Chapter

2002 NaGolg|              glasen jok; človek na klopi okrene glavo in se ozre z zlovoljnim
2003 Tinica|              srce, ki je bilo šele komaj okrevalo, narahlo so se zibali še
2004 Greh  |           prifrfotal netopir, frfotal je okrog njega in nato je zletel
2005 Sreca |                 ob ustnicah in kapale od okrogle obrite brade na tla. ~Ko
2006 OPresc|               cerkev je stala na nizkem, okroglem holmu, krtini podobnem,
2007 Greh  |                 z obrazom čisto k drobni okrogli glavi in je gledal. Roke
2008 Greh  |                 bil s kladivom, s čudnim okroglim kladivom, ki je bilo samo
2009 Vedom |                  planil, jo je zgrabil z okrutno silo. Zakopali so se kremplji
2010 MimoZ |                 iz množice svoje velike, okrvavljene oči? ~Poznal sem te. Drugačen
2011 Vedom |                 oči, so pokvarjene, njih okus je nenaraven. Tako je prebirala
2012 OPresc|               tako neverjetne. Nikoli ni okusil belega kruha, toda mislim,
2013 MimoZ |                je bila poletna moda jako okusna. Posebno polrazcvela dekletca
2014 VTemi |                 okni v nekdaj pozlačenem okviru, je bilo na sredi ubito;
2015 Greh  |              svetilka je gorela zaspano, olje je pohajalo. Tam zadaj,
2016 Sreca |             narahlo, kakor se zganejo na oltarju ustnice Matere božje, kadar
2017 BrezD |      gostilniških dvoriščih, zatohlih, z oluščenim, golim zidovjem obzidanih,
2018 Sreca |                  pa če bi šlo zraven pol omahljivega, strahopetnega srca! O,
2019 Sreca |                  se v prvem hipu in srce omahne -- ali dobro je, da so razgnane
2020 Sreca |                sezul čevlje, mu je glava omahnila, sklonil se je globoko in
2021 Tinica|                 proga; senci sta bežali, omahovali, nista se strnili več; kakor
2022 MimoZ |           zarisan v zemljo tako ozko, da omahuje, pada telo ob nerodni, prenestrpni
2023 MimoZ |                   Noge stopajo, šibe se, omahujejo -- ne za korak naprej, ne
2024 Greh  |                  Tresel se je, sklonjen, omahujoč je stopil s kupole, šel
2025 BrezD |               kakor testó -- samujočega, omahujočega. Samo časih, iz barve, iz
2026 Greh  |              vzdignil hitro, z velikimi, omahujočimi koraki je hitel do vrha,
2027 Sreca |                 se je časih, kadar so se omeglile oči in se je zamajala v
2028 MimoZ |                 nedosegljivo za zmerom! ~Omeglilo se mi je bilo oko za trenotek;
2029 OPresc|                 okna. ~"Deževalo bo!" je omenil Tone. ~Lojze in jaz nisva
2030 Tinica|             prijeten nerazločen šum. Vsa omizja so bila polna; zvenčali
2031 BrezD |                 bil sem že na kolodvoru. Omotica me je bila obšla, opotekal
2032 Zaljub|            priliki, kako je lepa. Ona je omožena in tudi njen mož je lep
2033 Vedom |                  okoli nje, dokler se ni omožila. Vzela je mojega prijatelja,
2034 Tinica|                 nenadno, sključil se je, omršavel je in se postaral v srdu,
2035 Vedom |                 okrenila se je. ~"Tod in ondod." ~Odpenjala si je bluzo,
2036 Sreca |              zatemni sončna pokrajina, v onemoglem gnevu stokajo gozdi. Ali
2037 Sreca |                da bi ji videl v obraz, z onemoglim naporom je iskal njene roke. ~
2038 Sreca |                 sem bíl ob tvoje grudi z onemoglo pestjo, zato ker sem te
2039 Poet  |                bolesti. Dalje, popotnik! Onstran klanca, na obeh straneh,
2040 Zaljub|                 fin način, tako da komaj opazi mojo nakano in da komaj
2041 Tinica|                 je slonela na zofi in so opazovale izpod polzaprtih trepalnic
2042 Greh  |              izginila v senco nova vrsta opeke. ~-- In če bi bilo vse tako,
2043 Zaljub|               kakor riba -- hitim, da se operem. ~Zdaj pa sem jo videl vdrugič
2044 Vedom |                je mnogokatere ustnice in opeval mnogo oči; kadar se je naveličal,
2045 NaGolg|                  naslonil na klop, glavo opira z rokami. Obraz je kakor
2046 Tinica|                rdeče polne ustnice, kako opolzka in pregrešna je bila belota
2047 Zaljub|               sem jo ljubil jaz? ~* ~(Da opomnim mimogredé -- pil je človek
2048 MimoZ |             palico, tiplje kakor slepec, opoteka se, pada; samo še plešasto
2049 VTemi |                prsim in je hitela domov. Opotekala se je, ker jo je suval veter
2050 OPresc|              Hanca je bila vsa blatna in opraskana po obrazu in po rokah; toda
2051 Poet  |            iztegnila dolga robida ter ga oprasnila nalahko po roki, po licu.
2052 NaGolg|                  časih pričeti razgovor, opravičevati se morda, razložiti svojo
2053 Vedom |                jo," je dejal Jakob kakor opravičujoč; nato pa je nadaljeval hlastno
2054 Vedom |                 Kaj ima to življenje kaj opravila s tistimi sanjami in s tistimi
2055 Sreca |            Razumem -- pa saj ne bodo nič opravili! Če se blamirajo vsi skupaj --
2056 Vedom |               kličem? Kaj je to res moje opravilo? Kaj je moja dolžnost, da
2057 Vedom |                moje, tedaj mi jih pusti; opravim sam!" ~Umolknili so; nekaj
2058 Vedom |       razvrščenih na polici. Nikakršnega opravka ni imela; samo pozabila
2059 Vedom |                 in malomestni prepiri in opravljanja in intrige -- vse je bilo
2060 Sreca |              obsevala prijazno, dostojno opravljeno izbo, ki se ji je poznalo
2061 Vedom |                 njih; tudi hlače so bile oprašene do kolen. In Jakob je videl,
2062 Zaljub|                  prti so bili umazani in oprašeni od prahu, ki ga je prinašal
2063 Tinica|                preko umazanih dvorišč in oprašenih vrtov. Tako se je udomačil
2064 NaGolg|                  nizko, bolehavo, listje oprašeno, klavrno povešeno, mrtvo
2065 Zaljub|                 rokami, zato da bi si ne oprašila krila. ~Morda je bila ljubezen
2066 OPresc|              hodila spredaj. Z drobnimi, opreznimi koraki je hodila, sključena
2067 Sreca |                  so se mu orosile oči. ~"Oprosti mi, Franc, za božjo voljo!
2068 Sreca |               umikajte, vi blagi ljudje, oprostite mi, da ste me ljubili...
2069 Sreca |          vdanosti polni, ki me je prosil oproščenja, zato ker sem te bil razžalil!
2070 Pozdr |                  nebeški zrak, je sijalo oranžasto večerno nebo. In vstal sem
2071 OPresc|                 presegel je komaj visoki oreh, ki je stal na pokopališču. ~
2072 VTemi |                  imeli ne krajcarjev, ne orehov. Ali ko so doigrali prvo
2073 Pozdr |                 godba; pisano barvani, v orientalskih slogih stavljeni paviljoni;
2074 Sreca |                gora, do neba na mogočnih orlovih krilih!... ~Odprlo se je
2075 MimoZ |                 hodil človek v duhovskem ornatu, v rokah velik križ; on
2076 Zaljub|               komolec človeka, ki je bil oropal svojega bližnjika za lepo
2077 Zaljub|            prijatelj, to solzo, ki mi je orosila oko... Vzdihovalo je, stokalo
2078 LepaV |                 kostanji pod oknom so že orumeneli in listje pada trepetaje.
2079 LepaV |                  kostanji, ali listje je orumenelo, grbi se in pada trepetaje;
2080 MimoZ |                je bilo sram te pustosive osamljenosti in sem se umaknil ljudem. ~
2081 Greh  |             zelene trave, niti samotnega osata. Pokrajina, ki jo je bil
2082 Sreca |               udrta, oči brezizrazne, na osinelih ustnicah nelep nasmeh. ~
2083 Sreca |               človek drugače, nego da se oskruni; če umrje, ne more drugače,
2084 Greh  |                  ni si upal; kakor da bi oskrunil z ustnicami svete besede
2085 Vedom |                daleč rezki, zvonki žvenk osle ob kosi, zaspani krik vrane,
2086 Pozdr |                  na fanta, ki te je prvi osleparil, ko si nosila še kratko
2087 NaGolg|                 prej so gledale oči, pol oslepele od sonca. Tedaj se je vzdignil
2088 OPresc|              božjem imenu!" se je počasi osmelil Tone in je stopil počasi. ~
2089 Vedom |                 mu je bil obraz teman in osoren. ~Stopil je v gostilnico
2090 Zaljub|                 Ušeničnik ter zaukazal z osornim glasom, da se v slovenski
2091 Sreca |                te pustimo stran! Pri nas ostaneš, da se ogreješ in si odpočiješ. ~
2092 Sreca |                 ga je strah in si ne upa ostati sam doma. ~Stala je nad
2093 Sreca |             Prijatelj, bodi mi prijazen, ostavi me!" -- ~"Zgodi se tvoja
2094 Sreca |          spomnili; o vedel sem, da me ne ostavijo samega na sveti večer! In
2095 Greh  |            udarila je okrogla glaviča ob oster kamen in prikazalo se je
2096 Sreca |          ovratnico; iznad lic so štrlele ostre kosti, čelo je bilo bolj
2097 Greh  |              zasekal nohtove, zagrizel z ostrimi zobmi. ~"Idi, vrag!" ~In
2098 Greh  |               desko, tako da je udaril z ostrini robom. ~In ko se je nato
2099 Vedom |                okoli ustnic in so dobile ostuden, zaničljiv in zaničevalen
2100 Sreca |                 mi bila zavalila na prsi ostudna žival... Poskusimo! ~Ali
2101 Sreca |                morem se vzdigniti. Nekaj ostudnega in težkega mi je bilo leglo
2102 Sreca |                  svetu nepotrebnejših in ostudnejših ljudi! Suženj ljudem, ali
2103 Pozdr |                   na licih so se poznali ostudni poljubi, poljubi debelih,
2104 Vedom |              brez zanimanja. ~"Lucijo!" ~Osupla in kakor prestrašena sta
2105 Vedom |           neizmernega polja, razgrapana, osušena; rdeči ilovnati prah je
2106 OPresc|              izza oblakov. Blato je bilo osušeno samo zgoraj, ali ko je noga
2107 Zaljub|                je tresel in komaj sem se osvestil, ga ni bilo več. ~Zunaj
2108 MimoZ |                 zaklical?... In če bi se osvestile oči, če bi omahnile roke,
2109 Vedom |                 romanja žensko, ki si je osvojila njegovo dušo in vso njegovo
2110 Sreca |               njene oči motne in nalahko otekle. Povečerjal je in tedaj
2111 Zaljub|                 oči so gledale topo izza oteklih trepalnic. Zaljubljen je
2112 Vedom |                on se je ozrl z velikimi, oteklimi očmi, jezik mu je bil suh
2113 Greh  |              nebo, in ko je videl, da je otemnelo že tudi jabolko na visokem
2114 OPresc|                 pršeti. Še bolj pusta in otožna je bila zdaj ravan; pogrebna
2115 Tinica|                 je, kakor da bi se hotel otresti nečesa, kar mu je ležalo
2116 Sreca |               kakor ga rešujejo v svojih otročjih sanjah umetniki. Pa mi je
2117 LepaV |              skoro že pokopane; in čudne otroške želje so se vračale, po
2118 VTemi |                  bil pastir, ki je pasel ovce svojega gospodarja in si
2119 Tinica|               napenjale penaste ustnice, ovil se je z rokami njenih nog... ~
2120 VTemi |                  je veliko ruto in jo je ovila okoli glave in ram. ~Tončka
2121 Vedom |                posebnega. Sami načrti me ovirajo, da bi delal, neprestano
2122 Tinica|              pobeljena in pohištvo ga ni oviralo, kadar se je izprehajal.
2123 LepaV |                hrepenenje in ga je vsega ovladalo, tako da je vstal in se
2124 Vedom |          Krničarjev obraz je bil skrit v ovratniku, pomečkani klobuk se je
2125 BrezD |                iščoča, naprej hrepeneča, ozirajoča se plaho po poti nazaj!
2126 Tinica|            pripovedovala bogvekaj ter se ozirala po ulici. Prišel je mimo
2127 Poet  |                umirati je prepovedano iz ozirov na javni promet in na dostojnost. ~
2128 Sreca |             sedel majhen, tenak človek z ozkim, veselim obrazom in malo
2129 Tinica|              nikoli slačil svojim bledim ozkoličnim modelom bluze ali rokava,
2130 Sreca |               ali nič me ni strah, če se ozrem. Tam od obzorja, kjer sem
2131 Sreca |             svetijo v daljavi? Kaj se ne ozreš nikoli s hrepenečimi očmi
2132 Greh  |                 plenu. Odprle so se oči, ozrle so se naravnost nanj in
2133 Pozdr |                in zelo naravno je, da se oškropi do vratu in do srca... ~
2134 Sreca |                 služi si vsakdanji kruh, oženi se, vzgaja otroke in umrje
2135 Vedom |          sivkaste polti in redkih besed. Oženjen je bil, imel je precej beraško
2136 Sreca |               travnik, -- glej, trava je ožgana, pomendrana, komaj oslom
2137 Vedom |                Jakob. Ustnice so mu bile ožgane, motno so gledale oči. ~"
2138 Poet  |                  v prah in rdeči prah je oživel, oživela je pot in je tonila
2139 Poet  |                 in rdeči prah je oživel, oživela je pot in je tonila v senco.
2140 Vedom |                 je obraz bledel in se je pačil v silni grozi, oči so se
2141 Greh  |               kakor pijano je plezalo in padalo, telo se je vlačilo po tleh.
2142 MimoZ |               obraz. Sojeno ti je, torej padi, kakor padajo drugi. Ti
2143 Sreca |                mrzli izbi! Glej, tako so padle v blato z zmočenimi perotnicami
2144 LepaV |           pobožala, tako morda, da bi mu padli kuštravi lasje na čelo,
2145 Sreca |                 roke. ~Videl je za belim pajčolanom njene oči in tisto srečo
2146 Pozdr |                Tudi na moj obraz je bila pala svetloba, potopil sem se
2147 Pozdr |                  gneči ljudi, mimo novih palač. Bele svetilke žarijo na
2148 Tinica|                  roke, ko je vstal, vzel paleto in čopič ter se spravil
2149 MimoZ |                    čudo božje: starec ob palici! Tresejo se mu šibka kolena,
2150 Vedom |                  in zdaj mi prihajajo na pamet reči, ki ne sodijo nikamor..." ~
2151 Vedom |                  boš lečo, dokler ne boš pameten! Če se mi še enkrat zacmeriš,
2152 Sreca |          skesanim srcem, z lepo dozorelo pametjo. Pa nikar ne misli, dragi
2153 Zaljub|             aagrave;, s tistimi velikimi pametnimi očmi, ki so sanjale zadaj
2154 Zaljub|            rdečim trakom, oči so gledale pametno, in tisti otroci, ki imajo
2155 Greh  |                 je dala bonbonov, lepo v papir zavitih. Tone je vzel, ni
2156 Zaljub|                  veliko zvezdo iz trdega papirja. "O, prijatelj, ali lestvice
2157 LepaV |                Enakomerno praska pero po papirju, časih se premakne stol.
2158 Sreca |              Verzi stoje kakor vojaki na paradi!" ~Barica je stala za njim,
2159 Sreca |         razprostira domovina, lepa kakor paradiž. Zamolklo pesem pojejo gozdovi,
2160 Pozdr |            toalete; ves zrak je bil poln parfuma in čudovit vonj je dihal
2161 Pozdr |                 gnečo, objeli so me bili parfumi ženskih teles, gibkih dunajskih
2162 Tinica|              mize do mize so hodile lepe parfumirane smehljajoče ženske in so
2163 Tinica|             sončne pokrajine in razsežni parki, mlada, komaj zavedna ljubezen,
2164 NaGolg|                  GOLGATO~Nikjer ni takih parkov, nego v teh žalostnih krajih.
2165 Zaljub|                Reka se vije kakor srebrn pas, slavec toži svojo ljubezen,
2166 Vedom |                nekoliko tudi debelušnemu Pasarju, ki je bil drugače prelen
2167 OPresc|               vsej ravni; podoben je bil pasjemu cviljenju ponoči. ~Vsi smo
2168 Pozdr |                 komaj še te goji pobožni pastirček na gorenjski planjavi!...
2169 Sreca |            človek lačen!... Pozdravljen, patron moj, sveti Frančišek, ki
2170 Pozdr |            orientalskih slogih stavljeni paviljoni; tisoč luči -- ves zrak
2171 Greh  |                  visokem zvoniku svetega Pavla, je odprl duri in je stopil
2172 Vedom |                  se laže jezik sam če ne pazim nanj." ~In že je čutil,
2173 Greh  |                 mene. -- ~Pogledal ji je pazljivo v obraz in srce mu je bilo
2174 Sreca |            pomendrana, komaj oslom še za pašo; zadene nerodni čevelj ob
2175 Zaljub|                  ljubezen, ki polni srce paževo, kadar nosi spoštljivo tri
2176 Vedom |                  izkušnje! Nevarno se je pečati z vedomcem. Kogar zgrabi,
2177 OPresc|              koruznih hlebcev, kakor jih pečejo tam; nizki so, rumeni in
2178 Tinica|             ženska, kos rumenega kolača, pečenega Tinici za god, in on se
2179 OPresc|                 veži, dišalo je po sveže pečenem kruhu. ~Molili smo očenaš,
2180 Sreca |            Barica je sedela sključena za pečjó, lica uprta v dlani. Gledala
2181 Tinica|               poljubil na ustnice; rdeče pege so se prikazale tedaj na
2182 Greh  |               velike oči je imel in črno pego na čelu. Martin ga je ubil
2183 OPresc|            prišla dekla; prinesla nam je pehar suhih hrušk in četvero koruznih
2184 OPresc|                bi nam dali, hrušk, polne peharje, in tistih koruznih hlebcev,
2185 Tinica|                izrezano bluzo. Ženska je pela in plesala, pomežikovala
2186 Tinica|                se barve drugače svetile, pele so združene drugačno pesem
2187 Greh  |              tistem hipu.  -- Kam se pač peljeta? Pač daleč v svet, po velikih
2188 Tinica|                poželjivo so se napenjale penaste ustnice, ovil se je z rokami
2189 Pozdr |                poljubi debelih, pijanih, penečih se ustnic. Težko mi je bilo,
2190 Greh  |              bruno; vzdignil jo je kakor perce, vzdignil visoko in spustil.
2191 Vedom |             trepetaje je posegla roka po peresu -- toda glej, vzdignile
2192 Zaljub|               vedel, kaj z njimi. Usnje, pergament. Dirigentka je imela naočnike,
2193 Greh  |                  in na vrvi se je sušilo perilo. Vzduh je bil gost in težak,
2194 Sreca |               kakor da bi zajemal vode v perišče ter je spravil v suknjo
2195 LepaV |                  noč. ~Tako je šla preko perona, ozrla se še malo za grbavo
2196 LepaV |                 prišla mimo, je padla na pesek majhna dišeča rokavica.
2197 OPresc|                 gladka, z drobnim belimi peskom posuta. Ob poti je stala
2198 Vedom |               želiš, da ti zapojem tisto pesmico? 'Na mojo pot ne trosi rož
2199 Tinica|                  sončnorazposajeno rdečo pesmijo in tihim zelenim rožmarinom
2200 Sreca |                 izpil. ~"Ti si še zmerom pesnik, Franc!" ~Tudi Francu se
2201 Sreca |               samim! -- Glej, poznal sem pesnika, ki ga je bil poslal sam
2202 Vedom |                  prebirala vse slovenske pesnike od Prešerna do Murna in
2203 OPresc|                   tepena je bila zmerom, pestovala je ves dan in se ni nikoli
2204 VTemi |                 kožuh, ki mu je segal do peta, obraza pa niso mogli razločiti,
2205 Zaljub|             namenjeno. Kazen je grehu za petami. Nekdo je jedel na veliki
2206 Zaljub|                 Nekdo je jedel na veliki petek krvavico, drugo leto se
2207 NaGolg|              gruče sredi parka je vstalo petletno dekle in se je napotilo
2208 Greh  |               občinski sluga že prižigal petrolejno svetilko na oglu. -- ~--
2209 Tinica|             polnoči, do jutra. Prišel je pevec, črno oblečen, ves lep in
2210 Sreca |                 napotil s silnimi koraki peš v domovino, zato da bi umrl
2211 Pozdr |                  dišeča, iz nerodovitne, peščene prsti, in kakor ginevajo
2212 OPresc|                 sivega neba je bila bela pičica, cerkev svetih Treh kraljev. ~"
2213 VTemi |                 se trese od mraza, veter piha skozi tenko obleko, zbada
2214 VTemi |                  naposled duri, veter je pihnil v izbo. Srepo so se uprle
2215 Sreca |              izbi z motnim očesom. ~"Na, pij čaja! Vse smo že pripravili:
2216 Greh  |               surov in moški, kakor glas pijanca. Stal je pač nekdo za njim
2217 VTemi |                je pel razposajeno pesem; pijanci so se vračali iz krčme.
2218 Pozdr |                pri srcu mi je bilo kakor pijanemu razbojniku, -- da bi se
2219 Pozdr |              spajal s tem tujim šumom, s pijanim dihanjem veselega tujega
2220 Greh  |                plezalo je navzgor, kakor pijano je plezalo in padalo, telo
2221 Sreca |                lepo žensko, ki hodi, j‚, pije, govori po nemško -- skratka,
2222 Sreca |               življenja romam po ulicah, pijem čaj, berem čelo knjige pri
2223 Pozdr |                   Sedla je poleg mene in pila sva in kramljala, da je
2224 VTemi |                ali pa so rasle sence ter pile svetlobo. Bilo je zmerom
2225 Greh  |                kakor da bi brusil nož ob pilo; kakor da bi brusila smrt
2226 Poet  |         trepetajočih, ne travnikov in ne pisanega polja. Pot se je ožila in
2227 Sreca |               zadovoljstvom. ~"Že zaradi pisave jih bodo boljše plačali.
2228 Sreca |              pisal. Imel je lepo okroglo pisavo in kadar je bila stran polna,
2229 Sreca |                  Sklanjal se je nad njim Piškurjev ozki, kozjebradi obrazek.
2230 Sreca |            zaradi pisave jih bodo boljše plačali. Verzi stoje kakor vojaki
2231 Sreca |                   Vse tvoje življenje je plagiat! Kaj poreko naši literarni
2232 Vedom |              Jakob. ~"Kaj misliš, da sem plagiator?" ga je vprašal Krničar
2233 Vedom |               očmi ..." ~Jakob je gledal plah in vznemirjen. ~"Kakšen
2234 BrezD |               moč njegova je bila šibka, plaha, v vetru omahujoča. Moč
2235 Pozdr |              Njene oči so bile vlažne in plahe in so se umaknile mojim... ~
2236 NaGolg|                 svojo stvar. Ali ob prvi plahi besedi je utihnil; odgovora
2237 Zaljub|            milostno z mano, jecajočim in plahim beračem. Tako ponižen lakaj
2238 Sreca |                 vrhovih! ~Kaj ni to sama plahost, trudna malodušnost? Kaj
2239 Zaljub|               jezno so begali loki preko plakajočih strun, ki so se tresle ter
2240 Sreca |            samotno tisti poslednji ubogi plamenčki mojega življenja, polagoma,
2241 OPresc|                  se bleščale kakor dvoje plamenov. Zato, ker je bil tak, se
2242 Zaljub|                  ohlapno kožo zaviti, so planili proti meni, z gnusnimi pogledi,
2243 Pozdr |           pobožni pastirček na gorenjski planjavi!... O slovenska kletev,
2244 Greh  |                se je svetlikalo zaspano, plapolaje. Prijel je za verižico in
2245 Sreca |                dva temna kresova, visoko plapolajoča v daljavi, za večernimi
2246 VTemi |                 vanj njih oči, je pričel plapolati in se zvijati; sunil je
2247 Tinica|                  bil, če se je svetil na platnu en sam žarek, en sam nežen
2248 Zaljub|                  ribje oko, beli oblački plavajo po njem. Reka se vije kakor
2249 Greh  |                  senci in sinje sence so plavale že tudi po nebu. Stopal
2250 Greh  |                tatu so se glasili v temi plazeči se in drsajoči koraki njegovih
2251 Greh  |                 ravnati vse drugače. --  Plazil se je ob pokopališču in
2252 OPresc|                  oblaki, počasi so se še plazili, utrujeni in leni in zmerom
2253 Sreca |             kruha, glej, za kos kruha se plazim kakor žival, in nebeške
2254 Sreca |          zamolklo v silnih gubah svojega plašča. Zaškropile so časih preko
2255 Sreca |                  hodil sem v kraljevskem plašču preko zemlje, eno nogo še
2256 Tinica|                 moje oči tako nemirne in plašljive ter so razodevale svetu
2257 VTemi |                   sta prosila s tihim in plašnim glasom, da bi ne dramila
2258 Vedom |               curki od vrata doli, preko pleč, preko prsi... lovile bi
2259 Pozdr |             Potok me je nosil na krepkih plečih, ali jaz nisem bil val v
2260 Pozdr |                ti grb na ščitu propalega plemenitaša: zazvonili bodo mrtvaški
2261 Greh  |                so počivale kakor šape na plenu. Odprle so se oči, ozrle
2262 Tinica|                 bluzo. Ženska je pela in plesala, pomežikovala je, zamahovala
2263 NaGolg|           trudnimi, zaspanimi očmi in je pletla dalje. ~Tako so prišli mimo.
2264 NaGolg|              sedelo starejše dekle in je pletlo. Bose noge je imelo podvite,
2265 Greh  |               mraku mu je bilo, kakor da pleza mukoma po visokem strmem
2266 Greh  |            Postal je in je pomislil: ali plezam navzgor, pa se mi samo zdi,
2267 Zaljub|             ženstvo, na grobu bo govoril plešast in dostojanstven gospod
2268 MimoZ |                opoteka se, pada; samo še plešasto glavo sem videl, ki se je
2269 Zaljub|             domov. -- Res je imel majhno plešico nad levim ušesom in nič
2270 Pozdr |             kletve! Kako si enostavna in plitka v primeri z globokopremišljeno
2271 Zaljub|           pljuvalnik! Pa mu reci, no, pa pljuni vanj!... O, koliko sem že
2272 OPresc|              ravan polna vode in da voda pljuska ter se nam bliža od vseh
2273 VTemi |                  je bila ulica in dež je pljuskal v vetru. ~Globoka groza
2274 OPresc|              vodo, ki je tekla hitro ter pljuskala z velikimi valovi. Preko
2275 VTemi |               bila zunaj, deževalo je in pljusknil je časih ob okno močen val. ~
2276 Zaljub|                 ko bi tako, ah, tako rad pljuval!..." ~* ~Jaz, na priliko,
2277 Zaljub|                koliko sem že videl takih pljuvalnikov, dragi moj, kako je posejana
2278 Vedom |               poti? Ko lije kakor goreča ploha?" ~Mihelec se je čudil zmerom
2279 Greh  |                 blizu doma, preskočil je plot in je šel preko vrta. Po
2280 Greh  |                  preko vrta. Po stezi za plotom je prišel nedeljsko oblečen
2281 OPresc|                koruznih hlebov, majhnih, ploščatih in lepo dišečih. Dekla je
2282 Zaljub|             oblakih preko lesene, zeleno pobarvane ograje. Tam na koncu vrta
2283 Tinica|                 bila je prijazna, svetlo pobeljena in pohištvo ga ni oviralo,
2284 Vedom |                  in ves Balkan. "Naj jih pobijejo, saj niso za drugega. Kolikor
2285 LepaV |               bila šinila komaj vidno in pobliskoma preko ustnic... Zgrudi se
2286 Pozdr |                  tvoje zdravje, romarica pobožna! Domovine sem iskal, tiste
2287 Pozdr |               nikjer, ne zvezd nič in ne pobožne lune; tudi ni bilo dreves,
2288 Pozdr |                 sama in komaj še te goji pobožni pastirček na gorenjski planjavi!...
2289 OPresc|                 izpregovoriti. ~Hanca je pobrala vrečo in jo je zadela na
2290 OPresc|                  in duri so se zaprle. ~"Počakajmo!" je dejal Tone in se je
2291 Sreca |                  sobi in ni odgovoril. ~"Počakal bi bil vsaj toliko, Franc,
2292 Vedom |          trenotka... In vendar: zakaj ni počakala med durmi, da bi se ozrl
2293 Vedom |            razmer..." ~Govoril je zmerom počasneje in naposled je umolknil
2294 Zaljub|                  in ob tej priliki me je počastil z redom vzhajajoče lune;
2295 Sreca |              Prašal me je zadnjič nekdo, počemu sem se bil napotil z doma.
2296 Sreca |                   opletajo se mi noge... Poceni je vino, če je človek lačen!...
2297 LepaV |            popravil ovratnik in kravato, počesal si je z roko lase ter se
2298 Pozdr |              kratko krilo in lase gladko počesane... O Dorilis, kaj je bila
2299 BrezD |                dostojno suknjo in skrbno počesano, nekoliko redko brado. Dokopal
2300 Sreca |                 stopa lahko po preprogi; počitka ni, zgruditi se ni mogoče,
2301 Greh  |              glavi in je gledal. Roke so počivale kakor šape na plenu. Odprle
2302 OPresc|                  ne bilo treba; mirno je počivalo breme -- kakor da bi sedelo
2303 Sreca |                 miren tvoj obraz, ti, ki počivaš, ko je še krvi v tvojih
2304 Sreca |                 ti -- ampak neumnosti ne počni nikar!" ~Zaprl je duri in
2305 MimoZ |               tega početja, ali pa se je počutil dobro v svojem ozkem kolobarju.
2306 OPresc|                isti smeri, proti severu. Podajali so si roke in so se spajali,
2307 Zaljub|               pentlja se mi je prav lepo podala... ~No, tako je šla za zmerom.
2308 Zaljub|             levim ušesom in nič se mu ni podalo... ~In potem, Bog vedi,
2309 Sreca |               upal stopiti predenj in mu podati roko. Gledal mu je v obraz
2310 Zaljub|                 je bil nevisok podij; na podiju stoli in stojala za note
2311 NaGolg|                 bingljala. ~Veselo so se podili otroci okoli gruče. Približal
2312 Sreca |               bil nastopil, pa do mojega podnožja se še poznajo krvavi sledovi
2313 MimoZ |                  vse hiti mimo v pisanih podobah, radost in čudo očem...
2314 Tinica|                prvi pogled starim svetim podobam v pravoslavnih cerkvah.
2315 Tinica|                 očeh so vstajale nečiste podobe, vračala se je prežeča neumrljiva
2316 OPresc|                   okroglem holmu, krtini podobnem, in je vzdigala zvonik s
2317 MimoZ |                 si je bil zapisal usodo, podpisal sodbo, Bog z njim! Prišel
2318 NaGolg|                 ga krepkejše, tako da je podrsal z ranjeno nogo po prahu.
2319 NaGolg|                  no otroke...!" ~Spet je podrsala noga po prahu. ~Na desni,
2320 Sreca |            strmela so mu naproti umazana podstrešna okna sosednje hiše; skoraj
2321 Sreca |                  kosom?"... ~Nasproti, v podstrešnem oknu, se je prikazal vesel
2322 NaGolg|               pletlo. Bose noge je imelo podvite, sključeno je bilo globoko.
2323 Vedom |             Lucija je ljubila poezijo in poete, zakaj vse ženske, ki imajo
2324 Zaljub|                  Tako! Novela mora imeti poetično vsebino, poleg tega pa tudi
2325 Zaljub|                  že stara. ~Zdaj pa malo poezije. "Ali niso najlepša tista
2326 Vedom |                vabile. Lucija je ljubila poezijo in poete, zakaj vse ženske,
2327 OPresc|            skorja je razpokana kakor pri pogači... Da, kdor si upa tako
2328 BrezD |                redke rumene kocine so mu poganjale po obrazu. Slikar je bil,
2329 Sreca |              vrednejše, da si dam siloma pogasiti plamen za plamenom, iztrgati
2330 Poet  |                  je sam kriv svoje poti. Pogine pač naposled v jarku, zakaj
2331 Sreca |                 me radi? Da segnijem, da poginem v tem brlogu?" ~Ni bilo
2332 Sreca |                  te držala? Bojiš se, da pogineš v tem brlogu -- ali se nisi
2333 Tinica|               Šel je in se izgubil in je poginil... Ne pred njim, ne za njim --
2334 Sreca |                Razžene mu megle, tako da pogledajo oči jasno. Zgroze se v prvem
2335 Sreca |               kaj je nisem zamenjal jaz? Pogledam v ogledalo: kaj ni to nemir
2336 Sreca |                  njenem mirnem, razumnem pogledu je bil izraz človeka, ki
2337 OPresc|                 Nato je zalajal hripavo, pognal se je vdrugič. ~Tone je
2338 Sreca |                   da moram odtod! Kal je pognala iz zrahljane prsti, ni še
2339 Poet  |                in šibek je bil, pa so ga pognali na cesto in so zaloputnili
2340 OPresc|                nas je bila objela ravan, pogoltnila nas je bila. Kakor luža
2341 OPresc|                je pomikal, črno oblečeni pogrebci so klonili glave, križ se
2342 OPresc|               otožna je bila zdaj ravan; pogrebna pokrajina. In skoro mi je,
2343 OPresc|               nam je bilo pri srcu sredi pogrebne pokrajine, kakor da je ni
2344 Zaljub|           literat; kadar umrje, pojde za pogrebom župan in narodno ženstvo,
2345 OPresc|              bilo nikoli, kakor da bi se pogrezala ravnina zmerom niže. Ozrl
2346 OPresc|                  se je čisto približalo, pogreznilo se je skoro do vrha samotnih
2347 Vedom |                 svojih tovarišev. Ni jih pogrešal. Živel je v vročih, bujnih
2348 Tinica|               Zmerom večji je bil njegov pogum in zmerom bolj se je bližal
2349 Greh  |                  gorela zaspano, olje je pohajalo. Tam zadaj, v mraku, je
2350 VTemi |                bila majhna in skoro brez pohištva; durim nasproti je bilo
2351 Tinica|            prijazna, svetlo pobeljena in pohištvo ga ni oviralo, kadar se
2352 Sreca |               otroka, ki je bil zagrešil pohleven greh in trepeče od prevelikega
2353 Pozdr |                je mahoma zasvetilo -- na pohlevnem rožastem traku je visela
2354 Pozdr |              Vzcvetala si, cvetka uboga, pohlevno dišeča, iz nerodovitne,
2355 Pozdr |                 teles, komaj prikritih s pohotno obleko. Neba ni bilo nikjer,
2356 Sreca |                  se priklanjajo nalahko, poigrava se burja s silnimi hrasti,
2357 VTemi |                 izbe, v kot ob postelji; poiskala je veliko ruto in jo je
2358 Sreca |               nad Karavanke... Rad bi se poizkusil z njim." ~"Kaj nameravaš?" ~"
2359 Sreca |                se zaprle duri... ~Odtod, poizkusiti na veselem mejdanu še tisto
2360 Sreca |                      Vrni se v domovino, poišči si pošteno službo in živi!
2361 Sreca |              večerjal za mizo. ~"Kaj res pojdeš, Franc?" ~"Res!" ~Ko bi
2362 Pozdr |              moji duši, tiste strune, ki poje edino mojo čisto, pravo
2363 VTemi |               strmeli v ta plamen, ki je pojemal tako hitro; že so se prikazovale
2364 Greh  |              zdaj nikoli več! -- ~Luč je pojemala, čisto v senci je bil materin
2365 OPresc|              nekaj z zategnjenim, smešno pojočim glasom, pobral je kamen
2366 BrezD |               otrok in si ni upal, da bi pokazal ljudem lepoto, ki je bila
2367 Vedom |              vanjo bele rože. ~Lucija je pokazala z roko; on se je ozrl z
2368 Sreca |                cilinder. Kako ti kobali! Pokašljuje, kihne časih in kobali.
2369 Zaljub|                   Ako ti je prav, ti jih pokažem. ~"Hvala!" ~Moraš si misliti,
2370 Zaljub|                 bi se poklonil, kakor se poklanjajo baroni. In ona bi iztegnila
2371 Sreca |              mogla izpregovoriti, ker bi pokleknila predenj in zajokala na glas.
2372 OPresc|                  Matere božje in tam smo pokleknili. Prijazno je bilo vse naokoli
2373 Vedom |                  je moja dolžnost in moj poklic, zato sem poet!... Ampak
2374 NaGolg|                 človek ne vedel posla in poklica. Slabo oblečeni, klobuk
2375 Tinica|               krepki udje... Kadar so se poklonili, malo utrujeni, malo potni,
2376 Zaljub|                ne imenuje več živa duša; pokopali so ga v zgodovino... O,
2377 Greh  |               Samo da bi prišel varno do pokopališča in potem mimo zidu do vrat.
2378 LepaV |                  že pozabljene, skoro že pokopane; in čudne otroške želje
2379 BrezD |                 nas ustvaril Bog zelenih pokrajin tam zunaj. ~Ob tistem času
2380 Vedom |                  pasel po sočnih zelenih pokrajinah lepe domovine. Vsa Golgata
2381 Sreca |             sedel in obsedim, da te malo pokratkočasim... Tudi jaz, glej, si želim
2382 VTemi |                in glej, vsega so bili že pokrili oblaki, sivi in težki, do
2383 Sreca |               moja misel, misel bolnika, pokritega z ranami, v bridkosti vzdihujočega?
2384 OPresc|              položene deske, voda jih je pokrivala in majhni valčki so se igrali,
2385 VTemi |                  živel je in je trkal na pokrov. ~"Da bi že prišli mati!"
2386 VTemi |              skrhanim nožem. Ura je bila pokvarjena; bílo je in bílo neprestano,
2387 Vedom |                imajo zelenosinje oči, so pokvarjene, njih okus je nenaraven.
2388 Sreca |                  prišla taka filistejska pokveka med tujce -- kaj bi ne zlezla
2389 Zaljub|                  njenem slovesu se me je polastila neizmerna žalost in sredi
2390 Greh  |              Martinu nič zlega, samo čez poldan je bil zaprt... Ali Tone
2391 Greh  |                  vežo. ~Bilo je že blizu poldne, mati je čakala. ~"Kakšen
2392 Sreca |                bi stala Jakopičeva skica poldrug groš, ne bi je kupil! Zdaj
2393 Sreca |                     Živeti! Goreti kakor poleno, ki ga je bil pozabil pastir
2394 Sreca |             sredi poljane, Stene so bile polepljene z izrezki iz ilustriranih
2395 Sreca |                ti ne bo mraz v tej tenki poletenski obleki?" je prašala teta
2396 Sreca |               zahoda! Zavijam se v tenko poletensko suknjo, trepetajoč, z zobmi
2397 BrezD |                                BREZ DOMA~Poleti je bilo, ob tistem času,
2398 Sreca |                  s silnimi hrasti, kakor poletni veter z žitom na polju.
2399 Tinica|                 šepetajočih, mrmrajočih, polglasno se smejočih glasov se je
2400 OPresc|           neobrita kmečka glava z veliko polhovko je pogledala iz sobe; zagodrnjalo
2401 Vedom |                 pomaranč, razvrščenih na polici. Nikakršnega opravka ni
2402 Sreca |          prijazni dom... No, glej, glej, polil se boš... daj meni čašo,
2403 MimoZ |                na njegov obraz, vsega je polila z gorko, rdečo krvjo!...
2404 Vedom |            obširna in pisana slika naših političnih razmer..." ~Govoril je zmerom
2405 Vedom |              življenjem, z literaturo, s politiko, in preostaje mi tudi še
2406 Greh  |                  sedel in je popil kavo, polizal je tudi sladkor, ki je bil
2407 Vedom |               Murnom, kadar je stopal po Poljanskem nasipu s pipo v ustih, za
2408 Pozdr |                srcu in mi ne dajo, da bi poljubaval tuje obraze... ~Odprla so
2409 Zaljub|                  in posluša šepetanje in poljube za sabo. Morda je že vedelo
2410 Zaljub|                prijatelj, da bi ji mogel poljubiti mezinec, ah, samo beli pajčolan
2411 Zaljub|              poljubil, tako kakor baroni poljubljajo roke svojim damam. Ženska
2412 Greh  |             smejó kakor otroci, in glej, poljubujejo se celo tam za vrtom. Imajo
2413 Tinica|                 času?" ~Smehljajoč obraz pollepe, malo izžite, malo umazane
2414 Sreca |                  Kako nečedno propada to polmrtvo truplo kako počasi se ruši
2415 OPresc|                  od praga in malhe so se polnile. V neki prostorni veži smo
2416 Zaljub|                 z enakomernim, bridkosti polnim glasom...) ~* ~Vstala sva,
2417 Tinica|                 Tinica bi bila ostala do polnoči, do jutra. Prišel je pevec,
2418 Sreca |                   da pridemo domov še do polnočnice, čuj, že vabijo od daleč
2419 Sreca |            križan... ~Saj bo že pozno, k polnočnici že zvoni in jaz ležim na
2420 Vedom |                   bluza je bila na prsih polodpeta. Njen obraz je bil prej
2421 Pozdr |           zapeljivimi sencami tam zadaj, polodprta veranda z beložarečo svetlobo,
2422 Vedom |                 iz mesa. Ustnice so bile polodprte, bujne, napete; trepalnice
2423 Vedom |                 dragi moj, je neprijeten položaj..." ~Pričeli so kartati.
2424 OPresc|                Od brega do brega so bile položene deske, voda jih je pokrivala
2425 OPresc|              valovi. Preko jarka je bilo položeno tenko deblo, skoro nič obtesano,
2426 Sreca |             malodušnost! Glej, sedi, da, položi glavo malo na vzglavje,
2427 Tinica|              Legel je takrat na postelj, položile so ga nanjo tiste divje
2428 OPresc|               steza. Čemu pa bi jih bili položili?" ~Vsi smo šli za njim;
2429 Zaljub|               psi, moji gozdi! Vse to ji položim pred noge: ~"Milostljiva,
2430 LepaV |            onostran zemlje, na čudovite, polpoznane svetove, tja v daljnodaljno
2431 NaGolg|                  tušem narisane v prah. ~Polprazne so klopi. Tam sedi dvoje
2432 MimoZ |                moda jako okusna. Posebno polrazcvela dekletca z velikimi, rosnimi
2433 Tinica|                  prebleščeče svetlobe le polrazločen sen je bil ves večer in
2434 Tinica|                kri..." ~Jezik je jecljal polrazumljive besede, poželjivo so se
2435 Tinica|         razodeval, pač še jecljaje, šele polrazumljivo, tisto mlado ljubezen, vzcvetelo
2436 LepaV |                 svobodi. ~V polspanju, v polsanjah je govorila šepetaje, in
2437 Tinica|          smehljajočih, izprašujočih oči, polskritih pod temnimi trepalnicami.
2438 Sreca |               Franc?" ~Vzdramil se je iz polsna, ozrl se je začuden in zlovoljen. ~"
2439 Sreca |            životu. Na stopnicah zunaj, v poltemi, je stala ženska, zavita
2440 Pozdr |              sedel sem v varnem zatišju. Poltiha izbica z zapeljivimi sencami
2441 Tinica|               zofi in so opazovale izpod polzaprtih trepalnic radovedne in začudene
2442 Sreca |                 zelo nežen, rdeč in bel, polženski; mali brki so bili skrbno
2443 Zaljub|               prelepo, čisto dušo -- Bog pomagaj meni grešniku -- d&aagrave;,
2444 Vedom |                da me je bilo sram, ampak pomagati si nisem mogel. Življenje
2445 MimoZ |                     Stoj‚, vsi stoj‚, ne pomaknejo se za ped po cesti navzgor!
2446 OPresc|                   je dejal Tone in se je pomaknil bliže proti pragu. Tedaj
2447 Vedom |                spet razlije po izbi vonj pomaranč, razvrščenih na polici.
2448 Tinica|                je zadišalo vsenaokoli po pomarančah in po spomladi. ~Darovala
2449 Sreca |                jaz." ~"Ne maram! V ogenj pomečem vse skupaj. Tisto zlagano
2450 Vedom |                je bil skrit v ovratniku, pomečkani klobuk se je skoro dotikal
2451 LepaV |                  se je vzdramil in si je pomel strahoma oči. Nato si je
2452 Vedom |                 življenje za zelo resno, pomembno in potrebno, da so smatrali
2453 Sreca |                   glej, trava je ožgana, pomendrana, komaj oslom še za pašo;
2454 Sreca |                  Posedi malo, prijatelj, pomêni si oči, saj nisi še tako
2455 Sreca |           Izdajalca domovine -- potem se pomeniva... Resnično mi je žal!"
2456 Zaljub|                  nič drugega nego cestni pometač. On pa misli trdno, da je
2457 Zaljub|                 da bi hodil pred njo ter pometal cesto z rokami, zato da
2458 Sreca |               kanila iz ust kaplja krvi, pomešala se je z blatom in omazal
2459 Tinica|               Ženska je pela in plesala, pomežikovala je, zamahovala z rokami;
2460 LepaV |         daljnodaljno svobodo. Zdaj pa se pomika vlak tako počasi, tako trudno
2461 NaGolg|                  groze. ~Procesija se je pomikala urno dalje, oblak prahu
2462 Greh  |                in še onostran vasi so se pomikale črne gruče skozi dolino;
2463 Zaljub|               zelo dolg in jabolko se je pomikalo neprestano gor in dol. Bobnarica
2464 Vedom |                je vračala zasmehujoča in pomilovalna poteza. Pil je, in ko je
2465 VTemi |              belim zavojem pod pazduho. ~Pomislila je Ana in v prsih jo je
2466 Greh  |               nisem Pomislil. Ničesar ne pomislim... že takrat bi bil moral
2467 LepaV |                  rdečo rožo. Ker je bila pomlad vsenaokoli, je bil njen
2468 Sreca |             cilja: hodi veselo in žvižga pomladansko pesem in cilji mu niso na
2469 LepaV |                velike bolečine in vstane pomlajen, ali drobne ranice grizejo,
2470 Sreca |                 vagabund, ob tistem času pomočnik v veliki delavnici za dekoracijske
2471 Vedom |                  mrtvec, ki je bil ostal pomotoma na zemlji in straši zdaj
2472 Greh  |                 mu še hotel reči; toda v ponedeljek, v šoli, stopi predme in
2473 Tinica|            zavedal, kakor da bi uničeval ponesrečeno pokrajino. Ali ko je nehal,
2474 Zaljub|                  in plahim beračem. Tako ponižen lakaj sem bil takrat, da
2475 Sreca |                  maram barantati z židi, poniževati se še morda, molédovati,
2476 Sreca |          pozdravil s prešernim nasmehom, ponosno pričakovanje v očeh. Kako
2477 Vedom |                kaj. ~"Kaj je s tabo?" je ponovil Krničarjevo vprašanje z
2478 Pozdr |                 in zasmejala se je in je ponovila kletvico; s čudno, trepetajočo
2479 Sreca |                  vedela, kako te ljubim, ponudila si mi prsi svoje in si me
2480 Tinica|                 smehljajoče ženske in so ponujale rože. Vzdignilo se je zagrinjalo;
2481 Sreca |                neumen -- čemu pa sem šel ponujat? Za teh par dni pač ni truda
2482 Greh  |                  bi rad tako živel... in popeljal bi se v mesto, iz mesta
2483 MimoZ |               šel po livadi, brezskrben, popevajoč -- in glej, prepàd pred
2484 LepaV |                  Oblečena je bila v dolg popotni plašč, na glavi je imela
2485 MimoZ |                 Gledal sem jih, koprneče popotnike, v kolobar začarane, kako
2486 Poet  |              tonila v senco. Zdelo se je popotniku, da hodijo pred njim nevidni
2487 Zaljub|            utrujen od dolgega žalostnega popotovanja sem nenadoma odprl duri
2488 Sreca |                 umirajoče truplo na novo popotovanje? Kar je obsojeno v smrt,
2489 MimoZ |                  mu resnično dozdeva, da popotuje neumorno, roma naravnost
2490 LepaV |                 strahoma oči. Nato si je popravil ovratnik in kravato, počesal
2491 Sreca |              stojiš pred ogledalom in si popravljaš frizuro. Bog s tabo!" ~Mračilo
2492 Poet  |                  duri, če bi potrkal ter poprosil. Zatorej mislim, da si je
2493 Vedom |                 precej se je domislil: ~"Porabim jo za feljton... tako imam
2494 VTemi |                srcih in iz bojazni so se porajale čudne misli, kakršnih ni
2495 Sreca |                  in jih prepiši, bova že poravnala, kadar potegnem honorar..." ~* ~
2496 OPresc|                 še nikoli. Holmi so bili poraščeni z grmovjem in nizkim drevjem;
2497 Sreca |                 je ostala v srcu poštena porcija slovenske ponižnosti; najboljših
2498 Vedom |               bila samo v nadlego. In če porečeš, da me ljubiš -- Lucija,
2499 Sreca |              klonila glavo. ~"Reci zdaj, poreci mi eno samo besedo! Samo
2500 Greh  |                 daleč. Ljudi je srečaval poredkoma -- ženske, ki so se bile
2501 Sreca |                življenje je plagiat! Kaj poreko naši literarni zgodovinarji?