Chapter

3002 Tinica|                da so zapluli preko ramen razpleteni lasje. ~Komaj ozrla se je
3003 OPresc|               lepo diše; rjava skorja je razpokana kakor pri pogači... Da,
3004 Vedom |                ustnice so bile debele in razpokane. Tako je hodil po svojih
3005 Vedom |                   In po ravnem polju, po razpokani, razgrapani poti? Ko lije
3006 NaGolg|           kričali, od daleč se je glasil razposajen krohot. Zavili so okoli
3007 Pozdr |               veselje. Od desne, od leve razposajena godba; pisano barvani, v
3008 Pozdr |              razposajeno pesem po taktih razposajene godbe in celo moj obraz
3009 Pozdr |                se igrajo odkrhle veje na razposajenih valovih... Na tvoje zdravje,
3010 NaGolg|            brazdajo z rokami po njem. Ne razposajenosti, ne smeha; časih krik, glasen
3011 Vedom |              telesa. ~"Glej, zdaj sem se razpravila. Sedi na divan in izprašuj
3012 Greh  |                  je bil miren, prijazen, razprostiral se je na ono stran v daljavo,
3013 OPresc|                  da je ravnina, ki se je razprostirala tam, čisto blizu pod nami,
3014 Poet  |                 sonce nekoč, ali se niso razprostirali zeleni travniki naokoli,
3015 OPresc|                  Samotna pokrajina se je razprostrla pred nami. Zgodilo se je
3016 Tinica|              umikala; šel je proti nji z razprostrtimi rokami, omahnil je in je
3017 Vedom |                misli kakor jata golobov, razpršile so se na vse strani. Na
3018 Sreca |               ves naguban, kakor z nožem razrezan. Tudi teta Mara je bila
3019 Greh  |                 Tone je stopal počasi po razritih, kamenitih tleh; obok se
3020 Tinica|             oblekah, sončne pokrajine in razsežni parki, mlada, komaj zavedna
3021 Sreca |                odprl hrupoma okno. ~"Kdo razstavi? Kdaj? Kje?" ~"Nič drugega
3022 Sreca |               Nič ne bo s tisto dunajsko razstavo! Razbilo se je vse..." ~
3023 Greh  |                so bile njegove oči in so razsvetlile noč, tako da se je vrnil
3024 Tinica|                   Gledišče je bilo žarko razsvetljeno, vse pozlačeno in belobleščeče.
3025 MimoZ |                    kakor sončni žarki... raztopilo bi se človeku srce... Silni
3026 OPresc|                  Srečali smo na kolovozu raztrganega vagabunda in bežali smo
3027 Zaljub|               hinavski kavelj so obešali raztrgano suknjo svoje neumnosti.
3028 Sreca |               Kaj ne razumeš ničesar?" ~"Razumem -- pa saj ne bodo nič opravili!
3029 Sreca |              razumeš, Barica, ali toliko razumi, da moram odtod!" ~Gledala
3030 Sreca |               njenih in v njenem mirnem, razumnem pogledu je bil izraz človeka,
3031 Sreca |                brezoblična, brezkoristna razvalina!... ~Stopil je k postelji
3032 Vedom |                 zadovoljne obraze, se ni razvedril. Pogladil se je z roko po
3033 Sreca |             upala roka! ~"Zakaj te je to razveselilo? Tako si mislim jaz: zgane
3034 Greh  |             pisanih barv. Prišle so, ali razveseliti ga niso mogle. Sanjal je
3035 OPresc|                  je razširila nenadoma v razvožen, blaten kolovoz. "Tam je
3036 OPresc|                je bila tukaj široka, vsa razvožena in tako blatna, da je škropilo
3037 Greh  |              tlom... ~Romal je križem po razvoženih kolovozih, po ilovnatih
3038 Vedom |           razlije po izbi vonj pomaranč, razvrščenih na polici. Nikakršnega opravka
3039 Pozdr |                  sklonil, moje oči so se razširile od začudenja in radosti,
3040 Greh  |             črnega, pricurljala je kri. ~Razširjene in svetle so bile njegove
3041 Sreca |          oproščenja, zato ker sem te bil razžalil! Zdaj si razumela -- kakor
3042 VTemi |                koraki, in ko so se misli razžalostile, so koraki utihnili. ~Od
3043 Sreca |                  Umori ga in ga ozdravi. Razžene mu megle, tako da pogledajo
3044 Tinica|            gledal obraz iz bujnozlatega, rdečekričečega bogastva. ~Zasmejal se je
3045 MimoZ |                 ki so se svetile v čudno rdečem plamenu, kakor da bi gorele.
3046 Greh  |                   Naslonil je komolec na rdečežametno blazinico in je gledal navzdol.
3047 BrezD |             pesmi... in vitko dekletce z rdečimi lici in velikimi očmi...
3048 Zaljub|                  lune; lepo se mi pod in rečem ti, da bi mi bilo malo sitno,
3049 Zaljub|              spreminjajo. Koliko jih je, recimo, ki so danes tako nevedni
3050 Sreca |                  mu je bila jako zrasla, redka je bila in zmršena. ~"Kaj
3051 BrezD |                  suknjo in ni bil obrit; redke rumene kocine so mu poganjale
3052 OPresc|               vzdramil. Sonce je sijalo, redki, nemirni jesenski oblaki
3053 Vedom |                 človek sivkaste polti in redkih besed. Oženjen je bil, imel
3054 BrezD |                skrbno počesano, nekoliko redko brado. Dokopal se je bil
3055 Zaljub|                 priliki me je počastil z redom vzhajajoče lune; lepo se
3056 OPresc|                da smo hodili v drugačnem redu: Hanca je hodila spredaj.
3057 Sreca |               zmočenimi perotnicami moje reformatorske želje! Glej, v tako klavrn
3058 Pozdr |                   kako siromašen je tvoj register v primeri z bogastvom naših
3059 Tinica|                  obsodba hinavstvo. Lepo rejen bi bil danes, rdeč in vesel,
3060 Pozdr | globokopremišljeno duhovitostjo romanske renesanse!... Vzcvetala si, cvetka
3061 NaGolg|                  bila zelo mirna in zelo resna. Ozrla se nista nikamor;
3062 NaGolg|             ustnice pa so bile napete in resne. ~Od daleč se je oglasil
3063 Sreca |                  rami. Obraz njen je bil resnejši in zrelejši; iz žalostnih
3064 Zaljub|                mogel zadosti nazmerjati; revskal je nad njo, kadar jo je
3065 Tinica|         vztrepetal je vdrugič. V srcu je rezala bolečina, ustnice pa so
3066 VTemi |            hreščeče, ubite udarce, ki so rezali v tišino kakor s skrhanim
3067 Tinica|                jame, in ko je gledal, je rezalo še globlje v lica, so padale
3068 Vedom |              dalje in njegov glas je bil rezek, njegove oči so se svetile. ~"
3069 Vedom |                  Krničarjevo vprašanje z rezkim glasom in kakor strah in
3070 Sreca |           človeku! Ideali, neumne sanje, reševanje naroda itd., mizerija, jetika,
3071 Sreca |                   Tudi jaz sem nameraval reševati svoj narod, na tisti posebni
3072 Sreca |                  bi rešil, kolikor je še rešiti mogoče; veliko ni več. Kajti
3073 Sreca |                in smešni način, kakor ga rešujejo v svojih otročjih sanjah
3074 Sreca |                 v blato, preko pokrajine reže veter s silno koso; že je
3075 Zaljub|          lažnivost! Nebo je jasno, kakor ribje oko, beli oblački plavajo
3076 OPresc|                oni strani ob stezi kakor ribniki velike luže; voda je bila
3077 Zaljub|                  in sva se sprehajala po Ringu. Zdaj je nekoliko odebelela
3078 MimoZ |                  varuh! Naj bi se ne bil rinil v gnečo... Že je raztrgana,
3079 Tinica|                   roka se je tresla, ali risala je odlično, s slastjo, skoro
3080 OPresc|                 so, rumeni in lepo diše; rjava skorja je razpokana kakor
3081 Sreca |           večernimi sencami. Pod težkimi rjavimi lasmi kloni glava, kloni
3082 Vedom |                  bilo tiho. Na odejo, na rjuhe, na tla je lila kri iz njenih
3083 Vedom |                sem spoštoval tisto klado robato... Proklete sanje!" ~Jakob
3084 Sreca |                njemu in mu je obrisala z robcem potno čelo. Okrenil je mukoma
3085 Sreca |               levici pa molitvenik v bel robeč zavit. Pozdravljena sreča
3086 Poet  |                 da se je iztegnila dolga robida ter ga oprasnila nalahko
3087 Poet  |                  za nasutim kamenjem, za robidami, prijazno belo hišo z zelenimi
3088 Greh  |                  ustnice so bile črne od robidnic. ~Že je bil blizu doma,
3089 Greh  |                so rasle visoke robide in robidnice so bile že črne in sočne.
3090 Greh  |                 še mehki in se niso dali robkati; robke so bile še zelene
3091 Greh  |                 in se niso dali robkati; robke so bile še zelene in sočne. ~
3092 Greh  |              tako da je udaril z ostrini robom. ~In ko se je nato sklonil
3093 Zaljub|            oblakih oranžni in škrlatasti robovi -- sem se nenadoma domislil.
3094 Sreca |                 sosednje hiše; skoraj ob robu strehe je stal visok in
3095 Greh  |                samo ohlapno pritrjeno na ročniku in se je vrtelo. Ves umazan
3096 Pozdr |                  očeh nekega slovenskega rodoljuba, ki sem ga bil srečal zadnjič
3097 MimoZ |            suknji, z zlatimi naočniki in rodoljubno brado vzdiga kolena posebno
3098 Sreca |                glej, zrasla je ljulka na rodovitnem polju; stopi na travnik, --
3099 MimoZ |                 čas je blizu, tovariš od rojstva! Tudi v mojem srcu ni več
3100 Greh  |                 zdaj nikoli več. -- ~"Ob rojstvu sem te obljubila Bogu in
3101 OPresc|                  nas bil kdo potegnil za rokav. ~Nismo še hodili dolgo,
3102 Tinica|             ozkoličnim modelom bluze ali rokava, celo ovratnika jim ni odpenjal... ~
3103 LepaV |             padla na pesek majhna dišeča rokavica. Sklonil se je in se je
3104 VTemi |                stresel in udaril z močno rokó, se je odprlo okno na stežaj.
3105 MimoZ |           dozdeva, da popotuje neumorno, roma naravnost proti cilju, kakor
3106 Sreca |                  Okostnik brez življenja romam po ulicah, pijem čaj, berem
3107 Pozdr |          globokopremišljeno duhovitostjo romanske renesanse!... Vzcvetala
3108 Zaljub|             ljubezen v tem, tista neumna romantična ljubezen, ki polni srce
3109 Tinica|                 čisto zrcalo in v zrcalu romantično življenje, čudopisan svet,
3110 Vedom |          vsakdanje trpljenje, namišljena romantika, omahujoča, trepetajoča
3111 Vedom |                  životarjenje brez vsake romantike, ali koketiral je ž njim
3112 Vedom |                 bilo, da si je domišljal romantiško Golgato, drugače bi bil
3113 Pozdr |             valovih... Na tvoje zdravje, romarica pobožna! Domovine sem iskal,
3114 Pozdr |                raskav -- vse tiste uboge romarice imajo raskav glas -- in
3115 OPresc|                Ko smo se vozili domov na ropotajočem kmečkem vozu in smo spali,
3116 Greh  |                 ležala v dolini bela, od rose in jutranjega sonca umita.
3117 BrezD |                   ki je bila na njih vsa rosna, ljubezniva lepota njegove
3118 LepaV |                 razmeknili so se na vrtu rosni grmi in so zašumeli. "St!"
3119 MimoZ |         polrazcvela dekletca z velikimi, rosnimi očmi, polnimi ustnicami --
3120 MimoZ |                  hitite, dekletca mlada, rosnooka? Postoj, -- kam se je bil
3121 MimoZ |                 bil za dekletcem mladim, rosnookim. Toda glej, zmerom bolj
3122 MimoZ |                   Kam, o dekletce mlado, rosnooko?... Ugasnil je bil nečisti
3123 Pozdr |                zasvetilo -- na pohlevnem rožastem traku je visela srebrna
3124 Tinica|                  ob desni, pa je zelenel rožmarin. Mehka, trepetajoča boja,
3125 Tinica|                 pesmijo in tihim zelenim rožmarinom je skoro že razodeval, pač
3126 OPresc|                  smo morali ves prvi del rožnega venca; Tone pa je bil opazil,
3127 OPresc|              tenek zvon. Hanca je molila rožni venec. ~In hipoma nam je
3128 VTemi |              niso hotele izginiti. Velik rumen kolobar je bil na mizi,
3129 Tinica|                  mati, dobra ženska, kos rumenega kolača, pečenega Tinici
3130 VTemi |                gorela svetilka z majhnim rumenim plamenom, ki je prodiral
3131 Sreca |           polmrtvo truplo kako počasi se ruši ta brezoblična, brezkoristna
3132 Tinica|               divje življenje samo ga je rušil strah pred tem življenjem:
3133 Tinica|               prestrašen krik, zibala in rušila se je izba pred njim, zgrudil
3134 Pozdr |                  v spominu. "Nekad bilo, sad se spominjalo." In zazdelo
3135 OPresc|                   naokoli pa gozd samega sadnega drevja. Po dolinah, po hribu
3136 Sreca |                  visok in tenek dimnik s sajastimi linami in sajasto strešico,
3137 Sreca |             dimnik s sajastimi linami in sajasto strešico, kakor da bi nosil
3138 Sreca |                 Oblečen je človek v črno salonsko suknjo, ki mu je preozka,
3139 Greh  |           stebrih, na zidu, na klopeh je sameval žarek večerne svetlobe;
3140 BrezD |           prejšnjim čisto nič podobna... Samevalo je drevó na previsokem hribu
3141 Poet  |              ugledal časih sredi deževne samote, ob grapavem klancu, za
3142 Greh  |                 tej žalostni, brezkrajni samoti. ~Ko je šel Tone mimo velikega
3143 Tinica|               Tinica!" ~Že so bile ulice samotneje, temneje, pot se je vila
3144 Greh  |                je šel počasi po neznanem samotnem klancu, ki se je bil vzdignil
3145 Vedom |         trepetajoča slabotnost, predrzna samozavest in laž, laž, laž... ~Ženski
3146 BrezD |                 je gnetel kakor testó -- samujočega, omahujočega. Samo časih,
3147 Sreca |                   Poženi, voznik... Hej, sani drčijo jadrno po veliki
3148 Zaljub|               človek bi si mislil, da ne sanja o drugem, nego o čokoladi,
3149 Sreca |            poslopij, v mraku težke sanje sanjajočih? Ta pogled tvoj, Barica,
3150 Tinica|                 in skritostrasten bujnim sanjam, ki so prihajale iz tistih
3151 Vedom |         življenje kaj opravila s tistimi sanjami in s tistimi nadami, ki
3152 Vedom |                  tobak, in ki je drugače sanjaril po dolge dni udobne lene
3153 Vedom |               ulicah! In če bi bil v tem sanjarjenju napravil bogve koliko lepega,
3154 Vedom |                skoro top -- obraz poeta; sanjavo in zaspano so gledale sive
3155 Vedom |               ali koketiral je ž njim in sčasoma si je nalagal na glavo mučeniško
3156 Sreca |                 malodušno srce vsakdanje sebične sreče! To si ti, ki sem
3157 Vedom |                  mu je bil razoran kakor sedemdesetletnemu starcu. ~"Ne boš se izprehajal
3158 VTemi |                je dotaknil z mrzlo roko. Sedimo za mizo in se stisnimo skupaj." ~
3159 NaGolg|           delavcev; top obraz, tope oči. Sedita morda že od jutra in bosta
3160 Vedom |                 na mrtveca, kadar prespe sedmino. ~Krčma je bila vsa zakajena,
3161 Tinica|                veselo so se svetile oči. Segla sta si v roke in dolgo je
3162 Sreca |             odtod? Držali bi me radi? Da segnijem, da poginem v tem brlogu?" ~
3163 NaGolg|                 rokami. Obraz je kakor s sekiro iztesan, krepak in surov;
3164 Greh  |                kameniti križ nad fasado. Sel je naravnost tja, in ko
3165 Vedom |                  ga za varne duri; -- na semenj ž njim! Zgodi se lahko,
3166 Zaljub|                kakor preproge v spalnici Semiramide, o da bi se pisal baron
3167 Tinica|                mati čaka." ~"Med njunima sencama, prej tesno spojenima na
3168 Vedom |                batistom. Rdeč sončnik je senčil obraz in tako je trepetala
3169 Pozdr |                 sem iskal, tiste sladke, sentimentalne domovine, ki jo ljubim v
3170 Pozdr |                 plavih las in moje ubogo sentimentalno srce je vztrepetalo... Že
3171 Sreca |                 zemlje, da bo zazorelo v septembru vsepovsod kipeče bogastvo.
3172 OPresc|              umirajočemu. Lojze je hotel sesti v travo ob poti, da bi si
3173 OPresc|                 Z njim je prišla njegova sestra Hanca. Najmanjša je bila
3174 VTemi |                je bil obraz njene mlajše sestre; živo so se svetile oči
3175 Sreca |                  pozno je že in skoro bo setev zamujena!... ~Balkon se
3176 Pozdr |             Trojice, veter je zapihal od severne strani in je odnesel s sabo
3177 OPresc|               zmerom v isti smeri, proti severu. Podajali so si roke in
3178 Sreca |                    Ko je sedel, da bi si sezul čevlje, mu je glava omahnila,
3179 Sreca |              njim, plava nad njim. Kamor seže, kamor leže senca, zatemni
3180 BrezD |              bela... vsako minuto gre za seženj od mene in bojim se, da
3181 Greh  |                   Na podstrešju pa se ni shladilo; zaduhlo je bilo kakor prej
3182 Poet  |                            POET~Komaj je shodil, ves še majhen in šibek
3183 Vedom |         nenaravno rdeča luč, kakor da bi sijal skozi prozorno kožo plamen
3184 Sreca |          leskečejo bele električne luči, sijejo mi skozi okno kakor spomladanski
3185 MimoZ |                najgostejša -- kakor muhe silijo k luči! In zasijala je luč
3186 Vedom |              biti pošten mrtvec, nego se siliti po nepotrebnem v tisti pisani
3187 Vedom |                   kjer si bil -- tako pa siliš drugam in zdaj si priklenjen.
3188 Tinica|                 se je postaral ob vsakem silnejšem čutu, ob vsaki močni želji,
3189 Sreca |                Glej, kako je ranjen tvoj sin!... ~Kozarec vode bi rad
3190 Greh  |              hiša je bila vsa v senci in sinje sence so plavale že tudi
3191 Tinica|            klobuk z veliko rdečo rožo in sinjim trakom, ki je padal zadaj
3192 OPresc|                si roke in so se spajali, sinjina se je izgubljala, kakor
3193 Zaljub|                 gostilnici sem ga dobil, siromaka, in zabolelo me je srce,
3194 Pozdr |                   Kako maloobsežen, kako siromašen je tvoj register v primeri
3195 Zaljub|             nerodno! O, da bi bil sladki sirup na mojem jeziku, o, da bi
3196 Zaljub|             začetka, zato da ne bom imel sitnosti pozneje. ~Zaljubil se je
3197 Poet  |             vrnil se morda; na vzhodu je sivelo nebo. ~Bilo je prvikrat
3198 BrezD |             vrtovih -- v žarkem soncu, v sivem dimu venečih, umirajočih --,
3199 OPresc|             preko velikih tihih luž, pod sivim nebom. Molče se je pomikal,
3200 Sreca |                konec -- čemu med štirimi sivimi stenami, čemu brez boja?
3201 Vedom |                ogledalu: lica so mu bila sivobleda, oči so gledale topo. Ali
3202 OPresc|         neprijaznem zatišju, pod strmimi skalami, je bila kotlina, polna
3203 Sreca |                 vznemirjen in zlovoljen; skeleče, nelepe in čudno majhne
3204 Tinica|                 sončnim nebom. Truden in skesan, še trepetajoč in plašen
3205 Sreca |                  nad menoj. Povrnem se s skesanim srcem, z lepo dozorelo pametjo.
3206 Sreca |                in če bi stala Jakopičeva skica poldrug groš, ne bi je kupil!
3207 Sreca |                 Napravil sem si bil celo skladišče slovenske literature, za
3208 Sreca |                daj meni čašo, siromak!" ~Sklanjal se je nad njim Piškurjev
3209 VTemi |                 luči. Dvoje moških se je sklanjalo in je neslo nekaj belega... ~
3210 Vedom |                  Sedeli smo okoli velike sklede in smo izbirali lečo. Neumno
3211 OPresc|                ki je stala spredaj in je sklenila roke in se ni nič bala. ~
3212 NaGolg|              Bose noge je imelo podvite, sključeno je bilo globoko. Njen obraz
3213 VTemi |              izbi, na postelji, ob zofi. Sklonili so se skozi okno. ~"Mati!" ~
3214 Tinica|                je stala pred durmi, malo sklonjena, kakor pričakujoča, pol
3215 Tinica|               ulicah, stopal je hitro, s sklonjenim životom, zadeval je ob ljudi.
3216 VTemi |                 Ali ste že težko čakali? Skoči, Tine, po olja! Očedi svetilko,
3217 OPresc|                 stopil počasi. ~Tedaj je skočilo od nekod, od hleva ali od
3218 Greh  |              stopnic in v roki je držala skodelico kave in kos belega kruha.
3219 OPresc|             tihim, mačjim skokom. En sam skok je bil; dolga vrv, ki je
3220 OPresc|                 z velikim, tihim, mačjim skokom. En sam skok je bil; dolga
3221 OPresc|             preko nje, in je bil z dvema skokoma na tej strani. Nato pa se
3222 OPresc|                čisto blizu pod nami, par skokov. Toda hodili smo in padali,
3223 Sreca |                človek, mel si je roke in skomigal je z rameni. ~"Resnično
3224 Tinica|              obilnem in nelepem uživanju skopal v mrzli vodi. ~Spomlad je
3225 OPresc|               rumeni in lepo diše; rjava skorja je razpokana kakor pri pogači...
3226 Sreca |               cesti, od dežja razmočeni, skoz žalosten meglen večer. Bolan
3227 Sreca |                pije, govori po nemško -- skratka, živi to prijazno pozemsko
3228 LepaV |                 ima doma moža, ki čaka v skrbeh in zavzdihne, kadar se ozre
3229 Sreca |                 moje raskave roke, ki so skrbele zate. Ali usliši, Franc,
3230 Greh  |                 jim ni treba misliti, ne skrbeti. Tudi jaz bi rad tako živel...
3231 VTemi |         življenje nenadoma -- konec vseh skrbí in konec temè. God‚ se čudeži
3232 Sreca |                postajajo pred mano kakor skrbni zdravniki, stresajo z glavami,
3233 Vedom |                    Obrvi so bile naporno skrčene, globoke gube so se rezale
3234 Greh  |                  globoko in je zgrabil s skrčenimi prsti, z obema rokama za
3235 Sreca |               grizel si je ustnice in je skrčil pest. ~Na pragu se je Franc
3236 VTemi |                  rezali v tišino kakor s skrhanim nožem. Ura je bila pokvarjena;
3237 Sreca |             zmerom frči bič okoli glave? Skrij, kar si ustvaril, ker si
3238 Zaljub|                 nočnih streh; luna se je skrila za bel oblak, ki je vztrepetaval
3239 Greh  |                  GREH~I Sonce se je bilo skrilo za župniškim vrtom in mračilo
3240 OPresc|              nismo bili tam, ker je bila skrita v drevju; samo mala, žalostna
3241 Vedom |                  kako mislijo; v najbolj skrite kote njih navad in nazorov
3242 Greh  |                 pobegnil preko polja, po skritih stezah. ~"Tone! Hej!" ~Zdaj
3243 Tinica|              vdajal nemočen, poželjiv in skritostrasten bujnim sanjam, ki so prihajale
3244 Sreca |                 ne zase, Franc! Tako sem skrivala svojo ponižno ljubezen,
3245 BrezD |                praznimi kavarnami smo se skrivali mi, ki ni bil za nas ustvaril
3246 Tinica|               samem je izpraševalo je že skrivalo... Morda se je spremenilo
3247 Zaljub|             lepih liričnih pesmi, ki jih skrivam v miznici. Ako ti je prav,
3248 OPresc|                  bi sedelo udobno tam na skrivljenem hrbtu, gledalo nazaj ter
3249 Greh  |                 njegovih rokah in prsti, skrivljeni kakor kremplji, so se zasajali
3250 Greh  |                 bližala se je z visokim, skrivljenim hrbtom; pol plašno in pol
3251 VTemi |                 neprodirna tem..., polna skrivnosti in hudobnih senc... ~Trdovratno
3252 Tinica|                je bil najel, je bila pač skromna in tesna, ali bila je prijazna,
3253 Pozdr |                  prav ničesar od tistega skromnega brašna, ki si ga bila vzela
3254 Sreca |                  potice in vina, nato pa skuhamo čaja..." ~"Težko sem vas
3255 Tinica|                  bi razpel platno ter se skušal s Stvarnikom, se je vdajal
3256 Sreca |             zahtevam zanje... pesmi niso slabe..." ~O, Franc Riba! ~"Čemu
3257 Sreca |                zlovoljno, nismo prišli s slabimi namerami... Predstavljam
3258 Sreca |           zamajale stene! To ni bolezen, slabost je samo od stradanja...
3259 Greh  |            videla. Tone je bil droben in slaboten, samo glava je bila nenaravno
3260 Sreca |              zaradi tebe... zaradi sebe, slabotnih svojih rok, jecajočega svojega
3261 Vedom |                   omahujoča, trepetajoča slabotnost, predrzna samozavest in
3262 Tinica|              ustnic in Khnopff ni nikoli slačil svojim bledim ozkoličnim
3263 Tinica|                  široke rokave do ramen, slačila je bluzo, že je odpenjala
3264 LepaV |              legala na oči; tako čist in sladek mir je bil v duši, da bi
3265 Zaljub|               tako sladke bolečine, tako sladkega upanja poln zvok... No,
3266 Greh  |              popil kavo, polizal je tudi sladkor, ki je bil na dnu. ~-- Da
3267 Tinica|               bilo tedaj, ko še ni čutil sladkoskeleče rane na roki, če se je dotaknil
3268 MimoZ |                 vse čelo do obrvi, in od slamnika svetel trak, svetla pentlja
3269 MimoZ |                 se človeku srce... Silni slamniki, ki so zasenčili vse čelo
3270 Tinica|                studu samem pa je bila že slast, je bilo poželenje. ~"Kaj
3271 BrezD |                 globoko domotožje, polno slastí in bolečine, je objelo mene
3272 Vedom |                in konec sanj in časti in slave, konec vodmatskega blata
3273 Zaljub|                se vije kakor srebrn pas, slavec toži svojo ljubezen, ponižna
3274 LepaV |          življenju, o veliki ljubezni in slavnih delih. Bila je tam aleja
3275 Zaljub|                berila razglašala njegovo slavo? Pljuvalnik je, čisto navaden
3276 OPresc|               zasvetilo na vzhodu, kakor slavolok se je bila vzdignila mavrica
3277 VTemi |           postelji ali sedela za mizo. ~"Slecita se in zaspita, ko ni luči;
3278 LepaV |                 takoj, komaj še je ostal sled na njegovih ustnicah, ki
3279 MimoZ |                  njegovem obrazu ni niti sledú bolečine -- očitno je, da
3280 Greh  |                  Ne mati; spat pojdem." ~Slekel se je in je legel na tla
3281 Tinica|                 vrvi, vodilo ga je kakor slepca in prišel je naravnost v
3282 Vedom |                 velike hiše, kakor mrtve slepe oči so bila brezštevilna
3283 MimoZ |              išče s palico, tiplje kakor slepec, opoteka se, pada; samo
3284 Pozdr |            ovčarica na starih francoskih slikah. ~Pridi, ovčarica, sladka
3285 Sreca |                delavnici za dekoracijske slike in kulise, obenem soliden
3286 Tinica|                  je bil široki okvir; na sliki sami so bili pozlačeni celo
3287 Tinica|                 natura... ~Ozrl se je na sliko, ki je visela na steni,
3288 VTemi |                  njen jok in ni ga mogel slišati nihče, tudi mati ne. Ko
3289 Sreca |                  misli -- tako kakor jih slišim zdajle, ko stojiš pred ogledalom
3290 Zaljub|                  in od pijanosti. Njegov slog ni veliko prida in zato
3291 Pozdr |                  barvani, v orientalskih slogih stavljeni paviljoni; tisoč
3292 Tinica|               velikimi, vlažnimi očmi za slokim oficirjem, ki je stal na
3293 Pozdr |                 šumno godbo tam zunaj za slokimi stebriči... ~Utihnila je
3294 NaGolg|                 stražnik. Na drugi klopi sloni široko zleknjen čokat človek
3295 Pozdr |               izraz, kakor v očeh nekega slovenskega rodoljuba, ki sem ga bil
3296 Sreca |                slovenske umetnosti, niti slovenskih umetnikov? Da se je ukvarjalo
3297 Zaljub|          duševnega premoženja nego slabo slovenščino -- danes je priznan literat;
3298 Sreca |             okrenil bi se in bi šel brez slovesa..." ~Pred njim se je smehljal
3299 Zaljub|                  pri nas je veliko takih slučajev. Videl sem človeka, ki ni
3300 LepaV |                  z veliko silo. Ena sama slučajna neprijazna beseda, en sam
3301 Zaljub|                pes, ki se ne meni več za slučajne brce. In sredi tega življenja --
3302 Greh  |                  že pozno in je občinski sluga že prižigal petrolejno svetilko
3303 Greh  |               napraviti in vseeno je, če slutijo ali ne. -- ~Napotil se je;
3304 Greh  |              doli v temi, oči njegove so slutile strahoma in tako so videle.
3305 BrezD |                 sam ni razumel, ki ga je slutilo komaj koprneče srce. Mislil
3306 Sreca |                  Ne sprejmeš torej tiste službe?" ~Izpregovorila je tiho
3307 Vedom |                  ki je bil navezan nanje službeno in družabno. Vsi so bili
3308 Sreca |           najbližji? Ni časti v tej tihi službi! Manjši si, Franc, od onih,
3309 Sreca |             svojo ravno filistejsko pot; služi si vsakdanji kruh, oženi
3310 Sreca |                 pa misliš za srečo? Kam? Služil bi vsem in ne služiš tistim,
3311 Sreca |            hodijo ljudje, ki so navajeni služiti in ki nimajo ne svojih rok,
3312 Sreca |                Kam? Služil bi vsem in ne služiš tistim, ki so ti najbližji?
3313 Vedom |                 prav isto življenje, ali smatral ga je za nepotrebno in neumno,
3314 Zaljub|                  slovenski literaturi ne sme vršiti kaj takega... ~* ~
3315 Sreca |                 sega do nog; na pragu se smehlja Gorjanec; velike zavoje
3316 LepaV |                   Zavzdihnila je in tudi smehljaja ni bilo več na njenih ustnicah.
3317 Tinica|              Francek, po tolikem času?" ~Smehljajoč obraz pollepe, malo izžite,
3318 Tinica|           prerezal rdečo vrvco med njima smehljajoči mladi fant... ~Vdrugič se
3319 Tinica|                 so začele mežikati in se smehljati, če je gledal srepo vanje...
3320 Pozdr |                našel in v tvojem blatnem smehu in v tvoji hladni besedi.
3321 Greh  |                  vsi nedeljsko oblečeni, smejali so se in razgovarjali veselo.
3322 OPresc|                 gledalo nazaj ter se nam smejalo hudobno. ~Prijela je Toneta
3323 Sreca |                na glas; nihče se ni znal smejati kakor on!" ~Gorjančev obraz
3324 Vedom |                  ki ne morejo živeti. Ne smejo živeti, ker jim je usojeno,
3325 Tinica|                 mrmrajočih, polglasno se smejočih glasov se je spajalo v prijeten
3326 BrezD |                se ni mogel geniti, ni se smel. Če bi stopil v kup‚, bi
3327 Vedom |                  kaj, še godrnjati nismo smeli! Tam je stal namreč kmet
3328 VTemi |                obrazu... Samo zdaj bi ne smelo biti tako, zakaj žalostni
3329 Sreca |               starec, ki je bil izgrešil smer v svoji ozki izbi. Da bi
3330 OPresc|                 in leni in zmerom v isti smeri, proti severu. Podajali
3331 Vedom |           prekratke, preozke, neizrečeno smešne. Treba je par novih -- kako,
3332 Sreca |               narod, na tisti posebni in smešni način, kakor ga rešujejo
3333 Tinica|              skoro umrla; lovila se je s smešnim brezuspešnim trudom za senco,
3334 Tinica|               žalostjo in skoro s studom smešnosti svojega početja. Kakor da
3335 Zaljub|                 gledal je Bog vedi kako; smilil se mi je in strah me je
3336 Vedom |              Golgata brez pomena in brez smotra. Izprezi, prijatelj, izprezi
3337 Greh  |          njegovega obraza, da je začutil smrdečo sapo. Gledal je, in frfotalo
3338 Greh  |              jarkov, po holmu gori skozi smrekov gozd in od druge strani
3339 Sreca |                    In jezi me, da je naš smrtni angel tako neroden, skoraj
3340 Vedom |                   da je bil njegov obraz smrtnobled, upal in razoran in da so
3341 LepaV |              zakurjeni izbi, ko je zunaj sneg in mraz. ~Neprestano in
3342 Tinica|           vzcvetela že v marcu, še izpod snega, neokretni, željno-boječi
3343 Sreca |               sunkoma v usta kakor mrzla snežnica, lega ledeno na prsa...
3344 Vedom |                me zelo vznemirja in vabi snov, ki bi bila pripravna za
3345 Vedom |                 dni udobne lene sanje in snoval načrte, o katerih je vedel,
3346 Vedom |                   kako prihajajo človeku snovi... ni mu treba niti na cesto..." ~
3347 Vedom |             listje je molčalo v poletnem snu; velika muha je brenčala
3348 VTemi |                 jim je bilo, kakor da se snuje nekjé nekaj nelepega, neprijaznega,
3349 Vedom |                  dalje in bi se pasel po sočnih zelenih pokrajinah lepe
3350 MimoZ |             mojem srcu ni več upanja, ne sočutja, ne strahu, ko gledam v
3351 MimoZ |                  zapisal usodo, podpisal sodbo, Bog z njim! Prišel je mimo
3352 Sreca |                  Ne mislim še umreti, ne sodi me po sebi! Ali veš, da
3353 Vedom |                 gledal natanko in jih je sodil, zato ker je stal ob poti
3354 Tinica|                 o tem, sem bil ustanovil sodnika v sebi samem ter sem se
3355 BrezD |                 iz mesta kakor iz goreče Sodome. Po zaprašenih mestnih vrtovih --
3356 MimoZ |             ogledalu tvoj spačeni obraz. Sojeno ti je, torej padi, kakor
3357 Pozdr |                 prsti, in kakor ginevajo sokovi iz naročja, ki te je bilo
3358 Sreca |              samo par nesrečnih, od vseh solidnih ljudi zaničevanih izgubljencev
3359 Greh  |                obraz, ali kadar je padla solza, se je zasvetilo. ~"Ali
3360 Vedom |            naveličal, se je poslovil ves solzen in z izgovorom, ki je dišal
3361 Zaljub|              težak in oči so mu bile vse solzne od bolečine in od pijanosti.
3362 Zaljub|                    Dovoli, prijatelj, to solzo, ki mi je orosila oko...
3363 Tinica|               žalostna... ~Nekaj lepega, sončnega je bilo na njegovem obrazu
3364 Sreca |           okópane: tam daleč iz gozda, v sončno meglo zavitega, v burji
3365 Tinica|                   veseli kontrast med to sončnorazposajeno rdečo pesmijo in tihim zelenim
3366 MimoZ |                bilo sonce veselo; težka, soparna je bila njegova svetloba,
3367 VTemi |               Vroče je bilo še zmerom in soparno; okna so bila odprta in
3368 Sreca |                 o umirajočem človeku, ki sope težko v sosedni izbi. Saj
3369 OPresc|                malo sključena je bila in sopla je že "težko, ali nismo
3370 Vedom |                  Sklonil se je, težko so sople prsi, roke so se iztegale
3371 Pozdr |                 bi ga dosegel z roko, je soplo sunkoma, razposajeno, poželjivo,
3372 Vedom |                 pozabili, kakor pozabijo sorodniki na mrtveca, kadar prespe
3373 Sreca |                     kaj sem torej jaz?" ~Sosed je bil odprl okno. ~"Franc,
3374 Sreca |                 človeku, ki sope težko v sosedni izbi. Saj si ne upaš, da
3375 Greh  |               ali ne. -- ~Napotil se je; sosednja hiša je bila vsa v senci
3376 Sreca |                  umazana podstrešna okna sosednje hiše; skoraj ob robu strehe
3377 VTemi |                 oglasila v odgovor ura v sosednjem stanovanju; zid je bil tenak
3378 Greh  |               Ležal je dolgo in senca na sosednji hiši se je plazila zmerom
3379 OPresc|               prostran. Postala sva pred sosedovo hišo in prišel je Tone,
3380 Zaljub|               proti zapadu... ~Prišlo je sovraštvo mednje, gledale so jezno,
3381 Vedom |                samo od daleč in ki jo je sovražil zato, ker je hrepenel po
3382 Sreca |                   duši me vaša ljubezen! Sovražnikov potrebujem in udarcev, tako
3383 Greh  |                 mimo, ozrl srepo nanj, s sovražnim in zaničljivim pogledom. ~--
3384 Tinica|              čuden nasmeh je šinil preko spačenega obraza: bilo mu je, kakor
3385 MimoZ |                ko gledam v ogledalu tvoj spačeni obraz. Sojeno ti je, torej
3386 Vedom |             Hodila sta tiho, misli so se spajale v misli, brez besed. Prišla
3387 OPresc|             Podajali so si roke in so se spajali, sinjina se je izgubljala,
3388 Tinica|                 se smejočih glasov se je spajalo v prijeten nerazločen šum.
3389 VTemi |                  ko ni luči; in ko bosta spala, pridejo mati... morda..." ~
3390 OPresc|          ropotajočem kmečkem vozu in smo spali, se mi je sanjalo še zmerom,
3391 Zaljub|                 pisana, kakor preproge v spalnici Semiramide, o da bi se pisal
3392 Sreca |                 In zgrudil se je v težko spanje brez sanj. ~* ~Ob tistem
3393 BrezD |                črte -- hipen pogled izza spečih trepalnic -- je zasijalo
3394 Sreca |                   o teta Mara, kaj niste spekli letos nič potice? Vaš Franc
3395 Sreca |           trgovcem povsem nezanimivi!... Spišite mi, dragi gospod, kakšno
3396 Greh  |                 slastjo, po kosilu pa je splezal po vegastih, škripajočih
3397 Tinica|              njunima sencama, prej tesno spojenima na trotoarju, se je prikazala
3398 OPresc|                tudi na vzhodu so se spet spojili oblaki in deževalo je. Meni
3399 Sreca |               noge; neokretno stopajo po spolzkem tlaku, spotikajo se, opletajo
3400 OPresc|                 nič obtesano, okroglo in spolzko; opore pa ni bilo. Stali
3401 Sreca |                Ti si legel in ne bilo bi spomina po tebi, on pa bi ob takih
3402 Pozdr |                  pogrebščino! ~Zagrebiva spomine in bodiva vesela -- veselo
3403 Pozdr |              sladka tržaška govorica, ki spominja na rdeče dišeče pomaranče
3404 Pozdr |             spominu. "Nekad bilo, sad se spominjalo." In zazdelo se mi je, da
3405 LepaV |             vzdignil glavo. ~Od sreče in spomladanskega veselja se je zasmejala
3406 Sreca |            zahrepenelo po domu, tedaj se spomni, Franc, da smo te vsi ljubili,
3407 Sreca |                in usmiljenja. Tako so se spomnili; o vedel sem, da me ne ostavijo
3408 Sreca |               stopajo po spolzkem tlaku, spotikajo se, opletajo se druga ob
3409 Vedom |                 so bile nerodne in so se spotikale ob krtinah. ~"Vroče je,
3410 Zaljub|                 ki živ‚ in umrjejo in ne spoznajo nikoli. kaj so v resnici.
3411 VTemi |            videle so kakor podnevi in so spoznale Ano, toda niso je hotele
3412 OPresc|                tam je bil cilj. Zdaj smo spoznali, kam je hotelo srce, kadar
3413 VTemi |                 Ano, toda niso je hotele spoznati. In nato je hodilo po izbi
3414 Tinica|                  njeni duši. In kakor je spoznavala duša, so se odpirale tudi
3415 Zaljub|                  srce paževo, kadar nosi spoštljivo tri metre dolgo svileno
3416 Vedom |            vendarle in v svojem srcu sem spoštoval tisto klado robato... Proklete
3417 Sreca |             domovino. Dober zdravnik je, spoštuj ga! Izpitov še nima, pa
3418 Greh  |              natanko, rada bi po ovinkih spravila iz mene. -- ~Pogledal ji
3419 OPresc|                 hruške in jih razdelili, spravili vse skupaj v vreče ter se
3420 Sreca |               Nocoj bi bil rad vesel; ne sprašujte me o stvareh, ki veste,
3421 Zaljub|               skupaj na Dunaju in sva se sprehajala po Ringu. Zdaj je nekoliko
3422 MimoZ |                sem videl ljudi, ki so se sprehajali v soncu; opazil sem časih
3423 Sreca |              treni, da bom vedela, če si sprejel mojo vdano ljubezen!" ~"
3424 Sreca |                ki si ne upa jokati. ~"Ne sprejmeš torej tiste službe?" ~Izpregovorila
3425 Poet  |                 je nasmehnil... Misel je spreletela popotnika: Ali ni morda
3426 Zaljub|                poljubil. ~Kako se človek spremeni. Jaz imam, če se ne motim,
3427 VTemi |                  je vzcvetelo. ~Morda se spremení življenje nenadoma -- konec
3428 Tinica|               poželenja. ~In nekoč jo je spremil v gledišče. Ob pozni jeseni
3429 Sreca |                     No, daj kovčeg meni, spremim te!" ~Franc je stopil k
3430 Zaljub|                do jutri, da se ni mogoče spreminjati od danes do včeraj, v daljno
3431 Sreca |                nanj in njen pogled ga ni spremljal, ko je hodil po sobi. Široko
3432 NaGolg|                óbnja. Človeka, ki sta ga spremljala, sta bila zelo mirna in
3433 NaGolg|               desni, na levi in zadaj so spremljali procesijo ljudje, ki bi
3434 NaGolg|             skoraj še otrok, potegnil je spretno in je razparal hlačnico
3435 VTemi |                premočena, mokri lasje se sprijemajo na čelu. In mati se trese
3436 OPresc|                dolge poti. Toda šla je. ~Sprva se nismo ustavili nikjer,
3437 OPresc|                   V širokem ovinku se je spustila pot v dolino in je zavila
3438 OPresc|               razjezil Tone, hotel se je spustiti za njim, ali premislil se
3439 Greh  |                  so se vzpenjali v hrib, spuščali se v dolino. Spočetka so
3440 NaGolg|            zamazana, suknja brez gumbov, srajca odprta do prs in že začrnela,
3441 Zaljub|               nogavice so padale od nog, srajce so se trgale in nesramni
3442 Pozdr |               bratov! Kako ponižna si in sramežljiva v primeri z nebogrmečo surovostjo
3443 Zaljub|           svojega srca in jih zatajuje s sramežljivo lažnivostjo, zato da bi
3444 Sreca |                  par dni pač ni truda in sramote vredno..." ~Mračilo se je
3445 Sreca |               pod stol od ponižnosti, ne sramovala se, da je na svetu? O ponižnost! --
3446 Sreca |                ima velik bel zavoj. ~"Ne srdi se, Franc, da prihajamo;
3447 Tinica|             omršavel je in se postaral v srdu, v nemiru ljubezni. Prijazen
3448 Zaljub|                 njem. Reka se vije kakor srebrn pas, slavec toži svojo ljubezen,
3449 Pozdr |                 rožastem traku je visela srebrna svetinjica Matere Božje
3450 OPresc|                pisani ruti, morda celo o srebrnih uhanih; zato so bile njene
3451 BrezD |                 svojih potih in se nisva srečala pet let. ~Kakor pred petimi
3452 Pozdr |                  bežal pred njo in ki me srečava zdaj neprestano, v tvojih
3453 LepaV |                šepetaje, in ko je bil še srečen in miren smehljaj na njenih
3454 Sreca |                  je darovala ljubezen. V sreči si živel pa misliš za srečo?
3455 LepaV |                  Ustnice so se smehljale srečno, in ko so se smehljale,
3456 Vedom |                ki je bila tega življenja središče in vsebina... ~"Zbogom,
3457 Greh  |              srečal njen plašni pogled s srepim njegovim in vsa je vztrepetala. ~"
3458 Greh  |                se je videlo, kakor da bi stale mirno, samo časih se je
3459 Vedom |     prodajalnicah ter izpraševal: Koliko stane suknja? Koliko stanejo hlače? --
3460 Vedom |              Koliko stane suknja? Koliko stanejo hlače? -- Toliko? -- Hm!
3461 Vedom |            trenotku. Ko je spoznal svoje stanje, se je branil, grizel je
3462 Vedom |                 videl žene in ne svojega stanovanja... ~Zabolela ga je glava,
3463 Sreca |               poznalo na prvi pogled, da stanuje v nji resen in soliden človek. ~
3464 VTemi |                 je bil njegov obraz zelo star. Tončka se je vzdignila,
3465 Greh  |                       Kako se smejó vsi! Starci so, pa se smejó kakor otroci,
3466 NaGolg|                  je!" Na klopi je sedelo starejše dekle in je pletlo. Bose
3467 Tinica|              bila podobna na prvi pogled starim svetim podobam v pravoslavnih
3468 Sreca |                 po zavaljenem telesu, po staromodnem cilindru, po obnošeni salonski
3469 Vedom |            živali, da žive. Ne maram več stati ob poti in zabavljati, ko
3470 Sreca |              izbo. ~* ~To je tako, če si stavi človek hišo brez zidarjev
3471 Vedom |                  in glasno, v presekanih stavkih: ~"In prav je, da jo ljubim,
3472 Pozdr |           barvani, v orientalskih slogih stavljeni paviljoni; tisoč luči --
3473 Pozdr |               godbo tam zunaj za slokimi stebriči... ~Utihnila je godba za
3474 Greh  |         prostrana in visoka. Tupatam, na stebrih, na zidu, na klopeh je sameval
3475 NaGolg|                razparal hlačnico prav do stegna. Obadva dela sta frfotala
3476 Tinica|                 da bi bilo od prozornega stekla njeno srce, je slišal po
3477 Tinica|                 pred dolgo vrsto praznih steklenic... ~Golob je hitel, mudilo
3478 Sreca |            Kozarec vode bi rad imel, ali steklenica je tako daleč; z roko ne
3479 Sreca |                je nameril svoj pogled na steklenico, ki je stala sredi mize. ~"
3480 Sreca |                 ne stopical bi, tipal po stenah, kakor bolan starec, ki
3481 Sreca |                  čemu med štirimi sivimi stenami, čemu brez boja? Ali naj
3482 Vedom |                  dolgočasnemu tiktakanju stenske ure. Tako je legel tudi
3483 LepaV |                in vrt okoli hiše in belo stezo ob vrtu. Na belem pesku
3484 Sreca |              Govoril je hlastno in jo je stiskal trdo za roko; njegove oči
3485 Tinica|                  z gnusnomrzlimi rokami, stiskale so se k njemu, šepetale
3486 Zaljub|                samo še enega in kadar mu stisnem roko -- mokra je, mrzla
3487 Tinica|                 okoli vratu, hotel jo je stisniti k sebi. Ali zdrznila se
3488 Sreca |                 kakor siloma iztrgana iz stisnjenih prsi. ~"Nikoli več!" ~Široko
3489 Zaljub|                podij; na podiju stoli in stojala za note in šest belo oblečenih
3490 Sreca |             pokrajina, v onemoglem gnevu stokajo gozdi. Ali on kobali dalje!
3491 Greh  |                  prosi? Strašen je tisti stokajoči, proseči glas, človek bi
3492 Greh  |                  nekdo kliče; in kliče s stokajočim, jokajočim glasom kakor
3493 BrezD |             poznala znamenja bolečine in stokal je v sanjah. ~******* ~ ~
3494 Zaljub|                 Celo mize, zdi se mi, so stokale; ali veter je utihnil, bežal
3495 Zaljub|                 nevisok podij; na podiju stoli in stojala za note in šest
3496 VTemi |                   pred njo miza in dvoje stolov; na drugi strani postelja
3497 Sreca |                enakomerno visok fabriški stolp, zamajal se je časih, kadar
3498 Greh  |                so visoke hiše, donebesni stolpi, čudo ob čudu je tam, in
3499 BrezD |                cerkve na holmih... in iz stolpov velikonočne pesmi... in
3500 Sreca |                  trudne in neokretne, ne stopical bi, tipal po stenah, kakor
3501 Sreca |                  o uspehu! Vesel sem, da stopijo naši fantje preko praga;
3502 Vedom |                  in neprijaznega je bilo stopilo mednje. ~"Kaj delaš zdaj ?"
3503 Sreca |                 stal ob mizi; ni si upal stopiti predenj in mu podati roko.