hiše 1853 Tinica| velikimi drznimi črtami obris do kolen. In ko je risal, 1854 Sreca | Stopila je k njemu in mu je obrisala z robcem potno čelo. Okrenil 1855 BrezD | ogoljeno suknjo in ni bil obrit; redke rumene kocine so 1856 Sreca | ustnicah in kapale od okrogle obrite brade na tla. ~Ko je sedel, 1857 Zaljub| temveč da je umetnik, se obrnejo od njega; mahoma pade med 1858 MimoZ | v široko odprtih, temno obrobljenih očeh; predrzno so se smejale 1859 Sreca | misliš? Zdaj sem sedel in obsedim, da te malo pokratkočasim... 1860 Tinica| premajhno njegovo srce, da bi jo obseglo. Že se je skoro spajal v 1861 Tinica| hodil. ~Ali veselja mu ni obsenčilo, hvaležen je bil tistemu 1862 Sreca | z dolgim belim plamenom, obseva žarko ljubezni obraz... 1863 Sreca | po vrsti in mirno. Luč je obsevala prijazno, dostojno opravljeno 1864 Tinica| je bilo moje vstajenje. Obsodil sem bil svojo preteklost 1865 Vedom | besedice ne boš napisal! Si že obsojen! Vedomec te je zgrabil in 1866 Sreca | literarni zgodovinarji? Obsojeni so, da mlatijo zmerom isto 1867 Sreca | novo popotovanje? Kar je obsojeno v smrt, naj leži mirno in 1868 OPresc| položeno tenko deblo, skoro nič obtesano, okroglo in spolzko; opore 1869 Greh | jih ni bil vajen in jih je obul samo ob nedeljah, toda kmalu 1870 Sreca | na drevju tam ob cesti so obviseli žarki, zlati cvetovi; razlili 1871 Tinica| spomlad. Vso dušo mu je obvladal ta strah, ležal je kakor 1872 Tinica| vsaki močni želji, če ga je obvladala nenadno, sključil se je, 1873 BrezD | oluščenim, golim zidovjem obzidanih, v vročo senco na trotoarju 1874 Sreca | v sobo Barica, s tihimi, obzirnimi koraki, kakor hodijo ljudje, 1875 Sreca | Tako je počasi temnelo obzorje in se je bližalo, zmerom 1876 Sreca | blisk se je zasvetilo za obzorjem, ugasnilo je... Zafrfotale 1877 Vedom | bila pripravna za roman: obširna in pisana slika naših političnih 1878 Tinica| In še dalje je mislil in obšlo ga je kesanje. ~Kako je 1879 LepaV | trpkosti, komaj zavednega obžalovanja. ~Vzdramile so se bile nenadoma 1880 Sreca | Riba! ~"Kakor sem rekel! Obžalujem od srca, ampak nemogoče 1881 VTemi | drugačna, odkar je umrl oče, in vendar je ni videla 1882 VTemi | čakali? Skoči, Tine, po olja! Očedi svetilko, Ana!" In stopi 1883 Greh | skril kam tisto mačko, očedil desko, obrisal kri -- -- ~ 1884 OPresc| pečenem kruhu. ~Molili smo očenaš, ali slišal se je skoro 1885 MimoZ | bil nenadoma iz čistega očesa in je ugasnil... in bilo 1886 Greh | da gledajo name in da mi očitajo. Nihče ne ve ničesar in 1887 Pozdr | tako tiho in stokajoče, očitajoče, kakor da bi umirala domovina 1888 Sreca | vsaj slutil si jih. In očital si mi v svojem srcu: 'Odrešitelj, 1889 Vedom | hlapec, ti živa duša ne more očitati ničesar. Prodal si za pošteno 1890 NaGolg| goloroka, roke žilave, očrnele do komolcev. Med njima se 1891 VTemi | koraki so bežali preko ceste, oddaljevali so se in so utihnili... ~ 1892 VTemi | Glasilo se je in je utihnilo, oddaljilo se je; samo v mislih so 1893 Tinica| je bila tista ženska in oddehnila se je, ko se je zastor spustil... 1894 Zaljub| Ringu. Zdaj je nekoliko odebelela in zdi se mi, da so njene 1895 Vedom | Ležala je mirno, gole roke na odeji. Trepalnice so bile malo 1896 VTemi | Lezita na posteljo in se odejta čez glavo; vrnem se kmalu." ~ 1897 Greh | Legel je spet in se je odel, ker ga je vročina minila 1898 Sreca | Barica, lezi v posteljo in se odeni!" je zaklical Gorjanec s 1899 Tinica| je govoril spočetka, ali odgovarjala mu je malomarno, skoro nevoljno 1900 Sreca | napotil z doma. Nisem mu vedel odgovoriti z besedami, ali tako mi 1901 Vedom | nisem ljubil ženske. Če mi odgovoriš, da me ne ljubiš tako, kakor 1902 LepaV | zgenila z roko, če bi morda odgrnila okno, da bi posijal mesec 1903 OPresc| istem mestu. Kolikor se je odgrnilo puste ravni pred nami, toliko 1904 Sreca | je gledal za njim, ko je odhajal proti peronu. Dolgo telo 1905 Vedom | slišal korakov ljudi, ki so odhajali in prihajali? Da, vse je 1906 Vedom | njegov obraz. ~"No, čemu odhajaš?" je klical Krničar: "Jaz 1907 Sreca | Spravil ga je v suknjo in je odkobalil, na vso tiho zemljo je legla 1908 Pozdr | potok in veselo se igrajo odkrhle veje na razposajenih valovih... 1909 Greh | tako pozno? Zakaj se ne odkriješ?" ~Tone je stal pred njim 1910 Zaljub| duhovite, brez predsodkov, tako odkritosrčne se kažejo, da bi človek 1911 Zaljub| vsakdanjosti? O zlata nedolžnost, o odkritosrčnosti polna lažnivost! Nebo je 1912 Vedom | ki je skoro izzivajoče odkrivala polne oblike telesa. ~"Glej, 1913 Sreca | sanjah umetniki. Pa mi je odleglo. Še Bog, da sem se rešil 1914 Greh | oglasilo. Kakor žoga je bila odletela mačka od kupole, prav do 1915 Tinica| je tresla, ali risala je odlično, s slastjo, skoro hlastaje; 1916 Zaljub| profesor. Nekdo drugi se je odlikoval z močnim glasom, kaj je 1917 Vedom | rešitev tako lahka. Ena sama odločna, urna kretnja in vedomca 1918 Zaljub| bolj otožno in je zamahnil odločneje, tako da se je vrnila muha 1919 Pozdr | trhla veja, ki se je bila odlomila tam daleč gori v lepem gozdu 1920 VTemi | vsa od mraza in od strahu. Odložila je ruto in nato je hodila 1921 Tinica| Tinica je vstala in se je odmaknila. ~Sklonil je glavo, bled 1922 Greh | smeh ni bil vesel in je odmeval zlobno po tišini. Lepa bela 1923 Pozdr | ohlapni podbradek in takoj so odnehale ustnice, vsesane globoko 1924 Pozdr | od severne strani in je odnesel s sabo vonj Latermanovih 1925 Greh | sklonjeno glavo in se ni ozrl, odpahnil je hrupoma duri v zakristijo, 1926 VTemi | nalahko, kakor da bi se odpahnile same. Na pragu je stala 1927 MimoZ | raztrgana, razcapana njegova odpeta suknja, cunje mu visé od 1928 MimoZ | kuštravih laseh, suknjo odpeto; morda je bil tudi moj obraz 1929 Sreca | jim naproti. ~"Naprej!" ~Odpirajo se duri. Prva je na pragu 1930 Zaljub| videla, kako sem polagoma odpiral duri njene preteklosti, 1931 NaGolg| prihajali na cesto, okna so se odpirala, otroci so hiteli od vseh 1932 Vedom | in blagor jima, da sta se odpočila o pravem času... Tam, prijatelj, 1933 BrezD | napravil. Stanovanje sem bil že odpovedal, vse sem bil že pospravil 1934 OPresc| vso pot, odkar smo se bili odpravili z doma. ~Tone, ki je bil 1935 Sreca | poslovilo od mene ter se odpravilo po stopnicah na cesto. Tako 1936 Greh | doseže senca vrh strehe, se odpravim. Bogvedi, če se je že kaj 1937 Zaljub| pomežiknile. ~"Ali veš, kam se odpravljam?" ~Vprašal sem ga molče. ~" 1938 Sreca | in me je poklicalo..." ~"Odpravljaš se torej na pot?" ~Debele 1939 Greh | Zatisnem oči, in ko jih odprem, je vse, kakor je bilo -- 1940 VTemi | Vsi hkrati so se zdrznili, odprli so okno. Materin glas je 1941 Vedom | vedela, da ne mara imeti odprtega okna v kabinetu, kadar je 1942 NaGolg| v modri bluzi, na prsih odprti. S komolci se je bil naslonil 1943 Greh | v kupoli velika okrogla odprtina; tam je visel lestenec. 1944 Greh | koraki do duri, ko so mu noge odrevenele. ~-- Zdaj, prav zdaj je 1945 Greh | Iškarijot, ko je bil izdal Odrešenika in je pobegnil iz svetišča. ~ 1946 Sreca | svojem srcu: 'Odrešitelj, odreši se sam!' Zdaj storim po 1947 Pozdr | padala na njen obraz ter odsevala od njenega obraza na moje 1948 Sreca | zasmejal na glas, tako da je odskočil človek, ki je bil prišel 1949 Sreca | suknjo. ~"Kaj si znorel?" ~"Odstopim ti to srečo; ni zame, jaz 1950 LepaV | zakaj zdravnik mu jo je bil odsvetoval, toda zakaj bi je ne pil? 1951 Zaljub| nategale, ne da bi se mogle odtrgati. Dirigentka je odprla usta -- 1952 Sreca | pljunil dol, poslovil se z odurno psovko... Viharja ni bilo 1953 Sreca | resen in soliden človek. ~Odvezal si je bil kravato in si 1954 Zaljub| nedolžnobelih oblačil, lasje so se odvezavali, nogavice so padale od nog, 1955 Sreca | napravljal spat. Počasi je odvezoval kravato, stal je pred ogledalom 1956 VTemi | Ana!" In stopi k mizi, odvija številne zavoje... Morda 1957 Vedom | ni odgnal. ~"Zakaj mi ni odzdravila? Vrnila se je v izbo, kakor 1958 Greh | žalostno pri srcu. ~Ko je odzvonil, se je naslonil na visoko 1959 Greh | popoldne in zdavnaj že je bilo odzvonilo k litanijam. ~Zaškripale 1960 Tinica| vlažnimi očmi za slokim oficirjem, ki je stal na trotoarju. ~ 1961 Tinica| doli je risal natančneje; ogel je bil predrzen, roka se 1962 Vedom | vsa druga nego navadno. Ogibal se je širokih ulic; znanci 1963 NaGolg| krohot. Zavili so okoli ogla in vse je utihnilo... ~Otrok 1964 Sreca | tudi vame. Zmerom še se oglasi vesel glas sredi tišine, 1965 VTemi | Tine izpregovoril, se je oglasila v odgovor ura v sosednjem 1966 Zaljub| starih, brezzobih žensk. Ogledal sem si vsako posebej in 1967 Sreca | v iztegnjeni roki ter jo ogledaval z zadovoljstvom. ~"Že zaradi 1968 VTemi | na ono in je izginil za oglom. ~"Mati!" ~Z veliko silo 1969 Tinica| so se -- oči. Ali že pod ognjem na licih, za plamenom v 1970 BrezD | strahu... ~Takrat je nosil ogoljeno suknjo in ni bil obrit; 1971 Sreca | Veseli glasovi segajo gor, ogovarjajo me s prijaznimi besedami, 1972 Sreca | mehkim glasom, kakor da bi ogovarjal otroka, ki ga je strah in 1973 Zaljub| lesene, zeleno pobarvane ograje. Tam na koncu vrta je bil 1974 Sreca | omahnil je ter se naslonil ob ograjo. ~"Franc, kaj ti ni mraz?" ~ 1975 Sreca | Pri nas ostaneš, da se ogreješ in si odpočiješ. ~Stregli 1976 Sreca | bi si malo odpočil in si ogrel noge; tako toplo je pri 1977 MimoZ | elegantnega človeka v sivi ogrinjači, belo rožo v gumbnici. Hodil 1978 VTemi | ki jo je imel na glavi. Ogrnjen je bil v dolg črn kožuh, 1979 OPresc| počasi in enakomerno visoko ogrodje, kakor da bi stala tam smrt 1980 Sreca | vesel je bil in velik. Kakor ogromna črna gora se je vzdignila 1981 Sreca | štiri strani je že škropil ogromni kropilnik in gostejše so 1982 LepaV | sanje utrudile, skoro so ohromele. ~Govorila sta in v glasu 1983 MimoZ | se je vozila jadrno mimo okamenele ceste. Gledal sem jih, koprneče 1984 MimoZ | je bila tako natlačena z okamenelimi popotniki, da so padali 1985 MimoZ | že legla večerna senca na okamenelo cesto, na začarano množico?... 1986 Greh | se je medlo, prišel je do okenca. Postal je, že je stopil 1987 Greh | so varno. Postal je pred okencem in je gledal po dolini; 1988 Tinica| velikem svojem trpljenju se je oklenil misli, ki je vedel sam, 1989 LepaV | krepkih, vročih rok se je oklenilo njenega pasu... ~Tisti večer 1990 Vedom | zdelo se mu je, da se ga oklepa z vsem vitkim, mehkim, kačjim 1991 NaGolg| krčevito k sestri in se je je oklepal okoli kolen. Tresel se je 1992 Greh | skozi presledke v barvastih oknih in so blodili izgubljeni 1993 BrezD | list na valovih! Zasenči si okó, glej od daleč v obljubljeno 1994 Sreca | tebi, on pa bi ob takih okoliščinah vstal ter se napotil s silnimi 1995 Sreca | glej, se razprostira ravan, okópana v soncu; iz zemlje same 1996 Sreca | je preko ravni, v soncu okópane: tam daleč iz gozda, v sončno 1997 OPresc| Vse je bilo kakor umito, okopano; prazniško se je lesketalo 1998 Sreca | je nekaj čudnega z menoj. Okostnik brez življenja romam po 1999 Zaljub| so se trgale in nesramni okostniki v sivo ohlapno kožo zaviti, 2000 Zaljub| število takihle ranjenih, okradenih duš imam že na vesti ter 2001 Pozdr | pot -- podobno neposuti okrajni cesti ob deževnem času --


advok-edina | edino-kipel | kita-nagro | nagub-okraj | okren-porek | porin-razpe | razpl-stopi | stori-vozov | voznj-zvezi | zvija-zvizg

Best viewed with any browser at 800x600 or 768x1024 on Tablet PC
IntraText® (V89) - Some rights reserved by EuloTech SRL - 1996-2007. Content in this page is licensed under a Creative Commons License