Chapter

3504 Greh  |                 čas? Precej bi bil moral storiti in zdaj lezem še gori! -- ~
3505 Sreca |              soncu; iz zemlje same raste stotisočera luč, na drevju tam ob cesti
3506 Sreca |              bolezen, slabost je samo od stradanja... no, teta Mara, o teta
3507 Sreca |             Gorjanec, da me je napravilo stradanje tako klavrnega, ali pa že
3508 Sreca |                je vztrepetal od srda, od straha tudi menda, ki se ga sam
3509 Sreca |                  zraven pol omahljivega, strahopetnega srca! O, da bi imel vsaj
3510 Pozdr |                  bi začul sredi gnusa in strahote lahen, tih, nenaden zvok,
3511 Pozdr |                  prestrašene so ugledale strahoto, tuje obraze, tuje življenje.
3512 Pozdr |               bila vzela s sabo na svojo strahovito pot? Saj ni bilo treba zapraviti
3513 Vedom |              ostal pomotoma na zemlji in straši zdaj po ulicah! In če bi
3514 Greh  |                 po krvi -- klicale so ga strašne svetle oči, vabile. Ni se
3515 VTemi |                  nenadno, je napravil še strašnejšo tišino, ki je bila v izbi;
3516 Zaljub|                spoznal sem bil po tistem strašnem večeru. O, koliko jih je
3517 NaGolg|                 do noči, dokler ne pride stražnik. Na drugi klopi sloni široko
3518 Sreca |                  veš, Franc, kako sem ti stregla v dolgih bolnih nočeh? Ali
3519 Sreca |                ogreješ in si odpočiješ. ~Stregli ti bomo, da bo veselje,
3520 VTemi |              mestu, bili so že skoro nad strehami. Zapihal je veter preko
3521 Sreca |              menda; toliko mi je povedal Strehar." ~"Pridi no sem! -- Jezus,
3522 Sreca |                  zamujena!... ~Balkon se stresa v burji, že se je bila vzdignila
3523 Sreca |                  kakor skrbni zdravniki, stresajo z glavami, da bi jih zgrabil
3524 NaGolg|                kolenih; ustnice so se mu stresale in zastokal je časih, vzkriknil
3525 Tinica|               ter segale proti njemu... ~Strese se časih bolnik, pozabi
3526 Tinica|                že se je tresel, da se ne strezni nikoli več. Toda streznil
3527 Tinica|                 strezni nikoli več. Toda streznil se je in bežal je, ves še
3528 Sreca |              sajastimi linami in sajasto strešico, kakor da bi nosil visoko
3529 VTemi |           vzdigniti, treščiti jo ob zid; strgal ji je ruto z glave, v lice
3530 Poet  |                debelo plast goste, napol strjene krvi. "Veliko jih je že
3531 Greh  |                je čepelo na kupoli in je strmelo nanj z velikimi svetlimi
3532 OPresc|                 neprijaznem zatišju, pod strmimi skalami, je bila kotlina,
3533 Greh  |            stopnice čisto navpične in da strmoglavi navzdol. Prestrašil se je
3534 Sreca |                  v obraz, obrvi so se mu strnile in postal je sredi sobe. ~"
3535 Tinica|              bežali, omahovali, nista se strnili več; kakor ugasujoč plamen
3536 Tinica|          sključen, klobuk na čelu, obrvi strnjene. Med vrati se je ozrl ves
3537 LepaV |                  globoko v senci košatih strnjenih obrvi. Njegov obraz ni bil
3538 MimoZ |             licih kopljejo solze globoke struge. Iztegnila je roko, upognila
3539 Zaljub|                  vodi,~ki vsaka po svoji strugi hodi..." ~Tako! Novela mora
3540 Zaljub|             begali loki preko plakajočih strun, ki so se tresle ter nategale,
3541 Vedom |               treba bistrih oči in kakor struna rahlega čuta, da bi jih
3542 Zaljub|                 dušo, podobno najfinejši struni -- zazveni ob najlahnejšem
3543 Zaljub|                 zato da bi jih ne omazal strupeni dih vsakdanjosti? O zlata
3544 Sreca |               vzglavju je slonel študent Stržinar; njegov obraz je bil zelo
3545 Sreca |              namerami... Predstavljam ti Stržinarja, našega zdravnika. Preiskal
3546 Greh  |                     Ali vztrepetal je od studa in od groze, že ob sami
3547 Vedom |                 zasvetila bi se in kakor studenci bi pritekli rdeči curki
3548 Tinica|            zavedal z žalostjo in skoro s studom smešnosti svojega početja.
3549 Tinica|              stud mu je segal do grla, v studu samem pa je bila že slast,
3550 Vedom |                  Čemu bi se mučil, da bi stvaril življenje, ko ga lahko živim? ~
3551 BrezD |                  Mislil je tuje misli in stvarjal tuja dela po tujih zapovedih;
3552 Sreca |               zaničevanih izgubljencev s stvarmi, ki ne nesejo niti vinarja
3553 Tinica|            razpel platno ter se skušal s Stvarnikom, se je vdajal nemočen, poželjiv
3554 Sreca |          povihravali nad čelom, v dolga, suha lica je bila stopila kaplja
3555 OPresc|          obnošeni in zakrpani obleki; iz suhega jetičnega obraza so gledale
3556 NaGolg|                  Ona se ni zgenila; njen suhi, postarni obraz je bil miren.
3557 OPresc|             dekla; prinesla nam je pehar suhih hrušk in četvero koruznih
3558 Vedom |                  je bil jetičen; majhen, suhljat človek sivkaste polti in
3559 Sreca |                  tistem hipu bi omahnil, sunila bi ga burja s silno pestjo,
3560 VTemi |                  mnogoštevilni, kričeči, surovi in jezni glasovi; težki
3561 Tinica|               prsi... butil jo ob tla. S surovo roko je zgrabil za ključavnico,
3562 Pozdr |       sramežljiva v primeri z nebogrmečo surovostjo lutrsko-nemške kletve! Kako
3563 Greh  |             vzpenjalo hitro, trava se je sušila, zrak je bil miren in topel. ~--
3564 Greh  |              segala vrv in na vrvi se je sušilo perilo. Vzduh je bil gost
3565 Zaljub|                 me priklene, goljufanega sužnja, na lep fantom. ~Gledala
3566 VTemi |                  tresejo ob odru plameni sveč. ~Ozrla se je Ana na cesto;
3567 VTemi |            iskali, če bi bil kje ostanek sveče. Po prstih so hodili, oprezno,
3568 Sreca |          neprijeten duh, kakor po lojevi sveči... ~Pripraviti sem se hotel
3569 Greh  |                 in mehki vosek je lil po svečniku. ~-- Šel je že in je pozabil
3570 Greh  |                že in je pozabil ugasniti svečo, tako se mu je mudilo v
3571 OPresc|                 bila bela pičica, cerkev svetih Treh kraljev. ~"Zdaj, otroci,
3572 Tinica|            podobna na prvi pogled starim svetim podobam v pravoslavnih cerkvah.
3573 Pozdr |                  traku je visela srebrna svetinjica Matere Božje na Brezju...
3574 Greh  |             Odrešenika in je pobegnil iz svetišča. ~II ~Na klancu pred cerkvijo
3575 Vedom |                  trepetala na beli polti svetlejša niansa, komaj razločna nenaravno
3576 Greh  |               navzgor. In polagoma se je svetlilo, razločevale so se sive,
3577 Tinica|                 ga je glasno veselje nad svetlim božjem soncem, ki je zdaj
3578 Tinica|                 plašč, na glavi je imela svetlopisan šal. Šla sta hitro in oba
3579 Sreca |                obrazom in zelo veselimi, svetlorjavimi očmi. Rokave je imel zavihane,
3580 Zaljub|                 bil danes tudi že dvorni svetnik, tako bo pa šele jutri.
3581 Zaljub|                    jutri pa so že dvorni svetniki ali kaj enakega. ~Posebno
3582 LepaV |                  na čudovite, polpoznane svetove, tja v daljnodaljno svobodo.
3583 OPresc|                bilo v veži, dišalo je po sveže pečenem kruhu. ~Molili smo
3584 Zaljub|               spoštljivo tri metre dolgo svileno vlečko lepe kraljice, ali
3585 MimoZ |                beži, v črni množici sam, svoboden in umakne se mu strahoma,
3586 LepaV |               hrepenenje po daljnodaljni svobodi. ~V polspanju, v polsanjah
3587 LepaV |              svetove, tja v daljnodaljno svobodo. Zdaj pa se pomika vlak
3588 Sreca |               tabo, prijatelj! Ne z deli svojimi z življenjem svojim kradeš
3589 Greh  |               narahlo in plašno z belimi tačicami, hotela se je približati
3590 Zaljub|               imel -- baron Patapouf! -- takele zvezdice na prsih." ~Imel
3591 Sreca |                 časti je v taki smrti, v takem boju malo časti. Ne more
3592 Zaljub|                  prebrisan, lepo število takihle ranjenih, okradenih duš
3593 Sreca |                   Kaj si resnično upaš s takim denarjem na pot?" ~"Upam
3594 Vedom |                sem poet!... Ampak toliko takta bi ji bil pa vendarle prisodil,
3595 Pozdr |               zapel razposajeno pesem po taktih razposajene godbe in celo
3596 Greh  |                 vzdigal jih in spuščal v taktu. ~In ni se oglasilo, ni
3597 Greh  |               nikoli tako na prižnici, v talarju in beli čipkasti srajci. ~
3598 Vedom |           mladeniča in mnogo obetajočega talenta. Če ga je kdo vprašal, mu
3599 Vedom |                brezštevilna okna. ~"Tudi tamle gori jih je umrlo dvoje,"
3600 Greh  |                 neprijazno, kakor koraki tatu so se glasili v temi plazeči
3601 Tinica|             bežal naravnost, kakor da bi taval ponoči v kolobarju. Odprl
3602 OPresc|                vrha z rumeno vodo, ki je tekla hitro ter pljuskala z velikimi
3603 Vedom |                  ti vino še zmerom lahko tekne. Ostal bi bil, kjer si bil --
3604 Zaljub|                 ki si ga bil nakopičil v teku dolgih let... Poznal sem
3605 Tinica|                 oči... Nato so nastopili telovadci; rjave silne mišice so igrale
3606 Vedom |                  te vprašam?" ~"Pusti mi telovnik! Ni mi do šale." ~Krničar
3607 Zaljub|                 tisti človek z angleškim telovnikom, ki se mu priklanjajo, kadar
3608 Tinica|                 so bile ulice samotneje, temneje, pot se je vila navkreber,
3609 Greh  |                  tramovju je bila noč še temnejša in neprijaznejša. Tla so
3610 VTemi |                 svetlobo. Bilo je zmerom temnejše; na obrazih, ki so se sklanjali
3611 VTemi |            zasvetilo se je, toda spet je temnel rumeni kolobar na mizi,
3612 OPresc|               videli neba. Nebo pa se je temnilo zmerom bolj, mirno so viseli
3613 Tinica|         izprašujočih oči, polskritih pod temnimi trepalnicami. Vse so bile
3614 Sreca |                  bilo nič več. ~Na hiši, temnostrmeči nad vodo, je bil prilepljen
3615 Tinica|                  čudomiren, kakor svetla tenčica je plaval na njem mehak,
3616 Tinica|                  obleka je bila tesna in tenka, da so se tresli krepki
3617 NaGolg|                bila zelo upala, bleda, s tenkimi kocinami poraščena, ustnice
3618 Vedom |                mu razložil svojo stvar? "Tepec!" bi ti odgovoril. In kakor
3619 OPresc|                 Hanca je mislila tako -- tepena je bila zmerom, pestovala
3620 OPresc|                  bile tudi njive in črne tepke, ki so rasle ob poti. Kakor
3621 NaGolg|                ni mogel jokati. ~"Jezus, tepo ga!" ~Strmel je z velikimi
3622 Sreca |                je krilo... ~"Pa so mi že tesali krsto, čakali so samo še
3623 VTemi |                  mati." ~Stisnila sta se tesneje drug k drugemu. ~"Pridi
3624 Vedom |               prihodnosti! Tako pa sem v tesni zvezi z dnevnim življenjem,
3625 MimoZ |               svetle, prozorne, z rokavi tesnimi ob ramenih, širokimi ob
3626 BrezD |           evangelije, ga je gnetel kakor testó -- samujočega, omahujočega.
3627 Sreca |               ugledal Barico, ugledal je teto Maro in tudi Gorjanca, ki
3628 Greh  |              vroče in ni mogel spati; še težja mu je bila glava in pred
3629 Greh  |                 in breme na srcu je bilo težje. ~Lepa je vas in vse je
3630 OPresc|              zato so bile njene oči tako tihe, kakor da bi gledale in
3631 BrezD |                 v njegovem glasu tistega tihega, skoro veselega zvoka, iz
3632 Tinica|                in je pljunil naravnost v tiho-nedolžni obraz. Zazdelo se mu je,
3633 Tinica|            gledale velike oči, prav tako tiho-nedolžno so se smehljale ustnice.
3634 OPresc|                na Hanco in je šel zadnji tik za njo. Deske so se vdirale
3635 Vedom |          žalostnemu, topemu dolgočasnemu tiktakanju stenske ure. Tako je legel
3636 Greh  |             sklonil, zgrabil je za mehki tilnik, polno pest mehke kože,
3637 VTemi |                  je kakor bojazen. ~Tudi Tineta je bilo spreletelo ob istem
3638 Tinica|                  pozlačeni celo lasje, v Tinice tenkih belih rokah pa je
3639 VTemi |             stopnicah, nocoj je ni bilo. Tipala je z rokami, šla je počasi
3640 VTemi |                   toda previdno, počasi, tipalo je po durih in duri so se
3641 MimoZ |            nekoliko roko, išče s palico, tiplje kakor slepec, opoteka se,
3642 Poet  |                 ni se ozrl. K tlom mu je tiščal hrbet križ Izveličarja,
3643 OPresc|              blatna in pusta. Hiše so se tiščale na kupu kakor kokoši; in
3644 Greh  |                 mirili valovi in so peli tiše. Nato je zazvonil Tone z
3645 Vedom |              pripovedoval z mirnim, malo tišjim glasom. ~"No -- on in ona,
3646 Vedom |                  črna preproga, sonce je tkalo vanjo bele rože. ~Lucija
3647 Sreca |                  veselo bijejo kopita ob tlak. Že se glase koraki po stopnicah,
3648 Sreca |                 noge ne dotikajo mokrega tlaka; vzplapolavalo je krilo,
3649 Pozdr |                 vsi obrazi in vse svetle toalete; ves zrak je bil poln parfuma
3650 Vedom |               zdaj se doma ni brigala za toaleto in tudi za frizuro ne. Ni
3651 Vedom |               feljtone, kadar ni imel za tobak, in ki je drugače sanjaril
3652 Sreca |                 spominjaš: da si imel le tobaka in za kosilo kos kruha,
3653 Poet  |                 škodoželjna mu je bila v tolažbo. Tako je mislil v tistem
3654 Sreca |                Bodi vesel, prišel sem te tolažit: potice sem ti prinesel;
3655 Zaljub|                  nasmehnil. ~"Poznam jo, tole muho," je dejal in je zamahnil
3656 Sreca |                   prijatelj, o domovini! Tolik je strah v naših srcih,
3657 Tinica|            gospod Golob, ej, Francek, po tolikem času?" ~Smehljajoč obraz
3658 OPresc|               préšce ne v vas, ne v trg. Tolpe otrok so lazile tam od hiše
3659 Sreca |                 tudi od onih, ki stoje v tolpi in ki gledaš nanje z zaničevalnim
3660 Vedom |                   svetila so se mu žarko tolsta lica. ~"Drugače si govoril
3661 Sreca |                 tolsto luno prijemati za tolsti nos! Po blatu bi moral capati
3662 Sreca |                zvezde sem mislil doseči, tolsto luno prijemati za tolsti
3663 VTemi |                 Zakaj ne pridejo mati?" ~Tončkin obraz ni bil nič več vesel,
3664 VTemi |              Ozrla se je časih na sestro Tončko in na brata, ki sta sedela
3665 OPresc|             smejalo hudobno. ~Prijela je Toneta za roko in šli smo dalje... ~
3666 Tinica|                  je polagoma in prijetno tonil v preteklost; stud mu je
3667 Poet  |             oživel, oživela je pot in je tonila v senco. Zdelo se je popotniku,
3668 NaGolg|                   ki sta sedela na klopi topa in zaspana, sta vzdignila
3669 Vedom |           življenje, podobno žalostnemu, topemu dolgočasnemu tiktakanju
3670 Vedom |                zunanjost tisti žalostni, topi, dolgočasni izraz. Že je
3671 BrezD |                zasijalo nekaj neznanega, toplega; zatrepetala je lepota ki
3672 Poet  |                 Fant je začutil na licih toplejše žarke, pomislil je ter je
3673 BrezD |                  zlata polja, valujoča v toplem vetru... bele cerkve na
3674 LepaV |              toda ona ni več čutila njih toplote, tudi ni spoznala več prijazne
3675 Vedom |              kozarec vode. Ozrl se je na tovariša in si je mislil: Kaj bi
3676 Vedom |          začudila in začudili so se tudi tovariši, ki so pili in kartali. ~"
3677 Pozdr |                da bi si poiskal prijetno tovarišico, ki bi ji deklamiral svojo
3678 Zaljub|                 kakor srebrn pas, slavec toži svojo ljubezen, ponižna
3679 Vedom |                  tudi z neko zgodovinsko tragedijo se ukvarjam... naposled
3680 MimoZ |                si napraviti steze... Nič tragike -- smešen je bil! Kuštravi
3681 Tinica|                  V ~Samo malo časa je še trajalo hrepenenje po čisti spomlad;
3682 Zaljub|                  pred njo ter ji zavezal trakove na čevljih, ali da bi hodil
3683 Pozdr |                    na pohlevnem rožastem traku je visela srebrna svetinjica
3684 Greh  |               noč, tako da se je vrnil v tramovje vzbujeni netopir. ~Butalo
3685 Greh  |                je zgoraj. ~-- Glej, čemu tratim čas? Precej bi bil moral
3686 Vedom |                Jakob ni poslušal veliko, trd in sivobled je bil njegov
3687 Zaljub|              telovniku, veliko zvezdo iz trdega papirja. "O, prijatelj,
3688 Sreca |                 koles, zibal se je že na trdi klopi, naslanjal se truden
3689 Sreca |                  kakor da bi ne hodil po trdih tleh... Zavijmo se, stisnimo
3690 Zaljub|              cestni pometač. On pa misli trdno, da je narodov besednik.
3691 VTemi |          skrivnosti in hudobnih senc... ~Trdovratno je bilo upanje -- zmerom
3692 OPresc|               bela pičica, cerkev svetih Treh kraljev. ~"Zdaj, otroci,
3693 Sreca |               samo besedo! Samo z očesom treni, da bom vedela, če si sprejel
3694 MimoZ |                rdeče ustnice; lica, pred trenotkom še tako nežna in polna,
3695 LepaV |            umaknila se je za korak. Samo trenotna senca je bila zastrla njegove
3696 VTemi |                 je odprla duri, v tistem trenutku pa se je prestrašila in
3697 Sreca |                zagrešil pohleven greh in trepeče od prevelikega strahu. ~"
3698 MimoZ |             ustnice -- v trudnem ihtenju trepečejo; nič ni predrzen njen pogled,
3699 Poet  |              jagnedov, proti belemu nebu trepetajočih, ne travnikov in ne pisanega
3700 Sreca |                 v obraz in ustnice so ji trepetale, solz pa ni bilo v očeh
3701 Tinica|                  gorela in plameni so ji trepetali v očeh... Šumelo je okoli
3702 VTemi |           sprijemajo na čelu. In mati se trese od mraza, veter piha skozi
3703 Tinica|                 tesna in tenka, da so se tresli krepki udje... Kadar so
3704 MimoZ |              glava se je povesila; roke, tresoče, šibke, koščene, kakor vrabčevi
3705 Sreca |               držala -- ali nisi z bolno tresočo roko posegal po moji roki,
3706 VTemi |               več na pragu so se pričeli tresti kakor v silnem mrazu, glasu
3707 Pozdr |               dolgo. Pisan sem bil sredi trezne družbe... ~Potok me je nosil
3708 VTemi |                da bi jo hotel vzdigniti, treščiti jo ob zid; strgal ji je
3709 OPresc|                 po préšce ne v vas, ne v trg. Tolpe otrok so lazile tam
3710 Sreca |                 in, kaj misliš, da bi se trgali zanje? Ne maram barantati
3711 Sreca |             denarja. In ti ljudje so nam trgovcem povsem nezanimivi!... Spišite
3712 Sreca |                  denar! Samo lahkomiseln trgovec, idealist in zapravljivec
3713 Zaljub|                 se pelje v landaverju po trgu in ki bodo jutri šolska
3714 Pozdr |               val v potoku. Košček lesa, trhla veja, ki se je bila odlomila
3715 VTemi |              bílo neprestano, našteli so trinajst udarcev; nato je zahreščalo,
3716 VTemi |             pihal je veter in na okno je trkala nevidna roka. ~Slišali so,
3717 Sreca |             kamnov. ~Širila se je steza, trnjeva meja se je razmaknila, široka
3718 OPresc|            hiteli. ~Tone je skočil preko trnjeve meje in je pohitel na holm,
3719 Greh  |                po netopirjih in kakor po trohnobi in mrtvašnici. V strehi
3720 Greh  |                se je, ko je skočil preko trojih stopnic, padel je na kolena
3721 Sreca |                je, glas njegov pa je bil trpek, vsaka beseda je bila kakor
3722 Vedom |              odru, slišal ljubeznivih in trpkih, nežnih in surovih besed,
3723 LepaV |                njegovem je bilo nekoliko trpkosti, komaj zavednega obžalovanja. ~
3724 BrezD |                bolan sem bil..." ~Toliko trpljenja je bilo v njegovem pripovedovanju,
3725 Tinica|            umazan. ~IV ~V velikem svojem trpljenju se je oklenil misli, ki
3726 Pozdr |                 srca... ~Tam nekje blizu Trsta je bila nastopila svojo
3727 Vedom |                    Nič ni bilo s Heleno! Trubaduril sem okoli nje, dokler se
3728 Vedom |               nisem za drugega na svetu. Trubaduriti je moja dolžnost in moj
3729 Sreca |           ponujat? Za teh par dni pač ni truda in sramote vredno..." ~Mračilo
3730 MimoZ |                 smejó rdeče ustnice -- v trudnem ihtenju trepečejo; nič ni
3731 Zaljub|            umetnika, ki si je napravil v trudu svoje duše lepo preteklost,
3732 OPresc|                dolini so se svetile bele trške hiše. Vse je bilo kakor
3733 Pozdr |                je izdajala, tista sladka tržaška govorica, ki spominja na
3734 Greh  |            potapljalo v noč, izgubljalo; tuintam je zamigljala plašna luč
3735 BrezD |                govoril; bilo ga je sram, tujca na vsem božjem svetu, da
3736 Sreca |                  filistejska pokveka med tujce -- kaj bi ne zlezla pod
3737 Pozdr |                pijanim dihanjem veselega tujega življenja... Najina kozarca
3738 MimoZ |                je sijalo zunaj tako tuje tujemu življenju. ~Ni potreba ljubezni,
3739 Pozdr |                  glas se je spajal s tem tujim šumom, s pijanim dihanjem
3740 Sreca |               glorijo je gledal na tisto tujo umetnost, ki bi se ji veselo
3741 Zaljub|              mežikam zelo rad." -- Glej, tukajle nad levim ušesom mi manjka
3742 Sreca |                   ne v silnem viharju, v tuleči divji noči: leno je legel
3743 NaGolg|               drevja, so kakor z vodenim tušem narisane v prah. ~Polprazne
3744 Sreca |               bilo več; prestrašil bi se tvojega glasu, tresel bi se pred
3745 Vedom |                 Krničar dalje. "Kaj je s tvojimi načrti? Drama -- tragedija --
3746 Tinica|                 da se povrneš, ni mogoče ubežati." ~Bežal je, ali noge so
3747 VTemi |                  čisto natanko hreščeče, ubite udarce, ki so rezali v tišino
3748 VTemi |                 okviru, je bilo na sredi ubito; ob eni steni zofa, pred
3749 Greh  |                pritajen glas iz teme; in ubogal je in je šel. ~Tam so bile
3750 Sreca |                besedami, jaz pa ne morem ubogati, ne morem se vzdigniti.
3751 Pozdr |                 zlato plavih las in moje ubogo sentimentalno srce je vztrepetalo...
3752 VTemi |                  natanko hreščeče, ubite udarce, ki so rezali v tišino kakor
3753 VTemi |                sobo, mrzle kaplje so jim udarile v obraz, zašumelo je v izbi,
3754 OPresc|                  po kolovozih, časih smo udarili naravnost čez holm, po strmi
3755 MimoZ |              krilo tesno, vlito na polne ude -- o koprnenje!... ~Hej?
3756 Tinica|                   da so se tresli krepki udje... Kadar so se poklonili,
3757 Vedom |            drugače sanjaril po dolge dni udobne lene sanje in snoval načrte,
3758 Vedom |               nanj -- ni mislila, ali mu ugaja ali ne. Kdaj se je to zgodilo?
3759 Vedom |                  bi živel... Ali kako si uganil? Pravkar mi je bilo prišlo
3760 Greh  |                  Šel je že in je pozabil ugasniti svečo, tako se mu je mudilo
3761 Vedom |            čudnem plamenu. Ali plamen je ugasoval, na ustnice se je vračala
3762 OPresc|                 v mavrici. Mavrica pa je ugasovala, ugasovalo je tudi mesto.
3763 OPresc|                 Mavrica pa je ugasovala, ugasovalo je tudi mesto. In Lojzetu
3764 Tinica|              nista se strnili več; kakor ugasujoč plamen je bila njegova senca;
3765 Sreca |                  čemu brez boja? Ali naj ugašajo tako polagoma, tako samotno
3766 VTemi |        naslanjale so se na mizo. ~Ali je ugašala luč, ali pa so rasle sence
3767 Tinica|                  obrazi. Postal je in je ugibal. In tedaj je spoznal in
3768 Pozdr |               moje oči in prestrašene so ugledale strahoto, tuje obraze, tuje
3769 Vedom |                  Prav zdaj mi je prilika ugodna, da dobim službo, ki je
3770 OPresc|              ruti, morda celo o srebrnih uhanih; zato so bile njene oči
3771 Vedom |             enkrat zacmeriš, ti nategnem uhlje, da boš samega sebe z oslom
3772 Tinica|                  k njemu, šepetale mu na uho. In kadar se je zavedel,
3773 OPresc|             plašna in malodušna -- kakor ujeti vrabci so bila, ki se tresejo,
3774 Poet  |                 pred njim in pot je bila ukaz. Čudil se je samo, da je
3775 Vedom |             čutile in živele po njegovem ukazu. Prišle so -- ali glej,
3776 BrezD |                 bi me bil kdo poklical z ukazujočim glasom. O prijatelj, in
3777 NaGolg|                 je storil?" ~"Škornje je ukradel!" ~In topo kakor prej so
3778 Zaljub|            človek, ki se šopiri v svojem ukradenem dostojanstvu -- tisti človek
3779 Zaljub|                že na vesti ter bogatim z ukradenim bogastvom svojo dušo, ki
3780 Vedom |                laseh. Mučil se je, da bi ukrotil misli, da bi jih prisilil
3781 Sreca |           slovenskih umetnikov? Da se je ukvarjalo tam, po samotnih kotih,
3782 MimoZ |                 množici sam, svoboden in umakne se mu strahoma, kogar se
3783 Pozdr |                 vlažne in plahe in so se umaknile mojim... ~Vse tuje življenje
3784 VTemi |            veliko silo je sunil veter in umaknili so se strahoma, zaprli so
3785 Tinica|               pollepe, malo izžite, malo umazane ženske. Sedla je k njemu. ~"
3786 Greh  |                 ležalo tam v prahu nekaj umazanega, brezobličnega, ležalo je
3787 Zaljub|          natakarja. Namizni prti so bili umazani in oprašeni od prahu, ki
3788 Tinica|                   na obrazu se jim pozna umazanost in bolezen, v očeh, v besedah.
3789 Zaljub|          Heinejev ponos je bil prav tako umeten kakor moj; kdor se šopiri
3790 Sreca |            človek je hvalil oni dan naše umetnike na očitnem kraju, v bedasto
3791 Sreca |           spodobi to vsakemu slovenskemu umetniku, ampak on je obupan po svoje.
3792 Tinica|                spomlad z umetno lučjo, z umetnim zelenjem. Trudil se je malo
3793 Sreca |              tvoje srce!... Nič se mi ne umikajte, vi blagi ljudje, oprostite
3794 LepaV |              dotakniti roke in oči so se umikale. Ker se je bližal večer,
3795 Tinica|                ozrla nanj. ~"Zakaj se mi umikaš, Tinica? Daj, da te poljubim...
3796 VTemi |           žalostni so taki večeri. ~"Luč umira!" je vzkliknil Tine, in
3797 BrezD |              daleč v obljubljeno deželo, umiraj v koprnenju!... Ne dalje --
3798 Sreca |                 bi zasijalo življenje iz umirajočega obraza, da bi se napravljalo
3799 Sreca |               nji samo natihoma, kakor o umirajočem človeku, ki sope težko v
3800 OPresc|            žalostno, kakor da bi zvonilo umirajočemu. Lojze je hotel sesti v
3801 BrezD |             soncu, v sivem dimu venečih, umirajočih --, po gostilniških dvoriščih,
3802 Poet  |              sanje, umirale so, kakor je umiral dan. In je mislil, spominjal
3803 VTemi |              rdeče iskre, prasketalo je, umiralo, čudno je rdela in trepetala
3804 Sreca |                  Jaz bi ne hodil na tuje umirat."  Zelo se je bil izpremenil
3805 Poet  |                  v jarku, zakaj na cesti umirati je prepovedano iz ozirov
3806 Tinica|                mu je dobro, hipoma so se umirile vroče misli. ~"Zavij se,
3807 OPresc|               več jasnega neba nad nami. Umirili so se bili oblaki, počasi
3808 Greh  |                 rose in jutranjega sonca umita. Gledal je in breme na srcu
3809 OPresc|                  hiše. Vse je bilo kakor umito, okopano; prazniško se je
3810 VTemi |                 ali prestrašila se je in umolknila. Tudi jok je bil prevesel
3811 Pozdr |                  tuje življenje zunaj je umolknilo, izginilo. Sedela sva v
3812 Sreca |                  Prinesla sem ti čaja." ~Umorili me bodo s čajem in z ljubeznijo! ~"
3813 Sreca |               pred seboj. ~"Ne mislim še umreti, ne sodi me po sebi! Ali
3814 Zaljub|                  je na svetu, ki živ‚ in umrjejo in ne spoznajo nikoli. kaj
3815 OPresc|              životu, kakor da bi mu bile umrle. ~"Stopi!" je zaklicala
3816 Vedom |                   Tudi tamle gori jih je umrlo dvoje," je izpregovoril
3817 Tinica|                  je zavedal, kakor da bi uničeval ponesrečeno pokrajino. Ali
3818 Vedom |                 ogledalo, da mu je obraz upadel in da so se bile prikazale
3819 Tinica|                  šele pozno zjutraj, oči upadle, rdeče obrobljene, ves bled
3820 Zaljub|                 iz teme njegove žalosti. Upàl je bil njegov obraz, neobrit;
3821 Sreca |                  in plašne. Ko bi si pač upale pogledati, ko bi si pač
3822 Greh  |                 tla poleg brata, mati je upihnila luč. Slišal je še, ko je
3823 Tinica|                 lepo in strašno je bilo. Upijanil se je bil. sam ni vedel
3824 Greh  |                  Mati ni vprašala dalje; upirala je glavo ob dlan in je gledala
3825 VTemi |             Sedla je k njima, roke so se upirale ob kolena, glava je klonila
3826 Greh  |                  je posegel v grm, da bi upognil težko polno vejo, se je
3827 MimoZ |               struge. Iztegnila je roko, upognila je glavo, da bi se branila;
3828 MimoZ |          spoznanja!... ~Kdo si ti, ki si uprl name iz množice svoje velike,
3829 VTemi |          neizmerno žalostno misel, se je uprlo upanje s poslednjo silo.
3830 Sreca |                 sključena za pečjó, lica uprta v dlani. Gledala ni naravnost
3831 Sreca |                  bi se name, ker bi bile uprte v njena lica moje žareče
3832 Vedom |                  sem vendarle rajši nego uradnik; neumno bi bilo, če bi se
3833 Vedom |              ravnem polju ob tako vročih urah!..." ~Žal mu je bilo mladega
3834 Vedom |                 se ji bilo mudilo..." ~V uredništvu je bil še slabše volje.
3835 Vedom |                 lahka. Ena sama odločna, urna kretnja in vedomca ni več
3836 Sreca |                  jadrno po veliki cesti, urneje od belih oblakov, ki se
3837 OPresc|                  Tedaj pa so se oglasili urni ženski koraki globoko v
3838 Tinica|               spomin še gloje v srcu. ~Z urnimi koraki se je vračal proti
3839 Sreca |                se mu je zelo izpremenil. Usehnila so lica, v očeh je ugasnil
3840 Zaljub|                useknila; tudi jaz sem se useknil; zelo lepo je bilo.) Moj
3841 Zaljub|              pridigo in vsa cerkev se je useknila; tudi jaz sem se useknil;
3842 Sreca |                  ki so skrbele zate. Ali usliši, Franc, mojo prošnjo, ne
3843 Sreca |                dušo in da so ga pitali z usmiljenjem in s čajem, kakor berača. ~"
3844 Zaljub|            človek ne vedel, kaj z njimi. Usnje, pergament. Dirigentka je
3845 MimoZ |           postane, sam si je bil zapisal usodo, podpisal sodbo, Bog z njim!
3846 Sreca |         vzburjenosti. ~"Ti upaš torej na uspeh?" ~"Nisem govoril o uspehu!
3847 Sreca |                uspeh?" ~"Nisem govoril o uspehu! Vesel sem, da stopijo naši
3848 Tinica|                še govoril o tem, sem bil ustanovil sodnika v sebi samem ter
3849 Tinica|            umetnik in človek. ~Ali ni se ustavil; dolga in lepa je bila pot
3850 NaGolg|                 gruča; za trenotek se je ustavila procesija, otroci so kričali,
3851 Poet  |              bilo misli, ki bi jih mogla ustaviti. Ves majhen je bil še in
3852 Sreca |          življenje prezgodaj in se ga ni ustrašil, temveč je vzel breme na
3853 Tinica|               početja. Kakor da bi hotel ustvariti spomlad z umetno lučjo,
3854 BrezD |                Videl sem njegova dela -- ustvarjena so bila po drugih zapovedih,
3855 Vedom |                  imel je ustnice nerodno ustvarjene... ~Skoro tekel je, ko se
3856 OPresc|                 tam gori in kaplje so se usule na nas. ~Velika kmečka hiša
3857 Pozdr |            zadnjič na cesti. Če bi se mi utelesila domovina, bi imela v očeh
3858 MimoZ |                ni poznalo v gneči, da je utonil -- kakor da bi se bila posušila
3859 MimoZ |                  je zamajala, vzdignila, utonila kakor v vodi... ~Nič se
3860 Greh  |          večernem mraku, vsa že v sencah utopljena. Gledal je in je razločil
3861 VTemi |                je bilo tiho. ~Bojazen je utripala v srcih in iz bojazni so
3862 VTemi |              plašno in srce mu je nehalo utripati, ko je pričakoval odgovora.
3863 MimoZ |                pogled? Videl sem pogled, utrnil se je bil nenadoma iz čistega
3864 Greh  |               časih, da bi zakrile oči. ~Utrudila se je roka, vrgel je mačko
3865 LepaV |           ljubila." ~Nato pa so se sanje utrudile, skoro so ohromele. ~Govorila
3866 OPresc|              nekoliko vzravnala. ~Ali od utrujenosti in od žalosti so bila naša
3867 Zaljub|                  duhovni gospod dr. Aleš Ušeničnik ter zaukazal z osornim glasom,
3868 Sreca |              Klobuk na čelo, ovratnik do ušes, rok‚ v žep; ponoči ne bo
3869 Sreca |                Gorjančevih očeh jezen in užaljen pogled. ~Prišla je v sobo
3870 Sreca |                se ustnice zgenile, kakor užaljenemu otroku, ki si ne upa jokati. ~"
3871 Sreca |                  jo sam, ker je nihče ne uživa, kakor jo uživam jaz. Kdo
3872 Tinica|              noči, po obilnem in nelepem uživanju skopal v mrzli vodi. ~Spomlad
3873 Vedom |         zahrepenel po njem in ki ga zdaj uživaš, prijatelj, v naročju vedomca?
3874 Vedom |                  pa me zelo vznemirja in vabi snov, ki bi bila pripravna
3875 Sreca |                še do polnočnice, čuj, že vabijo od daleč zvonovi... Tako
3876 Tinica|                   Strmela mu je v obraz, vabila je njegove oči, ali begale
3877 Sreca |             nadebuden mladenič", pozneje vagabund, ob tistem času pomočnik
3878 OPresc|                  na kolovozu raztrganega vagabunda in bežali smo preko travnika
3879 Vedom |                  je vedel, da je njegovo vagabundstvo neprijetno in grdo životarjenje
3880 Vedom |                so čudne bajke o njegovem vagabundstvu in bolj češčen od njegovih
3881 Greh  |             žulili čevlji, ki jih ni bil vajen in jih je obul samo ob nedeljah,
3882 OPresc|               jih je pokrivala in majhni valčki so se igrali, delali so
3883 BrezD |                  pokrajine, zlata polja, valujoča v toplem vetru... bele cerkve
3884 Sreca |                  se vrača življenje tudi vame. Zmerom še se oglasi vesel
3885 Vedom |                  še zmerom ob poti. Samo varanje, domišljija je bil ta kratki
3886 Vedom |             prepričanja, zakleniti ga za varne duri; -- na semenj ž njim!
3887 Pozdr |               bila prijetna, sedel sem v varnem zatišju. Poltiha izbica
3888 MimoZ |                 Bog z njim, nisem njegov varuh! Naj bi se ne bil rinil
3889 Vedom |                 odgovoril Krničar trdo. "Varuj se! Ta punca je -- vedomec..." ~
3890 Greh  |               valovita pokrajina tam nad vasjo. Ali zdaj je zaklicalo,
3891 Sreca |                 prosil ljubezni, duši me vaša ljubezen! Sovražnikov potrebujem
3892 Sreca |                od srca mi je žal! Poznam vaše pesmi iz časopisov in vem
3893 Vedom |                  bolj ali manj imenitne, važne in neobhodne. On je hodil
3894 Greh  |                  vrata in tam sta prišla včasi po stezi fant in dekle,
3895 Zaljub|                  spreminjati od danes do včeraj, v daljno preteklost nazaj,
3896 Tinica|               skušal s Stvarnikom, se je vdajal nemočen, poželjiv in skritostrasten
3897 Vedom |                  začrtal. Že so se misli vdajale, trepetaje je posegla roka
3898 Sreca |                  spreminjal se je v topo vdanost. Hoditi je treba, dokler
3899 Sreca |                 mojemu, ne tisti plašni, vdanosti polni, ki me je prosil oproščenja,
3900 Sreca |              poletna noč! Do gležnjev se vdirajo noge v blato, preko pokrajine
3901 LepaV |                 in tudi zaradi kostanjev vdovcev in zaradi senc, ki prihajajo
3902 OPresc|                ko je noga stopila, se je vdrla. Tudi trava je bila še mokra
3903 Sreca |                 sobi je bila napravljena večerja. Soba je bila velika in
3904 Greh  |                 domislil se je, da ne bo večerje nocoj in da stoji mati v
3905 Vedom |                in se je zaklenil. Tudi k večerji ga ni bilo. ~IV ~Ko je zaklenil
3906 MimoZ |                pa je bila zares že legla večerna senca na okamenelo cesto,
3907 Greh  |               dol in vas je ležala tam v večernem mraku, vsa že v sencah utopljena.
3908 Tinica|                 vračal proti domu, proti večernemu soncu, ki je oblivalo z
3909 Sreca |                plapolajoča v daljavi, za večernimi sencami. Pod težkimi rjavimi
3910 Vedom |             Jakob mirno in je prisedel. ~Večni jurist Krničar je odložil
3911 Greh  |               tipal ob zidu, ali noge so vedele pot, stopale so varno. Postal
3912 Tinica|                  siloma bolezni, igra se vedoma z lepo mislijo, kako vstaja,
3913 Vedom |                   Nevarno se je pečati z vedomcem. Kogar zgrabi, ga ne izpusti
3914 Vedom |                 dobro si jo krstil. Samo vedomci imajo take oči."  Jakob
3915 Vedom |              pripoveduješ o življenju, o vedomcu, pa še sam ne veš, kaj je
3916 Greh  |                  kosilu pa je splezal po vegastih, škripajočih stopnicah na
3917 Pozdr |                 veselo se igrajo odkrhle veje na razposajenih valovih...
3918 Greh  |                da bi upognil težko polno vejo, se je oprasnil in kri se
3919 Zaljub|              imela ne obrvi, ne vejic na vekah; tudi las, zdi se mi, da
3920 Sreca |                  roke, vzraslo je truplo velikana -- pogledala je domovina
3921 Sreca |                  temna senca preko neba, velikanska senca, ki je vztrepetavala,
3922 Zaljub|                 pri meni vselej znamenje velikanskega preobrata. ~"Kako da si
3923 OPresc|               široko odprtimi očmi proti velikemu, belemu mestu, ki se je
3924 Pozdr |              tako ljubeznivo potolažila. Velikokrat sem jo bil že ugledal, vselej,
3925 Tinica|                 poslednjikrat in narahlo velikonočni zvonovi ter utihnili za
3926 Tinica|                 izba prazna, utihnilo je velikonočno zvonjenje zunaj, komaj da
3927 Sreca |               šla z menoj, Barica! Daleč ven, tja, kjer sije sonce! To
3928 OPresc|              morali ves prvi del rožnega venca; Tone pa je bil opazil,
3929 OPresc|              zvon. Hanca je molila rožni venec. ~In hipoma nam je bilo
3930 BrezD |               žarkem soncu, v sivem dimu venečih, umirajočih --, po gostilniških
3931 Pozdr |                  porodilo, tako gineš in veneš sama in komaj še te goji
3932 Pozdr |             sencami tam zadaj, polodprta veranda z beložarečo svetlobo, beložarečimi
3933 Pozdr |            zaškripale lesene stopnice na verandi in prišla je devica, nagelj
3934 Pozdr |          ljubezni... Šumelo je zunaj pod verando, in njen razposajeni, predrzni
3935 BrezD |              porojenega; nič več ni bilo vere v njegovih očeh. ~In spoznal
3936 Greh  |                  plapolaje. Prijel je za verižico in veliki, v belo platno
3937 Tinica|               komolca, in brošo in zlato verižico-zapestnico. Tinica je bila jako vesela
3938 Greh  |                  je Tone bolan, in ni mu verjela. Ali zdaj se je srečal njen
3939 Vedom |                 izpusti več! Nikoli več, verjemi!" ~"Ljubim jo," je dejal
3940 Zaljub|                 pripovedujejo to in ono, Verjeti pa jim ni veliko. Jaz na
3941 Sreca |                    Tako se spodobi zame, vernega kristjana, da praznujem
3942 Zaljub|        dostojanstven gospod nagrobnico v verzih, ki jih bo zložil ta ali
3943 Sreca |              izgublja cesta, porojena iz veselih višin. Kako bi nazaj, kako
3944 Vedom |                se je ob tem, žalostil in veselil, čisto resno, iz srca; bil
3945 Sreca |                  kozavim obrazom in zelo veselimi, svetlorjavimi očmi. Rokave
3946 Zaljub|                 okradenih duš imam že na vesti ter bogatim z ukradenim
3947 BrezD |                 tenko bilko so se igrali vetrovi z njim... Slab in mehak
3948 Sreca |                je bil prišel slučajno iz veže ter se ozrl po ulici. In
3949 Sreca |                  zaškrtal z zobmi. ~Pred vhodom na peron se je Franc ozrl
3950 LepaV |                                     LEPA VIDA~Zunaj je sonce, ali sonce
3951 Zaljub|                 zafrfotal je kakor komaj viden bel oblaček na nebu in vse
3952 OPresc|                  vas, ali nismo je mogli videti, dokler nismo bili tam,
3953 Sreca |               svetle megle, dobro je, da vidijo oči pusto, nerodovitno zemljo...
3954 Sreca |                   in upam, da se še kdaj vidimo!" ~Gorjanec je pogledal
3955 Tinica|            hvaležen je bil tistemu komaj vidnemu, nestalnemu žarku, ki je
3956 LepaV |                  ki je bila šinila komaj vidno in pobliskoma preko ustnic...
3957 Sreca |            sončna pokrajina; ne v silnem viharju, v tuleči divji noči: leno
3958 Vedom |              fant. Oblečen je bil v dolg vihrajoč havelok, na glavi je imel
3959 Vedom |                 zavozlana in prozornega, vihrajočega haveloka ni imel. Vlažno
3960 Vedom |                  prozoren havelok, ki je vihral v vetru. Obraz mu je bil
3961 Sreca |                  in silne zlate grive so vihrale do obzorja. Zasvetilo se
3962 VTemi |                 ko se je sklonila, so ji vihrali lasje v vetru. Gledala je
3963 Zaljub|                  svojo ljubezen, ponižna vijolica se skriva... luna sije..." ~
3964 Greh  |                  ta črni potok, ki se je vil med kamenjem, in se je prestrašil
3965 Vedom |             osinele kipeče ustnice in se vile; vzdignil bi in butil ob
3966 Sreca |               stvarmi, ki ne nesejo niti vinarja in ki so zategadelj nepotrebne?
3967 Pozdr |              Najina kozarca sta zvenela, vinska kri je gorela v najinih
3968 Sreca |                debela, bradata, naočniki vise na nosu, a na glavi se sveti
3969 MimoZ |                  odpeta suknja, cunje mu visé od ramen; njegova krepka
3970 OPresc|            temnilo zmerom bolj, mirno so viseli oblaki od vzhoda do zahoda.
3971 Greh  |             mačica!" ~In bližala se je z visokim, skrivljenim hrbtom; pol
3972 Sreca |                se branila... Zdaj pridi, vitez, Franc Riba, stopi dol! ~
3973 Tinica|          življenje, čudopisan svet, lepi vitezi v bleščečih oblekah, sončne
3974 LepaV |                  se je in se je poklonil viteško ter je stal pred njo ves
3975 Vedom |                   da se ga oklepa z vsem vitkim, mehkim, kačjim telesom.
3976 Greh  |                naslonil nanj in gledal z višave navzdol. Toda z drugo nogo
3977 Sreca |               cesta, porojena iz veselih višin. Kako bi nazaj, kako bi
3978 NaGolg|                 ustnice so bile že čisto višnjeve. Čokati človek se je vrnil
3979 Zaljub|                  jako ceni, zato ker sem vkljub svoji priznani duhovitosti
3980 Greh  |            plezalo in padalo, telo se je vlačilo po tleh. Toda glej, že se
3981 Tinica|                 njen obraz, je prepregla vlažna koprena brezskrbno svetlobo
3982 Tinica|                  se je ozrla z velikimi, vlažnimi očmi za slokim oficirjem,
3983 Zaljub|                  tri metre dolgo svileno vlečko lepe kraljice, ali srce
3984 MimoZ |                  vzdignila; krilo tesno, vlito na polne ude -- o koprnenje!... ~
3985 VTemi |                  in težki, do vrha polni vod‚. ~"Napravi luč, Ana; temà
3986 NaGolg|             padajo od drevja, so kakor z vodenim tušem narisane v prah. ~
3987 Sreca |                 šel za njim, kamor so ga vodili koraki... Vstal je in je
3988 Tinica|                  hodil je kakor na vrvi, vodilo ga je kakor slepca in prišel
3989 Vedom |                 in časti in slave, konec vodmatskega blata in konec Golgate.
3990 Vedom |                bi bil ugledal dolgočasno vodmatsko blato, ki mu je škropilo
3991 Sreca |               plačali. Verzi stoje kakor vojaki na paradi!" ~Barica je stala
3992 Sreca |                 me!" -- ~"Zgodi se tvoja volja!" ~Na pragu je postal in
3993 Sreca |               začrtal svojo pot po tvoji volji? Tako majhen bi bil in tako
3994 Greh  |                je že dogorevala in mehki vosek je lil po svečniku. ~--
3995 Zaljub|             način se ljudje spreminjajo. Votli so bili, da ni na svetu
3996 Sreca |            zasijal je plamen iz globokih votlin, vzdignil se je glas iz
3997 Zaljub|               bili, da ni na svetu tišje votline, prazni, dragi moj, da ni
3998 Pozdr |                   kdor si ne more najeti voza, mora po blatni cesti in
3999 Sreca |                  od belih oblakov, ki se vozijo po nebu... Poženi, voznik,
4000 Sreca |            capati z zevajočimi čevlji in vozil sem se na zlatem vozu preko
4001 OPresc|            nikjer in nikoli... Ko smo se vozili domov na ropotajočem kmečkem
4002 Sreca |              sonce, v jadrnem diru se je vozilo preko neba na burje drdrajočem,
4003 OPresc|                 daleč, za hribom drdrali vozovi po lesenem mostu. Vsi smo