Chapter

4004 LepaV |                luč v kupeju. Dolga je še vožnja in dolga je še pot in zmerom
4005 Sreca |                  Tudi ko bi imel za samo vožnjo, bi si upal! Nikoli me še
4006 Greh  |                in se je vrnil. ~-- Če me vprašajo, zakaj nisem šel k maši,
4007 LepaV |             predzavednih sanj. Nič te ne vprašujem, prijatelj, odkod si, kdo
4008 Tinica|                 se ozira nanj z velikimi vprašujočimi očmi. ~Zasvetilo se je nenadoma
4009 Vedom |                 ob poti. Kakor kljuseta, vprežena v voz: zaželi se jim na
4010 Zaljub|               njo, v blato, sredi ceste, vpričo ljudi, tako da bi videl
4011 MimoZ |           tresoče, šibke, koščene, kakor vrabčevi kremplji, se iztegajo; ne
4012 OPresc|                 malodušna -- kakor ujeti vrabci so bila, ki se tresejo,
4013 Sreca |            znamenja življenja in tako se vrača življenje tudi vame. Zmerom
4014 Tinica|                zaprl grob; mrtveci se ne vračajo, komaj spomin še gloje v
4015 Vedom |               osle ob kosi, zaspani krik vrane, ki se je bila vzdignila
4016 Pozdr |                 in beli koži, pod njenim vratom se je mahoma zasvetilo --
4017 Pozdr |                položila mi je roko okoli vratú... Zasmejala se je zvonko,
4018 OPresc|              potok, žuborel je tiho, med vrbami skrit. Tudi pot je bila
4019 OPresc|            zadnji in postal je nenadoma, vreča mu je padla z rame in zajokal
4020 OPresc|               prišli bi domov s praznimi vrečami. Jabolk bi nam dali, hrušk,
4021 MimoZ |             koliba z zaspanim natakarjem vred se je vozila jadrno mimo
4022 Sreca |                   samo usmiljenja sem še vreden, nič več ljubezni. Zdaj
4023 Sreca |                  kanalja!" ~"-- in da so vredne veliko več, nego tisto malenkost,
4024 Sreca |             poslednji? -- Kaj ni človeka vrednejše, da si dam siloma pogasiti
4025 Zaljub|                je bil vsega vzrok, tisti vrhni gumb na telovniku, ki se
4026 Sreca |          Karavankah, drugo že na kraških vrhovih! ~Kaj ni to sama plahost,
4027 VTemi |                  in se odejta čez glavo; vrnem se kmalu." ~Ana je položila
4028 OPresc|             cesta. Po veliki cesti pa se vrnemo. ~Ali zdaj se je vse izpremenilo --
4029 Sreca |                   Jaz ne vem, če se kdaj vrneš, Franc. Ali če bi se ti
4030 Sreca |                praviš, da naj storim?" ~"Vrni se v domovino, poišči si
4031 Sreca |             večer je nocoj, vesele pesmi vro iz zemlje, lijo z neba...
4032 Greh  |                 je, zrak je bil težak in vroč. ~"Ali ne moreš spati, Tone?" ~"
4033 Vedom |            Izprehajal sem se." ~"Ob tako vročem dnevu? In zunaj mesta? In
4034 BrezD |                 je šel počasi po široki, vroči cesti proti predmestju...
4035 Tinica|          poslovila brez besede, obadva z vročimi lici in bleščečimi očmi. ~"
4036 Greh  |                 in se je odel, ker ga je vročina minila in se je tresel. ~--
4037 Tinica|              nanjo; lica so mu gorela od vročine, ali kapljice krvi ni bilo
4038 Vedom |                  imam to pokrajino in to vročino... in to tišino. Sama sva
4039 Sreca |                da bi gledal iz teh lepih vrstic njegov obraz, kakor je bil
4040 Greh  |             vztrepetala; in zadaj. so se vrstili hribi, v temno daljavo,
4041 Greh  |            pritrjeno na ročniku in se je vrtelo. Ves umazan je bil že kamen,
4042 Sreca |              zelo naravno, tako kakor se vrti zemlja okoli sonca in tako,
4043 VTemi |               zahreščalo, kakor da bi se vrtilo s čudovito naglostjo veliko
4044 Tinica|            umazanih dvorišč in oprašenih vrtov. Tako se je udomačil in
4045 BrezD |            Sodome. Po zaprašenih mestnih vrtovih -- v žarkem soncu, v sivem
4046 Tinica|            končalo, ko je prerezal rdečo vrvco med njima smehljajoči mladi
4047 BrezD |                  Privezan je bil z močno vrvjó in se ni mogel geniti, ni
4048 Zaljub|                vsa ta reč nikoli ne bila vršila. Govoril je o morali grdo
4049 Zaljub|              slovenski literaturi ne sme vršiti kaj takega... ~* ~Pomisli,
4050 Vedom |              bile tudi vse ure njegovega vsakdanjega življenja. Tujec je bil
4051 Zaljub|               jih ne omazal strupeni dih vsakdanjosti? O zlata nedolžnost, o odkritosrčnosti
4052 Vedom |                in grdo životarjenje brez vsake romantike, ali koketiral
4053 Zaljub|                od hladnega vetra. Zraven vsakega drevesa je stala plinova
4054 Sreca |              klavrn, kakor se spodobi to vsakemu slovenskemu umetniku, ampak
4055 Vedom |               tega življenja središče in vsebina... ~"Zbogom, Lucija!" je
4056 Zaljub|               Novela mora imeti poetično vsebino, poleg tega pa tudi globoke
4057 Zaljub|                po tihih, praznih ulicah, vsekrižem po mestu. Prišel sem v neko
4058 Sreca |                 klafter je stal nad nami vsemi -- o filistejcih še ne govorim
4059 OPresc|                 na zvoniku farne cerkve. Vseokoli nas pa je bila božja samota. ~
4060 Pozdr |                 moje sanje so se mi bile vsesale s trdimi, od bolečine in
4061 Pozdr |               takoj so odnehale ustnice, vsesane globoko v moje srce in kanila
4062 NaGolg|           napotila procesija. Kričali so vsevprek, ni bilo razumeti besede.
4063 Tinica|              vedoma z lepo mislijo, kako vstaja, hodi svobodno pod velikim
4064 Poet  |                   opotekal se je, padal, vstajal je in se opotekal. ~Na obeh
4065 Tinica|             licih, za plamenom v očeh so vstajale nečiste podobe, vračala
4066 BrezD |                nekaj neizmerno lepega je vstajalo pred njim. Obrazi, ki je
4067 NaGolg|                  Iz gruče sredi parka je vstalo petletno dekle in se je
4068 LepaV |             človek od velike bolečine in vstane pomlajen, ali drobne ranice
4069 Greh  |                 je prijel za kljuko. ~-- Vstopim v božjem imenu, pa naj se
4070 Vedom |          razsvetljena in kozarci zvenče. Vstopiva, če si žejen!" ~V ~Jakob
4071 Vedom |              obraz zabavljiv in ironičen vtis. ~"Ujela me je!" je odgovoril
4072 Poet  |                 je zgrudil na kolena ter vtisnil v blato svoj obraz. Bila
4073 Pozdr |             nanjo, kadar spiš sama in se vzbudiš nenadoma, ker te je bil
4074 Greh  |                da se je vrnil v tramovje vzbujeni netopir. ~Butalo je ob tla,
4075 Sreca |                pestjo in se je tresel od vzburjenosti. ~"Ti upaš torej na uspeh?" ~"
4076 Tinica|           večernega sonca. Grde sanje so vzburkale srce, ki je bilo šele komaj
4077 Pozdr |      duhovitostjo romanske renesanse!... Vzcvetala si, cvetka uboga, pohlevno
4078 Tinica|                  komaj zavedna ljubezen, vzcvetela že v marcu, še izpod snega,
4079 MimoZ |             naočniki in rodoljubno brado vzdiga kolena posebno visoko, kakor
4080 Sreca |             tvoje misli, ne enega samega vzdiha! Jaz nisem bil ti -- ampak
4081 Vedom |              polja. ~"Na kakšno pot!" je vzdihnil Jakob. Ustnice so mu bile
4082 VTemi |          nadstropje!" ~In ženski glas je vzdihoval: ~"O Jezus, o sveta Marija!" ~"
4083 Zaljub|                  ki mi je orosila oko... Vzdihovalo je, stokalo brez nehanja,
4084 Zaljub|              kjer je sama žalost in samo vzdihovanje. Ko sem videl pred sabo
4085 Sreca |          pokritega z ranami, v bridkosti vzdihujočega? Šel bi bil in bi zaklenil
4086 Sreca |                 in se prispal v večnost! Vzdrami se, prijatelj, preveč prijazna
4087 LepaV |                  Zdrznila se je in se je vzdramila. Ob tistem trenotku pa je
4088 LepaV |                  zavednega obžalovanja. ~Vzdramile so se bile nenadoma tiste
4089 Sreca |                vsakdanji kruh, oženi se, vzgaja otroke in umrje v Gospodu..." ~
4090 Sreca |                   kozjebradi obrazek. Ob vzglavju je slonel študent Stržinar;
4091 Zaljub|           priliki me je počastil z redom vzhajajoče lune; lepo se mi pod in
4092 Zaljub|                ga ni bilo več. ~Zunaj je vzhajala luna in par žarkov se je
4093 Zaljub|                 se prikazovali na mirnih vzhodnih oblakih oranžni in škrlatasti
4094 NaGolg|                se je oglasil razposajeni vzklik, se je približal suhoten
4095 VTemi |                 večeri. ~"Luč umira!" je vzkliknil Tine, in ves prestrašen
4096 OPresc|               kolovoz. "Tam je holm!" je vzkliknila Hanca. ~Resnično se je bil
4097 Sreca |                Trosi, sveti Ilija, da bo vzklilo vsepovsod iz te lepe zemlje,
4098 BrezD |             potegnilo za vrat in za roke vznak nazaj na peron. Ne dalje,
4099 Vedom |          ukvarjam... naposled pa me zelo vznemirja in vabi snov, ki bi bila
4100 Vedom |                  zato se ni ne čudil, ne vznemirjal.  "Je že tako!" je odgovarjal
4101 Sreca |               gneči, vsi veseli, božično vznemirjeni, vsi toplo zaviti v suknje. ~
4102 Zaljub|                  bi skril sam sebi svojo vznemirjenost. Naposled sem jo videl in
4103 Greh  |                je bežal... ~Mahoma se je vzpel v postelji in velik strah
4104 Sreca |                nad pokrajino, prsa se ji vzpenjajo naproti... ~Saj je v žilah
4105 Greh  |                so ga nosile. Sonce se je vzpenjalo hitro, trava se je sušila,
4106 Sreca |                drug za drugim, dokler ne vzplapola poslednji ter ugasne? Ali
4107 Poet  |                njegovo srce: do nebes je vzplapolala radost in bila je podobna
4108 Sreca |              senca, ki je vztrepetavala, vzplapolavala od vzhoda do zahoda, zabobnevala
4109 Pozdr |                obenem... ~Tudi ona se je vzradostila, zažarela so ji lica, položila
4110 BrezD |               pred njegovimi deli, se ni vzradostilo moje srce: hotela so govoriti
4111 LepaV |                dolga pot. Tvoje sanje so vzrasle iz mojih in moje so se porodile
4112 Sreca |                se bile uprle silne roke, vzraslo je truplo velikana -- pogledala
4113 OPresc|                ali v tem trenotku, ko je vzrastel hrib med nami in med ravnino,
4114 NaGolg|                  Vzdignil se je in se je vzravnal, nato je stopil s širokimi,
4115 OPresc|                Hanca se je bila nekoliko vzravnala. ~Ali od utrujenosti in
4116 MimoZ |              odprtih ustnicah, smeh brez vzroka, neumen, grd, iz blazne
4117 OPresc|                 ves košat in zelen, malo vzvišena je bila zemlja pod njim.
4118 Greh  |                 v krčmo. Lahko bi se kaj vžgalo. -- Ugasnil je luč, nato
4119 Greh  |                 po vasi doli, kjer so se vžigale luči, in zdelo se mu je,
4120 Sreca |              bile take! Ni jim konca, in vžigalic nimam, da bi posvetil... ~
4121 Tinica|                 njegov; nikoli ni slikal Whistler takih ustnic in Khnopff
4122 Tinica|       glasnobojno ozadje... obraz je bil Whistlerjev... Khnopffov... samo greh
4123 Vedom |            vsakdanje skrbi, tiste majhne zabave in malomestni prepiri in
4124 Sreca |                je prišel v kavarno in je zabavljal in če bi stala Jakopičeva
4125 Vedom |               maram več stati ob poti in zabavljati, ko mi je srce polno zavisti
4126 Vedom |                tako da je napravil obraz zabavljiv in ironičen vtis. ~"Ujela
4127 Zaljub|                 so danes tako nevedni in zabiti, da bi človek še ne pljunil
4128 Tinica|           širokimi rokavi, tako da se je zableščala bela polt, če je vzdignila
4129 OPresc|                 koprnenja. Lojzetu so se zabliskale oči in vzkriknil je: ~"Tja,
4130 Sreca |       vzplapolavala od vzhoda do zahoda, zabobnevala zamolklo v silnih gubah
4131 Vedom |                ne svojega stanovanja... ~Zabolela ga je glava, položil je
4132 OPresc|                  ni konca in da smo bili zabredli v večnost, kjer ni ne glasu
4133 Greh  |                  telo; padlo je v kri in zabrizgnilo je naokoli. Potok pa je
4134 Greh  |              zvon in kladivo je udarilo. Zabučalo je in bučanje je naraščalo,
4135 Greh  |            visoko in zelo vzbočeno, lica zabuhla, sive barve, oči so bile
4136 Tinica|                spremenilo v blato! Kakor začaran je bil; oblatil je, česar
4137 MimoZ |            koprneče popotnike, v kolobar začarane, kako so bili z nogami,
4138 Tinica|                celo iz tistih oči, ki so začele mežikati in se smehljati,
4139 Vedom |              pameten! Če se mi še enkrat zacmeriš, ti nategnem uhlje, da boš
4140 NaGolg|               srajca odprta do prs in že začrnela, hlače prekratke in na eni
4141 Tinica|                 dotaknil, lilije same bi začrnele, če bi se ozrl nanje. Kako
4142 MimoZ |                  toda čarovni kolobar je začrtan, zarisan v zemljo tako ozko,
4143 Tinica|        polzaprtih trepalnic radovedne in začudene oči, ob tisti uri, ko se
4144 OPresc|                Hanca in vsi smo se ozrli začudeni nanjo. Zdela se nam je čudno
4145 Zaljub|              poslušal, pogledal sem ji z začudenimi, od prevelikega veselja
4146 Pozdr |              moje oči so se razširile od začudenja in radosti, od srca se mi
4147 Vedom |             natakarica se je začudila in začudili so se tudi tovariši, ki
4148 VTemi |                  je bila pred pragom, je začula svoj glas; jokala je, ali
4149 Greh  |                 zibati, tam zgoraj se je začulo hripavo škripanje. Počasi
4150 Sreca |                  komaj oslom še za pašo; zadene nerodni čevelj ob deblo,
4151 Vedom |                 več, dokler mu ne izpije zadnje kapljice. Izgubljen si,
4152 Greh  |            spustil. Udarilo je zamolklo, zadonelo je po vsem oboku, odmevalo
4153 Vedom |             ljudi, ki so imeli vesele in zadovoljne obraze, se ni razvedril.
4154 MimoZ |             komediji, ki sem jo gledal z zadovoljnimi očmi. Ali pozorišče, prej
4155 Vedom |                 se je zasmejal široko in zadovoljno. ~"Vedomec -- dobro si jo
4156 Sreca |                  roki ter jo ogledaval z zadovoljstvom. ~"Že zaradi pisave jih
4157 Zaljub|          nastopilo nova pota..." Muha je zadremala na stropu, on je govoril
4158 Sreca |                noči: leno je legel nanjo zaduhel mrak. Ne bi rad, da bi tako
4159 Greh  |                  podstrešje. Odprl je in zadušen vzduh mu je prhnil v lica,
4160 Sreca |                ležala v sobi kakor težka zadušna senca; videl je tudi obraze
4161 NaGolg|                  prahu in kakor v gosto, zadušno meglo je zavito drevje.
4162 Sreca |                 obzorjem, ugasnilo je... Zafrfotale so plašne peroti v kletki,
4163 Pozdr |           domovine željan. Morda sem bil zagledal sredi pustega kamenja zeleneče
4164 OPresc|           polhovko je pogledala iz sobe; zagodrnjalo je in duri so se zaprle. ~"
4165 Pozdr |               gor, vina za pogrebščino! ~Zagrebiva spomine in bodiva vesela --
4166 Tinica|                srce in bolnik zavzdihne, zagrgrale so prsi, kri se je prikazala
4167 OPresc|               pred nami, toliko se je je zagrnilo za nami. Da, čudo je bilo,
4168 VTemi |                Bilo je še zgodaj, ali na zahodu so se vzdigali oblaki, gosta,
4169 Vedom |               tisto življenje, ki si bil zahrepenel po njem in ki ga zdaj uživaš,
4170 Sreca |              Franc. Ali če bi se ti kdaj zahrepenelo po domu, tedaj se spomni,
4171 VTemi |                 kakor da bi iskale luči. Zahreščale so naposled duri, veter
4172 VTemi |                trinajst udarcev; nato je zahreščalo, kakor da bi se vrtilo s
4173 Greh  |                  v sanjah je zavzdihnil, zahropel. Breme je ležalo na srcu
4174 Sreca |                 drugače ne bi... In malo zahtevam zanje... pesmi niso slabe..." ~
4175 Sreca |              nego tisto malenkost, ki jo zahtevate od mene. Ampak ko bi vi
4176 Tinica|                 poklonil Tinici in se je zahvalil. Že so se zaprle duri, on
4177 Sreca |                  krog njegovih ustnic je zaigral nasmeh. ~"Zakaj pa mi to
4178 Greh  |             poslušal. Zastokalo je bilo, zaječalo od daleč -- in stokalo je
4179 Sreca |                  posegel je, kakor da bi zajemal vode v perišče ter je spravil
4180 Vedom |          nejasnega čuta mi je treba šele zajeti, da dobim osebe in dejanje..." ~
4181 OPresc|                drugemu v obraz, da bi ne zajokali. Sedeli smo dolgo, utrujenost
4182 Greh  |                gole, leseni strop je bil zakajen in črn. V kotu pod razpelom
4183 Vedom |              sedmino. ~Krčma je bila vsa zakajena, slabo razsvetljena. Debela,
4184 Pozdr |               Ozrl sem se in sem ugledal zakajeno beznico s tistimi blatnimi
4185 Sreca |                  vzemi s sabo! Pojdi, da zaklenem duri!" ~Obraz njegov je
4186 Tinica|                 trepetajočo roko je bila zaklenila duri pred njim, narahlo,
4187 Vedom |             pravi zamolčati prepričanja, zakleniti ga za varne duri; -- na
4188 Vedom |                dragi moj, ali usta so mi zaklenjena z devetero ključavnico.
4189 Vedom |                  posebno če ga hraniš za zaklenjenimi durmi. Drugače pa je z žurnalistom.
4190 OPresc|             zazvenelo čudno, kakor da bi zaklenkal sredi pokrajine tenek zvon.
4191 OPresc|                koraka dalje. Na holmu je zaklenkalo žalostno, kakor da bi zvonilo
4192 LepaV |          samotnih gradovih, koder hodijo zaklete kraljične po dolgih temnih
4193 Sreca |                desno. ~Gorjanec je hotel zaklicati za njim, stisnil je pest
4194 Vedom |                  zgrabil z okrutno silo. Zakopali so se kremplji v dolge,
4195 LepaV |                 trenotek tistih skoro že zakopanih sanj in je zavzdihnil. Morda
4196 Greh  |                velikem kolobarju, padlo, zakotalilo se malo po klancu in obležalo.
4197 Vedom |                 te usmili, vedomec!..." ~Zakričalo je, zamahnilo, nato je bilo
4198 Sreca |           sklonil se je globoko in si je zakril obraz. ~Franc se je poslavljal.
4199 VTemi |                  vzdigniti rok, da bi si zakrila lica -- tam je vstajala
4200 Greh  |             vzdignile so se časih, da bi zakrile oči. ~Utrudila se je roka,
4201 Poet  |                 do sonca, skoro so ga že zakrili. Ni poznal cilja in vendar
4202 Sreca |               prag. Brado je imel dolgo, zakrivala mu je že vso ovratnico;
4203 Tinica|                 bilo je samo na površju, zakrivalo je komaj nagoto njegovega
4204 NaGolg|                povesile in ustnice so se zakrivile na jok. ~"Dajte no otroke...!" ~
4205 OPresc|                nosijo krompir, in sem jo zakrpal, ker je bila razparana.
4206 Vedom |                  potih, dolg, neroden in zakrpan, neumrljiva podoba slovenske
4207 OPresc|               videl žensko v obnošeni in zakrpani obleki; iz suhega jetičnega
4208 LepaV |             bogvekdaj, nenadoma odpro in zakrvave z veliko silo. Ena sama
4209 Tinica|                  sam in da bi ob tem pač zakrvavel do smrti, me je rešil blagi
4210 Sreca |                  deževno noč? In jaz sem zakurila in sem ti napravila mehko
4211 Pozdr |                oblekah... tam se je bilo zalesketalo zlato plavih las in moje
4212 Zaljub|                Misliš si morda, da se je zaljubila v tistega lepega črnookega,
4213 Zaljub|                   o katerem misli, da se zaljubim vanj, da me priklene, goljufanega
4214 Zaljub|                                          ZALJUBLJENA FANTAZIJA~V gostilnici sem
4215 Tinica|                  lep in prijazen. Pel je zaljubljene pesmi, gledal je sladko
4216 Zaljub|                delajo vsi, ki so idealno zaljubljeni, ampak finta je že stara. ~
4217 Poet  |                ga pognali na cesto in so zaloputnili duri za njim; za zmerom.
4218 Vedom |                  mizi, kakor jih je bila zalučala ob prihodu, in tudi klobuk
4219 Sreca |                pramenih! Švrkni, voznik, zamahni, poženi, še dalje preko
4220 Greh  |                se ni oglasilo, tačice so zamahnile narahlo in plašno. Čisto
4221 Vedom |              vedomec!..." ~Zakričalo je, zamahnilo, nato je bilo tiho. Na odejo,
4222 Sreca |         enakomerno visok fabriški stolp, zamajal se je časih, kadar so se
4223 Sreca |                so se tla, prijetno so se zamajale stene! To ni bolezen, slabost
4224 NaGolg|              Obleka je bila raztrgana in zamazana, suknja brez gumbov, srajca
4225 Greh  |                okna, toda steklo je bilo zamazano in vsled dremotne, sive
4226 Greh  |                kositrni strehi, se mu je zameglilo pred očmi, sedel je in je
4227 Greh  |                se mu nekaj zasvetilo, je zamežnil z očmi in strnil obrvi. ~--
4228 Greh  |                   izgubljalo; tuintam je zamigljala plašna luč kakor kresnica
4229 VTemi |               odgovora. ~Vsi trije so se zamislili. Govorili bi bili živahno
4230 Vedom |             samega sebe. Tam se ne pravi zamolčati prepričanja, zakleniti ga
4231 Greh  |                 malim zvonom in sredi iz zamolkle, umirajoče pesmi je zastokalo
4232 NaGolg|             drobnimi, mežikajočimi očmi, zamrmral je časih; lica so bila zelo
4233 Sreca |                  je že in skoro bo setev zamujena!... ~Balkon se stresa v
4234 Sreca |          Prestrašena se je ozrla nanj. ~"Zanesi se name, Barica!" ~Že je
4235 Vedom |                  to življenje. Ali ni ga zaničeval; frazo o zaničevanju je
4236 Vedom |             dobile ostuden, zaničljiv in zaničevalen izraz. ~"Lepo novelo sem
4237 Sreca |               tolpi in ki gledaš nanje z zaničevalnim posmehom!" ~Ozrl se je z
4238 Sreca |                   od vseh solidnih ljudi zaničevanih izgubljencev s stvarmi,
4239 Vedom |               Grenkobe poln in zlaganega zaničevanja je srečal Jakob na ovinku
4240 Vedom |               ista, če jo imenuje človek zaničevanje ali hrepenenje ali zavist. ~
4241 Vedom |                 ni ga zaničeval; frazo o zaničevanju je bil pobral iz knjig ljudi,
4242 Zaljub|            mahoma pade med tisto najbolj zaničevano vrsto ljudi, ki bi napravili
4243 Vedom |             ustnic in so dobile ostuden, zaničljiv in zaničevalen izraz. ~"
4244 Greh  |               srepo nanj, s sovražnim in zaničljivim pogledom. ~-- Vsi že vedo!
4245 Vedom |                pipo v ustih in je gledal zaničljivo na nas. Kadar je le kdo
4246 Vedom |              življenje. In mislil je, da zaničuje to življenje. Ali ni ga
4247 Vedom |          navadnim, pol pomilovalnim, pol zaničujočim nasmehom. Tudi Jakob se
4248 Zaljub|                obraz, da bi ne bila tako zanikrna moja obleka, da bi ne bilo
4249 Vedom |                par drugih. Tako smo bili zanikrni in malovredni, da bi nas
4250 Sreca |            literaturo. Nesreča je, da se zanimajo za to literaturo zmerom
4251 MimoZ |            sovraštva; ali zakaj bi me ne zanimalo, kar se gnete tam v svetli
4252 Vedom |               srečal?" ~Ozrli so se brez zanimanja. ~"Lucijo!" ~Osupla in kakor
4253 Sreca |                upihnil luč, je prišel do zanimivega spoznanja. ~Kdo si ti, Helena? ~
4254 Sreca |                  je glavno: saj niso več zanimivi ti življenjepisi! Jenkov
4255 OPresc|              težko, ali nismo se zmenili zanjo. ~Zašli smo bili v čudno
4256 Sreca |             rekli, da je nimam... Kaj ne zaostaja ta ura?" ~"Kako se ti mudi,
4257 Zaljub|             vztrepetaval ter hitel proti zapadu... ~Prišlo je sovraštvo
4258 Greh  |                 omahnil nazaj in je spet zapahnil duri. Stal je pred durmi
4259 OPresc|             lokavo, kakor da bi nas bila zapazila že od daleč in bi nam zdaj
4260 Pozdr |                zaplesal tudi jaz, in sem zapel razposajeno pesem po taktih
4261 Poet  |             glasovi so utihnili; tiho je zapela iz daljave sveta pesem;
4262 Pozdr |                zatišju. Poltiha izbica z zapeljivimi sencami tam zadaj, polodprta
4263 Greh  |            zelene in sočne. ~Od daleč je zapelo nerazločno, zatrepetalo
4264 NaGolg|                  ulice na desni, na levi zapiha veter, pripodi se oblak
4265 Sreca |                 še bolj!... ~Močnejše je zapihala burja, Franc Riba, privihaj
4266 OPresc|                  izgubljala, kakor da bi zapirali tam gori svetla okna. ~"
4267 VTemi |           stresle v tečajih. ~Ana je šla zapirat okno. Vsa je trepetala,
4268 OPresc|                život in oči so se hotele zapirati. Nad nami je šumelo narahlo,
4269 Sreca |                od onih, ki so se ti bili zapisali v hlapčevsko službo, manjši
4270 Tinica|                  preko ulice, vrnila se, zaplapolala v stran ter skoro umrla;
4271 Zaljub|           prikazale, samo nekoč je nekaj zaplapolalo, zafrfotalo od daleč --
4272 Sreca |                 je žarno tam nad gozdom; zaplel se je pramen zlate grive
4273 Pozdr |             zaplesala kankan... Tako sem zaplesal tudi jaz, in sem zapel razposajeno
4274 Pozdr |             pisano krilo do kolena in je zaplesala kankan... Tako sem zaplesal
4275 Pozdr |             tvoji hladni besedi. Zatorej zaplešiva, o Dorilis, mazurko ljubezni
4276 OPresc|                  na brv tako trdo, da je zapljuskala voda preko nje, in je bil
4277 Tinica|                Stresla je z glavo, da so zapluli preko ramen razpleteni lasje. ~
4278 Sreca |                  temni se tam doli nebo. Zapni si suknjo, Franc!... ~Velika
4279 OPresc|             kolnice, nekaj črnega ter se zapodilo proti nam. Velik pes je
4280 Vedom |               obešanje? Ali želiš, da ti zapojem tisto pesmico? 'Na mojo
4281 Sreca |                  takega življenja, pa ti zapojemo!" ~Sklonil je glavo. ~"Pol
4282 LepaV |                  je gorko in tiho, časih zapraskeče v peči ter se zasveti v
4283 Tinica|                je veliko izgubil, veliko zapravil. Lepa spomlad je bila zunaj,
4284 Pozdr |        strahovito pot? Saj ni bilo treba zapraviti vsega -- ej, vsaj v smehljaju,
4285 Vedom |                  se ukvarjam ž njimi, da zapravljam po nepotrebnem udobno noč? ~
4286 Sreca |                     zastonj, izgubljeno! Zapravljen denar! Samo lahkomiseln
4287 Sreca |         lahkomiseln trgovec, idealist in zapravljivec bi se ukvarjal z moderno
4288 Zaljub|                vrt, mlada, bolehava, vsa zaprašena drevesca so dremala tam;
4289 BrezD |               kakor iz goreče Sodome. Po zaprašenih mestnih vrtovih -- v žarkem
4290 Vedom |                 Zadnjič je bila pozabila zapreti okna v kabinetu, predno
4291 VTemi |                 umaknili so se strahoma, zaprli so okno. ~Tončka je ihtela,
4292 Sreca |                 vzdigniti... ~Okno se je zaprlo, zatemnelo je za hip, senca
4293 Greh  |                   samo čez poldan je bil zaprt... Ali Tone je videl, ko
4294 Sreca |                plašna je tvoja ljubezen! Zaprta v ozki kletki frfota z boječimi,
4295 Greh  |            lesena in s slamo krita, duri zaprte in okna, kakor da bi bilo
4296 Vedom |                 je doma, in da mora biti zaprto vsaj pol ure prej, zato
4297 Greh  |          obljubila Bogu in zdaj te ne bo zapustil. Tako mi je pri srcu, da
4298 Zaljub|           ogovoril natakar. "Čemu pa ste zardeli?" me je prašala. "Zardevam
4299 Sreca |              desnica do gora, od veselja zardelih. Ob tisti uri je gorela
4300 Zaljub|                zardeli?" me je prašala. "Zardevam pogostokrat, to je tako
4301 Tinica|              trenotku so mu upadla lica, zarezale so se od oči do ustnic grde
4302 MimoZ |              čarovni kolobar je začrtan, zarisan v zemljo tako ozko, da omahuje,
4303 Poet  |                je nenadoma, brez večerne zarje in brez avemarije; natanko
4304 Zaljub|            goslarico po prstih. Boben je zaropotal, krohotal se je hudobno.
4305 Greh  |                telo, ki je ležalo mirno, zasadil je nohtove vanj, vzdignil
4306 Greh  |         skrivljeni kakor kremplji, so se zasajali globoko v mehki beli klobčič. ~
4307 Greh  |              človek bi zgrabil, zgrabil, zasekal nohtove, zagrizel z ostrimi
4308 OPresc|                  koso. Med holmi so bile zasekane globoke in zelo ozke grape,
4309 Poet  |            spotikal ob grapah in jarkih, zasekanih v klanec. ~Nič več ni mislil,
4310 BrezD |               doma, vel list na valovih! Zasenči si okó, glej od daleč v
4311 MimoZ |                kolena... Začudil sem se, zasenčil sem oči z dlanjó, da bi
4312 MimoZ |                    Silni slamniki, ki so zasenčili vse čelo do obrvi, in od
4313 BrezD |                  bolj daleč, že bi moral zasenčiti oko, da bi jo videl, kako
4314 Sreca |                 Jemal si ljubezen, kakor zaslužen vsakdanji kruh in komaj
4315 Vedom |                 na ustnice se je vračala zasmehujoča in pomilovalna poteza. Pil
4316 Vedom |                  ozrl nanj s čudnim, pol zasmehujočim, pol pomilovalnim pogledom.
4317 Tinica|                 brki, so se Tinici skoro zasmilili, ali lica so ji gorela in
4318 Vedom |                maral takih razgovorov. ~"Zasnoval sem dramo iz kmečkega življenja
4319 Sreca |                 prijetno zakurjeni izbi, zasnubil bi morda še dekleta, ki
4320 Sreca |             izginil mir iz njenih oči in zasolzile so se. ~"Zakaj nisi prej
4321 OPresc|            dokler nismo več videli hiše. Zasopli smo bili in potni, ko smo
4322 NaGolg|                  sedela na klopi topa in zaspana, sta vzdignila glavi in
4323 Sreca |                  Človek dolg in suh, oči zaspane, neobrit obraz. ~"Na izprehod." ~"
4324 MimoZ |                moja tiha, temna koliba z zaspanim natakarjem vred se je vozila
4325 NaGolg|                  komaj ozrla s trudnimi, zaspanimi očmi in je pletla dalje. ~
4326 Zaljub|                 listje se je stresalo od zaspanosti in od hladnega vetra. Zraven
4327 VTemi |                 za mizo. ~"Slecita se in zaspita, ko ni luči; in ko bosta
4328 VTemi |                   tihotapsko; in srca so zastala. Stopalo je po kuhinji z
4329 Tinica|                oddehnila se je, ko se je zastor spustil... Potem pa je bilo
4330 LepaV |              Samo trenotna senca je bila zastrla njegove oči, je legla na
4331 Sreca |               smrt na tvoje duše prag in zastro se ti oči -- še sto let
4332 Greh  |                  hitro z zelenim listom, zastudilo se mu je in šel je dalje. ~
4333 Sreca |               mali brki so bili prešerno zasukani. ~Franc je stopil predenj
4334 Zaljub|                 Glej, zasijalo je zunaj, zasvetlikalo se je... stopnice!" ~Skočil
4335 Zaljub|               tem! Loki so se vzdignili, zasvirala je godba... Dovoli, prijatelj,
4336 Zaljub|                durmi svojega srca in jih zatajuje s sramežljivo lažnivostjo,
4337 OPresc|                 nato je zaklical nekaj z zategnjenim, smešno pojočim glasom,
4338 Sreca |             brlogu -- ali se nisi zaupno zatekel k meni, kakor otrok, izgnan
4339 Sreca |            zadnji ubogi ostanek te uboge zatemnele pokrajine. Spravil ga je
4340 Sreca |                 zasveti se zlat žarek na zatemneli pokrajini. In jaz bi ne
4341 Sreca |         vzdigniti... ~Okno se je zaprlo, zatemnelo je za hip, senca je šla
4342 Sreca |                  seže, kamor leže senca, zatemni sončna pokrajina, v onemoglem
4343 Greh  |               nikoli nocojšnjega večera. Zatisnem oči, in ko jih odprem, je
4344 Tinica|           blazinico in je slonela mirno; zatisnila je trepalnice, ali svetilo
4345 LepaV |                   In ko so se trepalnice zatisnile, ko so se smehljale vroče
4346 BrezD |                  gostilniških dvoriščih, zatohlih, z oluščenim, golim zidovjem
4347 Sreca |                ni bilo burje, umazano in zatohlo je viselo nad pokrajino
4348 MimoZ |              buljile začudeno, neumno... Zatôni, zgodnji starec!.... ~Stoj‚,
4349 BrezD |                nekaj neznanega, toplega; zatrepetala je lepota ki je bila v njegovem
4350 Zaljub|            gospod dr. Aleš Ušeničnik ter zaukazal z osornim glasom, da se
4351 OPresc|                bila večja od nas vseh in zaupali smo vanjo. Vzdignili smo
4352 Sreca |                tem brlogu -- ali se nisi zaupno zatekel k meni, kakor otrok,
4353 Sreca |                   kakor da bi se mi bila zavalila na prsi ostudna žival...
4354 Sreca |               davnih časov! Poznam te po zavaljenem telesu, po staromodnem cilindru,
4355 Sreca |           preozka, zato ker je telo zelo zavaljeno. Noge so tenke, oblečene
4356 Tinica|             razsežni parki, mlada, komaj zavedna ljubezen, vzcvetela že v
4357 LepaV |                 nekoliko trpkosti, komaj zavednega obžalovanja. ~Vzdramile
4358 MimoZ |             brezizrazen je, plaho, komaj zavedno iščoč, proseč, očitajoč;
4359 Tinica|                bi bil živel z ravnodušno zavestjo tisto vsakdanje pregrešno
4360 Zaljub|                pokleknil pred njo ter ji zavezal trakove na čevljih, ali
4361 Zaljub|               njenih laseh, je bila zdaj zavezana okoli mojega vratu... Lep
4362 Vedom |                in ž njimi. Kaj filistri! Zaviden sem jim bil, ker žive, kakor
4363 Sreca |                kri v njegovem obrazu... ~Zavidni so ljudje na svetu in hinavski!
4364 Sreca |       svetlorjavimi očmi. Rokave je imel zavihane, jedel je neprestano in
4365 Tinica|                se umirile vroče misli. ~"Zavij se, Tinica, stisni se k
4366 Sreca |          naslanjal se truden v kot in se zavijal v suknjo. ~Pod stopnicami
4367 Sreca |                diru od vzhoda do zahoda! Zavijam se v tenko poletensko suknjo,
4368 OPresc|                ker se bliža roka, da jim zavije vrat. Srečali smo na kolovozu
4369 Sreca |                ne hodil po trdih tleh... Zavijmo se, stisnimo se tesno drug
4370 Vedom |           zaničevanje ali hrepenenje ali zavist. ~Jakob -- tudi imena ga
4371 Vedom |          zabavljati, ko mi je srce polno zavisti in vsega hudega. Živeti
4372 Sreca |                 iz gozda, v sončno meglo zavitega, v burji šumečega, je izvirala
4373 Greh  |              dala bonbonov, lepo v papir zavitih. Tone je vzel, ni rekel
4374 NaGolg|                  gosto, zadušno meglo je zavito drevje. Ni jutra tam ob
4375 Sreca |           ovratnik, v roki ima velik bel zavoj. ~"Ne srdi se, Franc, da
4376 Vedom |                  poet in je nosil umetno zavozlano kravato, pomečkan klobuk,
4377 Sreca |                   ki mi jaha na tilniku? Zazdi se mi časih prav na tihem,
4378 LepaV |         neprijazen je bil njegov pogled, zazeblo jo je na obrazu in umaknila
4379 Greh  |            zaviti lestenec se je nalahko zazibal -- oglasilo se je, kakor
4380 Sreca |                 iz te lepe zemlje, da bo zazorelo v septembru vsepovsod kipeče
4381 Pozdr |              čisto, pravo pesem in ki ni zazvenela že tako dolgo. Pisan sem
4382 Tinica|                 je bilo tisto noč, ko so zazveneli poslednjikrat in narahlo
4383 Zaljub|             podobno najfinejši struni -- zazveni ob najlahnejšem dihu življenja
4384 Greh  |                 in so peli tiše. Nato je zazvonil Tone z malim zvonom in sredi
4385 Sreca |               Nagnil se je k njemu in je zašepetal s hladnim, malo hripavim
4386 Greh  |                in očitajoč; Tonetu so se zašibile noge, vzkriknil je in se
4387 Sreca |             silnih gubah svojega plašča. Zaškropile so časih preko mesta debele
4388 Pozdr |                  ko mi je odgovorila, je zaškropilo iz domovine, kaplja blata
4389 Sreca |                 njim, stisnil je pest in zaškrtal z zobmi. ~Pred vhodom na
4390 OPresc|                 nismo se zmenili zanjo. ~Zašli smo bili v čudno pokrajino,
4391 Tinica|                 se mu je tedaj, da še ni zašlo sonce, da še ni minila spomlad.
4392 Sreca |                   nenadoma sem ozdravel, zašumela je v mojih žilah nepokojna,
4393 Pozdr |              Tudi ona se je vzradostila, zažarela so ji lica, položila mi
4394 Vedom |                kljuseta, vprežena v voz: zaželi se jim na zeleni travnik,
4395 Sreca |                 majhno obenem! Kaj si ne zaželiš nikoli preko ceste, tja
4396 Pozdr |                  Zasmejala se je zvonko, zažvrgolela je lepo slovensko kletvico,
4397 Greh  |                 belo; tudi hiše so se mu zdele prijazne in lepe kakor nikoli,
4398 Sreca |         postajajo pred mano kakor skrbni zdravniki, stresajo z glavami, da
4399 LepaV |                 ostavila. Na pragu ji je zdrknil ovratnik raz ramena in duri
4400 Tinica|                 drugače svetile, pele so združene drugačno pesem in celo črte
4401 LepaV |              beli kosmi; nebo se je bilo združilo z zemljo, od zemlje do neba
4402 VTemi |           življenju... ~Vsi hkrati so se zdrznili, odprli so okno. Materin
4403 OPresc|                sem, da je bila Hanca... ~Zeblo nas je. Od dežja smo bili
4404 OPresc|               tam hrast, še ves košat in zelen, malo vzvišena je bila zemlja
4405 Pozdr |           zagledal sredi pustega kamenja zeleneče drevo, zadišalo je bilo
4406 Tinica|              malo zadaj, ob desni, pa je zelenel rožmarin. Mehka, trepetajoča
4407 LepaV |               pogledale preko vrta proti zelenemu oknu, tja, kjer rastejo
4408 Tinica|                  umetno lučjo, z umetnim zelenjem. Trudil se je malo prehlastno,
4409 Sreca |                  blatu bi moral capati z zevajočimi čevlji in vozil sem se na
4410 Sreca |         razveselilo? Tako si mislim jaz: zgane se časih nekaj polzavedno,
4411 Sreca |           nezavedno -- narahlo, kakor se zganejo na oltarju ustnice Matere
4412 Greh  |             slišal je vse, tudi če se je zganila bilka v senu in najbolj
4413 Tinica|           zgodilo, fant? Kaj se je moglo zgoditi v enem samem trenotku? ~
4414 MimoZ |              začudeno, neumno... Zatôni, zgodnji starec!.... ~Stoj‚, vsi
4415 Sreca |                Kaj poreko naši literarni zgodovinarji? Obsojeni so, da mlatijo
4416 Zaljub|              živa duša; pokopali so ga v zgodovino... O, prijatelj, ljudje
4417 Vedom |             Dolenjskem... in tudi z neko zgodovinsko tragedijo se ukvarjam...
4418 VTemi |                 kako se je nenadoma tema zgostila; in bilo jima je, kakor
4419 Vedom |                 pečati z vedomcem. Kogar zgrabi, ga ne izpusti več, dokler
4420 Zaljub|                  pogledal je na prijetno zgradbo in ker mu je bila pogodi,
4421 Tinica|                obraz mu je bil prezgodaj zgrbljen in razbrazdan; če je bil
4422 Tinica|                  hitel, mudilo se mu je, zgrešil je ulico, vračal se je na
4423 OPresc|             dreves, od vseh strani se je zgrinjalo kakor morje. In zdaj ni
4424 Sreca |                  da pogledajo oči jasno. Zgroze se v prvem hipu in srce
4425 LepaV |               pobliskoma preko ustnic... Zgrudi se človek od velike bolečine
4426 Sreca |                 po preprogi; počitka ni, zgruditi se ni mogoče, dokler ne
4427 Tinica|                  okrevalo, narahlo so se zibali še poslednji tihi valovi;
4428 Greh  |               zvon se je pričel polagoma zibati, tam zgoraj se je začulo
4429 Sreca |             lažje je zdaj, nič več se ne zibljejo tla tudi noge se ne opletajo
4430 OPresc|             sredi drevja; spodaj je bila zidana, zgoraj lesena in s slamo
4431 BrezD |             zatohlih, z oluščenim, golim zidovjem obzidanih, v vročo senco
4432 Sreca |                bo nihče opazil, da ni to zimska suknja -- in koga pač briga
4433 Sreca |                 Prva je na pragu Barica, zimski klobuk ima na glavi, zavita
4434 LepaV |            videla zunaj žalostno in tiho zimsko noč, ki je bila legla na
4435 Sreca |               Franc!" ~Tudi Francu se je zjasnil obraz, prikazale so se rdeče
4436 Zaljub|                sredi te žalosti se mi je zjasnilo v duši. O, prijatelj, --
4437 Greh  |                 so bili prijazni in brez zla. On pa je šel mimo truden
4438 Tinica|                 je vedel sam, da je bila zlagana, ali ki se ji je vdal z
4439 Tinica|                bila belota ozkih rok! Iz zlagane čistosti in nedolžnosti
4440 Vedom |               gledati. ~Grenkobe poln in zlaganega zaničevanja je srečal Jakob
4441 Zaljub|          besednik. Brez števila je takih zlaganih in lažnivih eksistenc. Kaj
4442 Sreca |                 sredi tišine, zasveti se zlat žarek na zatemneli pokrajini.
4443 Sreca |                čevlji in vozil sem se na zlatem vozu preko neba, v jadrnem
4444 MimoZ |                  črni salonski suknji, z zlatimi naočniki in rodoljubno brado
4445 Vedom |               prav počasi, zato da se ne zlažem. Tako sem navajen lagati,
4446 VTemi |                 glasom, da bi ne dramila zlè tišine, ki je bila v temi. ~
4447 Greh  |                 niso storili Martinu nič zlega, samo čez poldan je bil
4448 NaGolg|                je vrnil h klopi in se je zleknil prav tako leno in udobno
4449 Greh  |                je okrog njega in nato je zletel skozi duri, kjer se je vzdigal
4450 Sreca |           pokveka med tujce -- kaj bi ne zlezla pod stol od ponižnosti,
4451 Pozdr |                  v očeh pač tisti izraz: zloben, potuhnjen in neizmerno
4452 Vedom |                 Krničar s šaljivim, malo zlobnim nasmehom na ustnicah. ~"
4453 NaGolg|                okrene glavo in se ozre z zlovoljnim pogledom. ~Iz gruče sredi
4454 Sreca |                     Nič nas ne glej tako zlovoljno, nismo prišli s slabimi
4455 Sreca |             izlila v obcestni jarek! Ali zložim ti pesem, kakor je ni še
4456 Tinica|              sijalo, in preglasilo ga je zmagoslavno zvonjenje Velike noči, ki
4457 Vedom |               vesele. Rokavice so ležale zmečkane na mizi, kakor jih je bila
4458 Sreca |                 zakopal, življenje se ne zmeni več zame... In kakšno življenje,
4459 OPresc|                  že "težko, ali nismo se zmenili zanjo. ~Zašli smo bili v
4460 Sreca |                  tako so padle v blato z zmočenimi perotnicami moje reformatorske
4461 Sreca |                brade. Deževalo je zunaj, zmočile so se mislim peroti in tako
4462 OPresc|                  jo in sem mislil, da ne zmore tako dolge poti. Toda šla
4463 MimoZ |                  se bil namreč, kakor se zmoti človek, ki se vozi po v‚
4464 MimoZ |                 komedija... vina, fant! ~Zmotil sem se bil namreč, kakor
4465 Sreca |                  uprle in glej, že so se zmotovilile na zemljo tudi noge. Kobaca,
4466 Vedom |                 ceno samo svoje priučene zmožnosti. Prepričanje ti je še zmerom
4467 Sreca |           kakršnega nisem še videl!" ~* ~Zmračilo se je, v sobi je bila napravljena
4468 Sreca |           beraško sklonjeno, razcapan in zmrzujoč. "Teta Mara, vaš Franc vas
4469 Sreca |                 zrasla, redka je bila in zmršena. ~"Kaj pa misliš? Zdaj sem
4470 Sreca |              smejal na glas; nihče se ni znal smejati kakor on!" ~Gorjančev
4471 Vedom |               Ogibal se je širokih ulic; znanci so ga čakali v veliki svetli
4472 Vedom |                      Priklical je predse znane osebe, da bi govorile in
4473 Sreca |                   Za vsakdanji kruh imam znanja dovolj in drugih ciljev
4474 Zaljub|               ljudje v najnovejšem času! Znanost napreduje čudovito... In
4475 Sreca |                 oblačil suknjo. ~"Kaj si znorel?" ~"Odstopim ti to srečo;
4476 Greh  |                in okna, kakor da bi bilo znotraj vse izumrlo. Nato pa se
4477 Greh  |            postelji, potegnil je odejo z znožja in jo je razprostrl. ~"Kaj
4478 Greh  |               vrgel odejo daleč stran na znožje. ~-- Lepo sem napravil zdaj,
4479 Zaljub|                     prikazal se je velik zob. Zakričala je nekaj, sklonila
4480 Greh  |               črne in sočne. Trgal je in zobal, skoro presladke in premehke
4481 Sreca |                se rdeče ustnice na golih zobeh lobanje. ~"Brez verzov!" ~
4482 Tinica|               Tinici je bilo neprijetno, zoprna ji je bila tista ženska
4483 Tinica|                   gledal je v tla; nekaj zoprnega se mu je bilo oglasilo v
4484 Tinica|                 nevoljna, kakor otrok ob zori v gorki postelji, ozrla
4485 Sreca |              pogledal skozi okno v jasno zoro in sem bil zdrav. Kakšna
4486 Sreca |                 odtod! Kal je pognala iz zrahljane prsti, ni še prepozno, ni
4487 Vedom |             zavedal, kakor se ni zavedal zraka, ki ga je dihal. Odprl je
4488 Tinica|               črta se je skoro spajala z zrakom. Ustnice so bile nekoliko
4489 Tinica|                takih oči -- veliko čisto zrcalo in v zrcalu romantično življenje,
4490 Tinica|                 veliko čisto zrcalo in v zrcalu romantično življenje, čudopisan
4491 Sreca |                  njen je bil resnejši in zrelejši; iz žalostnih dni se je
4492 Sreca |           Gorjančev obraz se je nenadoma zresnil in skoraj žalostno so pogledale
4493 Vedom |                 je legel tudi na njegovo zunanjost tisti žalostni, topi, dolgočasni
4494 Zaljub|                  in to je dajalo njegovi zunanjosti, ki je bila tako že zadosti
4495 Vedom |                nasipu s pipo v ustih, za Zupančičem, kadar je hodil z dolgimi
4496 Vedom |                  razsvetljena in kozarci zvenče. Vstopiva, če si žejen!" ~
4497 Pozdr |          življenja... Najina kozarca sta zvenela, vinska kri je gorela v
4498 Greh  |                 zamolklo. Poslušal je in zvenelo je dolgo, počasi je romal
4499 Zaljub|           najlahnejšem dihu življenja in zveni neprestano; poslušaš, in
4500 BrezD |          domovini kakor o svoji ljubici, zvesti mladenki; sanjal je popotnik,
4501 Zaljub|                baron Patapouf! -- takele zvezdice na prsih." ~Imel je na prsih,
4502 Zaljub|              prsih, na telovniku, veliko zvezdo iz trdega papirja. "O, prijatelj,
4503 Vedom |         prihodnosti! Tako pa sem v tesni zvezi z dnevnim življenjem, z