NA GOLGATO

Nikjer ni takih parkov, nego v teh žalostnih krajih. Vsenaokoli visoke, enakolične, neprijazne hiše. Drevje nizko, bolehavo, listje oprašeno, klavrno povešeno, mrtvo celó spomladi. Iz ulice na desni, na levi zapiha veter, pripodi se oblak prahu in kakor v gosto, zadušno meglo je zavito drevje. Ni jutra tam ob teh vročih dneh, ne večera. Neprestano žge sonce, težak, razpaljen je vzduh; tenke sence, ki padajo od drevja, so kakor z vodenim tušem narisane v prah.

Polprazne so klopi. Tam sedi dvoje brezposelnih delavcev; top obraz, tope oči. Sedita morda že od jutra in bosta sedela do noči, dokler ne pride stražnik. Na drugi klopi sloni široko zleknjen čokat človek v modri bluzi, na prsih odprti. S komolci se je bil naslonil na klop, glavo opira z rokami. Obraz je kakor s sekiro iztesan, krepak in surov; oči so polzaprte; naravnost v lice mu sije sonce.

Sredi parka se igra v prahu par umazanih otrok. Tam pripeka sonce z največjo silo. Leni, zaspani leže otroci v prahu in brazdajo z rokami po njem. Ne razposajenosti, ne smeha; časih krik, glasen jok; človek na klopi okrene glavo in se ozre z zlovoljnim pogledom.

Iz gruče sredi parka je vstalo petletno dekle in se je napotilo z lenimi koraki proti klopi. "Vroče je!" Na klopi je sedelo starejše dekle in je pletlo. Bose noge je imelo podvite, sključeno je bilo globoko. Njen obraz je bil zelo resen, suh in sivkaste polti. Otrok je sedel poleg nje, naslonil je glavo na njeno ramo in zadremal je takoj. V polspanju so mu lica nekoliko zardela, ustnice pa so bile napete in resne.

Od daleč se je oglasil nenavaden šum, otrok se je vzdramil in je strmel z velikimi, prestrašenimi očmi skozi drevje na ulico. Nato je vstal ter šel z neodločnimi, plašnimi koraki proti oni strani, odkoder je prihajal šum.

Globoko v ulici se je prikazala gruča kričečih ljudi. Gruča se je zibala na to, na ono stran, roke so zamahovale po zraku; ljudje so prihajali na cesto, okna so se odpirala, otroci so hiteli od vseh strani.

"Tat! Tat!"

Naravnost skozi park se je napotila procesija. Kričali so vsevprek, ni bilo razumeti besede. Preplašen se je vrnil otrok h klopi in se je pritisnil k sestri. Ona se je komaj ozrla s trudnimi, zaspanimi očmi in je pletla dalje.

Tako so prišli mimo. Sredi gruče dvoje krepkih, čokatih ljudi, obadva gologlava, goloroka, roke žilave, očrnele do komolcev. Med njima se je opotekal majhen, suhoten človek, tudi brez klobuka. Lasje so mu padali na čelo, ušesa so štrleli daleč stran. Obleka je bila raztrgana in zamazana, suknja brez gumbov, srajca odprta do prs in že začrnela, hlače prekratke in na eni nogi do kolena razparane. Noge so bile bose, zelo velike in od prahu čisto sive. Nič se ni upiral, ko ga je držalo za lakti dvoje krepkih rok. Gledal je nemirno z drobnimi, mežikajočimi očmi, zamrmral je časih; lica so bila zelo upala, bleda, s tenkimi kocinami poraščena, ustnice so bile debele in brez barve. Opotekel se je časih in je vzdignil nogo na smešen način; med dolgimi, narazen štrlečimi prsti se je mešala kri s prahom. V roki je držal dvoje zelo velikih, čisto novih škornjev; bingljala sta neprestano, ker se je zadeval s koleni óbnja. Človeka, ki sta ga spremljala, sta bila zelo mirna in zelo resna. Ozrla se nista nikamor; stopala sta z velikimi, trdimi koraki, tako da ju je komaj dohajal. Videlo se je, da je hotel časih pričeti razgovor, opravičevati se morda, razložiti svojo stvar. Ali ob prvi plahi besedi je utihnil; odgovora ni bilo, krepkejše je stisnila roka za laket. Škornja sta bingljala.

Veselo so se podili otroci okoli gruče. Približal se je bosonog fant s predrznim obrazom in privihanim nosom in je potegnil hudodelca za suknjo, tako da se je opotekel.

"Tak no...!"

"Glej, še prepiral bi se!"

Potegnila sta ga krepkejše, tako da je podrsal z ranjeno nogo po prahu. Oči, prej nemirne, kakor da bi iskale opore, prijaznega prigovora, so se povesile in ustnice so se zakrivile na jok.

"Dajte no otroke...!"

Spet je podrsala noga po prahu.

Na desni, na levi in zadaj so spremljali procesijo ljudje, ki bi jim človek ne vedel posla in poklica. Slabo oblečeni, klobuk postrani, roke v hlačnih žepih, obrazi pa veseli in objestni. Zasmejali so se na glas.

"Glejte, jokal bo!"

Pohitel je človek pred gručo in je pogledal hudodelcu naravnost v obraz.

"Zares, se že cmeri!"

Razlegel se je hrupen krohot. Fant v pisani srajci in z dolgo rdečo kravato je iztegnil roko in je zgrabil hudodelca za kuštrave lase, tako da se je glava globoko nagnila.

"Joj!"

Njegov krik je bil tako smešen, da se je zakrohotala veselo vsa družba.

"Poglej no to hlačnico!"

Komaj se je oglasil razposajeni vzklik, se je približal suhoten fant, skoraj še otrok, potegnil je spretno in je razparal hlačnico prav do stegna. Obadva dela sta frfotala okoli gole noge. Smeh je bil zmerom glasnejši; celo delavca, ki sta sedela na klopi topa in zaspana, sta vzdignila glavi in sta se nasmehnila.

"Kaj pa je storil?"

"Škornje je ukradel!"

In topo kakor prej so gledale oči, pol oslepele od sonca. Tedaj se je vzdignil čokati človek, ki je slonel dotlej leno zleknjen na klopi. Vzdignil se je in se je vzravnal, nato je stopil s širokimi, počasnimi koraki, nekoliko sklonjen, težak in okoren. Stopil je h gruči, zamahnil je visoko s pestjo in je udaril hudodelca naravnost na glavo. Tenek, kakor otroški krik in hudodelec se je zgrudil na kolena. Roke so ga potegnile sunkoma kvišku, dvignile so ga in opotekal se je dalje. Obraz je bil še bolj siv in upal, ustnice so bile že čisto višnjeve. Čokati človek se je vrnil h klopi in se je zleknil prav tako leno in udobno kakor prej; njegov obraz je bil istotako miren in dolgočasen, oči so bile polzaprte...

Otrok pred klopjo se je stisnil krčevito k sestri in se je je oklepal okoli kolen. Tresel se je po vsem životu in od strahu ni mogel jokati.

"Jezus, tepo ga!"

Strmel je z velikimi očmi, polnimi silne groze.

Procesija se je pomikala urno dalje, oblak prahu se je vlekel za njo. Časih se je vzdignila roka, zazibala se je vsa gruča; za trenotek se je ustavila procesija, otroci so kričali, od daleč se je glasil razposajen krohot. Zavili so okoli ogla in vse je utihnilo...

Otrok je trepetal.

"Ali si videla? S pestjo ga je udaril!"

Ona se ni zgenila; njen suhi, postarni obraz je bil miren. Šla je bila pač že smrt mimo njega...

Sonce je žgalo; v zadušnem prahu je ležal park. Otrok je zaspal sestri na kolenih; ustnice so se mu stresale in zastokal je časih, vzkriknil v spanju.

******