MIMO ŽIVLJENJA

Ob prazniku je bilo, veselem, poletnem; in povesil sem oči, ker me je bilo sram te pustosive osamljenosti in sem se umaknil ljudem.

Čisto sam sem bil v krčmi, v veliki, temni izbi. Kakor onkraj sveta, onkraj življenja; nisem videl neba, ni me dosegel s ceste prazniški šum. In vendar je bilo do ceste komaj par korakov; skozi veliko okno sem videl ljudi, ki so se sprehajali v soncu; opazil sem časih celó, kako so se premikale lepe ustnice, kako so se smejale mlade oči. Nasmehne se človek, kadar vidi vesel smehljaj; moj obraz pa je ostal miren, moje oči se niso nasmehnile. Kar je šumelo, kar se je lesketalo tam zunaj v soncu, mi je bilo tuje; ljudje, ki so hodili tam, živeli, niso mislili mojih misli, ne želeli mojih želja; ne sovraštva ni bilo med mano in med njimi in ne ljubezni...

Tisto leto je bila poletna moda jako okusna. Posebno polrazcvela dekletca z velikimi, rosnimi očmi, polnimi ustnicami -- kakor sončni žarki... raztopilo bi se človeku srce... Silni slamniki, ki so zasenčili vse čelo do obrvi, in od slamnika svetel trak, svetla pentlja na vrat; lahke bluze, svetle, prozorne, z rokavi tesnimi ob ramenih, širokimi ob gležnjih, tako da je bila roka gola do komolca, če se je vzdignila; krilo tesno, vlito na polne ude -- o koprnenje!...

Hej? Ne, bratec, to vse ti je tuje, nedosegljivo za zmerom!

Omeglilo se mi je bilo oko za trenotek; morda se je bil porodil -- hipna senca -- spomin iz nekdanjega nezavednega življenja. Zazibalo se je nekoliko, vztrepetalo je -- in spet sem gledal hladán in miren -- v tisto sonce, ki je sijalo zunaj tako tuje tujemu življenju.

Ni potreba ljubezni, ni potreba sovraštva; ali zakaj bi me ne zanimalo, kar se gnete tam v svetli izložbi? Prijetno je človeku, če ima pred sabo kozarec vina in povrhu še komedijo... Kam hitite, dekletca mlada, rosnooka? Postoj, -- kam se je bil izgubil tvoj pogled? Videl sem pogled, utrnil se je bil nenadoma iz čistega očesa in je ugasnil... in bilo mi je, kakor da sem šel po livadi, brezskrben, popevajoč -- in glej, prepàd pred mano... Kam, o dekletce mlado, rosnooko?... Ugasnil je bil nečisti pogled in se je spet vžgal in je gorel v široko odprtih, temno obrobljenih očeh; predrzno so se smejale rdeče ustnice; lica, pred trenotkom še tako nežna in polna, so bila že vsa udrta in našminkana; koketno se je zibalo telo, levica je privzdigala krilo do kolena... Začudil sem se, zasenčil sem oči z dlanjó, da bi videl natanko. Saj se ne smejó rdeče ustnice -- v trudnem ihtenju trepečejo; nič ni predrzen njen pogled, brezizrazen je, plaho, komaj zavedno iščoč, proseč, očitajoč; in v šminko na licih kopljejo solze globoke struge. Iztegnila je roko, upognila je glavo, da bi se branila; zmerom nižje kloni glava, komaj vidim še prste visoko iztegnjene roke; pogreznila se je tiho, izginila je...

To je bila ena sama karikatura v komediji, ki sem jo gledal z zadovoljnimi očmi. Ali pozorišče, prej tako dolgočasno prazniško, je bilo zmerom bolj zanimivo. Nič več ni bilo sonce veselo; težka, soparna je bila njegova svetloba, svetili so se v nji obrazi kakor s potom in krvjó obliti.

Videl sem elegantnega človeka v sivi ogrinjači, belo rožo v gumbnici. Hodil je prej nalahko sključen, kakor je bilo takrat v modi, smehljal se je koketno pod črnimi brčicami; nameril se je bil za dekletcem mladim, rosnookim. Toda glej, zmerom bolj upognjen je bil njegov hrbet -- čudo božje: starec ob palici! Tresejo se mu šibka kolena, oči brez vejic gledajo motno. umirajoče v poslednjem nelepem žarku poželenja. Iztegnil je bil nekoliko roko, išče s palico, tiplje kakor slepec, opoteka se, pada; samo še plešasto glavo sem videl, ki se je zamajala, vzdignila, utonila kakor v vodi...

Nič se ni poznalo v gneči, da je utonil -- kakor da bi se bila posušila bilka na prostranem travniku... Kam si se napotil, mladenič? Tam beži, v črni množici sam, svoboden in umakne se mu strahoma, kogar se dotakne njegov komolec. Oblečen je -- kaj nisem bil tudi jaz tako oblečen nekoč? Ne... to je pač le spomin iz tistega nezavednega, že pozabljenega življenja. Morda sem nosil takrat pisano, vihrajočo ovratnico, širokokrajni klobuk postrani na kuštravih laseh, suknjo odpeto; morda je bil tudi moj obraz takrat, v tistem nezavednem življenju, tako predrznovesel, so se bleščale tudi moje oči v tako žarkem ognju... Kam si se napotil? Postani!... No on ne postane, sam si je bil zapisal usodo, podpisal sodbo, Bog z njim! Prišel je mimo svetilke na oglu; tam je množica najgostejša -- kakor muhe silijo k luči! In zasijala je luč tudi na njegov obraz, vsega je polila z gorko, rdečo krvjo!... Postani, še je čas! Bog z njim, nisem njegov varuh! Naj bi se ne bil rinil v gnečo... Že je raztrgana, razcapana njegova odpeta suknja, cunje mu visé od ramen; njegova krepka pleča so se zožila, glava se je povesila; roke, tresoče, šibke, koščene, kakor vrabčevi kremplji, se iztegajo; ne morejo se več braniti, ne morejo si napraviti steze... Nič tragike -- smešen je bil! Kuštravi lasjé, mokri od potú, so bili legli na čelo, preko oči, v dolgih svetlih grivah in kapalo je od njih na nos, na ustnice; oči -- kje je vaš žarki ogenj? -- so buljile začudeno, neumno... Zatôni, zgodnji starec!....

Stoj‚, vsi stoj‚, ne pomaknejo se za ped po cesti navzgor! Noge stopajo, šibe se, omahujejo -- ne za korak naprej, ne za korak nazaj, ne za ped! Če to ni kratkočasna komedija... vina, fant!

Zmotil sem se bil namreč, kakor se zmoti človek, ki se vozi po v‚liki cesti: -- mirno stoji voz, a holmi z belimi cerkvami, travniki, polja, nizke kmečke hiše, s slamo krite, gospod župnik, ki stoji na vrtu in bere brevir -- vse hiti mimo v pisanih podobah, radost in čudo očem... Tako je bilo: moja tiha, temna koliba z zaspanim natakarjem vred se je vozila jadrno mimo okamenele ceste. Gledal sem jih, koprneče popotnike, v kolobar začarane, kako so bili z nogami, krvav pot na čelu, krvave solze v očeh in smeh, o čudež, smeh na odprtih ustnicah, smeh brez vzroka, neumen, grd, iz blazne bolečine porojen. Bijejo z nogami, toda čarovni kolobar je začrtan, zarisan v zemljo tako ozko, da omahuje, pada telo ob nerodni, prenestrpni kretnji... Velik, suh človek v črni salonski suknji, z zlatimi naočniki in rodoljubno brado vzdiga kolena posebno visoko, kakor da bi m‚l prosó. Na njegovem obrazu ni niti sledú bolečine -- očitno je, da je že popolnoma blazen in se mu resnično dozdeva, da popotuje neumorno, roma naravnost proti cilju, kakor si ga je bil izmislil v svoji blaznosti...

Ali so moje oči že trudne, ali pa je bila zares že legla večerna senca na okamenelo cesto, na začarano množico?... Moja prijazna koliba se je vozila čudovito hitro, že smo bili zunaj na v‚liki cesti; fant je dremal... vina, fant!

Skozi mrak se je vozila moja koliba, mimo široke ceste, ki je bila tako natlačena z okamenelimi popotniki, da so padali nekateri celo v globoki jarek. Zdi se mi, da je bilo mesto že v daljni daljavi, že v noči; samotna pokrajina naokoli, na obzorju nizki holmi s cerkvami, ki so se svetile v čudno rdečem plamenu, kakor da bi gorele. Po teh cerkvah sem spoznal pokrajino -- videl sem jo že nekoč, v daljni preteklosti, in takrat je bila lepša, in takrat sem jo ljubil... Spoznal sem tudi to dolgo procesijo, naprej hrepenečo, na mesto začarano. Spredaj je hodil človek v duhovskem ornatu, v rokah velik križ; on edini ni premikal nog; ali je bil spoznal brezuspešnost tega početja, ali pa se je počutil dobro v svojem ozkem kolobarju. Ni nosil križa on sam -- vsa dolga procesija, vsi za njim so bili obloženi; visoko so se vzdigale koščene roke, visoko so držale težki križ, in noge so stopale neprestano, vse že trudne, ranjene. Spoznal sem jih, ki sem jih ljubil nekoč, ki so mi tujci ob tej uri... V daljavo nikdar dosegljivo buljijo blazne oči, že ves večer, o, že vso večnost, in niti koraka dalje... Kdo bi jih rešil, kdo bi jim zaklical?... In če bi se osvestile oči, če bi omahnile roke, izpustile križ?... O, dalje! Boljša blaznost nego grozota spoznanja!...

Kdo si ti, ki si uprl name iz množice svoje velike, okrvavljene oči?

Poznal sem te. Drugačen je bil tvoj pogled, bolj vesel tvoj smeh, bolj ponosen tvoj korak. Zdaj se ti že tresejo kolena, nič več ni upanja v tvojih očeh, čas je blizu, tovariš od rojstva! Tudi v mojem srcu ni več upanja, ne sočutja, ne strahu, ko gledam v ogledalu tvoj spačeni obraz. Sojeno ti je, torej padi, kakor padajo drugi. Ti stojiš, se ne ganeš -- moja koliba jadra veselo mimo... Kako dolgo še?...

*******