Chapter

4504 VTemi |                je pričel plapolati in se zvijati; sunil je veter in plamen
4505 BrezD |           tistega tihega, skoro veselega zvoka, iz upanja porojenega; nič
4506 Sreca |                že pozno, k polnočnici že zvoni in jaz ležim na postelji
4507 Pozdr |              tako trudna... ~In zunaj so zvonili zvonovi od cerkve svete
4508 Greh  |            mislil. Zdaj bi moralo pač že zvoniti in cerkovnik bo čakal. -- ~
4509 Vedom |                tišina -- od daleč rezki, zvonki žvenk osle ob kosi, zaspani
4510 Pozdr |                 vratú... Zasmejala se je zvonko, zažvrgolela je lepo slovensko
4511 Greh  |                 je zazvonil Tone z malim zvonom in sredi iz zamolkle, umirajoče
4512 Sreca |                 bi se bilo pravkar breme zvrnilo z nje. Vedel sem, da je
4513 Zaljub|                 Ko se je peljal tod mimo šah Muzzafer-Eddin, sem se mu
4514 Tinica|               glavi je imela svetlopisan šal. Šla sta hitro in oba sta
4515 Tinica|                 obraz, na oči od rute in šala, veseli kontrast med to
4516 Vedom |              Pusti mi telovnik! Ni mi do šale." ~Krničar se je obrnil
4517 Vedom |             odgovarjal istotako mirno in šaljivo. ~"Ej, slabo je, prijatelj,
4518 OPresc|              tako, kakor da bi hodila za šalo po vrvi. Stopil je za njo
4519 Tinica|                je ogrnila glavo z rdečim šalom, malo zadaj, ob desni, pa
4520 Greh  |                   Roke so počivale kakor šape na plenu. Odprle so se oči,
4521 Pozdr |                 več!" -- in razbili bodo ščit... ~Izpraznjena sta bila
4522 Pozdr |              slovenska kletev, ti grb na ščitu propalega plemenitaša: zazvonili
4523 Tinica|         pozlačeno in belobleščeče. Tisoč šepetajočih, mrmrajočih, polglasno se
4524 Tinica|                  stiskale so se k njemu, šepetale mu na uho. In kadar se je
4525 Zaljub|                 samotni aleji in posluša šepetanje in poljube za sabo. Morda
4526 Sreca |                 bilo takoj odgovora, ali šestero oči se je ozrlo nanj. "Ali
4527 Tinica|                 Golob je imel tiste čase šestindvajset let, ne dosti več. Suh je
4528 MimoZ |             cesti navzgor! Noge stopajo, šibe se, omahujejo -- ne za korak
4529 MimoZ |                 povesila; roke, tresoče, šibke, koščene, kakor vrabčevi
4530 VTemi |              bilo dvoje oken z razbitimi šipami; tudi ogledalo, ki je viselo
4531 Greh  |                 bel kamen; skozi razbito šipo je sijalo nanj večerno nebo. ~
4532 LepaV |             koraki je prihajala, v senci širokega klobuka so sanjale oči,
4533 Sreca |                 Jerina, ogromen človek s širokim, bradatim, kozavim obrazom
4534 MimoZ |             pisano, vihrajočo ovratnico, širokokrajni klobuk postrani na kuštravih
4535 OPresc|                molili, je stal pred nami širokopleč fant in je opiral roke ob
4536 Sreca |              suknjo, trepetajoč, z zobmi šklepetajoč, in hodil sem v kraljevskem
4537 Poet  |             čelom tal, misel prešerna in škodoželjna mu je bila v tolažbo. Tako
4538 Tinica|                zaklical in on sam je čul škodoželjni grohot, ki je bil v njegovem
4539 Tinica|                  pozdravljalo z veselim, škodoželjnim smehom. ~"Ali si se vrnil,
4540 NaGolg|                  stisnila roka za laket. Škornja sta bingljala. ~Veselo so
4541 NaGolg|                     Kaj pa je storil?" ~"Škornje je ukradel!" ~In topo kakor
4542 NaGolg|                zelo velikih, čisto novih škornjev; bingljala sta neprestano,
4543 Greh  |                 so se in so se počasi in škripaje zapirale. ~Šel je in je
4544 Greh  |                  je splezal po vegastih, škripajočih stopnicah na podstrešje
4545 Greh  |                in nato je šla. Dokler so škripale stopnice, je ležal Tone
4546 Greh  |              zgoraj se je začulo hripavo škripanje. Počasi in enakomerno se
4547 Poet  |               mar mu je bilo cilja kakor škrjancu, kadar izžvrgoli iz tople
4548 Zaljub|              vzhodnih oblakih oranžni in škrlatasti robovi -- sem se nenadoma
4549 Sreca |                     Začudil se je Martin Šlibar in se je nasmehnil. ~"Kaj
4550 MimoZ |                   proseč, očitajoč; in v šminko na licih kopljejo solze
4551 Greh  |               reči; toda v ponedeljek, v šoli, stopi predme in me vpraša
4552 Zaljub|                 po trgu in ki bodo jutri šolska berila razglašala njegovo
4553 Zaljub|               nad levim ušesom mi manjka šop las -- izruval sem si jih
4554 OPresc|               voda je bila čista, mirna, šopi visoke trave so rasli iz
4555 Greh  |                 zjutraj že pride na dan. Štacuna je bila prav pod klancem,
4556 VTemi |                  In stopi k mizi, odvija številne zavoje... Morda stopa že
4557 Sreca |                    Mračilo se je, na vse štiri strani je že škropil ogromni
4558 Sreca |                  blizu konec -- čemu med štirimi sivimi stenami, čemu brez
4559 NaGolg|              način; med dolgimi, narazen štrlečimi prsti se je mešala kri s
4560 Sreca |               ozka, rame nizke, ušesa so štrlela v stran, kakor jetičnemu
4561 Sreca |                  ovratnico; iznad lic so štrlele ostre kosti, čelo je bilo
4562 NaGolg|                 padali na čelo, ušesa so štrleli daleč stran. Obleka je bila
4563 Greh  |                    Tone se je razveselil štrukljev, toda mati se mu je zasmilila. ~--
4564 Sreca |           obrazek. Ob vzglavju je slonel študent Stržinar; njegov obraz je
4565 Vedom |                  je vedel, da je dovršil študije in življenje. Nekoč je bil
4566 Vedom |            pripravljal neprestano, da bi študiral dalje; ali izgovarjal se
4567 Vedom |            preostaje mi tudi še časa, da študiram, če se mi bo hotelo... Sit
4568 Sreca |               Jaz mislim, Franc, da greš študirat, ne cest pometat?" Postal
4569 Sreca |                ga dočakam?" ~Kakor silna šumeča reka so navalile misli nanj,
4570 Sreca |                  meglo zavitega, v burji šumečega, je izvirala steza, spuščala
4571 Sreca |                neba na burje drdrajočem, šumečem vozu in silne zlate grive
4572 Sreca |               preko mosta, temna voda je šumela spodaj in obšla ga je čudna
4573 Greh  |                 hribovskih vasi in ki so šumele mimo njega v pisanih naščeperjenih
4574 Pozdr |          beložarečimi ženskimi obrazi in šumno godbo tam zunaj za slokimi
4575 Pozdr |                 se je spajal s tem tujim šumom, s pijanim dihanjem veselega
4576 LepaV |            takrat sanje, preko zemlje so švigale jadrno in onostran zemlje,
4577 Zaljub|            pričel strašen boj -- loki so švigali po zraku, note so frfotale,
4578 Vedom |                 zeleni travnik, toda bič švigne, nategnejo se vajeti...
4579 VTemi |              voznik je imel zlate porte. Švignil je mimo in nikjer ga ni
4580 Vedom |                 Izgubljen si, prijatelj, žalibog! Zaradi tega ti vino še
4581 VTemi |                  tišine in ni se je upal žaliti. Komaj je Tine izpregovoril,
4582 Tinica|                 dnu srca se je zavedal z žalostjo in skoro s studom smešnosti
4583 Vedom |              števila, življenje, podobno žalostnemu, topemu dolgočasnemu tiktakanju
4584 Pozdr |                  moje motne oči, na mojo žalostno-veselo dušo. ~Pripovedovala mi
4585 Sreca |                 postal je in je strmel z žarečimi očmi. ~Šla je mimo, vitka,
4586 Tinica|               oči, samo rdeče ustnice so žarele iz čiste beline lic. Ozadje
4587 Greh  |              prelepi oranžni svetlobi je žarelo na obzorju in gore je tam
4588 Pozdr |               novih palač. Bele svetilke žarijo na obrazih, na pisanih ženskih
4589 Tinica|         neizrekljivo fina črta s sončnim žarkom. To je bilo tedaj, ko še
4590 LepaV |                  v peči ter se zasveti v žarni rdeči svetlobi. Stopila
4591 Sreca |                 obzorja. Zasvetilo se je žarno tam nad gozdom; zaplel se
4592 Vedom |                  zvenče. Vstopiva, če si žejen!" ~V ~Jakob je živel, kakor
4593 Vedom |                  ki se je bila vzdignila žejna in je letela preko polja. ~"
4594 MimoZ |                  mislili mojih misli, ne želeli mojih želja; ne sovraštva
4595 Sreca |                  daleč zamolklo drdranje železniških koles, zibal se je že na
4596 Vedom |                 in klavrno obešanje? Ali želiš, da ti zapojem tisto pesmico? '
4597 Pozdr |                  Bolan sem bil, domovine željan. Morda sem bil zagledal
4598 Vedom |                belega mesa in tople krvi željni kremplji. Ona je stala ob
4599 Tinica|                  izpod snega, neokretni, željno-boječi poljubi... To je bila Tinica
4600 Vedom |              kakor da nikoli še ni videl žene in ne svojega stanovanja... ~
4601 BrezD |            mladenki; sanjal je popotnik, ženin, hrepeneč v tujini. Glas
4602 Vedom |                ne bi šel?" si je mislil. Ženiral se je tovarišev, sam ni
4603 Zaljub|                  nimajo veliko sreče pri ženskah. Domišljavi so in pripovedujejo
4604 Zaljub|            neokreten in smešen človek in ženskam nič nevaren. Ko sem jo prvikrat
4605 Tinica|                nebom, ozira se za lepimi ženskami -- ali spodaj, spodaj pod
4606 Pozdr |        beložarečo svetlobo, beložarečimi ženskimi obrazi in šumno godbo tam
4607 Zaljub|                pogrebom župan in narodno ženstvo, na grobu bo govoril plešast
4608 Sreca |                 ovratnik do ušes, rok‚ v žep; ponoči ne bo nihče opazil,
4609 NaGolg|                 postrani, roke v hlačnih žepih, obrazi pa veseli in objestni.
4610 Sreca |                  je bil pozabil pastir v žerjavici, ko je odgnal živino --
4611 NaGolg|                  mimo njega... ~Sonce je žgalo; v zadušnem prahu je ležal
4612 NaGolg|              dneh, ne večera. Neprestano žge sonce, težak, razpaljen
4613 Greh  |             nekaj belega v soncu, svetla židana ruta. ~Tone je zavil naravnost
4614 Greh  |                  z obema rokama za mehki židani kožuh in je vzdignil visoko. ~
4615 Pozdr |           velikonočne pomaranče, na prvo židano ruto, vsaj spomin na fanta,
4616 Sreca |              zanje? Ne maram barantati z židi, poniževati se še morda,
4617 NaGolg|                gologlava, goloroka, roke žilave, očrnele do komolcev. Med
4618 Tinica|                 na njegovih licih, rdeče žilice, ki so prepregale njegove
4619 Sreca |            hrasti, kakor poletni veter z žitom na polju. Tam, glej, se
4620 Greh  |                se je in na ulici je bilo živahneje, tudi na stezi za vrtom.
4621 Vedom |                 nežnih in surovih besed, živahnih dvogovorov, slišal korakov
4622 VTemi |              zamislili. Govorili bi bili živahno in veselo o lepih stvareh,
4623 Sreca |               Ulice so bile svetlejše in živejše. Nenadoma se je zdrznil,
4624 Vedom |                 bi govorile in čutile in živele po njegovem ukazu. Prišle
4625 Vedom |                je gledal, kako veselo je živelo življenje. In mislil je,
4626 Pozdr |                  po širokih cestah, tako živih in ah, tako praznih, tako
4627 Sreca |                  Žival! In zdi se ti, da živiš! Poglej mojo lobanjo, moje
4628 Sreca |                 živo še v grobu, to moje življenjaželjno telo, počasi, kos za kosom,
4629 Tinica|          glasnobarvno, pozlačeno, modro, živordeče in istotak je bil široki
4630 Greh  |                se ni več oglasilo. Kakor žoga je bila odletela mačka od
4631 OPresc|            doline je tekel majhen potok, žuborel je tiho, med vrbami skrit.
4632 Greh  |                 v dolino. Spočetka so ga žulili čevlji, ki jih ni bil vajen
4633 Zaljub|                 umrje, pojde za pogrebom župan in narodno ženstvo, na grobu
4634 Greh  |               Sonce se je bilo skrilo za župniškim vrtom in mračilo se je hitro.
4635 Vedom |                 ki je zame kakor nalašč. Žurnalist sem vendarle rajši nego
4636 Vedom |      zaklenjenimi durmi. Drugače pa je z žurnalistom. Prodal si samega sebe.
4637 Vedom |                   od daleč rezki, zvonki žvenk osle ob kosi, zaspani krik
4638 Sreca |               brez cilja: hodi veselo in žvižga pomladansko pesem in cilji
4639 Poet  |                   fant je šel mimo in je žvižgal -- in glej, ob oknu se je