BREZ DOMA

Poleti je bilo, ob tistem času, ko so bežali ljudjé iz mesta kakor iz goreče Sodome. Po zaprašenih mestnih vrtovih -- v žarkem soncu, v sivem dimu venečih, umirajočih --, po gostilniških dvoriščih, zatohlih, z oluščenim, golim zidovjem obzidanih, v vročo senco na trotoarju pred praznimi kavarnami smo se skrivali mi, ki ni bil za nas ustvaril Bog zelenih pokrajin tam zunaj.

Ob tistem času sva sedela sam na gostilniškem vrtu. "Še letos pojdem dol," je dejal moj prijatelj in mi ni pogledal v obraz. "Zdajle še ne morem; malo pozneje, čez mesec dni, ali pa še prej... Dolgo že nisem bil dom in zdi se mi, kakor da je domovina že zmerom bolj daleč, že bi moral zasenčiti oko, da bi jo videl, kako se blešči v daljavi, tako svetla, vsa bela... vsako minuto gre za seženj od mene in bojim se, da mi nazadnje popolnoma ne izgine izpred oči... Zato moram brž za njó, moram dol in pojdem še letos..."

Sanjal je o domovini kakor o svoji ljubici, zvesti mladenki; sanjal je popotnik, ženin, hrepeneč v tujini. Glas se mu je tresel, ko mi je pripovedoval, da pojde kmalu... morda že čez mesec dni. Govoril je in nekaj neizmerno lepega je vstajalo pred njim. Obrazi, ki je bila na njih vsa rosna, ljubezniva lepota njegove mladosti... zelene pokrajine, zlata polja, valujoča v toplem vetru... bele cerkve na holmih... in iz stolpov velikonočne pesmi... in vitko dekletce z rdečimi lici in velikimi očmi... in prva otroška ljubezen... Vse je še tam kakor je bilo; tisto sonce, ki je takrat veselo sijalo nji in njemu in vsi lepi božji zemlji, stoji še zmerom na nebu in beli oblački leté in pod njimi bež&ecatue; preko travnikov sence kakor sanje...

Lica so mu bila zardela, gledal je motno in nemirno. Njegovo globoko domotožje, polno slastí in bolečine, je objelo mene samega, stisnilo mi srce kakor v čudnem strahu...

Takrat je nosil ogoljeno suknjo in ni bil obrit; redke rumene kocine so mu poganjale po obrazu. Slikar je bil, toda moč njegova je bila šibka, plaha, v vetru omahujoča. Moč brez doma... nestalno blodeča, iščoča, naprej hrepeneča, ozirajoča se plaho po poti nazaj! Kadar sem stal pred njegovimi deli, se ni vzradostilo moje srce: hotela so govoriti in so jecala nerazumljive besede. Ozrl sem se nanj in sem spoznal, da delo ni bilo izraslo iz njegovega srca. Slab je bil in boječ kakor otrok in si ni upal, da bi pokazal ljudem lepoto, ki je bila v njegovem srcu. Niti o svoji domovini, o svojem domotožju, o svoji sladki bolečini ni govoril; bilo ga je sram, tujca na vsem božjem svetu, da bi pripovedoval o domovini, ki je sam ni poznal -- o bajni deveti deželi; da bi govoril v jeziku, ki ga sam ni razumel, ki ga je slutilo komaj koprneče srce. Mislil je tuje misli in stvarjal tuja dela po tujih zapovedih; sam sebi tujec...

Takrat sva se ločila in sva šla vsak po svojih potih in se nisva srečala pet let.

Kakor pred petimi leti je bil, samo da je nosil dostojno suknjo in skrbno počesano, nekoliko redko brado. Dokopal se je bil do belega kruha. Videl sem njegova dela -- ustvarjena so bila po drugih zapovedih, ki niso bila prejšnjim čisto nič podobna... Samevalo je drevó na previsokem hribu in kakor s tenko bilko so se igrali vetrovi z njim... Slab in mehak je bil kakor prej in čas, ki je prinašal vsako uro nove evangelije, ga je gnetel kakor testó -- samujočega, omahujočega. Samo časih, iz barve, iz črte -- hipen pogled izza spečih trepalnic -- je zasijalo nekaj neznanega, toplega; zatrepetala je lepota ki je bila v njegovem srcu in ki si ni upal, da bi ji odprl duri.

"Ali si bil kaj doma?" sem ga prašal.

Ozrl se je z nemirnim pogledom v stran in je zardel.

"Ne še..."

In nato je nadaljeval hitro in z istim trepetajočim glasom kakor pred petimi leti.

"Letos pojdem. Zdajle še ne morem; ampak čez mesec dni, ali pa še prej... Čas je; tako daleč, se mi zdi, da je domovina že od mene in bojim se, da mi naposled popolnoma ne izgine izpred oči... Letos pojdem..."

Na ustnicah sem mu videl in v očeh in slišal sem iz glasu njegovega, kako je glodalo v njem globoko domotožje, slasti in bolečine polno. Toda nič več ni bilo v njegovem glasu tistega tihega, skoro veselega zvoka, iz upanja porojenega; nič več ni bilo vere v njegovih očeh.

In spoznal sem in prestrašil sem se, ko mi je pripovedoval.

"Nekoč, predlanskim je bilo, že ob pozni jeseni, sem se bil že čisto napravil. Stanovanje sem bil že odpovedal, vse sem bil že pospravil in bil sem že na kolodvoru. Omotica me je bila obšla, opotekal sem se kakor pijan; solze so mi tekle po licih -- ali od sreče, ali od žalosti... In ko sem bil na kolodvoru, sem se vrnil, sam nisem vedel, zakaj; kakor da bi me bil kdo poklical z ukazujočim glasom. O prijatelj, in šel sem kakor hudodelec, nikomur nisem pogledal v obraz... Žal mi je bilo potem in bolan sem bil..."

Toliko trpljenja je bilo v njegovem pripovedovanju, da mi je bilo samemu težko pri srcu. Strah me je bilo... Ločila sva se in gledal sem za njim, ko je šel počasi po široki, vroči cesti proti predmestju... Privezan je bil z močno vrvjó in se ni mogel geniti, ni se smel. Če bi stopil v kup‚, bi ga potegnilo za vrat in za roke vznak nazaj na peron. Ne dalje, tujec, popotnik brez doma, vel list na valovih! Zasenči si okó, glej od daleč v obljubljeno deželo, umiraj v koprnenju!... Ne dalje -- in če bi preromal vso božjo zemljo od izhoda do zahoda, ne našel bi doma nikjer, zakaj ni ga v tvojem srcu...

In koprnenje je glodalo zmerom globlje; na obrazu so se poznala znamenja bolečine in stokal je v sanjah.

*******