Chapter

2502 Vedom |                  kadar je govoril, jo je porinil v kot, ki se je globoko
2503 LepaV |                na njenih ustnicah, se je porodila v njenem srcu čudna misel,
2504 LepaV |           vzrasle iz mojih in moje so se porodile iz tvojih. ~Toplota je legala
2505 Pozdr |                iz naročja, ki te je bilo porodilo, tako gineš in veneš sama
2506 Greh  |                 tilniku, na hrbtu njegov porogljivi nasmeh in njegov hudobni,
2507 Sreca |                bile misli, iz gorke krvi porojene, in odložil je knjigo... ~
2508 VTemi |                  in voznik je imel zlate porte. Švignil je mimo in nikjer
2509 Tinica|                  se je bilo tako nenadno porušilo. In nepokoj sam je izdajal
2510 Vedom |             nekaj groznega, okrutnega... posebna vrsta bolesti, ljubezni,
2511 Vedom |                gorkeje. ~"Nimam zdaj nič posebnega. Sami načrti me ovirajo,
2512 Sreca |            reševati svoj narod, na tisti posebni in smešni način, kakor ga
2513 Sreca |              tako daleč; z roko ne morem poseči, Bog vedi, če bi prišel
2514 Sreca |                nisi z bolno tresočo roko posegal po moji roki, zato da bi
2515 Vedom |              misli vdajale, trepetaje je posegla roka po peresu -- toda glej,
2516 Greh  |                  klanec zelo strm in ves posejan z ostrim kamenjem. Dolga
2517 Zaljub|         pljuvalnikov, dragi moj, kako je posejana z njimi naša mila domovina --
2518 Sreca |             hotel pošteno za svoj veliki posel. Zdaj sem doštudiral in
2519 LepaV |               morda odgrnila okno, da bi posijal mesec v kupe. ~Vračale so
2520 Sreca |              nikoli debel!" ~Gorjanec je poskočil, da bi zaklical za njim
2521 Sreca |                 peroti in tako so legle, poskrile se po čemernih kotih. ~"
2522 Sreca |                  resnično že tako bolan? Poskusi, človek, vstani! Hej, glej,
2523 Sreca |                 na prsi ostudna žival... Poskusimo! ~Ali sem spal, ali sem
2524 NaGolg|                ki bi jim človek ne vedel posla in poklica. Slabo oblečeni,
2525 Sreca |                sem pesnika, ki ga je bil poslal sam Bog med nas. Za lepo
2526 Poet  |                izbi in smehljaj, od Boga poslan, je šinil preko obrazov. ~
2527 Zaljub|          falzifikacije. Poznam državnega poslanca, ki ni v resnici nič drugega
2528 Zaljub|                kar tako; zdaj je državni poslanec, in če bi ne bil nekoč stopil
2529 Sreca |               rad, ali ni mi prav, da se poslavljaš, kakor da bi se poslavljal
2530 Sreca |               sencah. ~* ~"To je prvo in poslednje pismo, ki ti ga pišem iz
2531 MimoZ |               gledajo motno. umirajoče v poslednjem nelepem žarku poželenja.
2532 VTemi |              misel, se je uprlo upanje s poslednjo silo. Ne, ne, ne more biti!...
2533 Sreca |                  v temo so se pogreznila poslopja. Vsenaokoli prazna pokrajina;
2534 Sreca |                   In kadar pride čas, se poslovi človek prijazno od vseh
2535 Sreca |                  ga je še bilo, pa se je poslovilo od mene ter se odpravilo
2536 Zaljub|                noči. po samotni aleji in posluša šepetanje in poljube za
2537 LepaV |                  po prstih k durim in je poslušala. Enakomerno praska pero
2538 Pozdr |                 sobi, v tihi noči, ko so poslušale samo dolgočasne stene... ~
2539 Greh  |            obrnil od njega in ga ne mara poslušati. In ko je izpregovoril strahoma
2540 Zaljub|           življenja in zveni neprestano; poslušaš, in to je čuden, tako sladke
2541 Sreca |              gledaš nanje z zaničevalnim posmehom!" ~Ozrl se je z velikimi
2542 Vedom |              ugledal obraze, ki so se mu posmihali. Troje prijateljev je sedelo
2543 Sreca |              komaj še svoje oči, ponižno posodo solz. Sedla je za mizo,
2544 OPresc|              zasmejalo srce, Hanca pa je pospešila korake. Same jablane kakor
2545 OPresc|                nekaj belega izza drevja. Pospešili smo korake, laže so stopale
2546 Greh  |                je prižgana. Tam stoji in pospravlja obleko in potem pojde pometat
2547 Sreca |              mimo z dolgočasnimi obrazi, postajajo pred mano kakor skrbni zdravniki,
2548 Sreca |               roke v proseči molitvi, ne postalo bi; z lahkimi koraki bi
2549 MimoZ |            napotil? Postani!... No on ne postane, sam si je bil zapisal usodo,
2550 Sreca |                njim se je smehljal rdeč, postaren, debelušen človek, mel si
2551 NaGolg|                se ni zgenila; njen suhi, postarni obraz je bil miren. Šla
2552 Sreca |                 čajem in z ljubeznijo! ~"Postavi na stol. Lahko noč!" ~V
2553 Greh  |                 bi bilo vse tako, če bi, postavim, nihče še nič ne slutil,
2554 Tinica|                grozo. Legel je takrat na postelj, položile so ga nanjo tiste
2555 Sreca |               Opiral se je s komolcem ob posteljnjak in je gledal zelo resno;
2556 MimoZ |                dekletca mlada, rosnooka? Postoj, -- kam se je bil izgubil
2557 Sreca |          življenje, glej, ne ozre se, ne postoji za trenotek, da bi si človek
2558 MimoZ |            utonil -- kakor da bi se bila posušila bilka na prostranem travniku...
2559 Sreca |             videl! Vsak trenotek tvoj je posvečen tebi samemu. Jemal si ljubezen,
2560 Greh  |                  hiše, drevje, vse se je potapljalo v noč, izgubljalo; tuintam
2561 Sreca |                 bova že poravnala, kadar potegnem honorar..." ~* ~Gorjanec
2562 NaGolg|            zgrudil na kolena. Roke so ga potegnile sunkoma kvišku, dvignile
2563 BrezD |                  bi stopil v kup‚, bi ga potegnilo za vrat in za roke vznak
2564 Greh  |                obrazu. ~"Ves mrzel si in poten." ~"Strah me je." ~"Moli,
2565 Pozdr |               sem nenadoma dvoje surovih potez ob ustnicah; v očeh je bil
2566 Vedom |               zasmehujoča in pomilovalna poteza. Pil je, in ko je nato izpregovoril,
2567 Sreca |                   prosim te, pojdi! Tudi potico vzemi s sabo! Pojdi, da
2568 OPresc|            izgubili?" je vprašala Hanca. Potna je bila v obraz in ustnice
2569 Sreca |                  mu je obrisala z robcem potno čelo. Okrenil je mukoma
2570 Greh  |                Da bi skočil preko črnega potoka, ubežal!... A tam, glej,
2571 Pozdr |                izpraznila tako hitro?... Potolaži se, Dorilis, tudi meni ni
2572 Pozdr |                  je zdaj tako ljubeznivo potolažila. Velikokrat sem jo bil že
2573 MimoZ |                  se v nji obrazi kakor s potom in krvjó obliti. ~Videl
2574 Pozdr |             obraz je bila pala svetloba, potopil sem se bil v gnečo, objeli
2575 Vedom |           strašna pred menoj leži...' Ni potrebe, saj veš, kako je. Zatorej:
2576 Sreca |               vaša ljubezen! Sovražnikov potrebujem in udarcev, tako ozdravim!" ~"
2577 Zaljub|                njih, kakor silen duševni potres in -- tako je, glej! ~Misliš,
2578 VTemi |             lačen. Pa pride gospod in ga potrka po rami..." In nekoč je
2579 VTemi |              kaplja ob okno, kakor da bi potrkala nevidna roka. ~"Pozno je
2580 Vedom |              bilo treba le tako na rahlo potrkati, da je prišlo na dan, je
2581 VTemi |              bila izba in tiha, zunaj je potrkavalo še zmerom. Tedaj pa so se
2582 Zaljub|                  pričnem, prosim še malo potrpljenja. (Tako je dejal naš župnik,
2583 MimoZ |                 Kuštravi lasjé, mokri od potú, so bili legli na čelo,
2584 Pozdr |                 pač tisti izraz: zloben, potuhnjen in neizmerno hlapčevski
2585 Zaljub|               glavo, kakor da bi me bila povabila usmiljenja polna dama na
2586 Sreca |                 motne in nalahko otekle. Povečerjal je in tedaj se je zavedel
2587 Sreca |            poslavljal. Mrak je že bil in povečerjali so; hodil je po sobi z nemirnimi
2588 Sreca |              zdavnaj sem ti mislil nekaj povedati, Franc: ti si egoist, kakršnega
2589 Sreca |             žalost mu je legla na srce. "Povejte mi, kaj bi počel pri vas?
2590 MimoZ |                so se zožila, glava se je povesila; roke, tresoče, šibke, koščene,
2591 NaGolg|                 listje oprašeno, klavrno povešeno, mrtvo celó spomladi. Iz
2592 Vedom |                   Zdaj se je vzdramil in povod niti ni bil tako neznaten. ~
2593 Vedom |                 je bilo najneznatnejšega povoda, da bi se vzdramil. Zdaj
2594 Tinica|             smehljajoče rdeče ustnice so povpraševale. Slikal jo je in ko se je
2595 MimoZ |                pred sabo kozarec vina in povrhu še komedijo... Kam hitite,
2596 Tinica|                  Zapisano je bilo, da se povrneš, ni mogoče ubežati." ~Bežal
2597 Tinica|                 k njemu. ~"Kako da si se povrnil? mislila sem, da te ne bo
2598 Tinica|               rdeč je bil in v oči se je povrnila mladost; to je minilo vselej
2599 Tinica|                 spomlad; bilo je samo na površju, zakrivalo je komaj nagoto
2600 Tinica|                oči ni naznačil, ena sama površna črta je oklepala ves obraz;
2601 Sreca |                ti ljudje so nam trgovcem povsem nezanimivi!... Spišite mi,
2602 Tinica|                  Strese se časih bolnik, pozabi siloma bolezni, igra se
2603 Vedom |               nato so ga pozabili, kakor pozabijo sorodniki na mrtveca, kadar
2604 LepaV |                  Vračale so se sanje, že pozabljene, skoro že pokopane; in čudne
2605 MimoZ |                  tistega nezavednega, že pozabljenega življenja. Morda sem nosil
2606 Tinica|           preteklosti, v domovino svojih pozabljenih grehov in življenje, ki
2607 Pozdr |             sanjah. In našel sem tebe in pozdravila me je tista domovina, ki
2608 Tinica|                  bili znani, ulice so ga pozdravljale, nasmihali so se mu celo
2609 Tinica|                  mu je bil ubežal, ga je pozdravljalo z veselim, škodoželjnim
2610 Tinica|            vrnila po tako dolgem času... pozdravljam te!... Ti moja preteklost,
2611 Sreca |                skratka, živi to prijazno pozemsko življenje kakor vsa druga
2612 LepaV |                  je bilo v kupeju, kakor pozimi, o mraku, v zakurjeni izbi,
2613 VTemi |                 viselo med okni v nekdaj pozlačenem okviru, je bilo na sredi
2614 Tinica|             okvir; na sliki sami so bili pozlačeni celo lasje, v Tinice tenkih
2615 OPresc|                  in je vzdigala zvonik s pozlačenim jabolkom; vzdigal se je
2616 Sreca |                 do mojega podnožja se še poznajo krvavi sledovi mojih ranjenih
2617 MimoZ |                 z zadovoljnimi očmi. Ali pozorišče, prej tako dolgočasno prazniško,
2618 Greh  |     neprijaznejša. Tla so bila valovita, poševna in noge so se vdirale v
2619 Greh  |                kamenitim križem na ozki, poševni kositrni strehi, se mu je
2620 Greh  |             stopil z nogo varno na ozko, poševno kositrno streho, da bi prišel
2621 Sreca |               vendar mu je ostala v srcu poštena porcija slovenske ponižnosti;
2622 Tinica|        Stvarnikom, se je vdajal nemočen, poželjiv in skritostrasten bujnim
2623 Vedom |              trgal, zasvetila bi se bela poželjiva polt, zasvetila bi se in
2624 Vedom |              izkrvavele zelene, hudobne, poželjive oči, da bi curljala gorka
2625 Greh  |                 Pred hišami so stali, na pragih in so poslušali, kako je
2626 VTemi |                  in šele ko je bila pred pragom, je začula svoj glas; jokala
2627 Sreca |                 nad gozdom; zaplel se je pramen zlate grive v mogočne smreke
2628 Sreca |                 zlato bogastvo v širokih pramenih! Švrkni, voznik, zamahni,
2629 Sreca |             mesta debele kaplje v dolgem pramenu, kakor da bi bil ogromen
2630 LepaV |                 je poslušala. Enakomerno praska pero po papirju, časih se
2631 VTemi |                 prikazovale rdeče iskre, prasketalo je, umiralo, čudno je rdela
2632 Sreca |             kateri čas, to sam Bog vedi! Pratike, molitveniki, pripovesti
2633 Zaljub|                Ali razodenem ti lahko po pravici, da je takrat še nisem ljubil,
2634 Vedom |                  na glas. ~"Kaj ti nisem pravil? Pa mi tudi tega nisi verjel! --
2635 Vedom |               menoj leží..." ~In je šel. Pravili so čudne bajke o njegovem
2636 OPresc|              njegove sanje so bile kakor pravljice, čudopisane, tako lepe in
2637 Tinica|                  starim svetim podobam v pravoslavnih cerkvah. Obraz je bil čudomiren,
2638 Zaljub|                  na svetu tišje votline, prazni, dragi moj, da ni na svetu
2639 LepaV |                 bi bil, ali bil bi velik praznik. Hodila je oprezno, zato
2640 Poet  |             veselo življenje, večer pred praznikom. Popotnik je šel mimo in
2641 MimoZ |                        MIMO ŽIVLJENJA~Ob prazniku je bilo, veselem, poletnem;
2642 MimoZ |              neba, ni me dosegel s ceste prazniški šum. In vendar je bilo do
2643 VTemi |              Vedel je, da je bilo upanje prazno, in vendar je upal. ~Odgovora
2644 Zaljub|                ni na svetu bolj žalostne praznote -- ali kar se je nekaj preobrnilo
2645 Sreca |                to mizo! Prišli smo božič praznovat v tvoj prijazni dom... No,
2646 Tinica|                  preteklost in sem hotel praznovati spomladansko vstajenje.
2647 Sreca |              zame, vernega kristjana, da praznujem tudi jaz ta sveti večer,
2648 Sreca |              visoke misli!... Prijatelj, prašam te tišje: ali so to moje
2649 Sreca |               teta Mara. Morda je hotela prašati kaj drugega, večji strah
2650 VTemi |                   okna so bila odprta in prašilo je v sobo. ~Soba pa je bila
2651 Greh  |                  razločevale so se sive, prašne stene. En sam ovinek še
2652 Sreca |                  ki so čisto za narod... Preberite jih vsaj!" ~O, Franc Riba! ~"
2653 Tinica|               bolezen, gloje skrb, že je prebila tenko skorjo, razlije se,
2654 Vedom |               okus je nenaraven. Tako je prebirala vse slovenske pesnike od
2655 Sreca |              rešil sam. Treba je človeku prebiti tisto krizo, na kakršenkoli
2656 Vedom |                  Sit do grla!"  Jakob je prebledel. ~"Potrpi, prijatelj, zdaj
2657 Tinica|                 Tinica je vztrepetala in prebledela, ko se je ozrl nekoč nanjo
2658 Tinica|              čudolep, čudosvetel, ali od prebleščeče svetlobe le polrazločen
2659 Zaljub|             odkod bolečina -- o, jaz sem prebrisan, lepo število takihle ranjenih,
2660 OPresc|                 na desko, ali ni si upal précej dalje, deska se je bila
2661 Tinica|             zdrav, kakor da bi se bil po prečuti noči, po obilnem in nelepem
2662 Sreca |                 jo nameravam izvršiti. V predalcu leže moje pesmi: če ti bo
2663 Vedom |             kakor da bi se bil izpozabil predaleč. Debeli Pasar se je smehljal;
2664 Vedom |                 je bil drugače prelen in predebel, da bi se mogel čutiti nesrečnega. ~
2665 Sreca |                  z nestalnim pogledom po predelih, do vrha napolnjenih s knjigami. ~"
2666 Sreca |             mogoče; veliko ni več. Kajti predizveličarski post umori človeka hudo. ~
2667 BrezD |                je pripovedoval. ~"Nekoč, predlanskim je bilo, že ob pozni jeseni,
2668 Pozdr |            kaplja blata je padla na mizo prédme. Ali moje srce je bilo veselo
2669 Tinica|                 navkreber, sredi pustega predmestja. Samo petdeset korakov morda,
2670 BrezD |                široki, vroči cesti proti predmestju... Privezan je bil z močno
2671 Sreca |                 sta hitro molče po temni predmestni ulici, obema so bile misli
2672 Zaljub|                  bi človek še ne pljunil prednje -- jutri pa so že dvorni
2673 Greh  |                  je pospešil korake. ~-- Predolgo sem čakal, pot ni bila kratka
2674 Vedom |                  trepetajoča slabotnost, predrzna samozavest in laž, laž,
2675 Pozdr |            verando, in njen razposajeni, predrzni glas se je spajal s tem
2676 Zaljub|                  mojih sanjah. Če poznaš predrznost mojih sanj, prijatelj, si
2677 MimoZ |               nezavednem življenju, tako predrznovesel, so se bleščale tudi moje
2678 Vedom |                 začetka!... Priklical je predse znane osebe, da bi govorile
2679 Zaljub|              vedi kakšne, duhovite, brez predsodkov, tako odkritosrčne se kažejo,
2680 Sreca |               viselo nad pokrajino mirno predspomladansko nebo... ~* ~"Barica!" ~Stopila
2681 Zaljub|                Muzzafer-Eddin, sem se mu predstavil in ob tej priliki me je
2682 Sreca |             prišli s slabimi namerami... Predstavljam ti Stržinarja, našega zdravnika.
2683 LepaV |                že iz davnih časov, že iz predzavednih sanj. Nič te ne vprašujem,
2684 Vedom |                 topo strm‚ mrtve oči, ne pregibljejo se ustnice... Stran, strašila!... ~
2685 VTemi |              Tudi jok je bil prevesel in preglasen za to čudno tem", ki je
2686 Tinica|            soncem, ki je zdaj sijalo, in preglasilo ga je zmagoslavno zvonjenje
2687 Tinica|              preneokretne, barve so bile preglasne. Ali na ustnicah se je treslo,
2688 VTemi |              čudna tisti večer, ni mogla pregnati temè. Sence, ki so bile
2689 Pozdr |                imela tako ozke, nežne in pregrešne roke, kakor jih imam rad. ~
2690 Tinica|                 zavestjo tisto vsakdanje pregrešno življenje, ki mu je prijazna
2691 Zaljub|               krvavico, drugo leto se je prehladil in bi bil kmalu umrl. Ali
2692 Tinica|              zelenjem. Trudil se je malo prehlastno, malo prenemirno, da bi
2693 Poet  |                   prestrašil bi se morda prehudó. Bilo mu je neprijetno;
2694 Sreca |            Stržinarja, našega zdravnika. Preiskal te je, ko si spal in ti
2695 Sreca |                  zdi se mi, da je bilo v prejšnjem stanovanju. In cesta šumi
2696 BrezD |                  zapovedih, ki niso bila prejšnjim čisto nič podobna... Samevalo
2697 Vedom |              namenoma in pol zato, da bi prekinil molk. ~Jakob je imel navado
2698 Greh  |                  je bila in široka kakor preklano bruno; vzdignil jo je kakor
2699 Poet  |                šele, da bi se ne utrudil prekmalu, da bi se ne prestrašil
2700 Greh  |                     Moli, pa boš zaspal; prekrižaj se!" ~Tone se je prekrižal,
2701 Vedom |               Pasarju, ki je bil drugače prelen in predebel, da bi se mogel
2702 Sreca |                ono staro jablano, zvonik prelepe farne cerkve! Dolga je bila
2703 Greh  |              Nebo pa se je še svetilo, v prelepi oranžni svetlobi je žarelo
2704 Zaljub|           ljubila je z vso dušo, s tisto prelepo, čisto dušo -- Bog pomagaj
2705 Sreca |                nelepih nočeh, ki sem jih preležal v svoji mrzli izbi! Glej,
2706 Sreca |                  bi tisto pot še enkrat, prelil še enkrat tisto kri!... ~
2707 Sreca |                preslaba moja ljubezen in premajhna; preponižen je dar, ki sem
2708 Tinica|                  polna, zato ker je bilo premajhno njegovo srce, da bi jo obseglo.
2709 LepaV |                pero po papirju, časih se premakne stol. In tedaj se domisli,
2710 Greh  |                zobal, skoro presladke in premehke so bile že jagode; ko je
2711 Sreca |                 žilah; če bi bilo treba, premeril bi tisto pot še enkrat,
2712 MimoZ |                  velik križ; on edini ni premikal nog; ali je bil spoznal
2713 OPresc|              poti. Kakor da bi se nič ne premikali in bi bilo vse mirno, začarano.
2714 OPresc|                glej, noge se niso hotele premikati, privezane so bile na dolgo
2715 OPresc|                 je spustiti za njim, ali premislil se je precej in je samo
2716 VTemi |                 s sestro in bratom. Toda premislila se je; ležalo ji je na srcu
2717 VTemi |                 ruto in ruta je zdaj vsa premočena, mokri lasje se sprijemajo
2718 OPresc|                je. Od dežja smo bili vsi premočeni, in mraz se je vzdigal iz
2719 Vedom |          Izpregovoril je šele po daljšem premoru: ~"Povedal bi ti, dragi
2720 Zaljub|                ni imel drugega duševnega premoženja nego slabo slovenščino --
2721 Tinica|                 je malo prehlastno, malo prenemirno, da bi sezidal, kar se je
2722 Tinica|            Tinica. Pretrde so bile črte, preneokretne, barve so bile preglasne.
2723 MimoZ |           omahuje, pada telo ob nerodni, prenestrpni kretnji... Velik, suh človek
2724 Zaljub|             vselej znamenje velikanskega preobrata. ~"Kako da si ga spremenil?
2725 Zaljub|          praznote -- ali kar se je nekaj preobrnilo v njih, kakor silen duševni
2726 Vedom |               literaturo, s politiko, in preostaje mi tudi še časa, da študiram,
2727 Sreca |                salonsko suknjo, ki mu je preozka, zato ker je telo zelo zavaljeno.
2728 Vedom |                 so bile hlače prekratke, preozke, neizrečeno smešne. Treba
2729 MimoZ |        brezskrben, popevajoč -- in glej, prepàd pred mano... Kam, o dekletce
2730 Sreca |              glej, razglodano je drevje, preperelo... In silna senca hodi pred
2731 Poet  |          gozdoviti zeleni holmi, v jutru prepevajoči; ob jarku visoki jagnedi,
2732 NaGolg|                   Tak no...!" ~"Glej, še prepiral bi se!" ~Potegnila sta ga
2733 Vedom |              majhne zabave in malomestni prepiri in opravljanja in intrige --
2734 Sreca |         miloščino... In naposled še niti prepisane niso!" ~"Ti jih prepišem
2735 Sreca |                prepisane niso!" ~"Ti jih prepišem jaz." ~"Ne maram! V ogenj
2736 Sreca |                  večer, vzemi jih in jih prepiši, bova že poravnala, kadar
2737 Tinica|                tenko skorjo, razlije se, preplavi vse srce in bolnik zavzdihne,
2738 OPresc|                 in mraz se je vzdigal iz preplavljene ravni, lil je od sivega
2739 NaGolg|                 ni bilo razumeti besede. Preplašen se je vrnil otrok h klopi
2740 Sreca |          prepolne ustnice, svetila so se prepolna lica in tako prijazno in
2741 Sreca |             obleki, široko so se smejale prepolne ustnice, svetila so se prepolna
2742 Sreca |              moja ljubezen in premajhna; preponižen je dar, ki sem ti ga bila
2743 Poet  |                zakaj na cesti umirati je prepovedano iz ozirov na javni promet
2744 Tinica|               licih, rdeče žilice, ki so prepregale njegove motne oči; pogledala
2745 Tinica|                  senca na njen obraz, je prepregla vlažna koprena brezskrbno
2746 Vedom |                svoje priučene zmožnosti. Prepričanje ti je še zmerom kolikor
2747 Tinica|                hodili s tihimi koraki po preprogah od mize do mize so hodile
2748 Zaljub|                fantastično pisana, kakor preproge v spalnici Semiramide, o
2749 OPresc|                blatna steza, tam s travo preraščena, tam z globokimi lužami
2750 Tinica|              tako nenadno končalo, ko je prerezal rdečo vrvco med njima smehljajoči
2751 OPresc|                 tresle, kakor da bi bili preromali večnost, dolgo, strmo in
2752 Sreca |                  ampak zmerom ista pesem preseda človeku! Ideali, neumne
2753 OPresc|                  mogel vzdigniti visoko; presegel je komaj visoki oreh, ki
2754 Vedom |          nadaljeval hlastno in glasno, v presekanih stavkih: ~"In prav je, da
2755 Tinica|                  njenih ustnic se je bil preselil smehljaj na njegove, prav
2756 OPresc|            majhno in nejasno, se je bilo preselilo tja in zdaj je gledalo čemerno
2757 Vedom |                  se je zdrznil, začudil. Presenečena sta se ozrla na Krničarja
2758 Poet  |                  v topli izbi. Popotnik, preskoči jarek! ~Ni več pomislil,
2759 Sreca |                 ne očitam. Morda je bila preslaba moja ljubezen in premajhna;
2760 Greh  |                 Trgal je in zobal, skoro presladke in premehke so bile že jagode;
2761 Greh  |                  cesti navzdol in čaka. "Presneti fant, zaspal je! Ali bi
2762 Vedom |                pogledal z vsem pogledom, presodil z enim samim pogledom, kaj
2763 Vedom |              sorodniki na mrtveca, kadar prespe sedmino. ~Krčma je bila
2764 OPresc|                  šla, počasi, upognjena, prestavljala je noge tako, kakor da bi
2765 Tinica|            Pogledal je na zofo z dolgim, prestrašenim pogledom; slonela je Tinica,
2766 OPresc|               kamenja, med katerim se je pretakala rumena dežnica. ~Poti skoro
2767 Tinica|                  še ni bila ista Tinica. Pretrde so bile črte, preneokretne,
2768 Sreca |                 zgrudil bi se v blato... Prevelika je razdalja med njima in
2769 VTemi |               umolknila. Tudi jok je bil prevesel in preglasen za to čudno
2770 VTemi |                 z nerodnimi koraki, toda previdno, počasi, tipalo je po durih
2771 BrezD |                     Samevalo je drevó na previsokem hribu in kakor s tenko bilko
2772 Tinica|               strah v njegovem srcu, ali prevpilo ga je glasno veselje nad
2773 Greh  |                 si spal, Tone?" ~"Nisem, prevroče je." ~"Kave sem ti prinesla
2774 Sreca |                  je od dolge poti in ves prezebel; rad bi si malo odpočil
2775 OPresc|                                        O PREŠCAH~V teh časih neutešenega
2776 Sreca |                  mize ter ga pozdravil s prešernim nasmehom, ponosno pričakovanje
2777 Sreca |                ulicah; burja je segala s prešernimi prsti v njegovo mahovito
2778 OPresc|               Posedli smo v veži na tla, prešteli hruške in jih razdelili,
2779 Tinica|            nečiste podobe, vračala se je prežeča neumrljiva preteklost. In
2780 Greh  |                je in zadušen vzduh mu je prhnil v lica, duh po netopirjih
2781 OPresc|                izginil. Nebo se je čisto približalo, pogreznilo se je skoro
2782 Greh  |            belimi tačicami, hotela se je približati obrazu in si ni upala. Spustil
2783 Zaljub|                  v širokih kolobarjih je pribrenčala dol in je brenčala okoli
2784 Tinica|             druge ženske strmele vanj in pričakovale njegovega pogleda; težko
2785 Tinica|             durmi, malo sklonjena, kakor pričakujoča, pol prestrašena, pol vesela
2786 Tinica|               Gledal je nanjo ves večer, pričaran je bil na njen obraz in
2787 VTemi |                  so naravnost nanj kakor pričarani. Gledali so in so ga videli
2788 VTemi |                  je sedela Ana mirno, je pričela misliti -- tiste čudne misli,
2789 Greh  |                 vrag!" ~Ali glej, oči so pričele mežikati hudobno, razlezel
2790 OPresc|                 smo bili sredi ravni, je pričelo pršeti. Še bolj pusta in
2791 NaGolg|                 se je, da je hotel časih pričeti razgovor, opravičevati se
2792 Zaljub|                  svoje neumnosti. Predno pričnem, prosim še malo potrpljenja. (
2793 Greh  |            prikazalo se je nekaj črnega, pricurljala je kri. ~Razširjene in svetle
2794 Zaljub|         pijanosti. Njegov slog ni veliko prida in zato pripovedujem v svojem,
2795 Sreca |                 čakal, ali vedel sem, da pridete. Pozdravljeni!" ~Za Barico
2796 Vedom |                tudi tega nisi verjel! -- Prideš in pripoveduješ o življenju,
2797 Zaljub|                  župnik, predno je začel pridigo in vsa cerkev se je useknila;
2798 Greh  |               telo je trepetalo od komaj pridržanega smeha. ~Tone se je sklonil,
2799 Greh  |              opotekel. Mimo obraza mu je prifrfotal netopir, frfotal je okrog
2800 NaGolg|                 iskale opore, prijaznega prigovora, so se povesile in ustnice
2801 Vedom |          naravnost v oči. ~"Iz življenja prihajam, iz življenja!" ~"Kako pa
2802 Sreca |                    Ne srdi se, Franc, da prihajamo; ali sveti večer je in težko
2803 Sreca |               ampak nemogoče je... Morda prihodnje leto..." ~Franc se je poslovil.
2804 OPresc|                 bilo novo življenje, vsa prihodnost je bila tam... ~Stopili
2805 Vedom |                  jih je bila zalučala ob prihodu, in tudi klobuk je bil še
2806 Vedom |                so se mu posmihali. Troje prijateljev je sedelo v kotu za nepogrnjeno
2807 Zaljub|                  misli še po ravni cesti prijateljstva. ~Če je bilo tako -- zdaj
2808 Greh  |            smehljala, ali Tone ni verjel prijaznemu smehljaju; mežikala je dobrodušno
2809 Sreca |                  da me nisi še obdaril s prijaznim pogledom, da se nisi se
2810 Sreca |               mislil doseči, tolsto luno prijemati za tolsti nos! Po blatu
2811 Tinica|          smejočih glasov se je spajalo v prijeten nerazločen šum. Vsa omizja
2812 Greh  |                 ga je groza, ni je mogel prijeti. ~Šel je dalje, da bi poiskal
2813 VTemi |                utihnilo, da bi ne motilo prijetnih korakov. Ali so bili koraki?
2814 Zaljub|                  se zaljubim vanj, da me priklene, goljufanega sužnja, na
2815 Vedom |                  začetka, od začetka!... Priklical je predse znane osebe, da
2816 Tinica|         hvaležnosti..." ~Hotel je siloma priklicati tisto kratko spomlad, ali
2817 Greh  |             plašni glasovi sredi tišine; prikradli so se bili skozi presledke
2818 Zaljub|                obraz, nekaj hudomušnega, prikritega mu je švignilo preko ustnic,
2819 Pozdr |                 je dihal iz teles, komaj prikritih s pohotno obleko. Neba ni
2820 Sreca |            temnostrmeči nad vodo, je bil prilepljen le sen balkon, lastovičje
2821 Vedom |                      Da. Prav zdaj mi je prilika ugodna, da dobim službo,
2822 Zaljub|                  sem se nekoč prav dobro priliznil neki ženski, ali ko je izvedela,
2823 Sreca |                on pa je suženj, kamor ga primeš! -- Ne maram več orožja
2824 NaGolg|                  par umazanih otrok. Tam pripeka sonce z največjo silo. Leni,
2825 VTemi |                 v svet, bogve kam. Pa se pripelje mimo lepa kočija in iz kočije
2826 Greh  |                krvavele. Plezal je in je priplezal do vrha. Stal je na hribu,
2827 NaGolg|             desni, na levi zapiha veter, pripodi se oblak prahu in kakor
2828 Vedom |               plamenu; mirno, leno se je pripogibalo rumeno klasje -- mirno,
2829 Zaljub|                sem jo goljufal... ~In on pripoveduje. ~* ~Nisem je še poznal,
2830 Zaljub|                  ni veliko prida in zato pripovedujem v svojem, ki je priznano
2831 Sreca |              vedi! Pratike, molitveniki, pripovesti za narod in za mladino --
2832 Sreca |                 Na, pij čaja! Vse smo že pripravili: poglej to mizo! Prišli
2833 Sreca |                 so se mu tresle. ~"Teta, pripravite mi posteljo!" ~Ozrli so
2834 Sreca |                kakor po lojevi sveči... ~Pripraviti sem se hotel pošteno za
2835 Vedom |                  pri magistratu in se je pripravljal neprestano, da bi študiral
2836 Vedom |                 in vabi snov, ki bi bila pripravna za roman: obširna in pisana
2837 LepaV |                  duri so se samo narahlo priprle. ~******** ~
2838 Pozdr |               dolge procesije, dokler ne priroma trudna duša do pisane jopice,
2839 VTemi |                 mati; šest je že morda. ~Prisedla je k mizi, da bi igrala
2840 Tinica|                  po vrsti, kakor so bile prisijale iz mrtvega platna: Tinico
2841 Vedom |                 ukrotil misli, da bi jih prisilil na pot, ki jo je bil začrtal.
2842 Greh  |          prislonjena. ~-- Ali sem jo bil prislonil, ali je nisem bil vrgel
2843 Greh  |                  Ob durih je stala deska prislonjena. ~-- Ali sem jo bil prislonil,
2844 Vedom |              takta bi ji bil pa vendarle prisodil, da bi vsaj mojega prijatelja
2845 Sreca |                 dne! Spal bi morda in se prispal v večnost! Vzdrami se, prijatelj,
2846 Pozdr |             slovensko kletvico, dolgo in prisrčno kletvico... in zasmejala
2847 Vedom |                  se in kakor studenci bi pritekli rdeči curki od vrata doli,
2848 NaGolg|             vrnil otrok h klopi in se je pritisnil k sestri. Ona se je komaj
2849 VTemi |               obšla Ano; sklonila se je, pritisnila je ruto k prsim in je hitela
2850 Sreca |                     tam spodaj se nič ne pritožujejo nad slabo kupčijo..." ~Nadaljeval
2851 Greh  |                  ki je bilo samo ohlapno pritrjeno na ročniku in se je vrtelo.
2852 Vedom |                  pošteno ceno samo svoje priučene zmožnosti. Prepričanje ti
2853 VTemi |              odprtimi očmi. In oči so se privadile, razločevale so zmerom bolj,
2854 OPresc|                se niso hotele premikati, privezane so bile na dolgo vrv, morale
2855 Sreca |              zapihala burja, Franc Riba, privihaj si ovratnik!... ~Zelo sem
2856 Sreca |                 v dolgi suknji, ovratnik privihan, v levici klobuk, v desnici
2857 NaGolg|              fant s predrznim obrazom in privihanim nosom in je potegnil hudodelca
2858 Vedom |                je sedel ob oknu Govekar, privzdigal obrvi ter si brisal naočnike... ~
2859 MimoZ |                je zibalo telo, levica je privzdigala krilo do kolena... Začudil
2860 Vedom |                je vzel pipo iz ust in je privzdignil visoko rdeče obrvi. ~Krničar
2861 Zaljub|                 in fino, moja lepa dama, privzdignila je krilo do gležnjev in
2862 Zaljub|             slučajno se ji je krilo malo privzdignilo in videl sem njeno nogo
2863 Vedom |           načrtov?" ~"Nič jih nimam!" je priznal Jakob, nato pa se je domislil. ~"
2864 Zaljub|                  slovenščino -- danes je priznan literat; kadar umrje, pojde
2865 Zaljub|                zato ker sem vkljub svoji priznani duhovitosti zelo neokreten
2866 Zaljub|             pripovedujem v svojem, ki je priznano lep. Še vsi kritiki so ga
2867 Greh  |           cerkovnik v zakristiji. Luč je prižgana. Tam stoji in pospravlja
2868 Greh  |                  in je občinski sluga že prižigal petrolejno svetilko na oglu. -- ~--
2869 Greh  |                ne bo stal nikoli tako na prižnici, v talarju in beli čipkasti
2870 Greh  |              hodniku in je odprl duri na prižnico. Velika in tiha je bila
2871 Pozdr |                  romajo neprestano dolge procesije, dokler ne priroma trudna
2872 Pozdr |                  kjer je bilo veselje na prodaj, da bi si poiskal prijetno
2873 Sreca |               svoje pesmi." ~"Ne bom jih prodajal nikomur -- in, kaj misliš,
2874 Vedom |               navade, da bi lazil suh po prodajalnicah ter izpraševal: Koliko stane
2875 VTemi |                  rumenim plamenom, ki je prodiral komaj skozi dež in noč.
2876 Tinica|                 so gledale, ali komaj so prodrle skozi senco, ki je bila
2877 Zaljub|                 jih bo zložil ta ali oni profesor. Nekdo drugi se je odlikoval
2878 Sreca |                  nepotrebnem lajšal delo profesorjem lenuhom! In kar je glavno:
2879 Tinica|                je prikazala dolga svetla proga; senci sta bežali, omahovali,
2880 Vedom |          spoštoval tisto klado robato... Proklete sanje!" ~Jakob ni poslušal
2881 Poet  |           prepovedano iz ozirov na javni promet in na dostojnost. ~Dalje
2882 Sreca |                 domu... ~* ~Kako nečedno propada to polmrtvo truplo kako
2883 Pozdr |                  kletev, ti grb na ščitu propalega plemenitaša: zazvonili bodo
2884 Sreca |        trepetajoče moje iztegnjene roke, proseče in darujoče. Nič ti ne očitam,
2885 Sreca |                   je zaklical Gorjanec s prosečim, mehkim glasom, kakor da
2886 Vedom |               preko prsi... lovile bi in prosile drobne roke, iztegali bi
2887 Greh  |              poslušali, kako je cvililo, prosilo in kako je butalo ob tla.
2888 Greh  |                mačka, mačica? Ali nič ne prosiš, ali te nič ne boli? No,
2889 MimoZ |                  visoko, kakor da bi m‚l prosó. Na njegovem obrazu ni niti
2890 Sreca |                saj je cesta še prazna in prostora je še dovolj!"... ~Resnično,
2891 Greh  |                kolobarju naokoli po vsem prostornem podstrešju in naposled je
2892 OPresc|              malhe so se polnile. V neki prostorni veži smo sedeli na klopi
2893 OPresc|              izgubil v svetu, ki je tako prostran. Postala sva pred sosedovo
2894 Vedom |                  poti, kraj polja, sredi prostranega travnika gruča temnih hrastov,
2895 MimoZ |                se bila posušila bilka na prostranem travniku... Kam si se napotil,
2896 Vedom |                  klobuk, kratke hlače in prozoren havelok, ki je vihral v
2897 MimoZ |               vrat; lahke bluze, svetle, prozorne, z rokavi tesnimi ob ramenih,
2898 Vedom |                  kakor da bi sijal skozi prozorno kožo plamen iz krvi, iz
2899 Sreca |                  Ali usliši, Franc, mojo prošnjo, ne hodi odtod; bolan si
2900 Vedom |               senci. Stopala je lahno in prožno, telo se je zibalo, kipelo
2901 NaGolg|                 gumbov, srajca odprta do prs in že začrnela, hlače prekratke
2902 VTemi |                 je, pritisnila je ruto k prsim in je hitela domov. Opotekala
2903 Sreca |                 bi se bila zgenila mrtva prst, dvigala se počasi široka
2904 MimoZ |              kloni glava, komaj vidim še prste visoko iztegnjene roke;
2905 Zaljub|              nobenega natakarja. Namizni prti so bili umazani in oprašeni
2906 OPresc|                  sredi ravni, je pričelo pršeti. Še bolj pusta in otožna
2907 Greh  |              kako je ubil Martin mladega psa. Tam zunaj ga je ubil, ob
2908 Sreca |                dol, poslovil se z odurno psovko... Viharja ni bilo tisti
2909 Vedom |              Krničar trdo. "Varuj se! Ta punca je -- vedomec..." ~Jakob
2910 LepaV |                  bodo romale naposled po pustih klancih v dolino. ~Vzdignile
2911 Greh  |                  božjo voljo! Tam sem jo Pustil, čisto očitno, sredi podstrešja
2912 Sreca |                  In zdaj ne misli, da te pustimo stran! Pri nas ostaneš,
2913 MimoZ |                   ker me je bilo sram te pustosive osamljenosti in sem se umaknil
2914 Tinica|          predmestje, kjer je živel kakor puščavnik. Izbica, ki si jo je bil
2915 OPresc|                 klopi za mizo, jedli smo pšeničen kruh in pili mrzlo sladko
2916 Sreca |               misliš, da nisem za nobeno rabo? Ceste bi šel pometat, če
2917 Vedom |                  in imenoval se je rajši Radoslav -- je bil poet in je nosil
2918 Tinica|               prestrašena, pol vesela in radovedna... ~Tudi tisto noč je bil
2919 Sreca |                  in ki si ga bila zadela radovoljno? Tako veliko je tvoje srce
2920 Vedom |               življenje je bilo neokusen ragú: nizko vsakdanje trpljenje,
2921 Vedom |              bistrih oči in kakor struna rahlega čuta, da bi jih opazil in
2922 VTemi |                  je ovila okoli glave in ram. ~Tončka in Tine sta videla,
2923 Tinica|                kar mu je ležalo težko na ramah ter ga tiščalo k tlom...
2924 LepaV |                  je zdrknil ovratnik raz ramena in duri so se samo narahlo
2925 Sreca |                 je roke in skomigal je z rameni. ~"Resnično mi je žal, dragi
2926 Sreca |               misel bolnika, pokritega z ranami, v bridkosti vzdihujočega?
2927 LepaV |              vstane pomlajen, ali drobne ranice grizejo, ni zdravnika zanje,
2928 Sreca |                  plazila bi se leno moja ranjena duša po cesti, od dežja
2929 MimoZ |               neprestano, vse že trudne, ranjene. Spoznal sem jih, ki sem
2930 NaGolg|          krepkejše, tako da je podrsal z ranjeno nogo po prahu. Oči, prej
2931 OPresc|                  pred jarkom in strah je rasel v nas, dvigal se je v grlo,
2932 Sreca |            hvaležnim nasmehom na te moje raskave roke, ki so skrbele zate.
2933 OPresc|              mirna, šopi visoke trave so rasli iz nje in tudi spodaj je
2934 VTemi |                klilo je neprestano in je raslo in je vzcvetelo. ~Morda
2935 Sreca |                  v soncu; iz zemlje same raste stotisočera luč, na drevju
2936 LepaV |                 zelenemu oknu, tja, kjer rastejo rože in kjer gledajo izza
2937 Greh  |                  je naokoli. Potok pa je rastel, že so se bočili majhni
2938 Poet  |                 blatu sledovi korakov in ravnal se je natanko po njih. Tisti
2939 Greh  |                   že takrat bi bil moral ravnati vse drugače. --  Plazil
2940 OPresc|            Deževalo je močneje v tenkih, ravnih curkih. Luže so bile zmerom
2941 OPresc|            vzrastel hrib med nami in med ravnino, ki je bila naš pusti dom,
2942 Sreca |              pisanih misli ter gre svojo ravno filistejsko pot; služi si
2943 Tinica|                 temveč če bi bil živel z ravnodušno zavestjo tisto vsakdanje
2944 Pozdr |      nadživljenjske radosti do nezavesti razbičano življenje in žareča luč
2945 Pozdr |              Danes in nikoli več!" -- in razbili bodo ščit... ~Izpraznjena
2946 Sreca |                 tisto dunajsko razstavo! Razbilo se je vse..." ~Franc je
2947 VTemi |            nasproti je bilo dvoje oken z razbitimi šipami; tudi ogledalo, ki
2948 Pozdr |                mi je bilo kakor pijanemu razbojniku, -- da bi se razjokal najprej
2949 Sreca |              glavo po beraško sklonjeno, razcapan in zmrzujoč. "Teta Mara,
2950 MimoZ |                gnečo... Že je raztrgana, razcapana njegova odpeta suknja, cunje
2951 OPresc|                 od hiše do hiše, berači, razcapani popotniki. Ljudje so jih
2952 Sreca |                  v blato... Prevelika je razdalja med njima in preveč so nerodne,
2953 Sreca |               kaplja! Zakaj cilja ni... ~Razdalje samo sto korakov, samo petdeset
2954 OPresc|                   prešteli hruške in jih razdelili, spravili vse skupaj v vreče
2955 Greh  |               njegov mlajši brat je spal razgaljen in je smrčal. Od stene do
2956 Sreca |                 po obrazu, mokre so bile razgaljene prsi... In zgrudil se je
2957 Zaljub|                 bodo jutri šolska berila razglašala njegovo slavo? Pljuvalnik
2958 Sreca |                 deblo, ob gozd, -- glej, razglodano je drevje, preperelo...
2959 LepaV |                 črvi glojejo neprestano, razglojejo srce in lice. Zavzdihnila
2960 Sreca |            omahne -- ali dobro je, da so razgnane tiste svetle megle, dobro
2961 LepaV |                toplo in prijetno, sta se razgovarjala o lepih stvareh, o samih
2962 Vedom |           Krničar drugače ni maral takih razgovorov. ~"Zasnoval sem dramo iz
2963 Vedom |                 sredi neizmernega polja, razgrapana, osušena; rdeči ilovnati
2964 Vedom |              ravnem polju, po razpokani, razgrapani poti? Ko lije kakor goreča
2965 Vedom |                  hudega. Živeti hočem!" ~Razgrel se je bil, in ko je govoril,
2966 Vedom |                 smešno, pol prijetno. In razgreval se je ob tem, žalostil in
2967 Pozdr |     Pripovedovala mi je svojo pot, tisto razhojeno in dolgočasno pot -- podobno
2968 OPresc|                 beraška je dejal!" se je razjezil Tone, hotel se je spustiti
2969 Sreca |            veselje, da me objameš ter se razjokaš nad menoj. Povrnem se s
2970 Zaljub|              imel svoj grajski dom, tako razkošen in bogat, kakor ga ni imela
2971 Greh  |                pričele mežikati hudobno, razlezel se je obraz in se je smejal
2972 Sreca |           obviseli žarki, zlati cvetovi; razlili so se preko široke ceste,
2973 OPresc|                   vso svojo jasno luč je razlivala mavrica nanj. ~Razširila
2974 VTemi |             pragu je stala velika senca, razločevali so zmerom bolj in zmerom
2975 VTemi |             zmerom bolj, ali vse, kar so razločile, je bilo strašno. Tam je
2976 Vedom |                  svetlejša niansa, komaj razločna nenaravno rdeča luč, kakor
2977 Greh  |                 je zmerom bolj in zmerom razločnejši je bil... ~Strah ga je bilo,
2978 Sreca |                stopnicah, zmerom bolj so razločni, bližajo se... Vstani zdaj,
2979 Sreca |                ki me kličejo pod oknom z razločnimi, prijaznimi besedami? ~"
2980 Vedom |                  pač odgovoril, če bi mu razložil svojo stvar? "Tepec!" bi
2981 NaGolg|                   opravičevati se morda, razložiti svojo stvar. Ali ob prvi
2982 Sreca |                steza, trnjeva meja se je razmaknila, široka bela cesta se je
2983 Sreca |              nadojila z mlado močjo!... ~Razmaknile so se mu rame, razprostrl
2984 LepaV |                hreščali koraki na pesku, razmeknili so se na vrtu rosni grmi
2985 Vedom |            pisana slika naših političnih razmer..." ~Govoril je zmerom počasneje
2986 Sreca |           dandanes slovenske knjigotržne razmere. Poglejte tja, no, poglejte!
2987 Sreca |              odgovarjal je samo napol in razmišljen. Pogledal je časih na uro,
2988 Tinica|              ostavil predmestje z veselo razmišljenimi koraki ter blodil zunaj,
2989 Sreca |                  duša po cesti, od dežja razmočeni, skoz žalosten meglen večer.
2990 Sreca |               drobne kaplje so padale iz razmršene brade. Deževalo je zunaj,
2991 Zaljub|                najponižnejši hlapec. Ali razodenem ti lahko po pravici, da
2992 Tinica|           zelenim rožmarinom je skoro že razodeval, pač še jecljaje, šele polrazumljivo,
2993 Tinica|              nemirne in plašljive ter so razodevale svetu stvari, ki ne brigajo
2994 Sreca |                   dokler ne ugasne in ne razpade." ~"Žival! In zdi se ti,
2995 NaGolg|             Neprestano žge sonce, težak, razpaljen je vzduh; tenke sence, ki
2996 Vedom |              njegovem čelu, lica so bila razpaljena, upala in ustnice so se
2997 NaGolg|                potegnil je spretno in je razparal hlačnico prav do stegna.
2998 OPresc|                  jo zakrpal, ker je bila razparana. Zunaj je zaklical Lojze
2999 NaGolg|                 in na eni nogi do kolena razparane. Noge so bile bose, zelo
3000 Greh  |               zakajen in črn. V kotu pod razpelom je sedela mati za mizo,
3001 Greh  |                   kjer je visel na križu razpeti Kristus, in je bežal na