POZDRAV IZ DOMOVINE

Bolan sem bil, domovine željan. Morda sem bil zagledal sredi pustega kamenja zeleneče drevo, zadišalo je bilo morda v zraku po Latermanovih kostanjih, morda je bilo zazvonilo odkod, od bele cerkve svete Trojice na holmu...

Nagibalo se je na večer. Skozi tisto silno, dimasto senco, ki pada od mesta na nebeški zrak, je sijalo oranžasto večerno nebo. In vstal sem in sem hodil po širokih cestah, tako živih in ah, tako praznih, tako šumečih in tako tihih; vstal sem in sem hodil in sem iskal domovine... samo da bi še malo zazelenelo sredi pustega kamenja, da bi zadišalo od daleč po Latermanovih kostanjih, da bi še enkrat zazvonili sladki zvonovi od bele cerkve svete Trojice na holmu...

Dol po široki, dolgi cesti, v gneči ljudi, mimo novih palač. Bele svetilke žarijo na obrazih, na pisanih ženskih oblekah... tam se je bilo zalesketalo zlato plavih las in moje ubogo sentimentalno srce je vztrepetalo... Že ni več neba, že so ugasnile zvezde za silno dimasto senco; samo še bela plinova luč, samo še šum ženskih oblek na trotoarju, na ulici drdranje voz, kričanje pijanih izvoščkov. Tudi na moj obraz je bila pala svetloba, potopil sem se bil v gnečo, objeli so me bili parfumi ženskih teles, gibkih dunajskih teles, in tudi jaz sam sem bil del tega življenja, tega nerazločnega in nerazločljivega šuma, vsenaokoli -- val v potoku...

Ali glej, zazelenelo je, zazvonilo od daleč... In hipoma so se spet odprle moje oči in prestrašene so ugledale strahoto, tuje obraze, tuje življenje. Vsenaokoli ni bilo tiste roke, ki bi se bila dotaknila strune v moji duši, tiste strune, ki poje edino mojo čisto, pravo pesem in ki ni zazvenela že tako dolgo. Pisan sem bil sredi trezne družbe...

Potok me je nosil na krepkih plečih, ali jaz nisem bil val v potoku. Košček lesa, trhla veja, ki se je bila odlomila tam daleč gori v lepem gozdu in plava bogve kam. Potok se igra ž njo, vzdigajo jo valovi, mečejo jo ob breg -- in zmerom dalje, bogve kam...

Tuji ljudje, tuja zemlja, in nikjer več domovine, komaj še v spominu. "Nekad bilo, sad se spominjalo." In zazdelo se mi je, da je nikoli ni bilo, da so bile samo sanje, ki kljujejo zdaj neprestano v mojem srcu in mi ne dajo, da bi poljubaval tuje obraze...

Odprla so se velika vrata in lepo mesto se je odprlo, kjer je bilo samo veselje. Od desne, od leve razposajena godba; pisano barvani, v orientalskih slogih stavljeni paviljoni; tisoč luči -- ves zrak je bil poln luči in vsi obrazi in vse svetle toalete; ves zrak je bil poln parfuma in čudovit vonj je dihal iz teles, komaj prikritih s pohotno obleko. Neba ni bilo nikjer, ne zvezd nič in ne pobožne lune; tudi ni bilo dreves, ne trave, ne cvetic, celo kamenja ni bilo in prsti; lepa ženska z gosposko našminkanim veselim obrazom se je bila zasmejala naturi v obraz, vzdignila je pisano krilo do kolena in je zaplesala kankan... Tako sem zaplesal tudi jaz, in sem zapel razposajeno pesem po taktih razposajene godbe in celo moj obraz je bil pisan od pisanih luči...

Napol že pijan svetle lepote in svojih misli sem s‚del in prijazna ženska, "mlada pol, pol lepa", v belem predpasniku in črnem krilu, mi je prinesla vina. Pobožal sem ji mimogrede že malo ohlapni podbradek ter sem se zamislil.

Izbica je bila prijetna, sedel sem v varnem zatišju. Poltiha izbica z zapeljivimi sencami tam zadaj, polodprta veranda z beložarečo svetlobo, beložarečimi ženskimi obrazi in šumno godbo tam zunaj za slokimi stebriči...

Utihnila je godba za trenotek -- in o, moje sanje so se mi bile vsesale s trdimi, od bolečine in poželenja krvavečimi ustnicami v srce in tudi moje srce je krvavelo... Senca je hušknila preko beložarečega veselja tam zunaj in zazvonilo je -- zvonilo je neprestano, tako tiho in stokajoče, očitajoče, kakor da bi umirala domovina tam daleč, daleč... Vina, deklè, vina za pogrebščino!... Pobožal sem ji mimogrede že malo ohlapni podbradek in takoj so odnehale ustnice, vsesane globoko v moje srce in kanila je samo še rdeča kaplja... Ozrl sem se z modrim očesom tja dol, kjer je bilo veselje na prodaj, da bi si poiskal prijetno tovarišico, ki bi ji deklamiral svojo žalost in ki bi imela tako ozke, nežne in pregrešne roke, kakor jih imam rad.

In komaj je zaklicalo moje srce, že so zaškripale lesene stopnice na verandi in prišla je devica, nagelj v levici, v desnici pa košarico rdečih rož; tudi kratko, pisano krilce je imela in kratke bele rokave in pisano jopico -- čisto kakor nedolžna ovčarica na starih francoskih slikah.

Pridi, ovčarica, sladka Dorilis!

Kupil sem ji nagelj rdeč in sem ji ga vtaknil v nedrije,; samo belo, izrezano, čipkasto srajco je imela pod jopico in spodaj je bila gorka koža, bela polt. O Dorilis! Sedla je poleg mene in pila sva in kramljala, da je bilo lepo in prijetno.

"Odkod si, Dorilis? Kje stoji tista bela bajtica, ki misliš nanjo, kadar spiš sama in se vzbudiš nenadoma, ker te je bil poklical nekdo iz groba?"

In ko mi je odgovorila, je zaškropilo iz domovine, kaplja blata je padla na mizo prédme. Ali moje srce je bilo veselo zaradi te kaplje domačega blata -- zadišalo je po domovini vsenaokoli.

Utihnilo je zvonjenje od cerkve svete Trojice, veter je zapihal od severne strani in je odnesel s sabo vonj Latermanovih kostanjev... Ozrl sem se in sem ugledal zakajeno beznico s tistimi blatnimi obrazi, s tistim blatnim smehom in blatnim srcem... tisto domovino sem ugledal, ki me je je bilo tako strah in ki me je zdaj tako ljubeznivo potolažila. Velikokrat sem jo bil že ugledal, vselej, kadar sem bežal pred njo in sem iskal one druge domovine, ki sem se spominjal nanjo v nerazločnih sanjah...

O Dorilis, kako se je izpremenil tvoj obraz! -- Ugledal sem nenadoma dvoje surovih potez ob ustnicah; v očeh je bil isti izraz, kakor v očeh nekega slovenskega rodoljuba, ki sem ga bil srečal zadnjič na cesti. Če bi se mi utelesila domovina, bi imela v očeh pač tisti izraz: zloben, potuhnjen in neizmerno hlapčevski obenem...

Tudi ona se je vzradostila, zažarela so ji lica, položila mi je roko okoli vratú... Zasmejala se je zvonko, zažvrgolela je lepo slovensko kletvico, dolgo in prisrčno kletvico... in zasmejala se je in je ponovila kletvico; s čudno, trepetajočo slastjo; ležala ji je na srcu tako dolgo, dolgo in izgovorila jo je morda komaj v tihi sobi, v tihi noči, ko so poslušale samo dolgočasne stene...

O slovenska kletev! Ti pravi, neošemljeni izraz narodove duše! Kako maloobsežen, kako siromašen je tvoj register v primeri z bogastvom naših jugoslovanskih bratov! Kako ponižna si in sramežljiva v primeri z nebogrmečo surovostjo lutrsko-nemške kletve! Kako si enostavna in plitka v primeri z globokopremišljeno duhovitostjo romanske renesanse!... Vzcvetala si, cvetka uboga, pohlevno dišeča, iz nerodovitne, peščene prsti, in kakor ginevajo sokovi iz naročja, ki te je bilo porodilo, tako gineš in veneš sama in komaj še te goji pobožni pastirček na gorenjski planjavi!... O slovenska kletev, ti grb na ščitu propalega plemenitaša: zazvonili bodo mrtvaški zvonovi, zapeli bodo mizerere: "Danes in nikoli več!" -- in razbili bodo ščit...

Izpraznjena sta bila kozarca in natočila sva in vesela sva bila. Zunaj, da bi ga dosegel z roko, je soplo sunkoma, razposajeno, poželjivo, od slasti in nadživljenjske radosti do nezavesti razbičano življenje in žareča luč njegova je padala na njen obraz ter odsevala od njenega obraza na moje motne oči, na mojo žalostno-veselo dušo.

Pripovedovala mi je svojo pot, tisto razhojeno in dolgočasno pot -- podobno neposuti okrajni cesti ob deževnem času -- po kateri romajo neprestano dolge procesije, dokler ne priroma trudna duša do pisane jopice, kratkih belih rokavov in kratkega krilca... Tako je pač na svetu; kdor si ne more najeti voza, mora po blatni cesti in zelo naravno je, da se oškropi do vratu in do srca...

Tam nekje blizu Trsta je bila nastopila svojo pot, govorica jo je izdajala, tista sladka tržaška govorica, ki spominja na rdeče dišeče pomaranče in na črno grozdje. Ali njen glas je bil že raskav -- vse tiste uboge romarice imajo raskav glas -- in ne samo na ustnicah, tudi na besedah, v očeh, na licih so se poznali ostudni poljubi, poljubi debelih, pijanih, penečih se ustnic. Težko mi je bilo, poslušal sem natančno, mukoma, da bi začul sredi gnusa in strahote lahen, tih, nenaden zvok, ki bi me spominjal na pesem zvonov od cerkve svete Trojice, na zelene doline tam daleč doli, na šumeče kostanje, ki sem hodil nekoč v njih senci, srce polno ljubezni... Šumelo je zunaj pod verando, in njen razposajeni, predrzni glas se je spajal s tem tujim šumom, s pijanim dihanjem veselega tujega življenja... Najina kozarca sta zvenela, vinska kri je gorela v najinih licih, ali pri srcu mi je bilo kakor pijanemu razbojniku, -- da bi se razjokal najprej in potem obesil.

O sladka Dorilis, kaj ti ni ostalo prav ničesar od tistega skromnega brašna, ki si ga bila vzela s sabo na svojo strahovito pot? Saj ni bilo treba zapraviti vsega -- ej, vsaj v smehljaju, kadar se nasmeješ tiho in prijazno, bi bil lahko še ostal spomin -- ej, vsaj spomin na velikonočne pomaranče, na prvo židano ruto, vsaj spomin na fanta, ki te je prvi osleparil, ko si nosila še kratko krilo in lase gladko počesane... O Dorilis, kaj je bila tako siromašna tvoja culica, da se je izpraznila tako hitro?... Potolaži se, Dorilis, tudi meni ni ostalo veliko! --

Vina gor, vina za pogrebščino!

Zagrebiva spomine in bodiva vesela -- veselo šumi potok in veselo se igrajo odkrhle veje na razposajenih valovih... Na tvoje zdravje, romarica pobožna! Domovine sem iskal, tiste sladke, sentimentalne domovine, ki jo ljubim v dnu svojega srca in ki mi ne da miru v neumnih sanjah. In našel sem tebe in pozdravila me je tista domovina, ki sem bežal pred njo in ki me srečava zdaj neprestano, v tvojih blatnih očeh sem jo našel in v tvojem blatnem smehu in v tvoji hladni besedi. Zatorej zaplešiva, o Dorilis, mazurko ljubezni in pojdiva vsak po svoji poti...

Smejala se je devica in je vzdigala poln kozarec... Ali takrat sem se sklonil, moje oči so se razširile od začudenja in radosti, od srca se mi je razlila sladka toplota v lica in po vsem telesu... Igral sem se z njeno bluzo na prsih in beli koži, pod njenim vratom se je mahoma zasvetilo -- na pohlevnem rožastem traku je visela srebrna svetinjica Matere Božje na Brezju...

Tudi ona se je sklonila in je utihnila in je položila kozarec na mizo. Njene oči so bile vlažne in plahe in so se umaknile mojim...

Vse tuje življenje zunaj je umolknilo, izginilo. Sedela sva v tihi domači bajtici, oba mlada in čista in vesela; v moji roki je ležala njena nežna, bela, uboga roka, tako še drobna in že tako trudna...

In zunaj so zvonili zvonovi od cerkve svete Trojice na holmu...

********