SREČA

Stal je Franc Riba na balkonu svoje hiše, tiste hiše namreč, ki si jo je bil sezidal brez zidarjev in brez polirja.

Vesela burja se je bila vzdignila od morja in lasje so mu povihravali nad čelom.

Tam, glej, se razprostira domovina, lepa kakor paradiž. Zamolklo pesem pojejo gozdovi, pojejo in se priklanjajo nalahko, poigrava se burja s silnimi hrasti, kakor poletni veter z žitom na polju. Tam, glej, se razprostira ravan, okópana v soncu; iz zemlje same raste stotisočera luč, na drevju tam ob cesti so obviseli žarki, zlati cvetovi; razlili so se preko široke ceste, žareča bela reka se vije preko ravni. Tam, glej, se je vzdignilo mahoma, silno, od vzhoda do zahoda se je vzdignilo, od zemlje do neba; ob rob ravni so se bile uprle silne roke, vzraslo je truplo velikana -- pogledala je domovina sama sebi v obraz in je zardela od radosti...

Franc Riba je stal na balkonu svoje hiše; lasje so mu povihravali nad čelom, v dolga, suha lica je bila stopila kaplja rdeče krvi, oči so gorele...

Kaj nisem jaz gospodar tej lepoti, ki ji ni kraja? Bog jo je bil ustvaril zaradi mene, uživam jo sam, ker je nihče ne uživa, kakor jo uživam jaz. Kdo mi je povedal nekoč, v davnem času, v sanjah morda, da te ne ljubim, domovina? Takrat, ko sem klečal pred tabo, klonil glavo do tvojih grudi in jokal od sramu in od žalosti! Takrat, ko sem bíl ob tvoje grudi z onemoglo pestjo, zato ker sem te preveč ljubil! Kdo mi je povedal, da te ne ljubim, ker sem jokal zaradi tebe... zaradi sebe, slabotnih svojih rok, jecajočega svojega jezika? Ti, ti tam doli pa si vedela, kako te ljubim, ponudila si mi prsi svoje in si me nadojila z mlado močjo!...

Razmaknile so se mu rame, razprostrl je roke in bilo je, kakor da sega levica do onih gozdov, šumečih v burji, desnica do gora, od veselja zardelih. Ob tisti uri je gorela poslednjikrat kri v njegovem obrazu...

Zavidni so ljudje na svetu in hinavski! Bolan sem bil, pa niso videli moje bolezni. Vedeli so morda na tihem in so čakali -- veselo pričakovanje! -- in so si namežiknili časih naskrivoma, ko sem šel mimo, bled in upognjen, srce polno žalosti... Toda glej, nenadoma sem ozdravel, zašumela je v mojih žilah nepokojna, vroča kri, vzplamtela sta kresova v mojih očeh. In zdaj hodijo mimo z dolgočasnimi obrazi, postajajo pred mano kakor skrbni zdravniki, stresajo z glavami, da bi jih zgrabil za lase in stresel še bolj!...

Močnejše je zapihala burja, Franc Riba, privihaj si ovratnik!...

Zelo sem bil bolan; iz srca, iz grenkih sanj se je bila razlila težka bolezen po vsem telesu in noge so se mi opotekale. Že koj od začetka so se opotekale, ko sem bil komaj šele nastopil svojo pot. To je bilo samo zategadelj, ker nisem videl cilja; in žalostna je pot, če hodi človek in kloni glavo in prav nič ne upa, da ugleda naposled, o mraku, tam za hribom, za ono staro jablano, zvonik prelepe farne cerkve! Dolga je bila pot, ali nič me ni strah, če se ozrem. Tam od obzorja, kjer sem jo bil nastopil, pa do mojega podnožja se še poznajo krvavi sledovi mojih ranjenih nog. Nič za to! Dovolj je še krvi v mojih žilah; če bi bilo treba, premeril bi tisto pot še enkrat, prelil še enkrat tisto kri!...

Gledal je preko ravni, v soncu okópane: tam daleč iz gozda, v sončno meglo zavitega, v burji šumečega, je izvirala steza, spuščala se je v doline, vzpenjala se je v hribe, grapava, kamenita; lepe rdeče rože so rasle izpod kamnov.

Širila se je steza, trnjeva meja se je razmaknila, široka bela cesta se je izlila v ravan...

Bil sem bolan; ali od tistega jutra ni še dolgo, ko sem se vzdramil in sem pogledal skozi okno v jasno zoro in sem bil zdrav. Kakšna je bila moja misel, misel bolnika, pokritega z ranami, v bridkosti vzdihujočega? Šel bi bil in bi zaklenil duri in bi se skril. Legel bi tam na posteljo, v gorki, prijetno zakurjeni izbi, zasnubil bi morda še dekleta, ki bi mi kuhala čaja. Tako bi bil umrl; plazila bi se leno moja ranjena duša po cesti, od dežja razmočeni, skoz žalosten meglen večer. Bolan sem bil in prikazala se mi je sreča v nedeljski kmečki obleki, široko so se smejale prepolne ustnice, svetila so se prepolna lica in tako prijazno in tako neumno so gledale drobne pametne oči; v desnici je imela velik dežnik, v levici pa molitvenik v bel robeč zavit. Pozdravljena sreča in zbogom!...

Višje se je vzdignilo sonce, v jadrnem diru se je vozilo preko neba na burje drdrajočem, šumečem vozu in silne zlate grive so vihrale do obzorja. Zasvetilo se je žarno tam nad gozdom; zaplel se je pramen zlate grive v mogočne smreke Raskovca...

To si ti, domovina! Ti, kakor te nikoli nisem videl, ko je bilo bolno moje trudno telo in si je zaželelo malodušno srce vsakdanje sebične sreče! To si ti, ki sem jaz gospodar in suženj tvoj, ki sem ti dolžan življenje, kolikor ga je v meni. O sladka dolžnost, veselo trpljenje -- pelje se tam sveti Ilija na burje drdrajočem vozu in jaz sam sem sveti Ilija in iz vseh deseterih prstov mojih lije dol zlato bogastvo v širokih pramenih! Švrkni, voznik, zamahni, poženi, še dalje preko svetle ljubljanske ravni, preko Raskovca, preko notranjskih lazov, nad kameniti Kras! Trosi, sveti Ilija, da bo vzklilo vsepovsod iz te lepe zemlje, da bo zazorelo v septembru vsepovsod kipeče bogastvo. Zakaj blizu je že september, pozno je že in skoro bo setev zamujena!...

Balkon se stresa v burji, že se je bila vzdignila na jugu velika črna glava, tudi roke so se že prikazale in temni se tam doli nebo. Zapni si suknjo, Franc!...

Velika črna glava se je bila vzdignila, prikazale so se roke, malo so se uprle in glej, že so se zmotovilile na zemljo tudi noge. Kobaca, nerodno kobaca dalje, zelo smešna stvar in zelo navadna. Po široki izvoženi cesti hodi in kakor hodi, temni nebo nad njim. Oblečen je človek v črno salonsko suknjo, ki mu je preozka, zato ker je telo zelo zavaljeno. Noge so tenke, oblečene v črne prekratke hlače, glava je debela, bradata, naočniki vise na nosu, a na glavi se sveti visok cilinder. Kako ti kobali! Pokašljuje, kihne časih in kobali. Velik je, do neba sega cilinder, tenkim nožicam je široka cesta komaj dovolj široka; nerodni čevelj stopi časih preko jarka -- glej, zrasla je ljulka na rodovitnem polju; stopi na travnik, -- glej, trava je ožgana, pomendrana, komaj oslom še za pašo; zadene nerodni čevelj ob deblo, ob gozd, -- glej, razglodano je drevje, preperelo... In silna senca hodi pred njim, plava nad njim. Kamor seže, kamor leže senca, zatemni sončna pokrajina, v onemoglem gnevu stokajo gozdi. Ali on kobali dalje! Kobali že po ljubljanskem polju, senca njegova že sega preko Karavank!...

Stopi, Franc Riba, stopi zdaj z balkona; pozno je že, senca že leži nad vso pokrajino, sega že preko Karavank in lica so jim obledela! Pokaži zdaj, če je roka tvoja dovolj močna, če je res še krvi v tvojih žilah, vzdigni meč!...

Stresel se je, napele so se mu prsi, omahnil je ter se naslonil ob ograjo.

"Franc, kaj ti ni mraz?"

Pogledal je in se je začudil in je sklonil glavo.

"Ni mi mraz, Barica!"

Z lenimi koraki se je vrnil v izbo.

*

To je tako, če si stavi človek hišo brez zidarjev in brez polirja!

Zakaj mahoma je izginila hiša, izginil je tudi balkon, ni bilo več ne sončne ravnine, ne gor kraj nje in tudi gozdov, v burji šumečih, ni bilo nič več.

Na hiši, temnostrmeči nad vodo, je bil prilepljen le sen balkon, lastovičje gnezdo. Stopil je človek nanj in balkon se je stresel, zazibala se je morda tudi hiša v gnilih tečajih, spodaj so zašumeli valovi glasneje, vzpenjali so se siloma, a niso hoteli dalje in motne oči so se vračale počasi, kakor so se vračali valovi... Na onem bregu se je tresel enakomerno visok fabriški stolp, zamajal se je časih, kadar so se omeglile oči in se je zamajala v mogočnem loku vsa zemlja. Eno samo drevo je stalo tam nekje, majhno, samotno in otožno, kakor plašen otrok sredi puste večerne pokrajine.

Franc je šel po ozkem koridorju in je stopil v svojo izbo; prazna je bila, temna in neprijazna. Miza pred oknom je bila vsa pokrita s knjigami, knjige so ležale tudi na tleh.

Stopil je k oknu; strmela so mu naproti umazana podstrešna okna sosednje hiše; skoraj ob robu strehe je stal visok in tenek dimnik s sajastimi linami in sajasto strešico, kakor da bi nosil visoko črno kučmo; na drugi strani se je tiščalo skupaj troje nizkih dimnikov, debela nerodna bitja s prestrašenimi in neumnimi očmi.

"Kaj čakaš, Barica? Ne rabim ničesar!"

Njegov glas je bil prijazen, ali oči so gledale hladno in trudno.

Barica je stala na pragu; majhna je bila in drobna; na ustnicah njenih in v njenem mirnem, razumnem pogledu je bil izraz človeka, ki je bil ugledal življenje prezgodaj in se ga ni ustrašil, temveč je vzel breme na svoje rame ter se napotil.

"Bolan si, Franc; lezi!"

Strnil je obrvi, stopil je k nji in jo prijel za roko.

"Če me imaš kaj rada, Barica, ne reci mi nikoli več, da sem bolan! Jaz sem zdrav, Barica, glej, zdrav, in prihodnji mesec se napravim na pot! Prihodnji mesec že!"

Govoril je hlastno in jo je stiskal trdo za roko; njegove oči so se svetile v temnem ognju, ki se ga je bala.

"Prihodnji mesec, Franc!"

V njenem glasu je bilo toliko groze, da se je zdrznil sam.

"Zakaj se bojiš, Barica? Tesno mi je tukaj, umrl bi! Samo zunaj je življenje -- no, Barica, jaz moram odtod! Zdi se mi časih, da mi leži na prsih ves ta črni strop in da se bližajo te črne stene in me duš‚... Ti nič ne razumeš, Barica, ali toliko razumi, da moram odtod!"

Gledala mu je v obraz z mirnimi očmi in mir je bil porojen iz velike žalosti.

"Kaj smo ti storili, Franc?"

Izpustil je njeno roko, zamahnil je nejevoljno in se je vrnil k oknu.

"Tisto neumno vprašanje! Zbogom, Barica!"

Tiho so se zaprle duri...

Odtod, poizkusiti na veselem mejdanu še tisto malo moči, kar je je ostalo v telesu izza grenkobne mladosti!

"Bolan sem, celo tisti trije dimniki tam strme name neumno in sodijo, da sem bolan! Ako pa je blizu konec -- čemu med štirimi sivimi stenami, čemu brez boja? Ali naj ugašajo tako polagoma, tako samotno tisti poslednji ubogi plamenčki mojega življenja, polagoma, drug za drugim, dokler ne vzplapola poslednji ter ugasne? Ali naj gnije počasi, živo še v grobu, to moje življenjaželjno telo, počasi, kos za kosom, dokler ne segnije poslednji? -- Kaj ni človeka vrednejše, da si dam siloma pogasiti plamen za plamenom, iztrgati iz telesa siloma kos za kosom?"...

Nasproti, v podstrešnem oknu, se je prikazal vesel rdeč obraz, zasmejal se je in je pozdravil.

"Glej, in jaz bi ne živel! Ta človek živi, zato ker je njegovo življenje brez pomena, pot njegova brez cilja: hodi veselo in žvižga pomladansko pesem in cilji mu niso na skrbi... In to je človek -- kaj sem torej jaz?"

Sosed je bil odprl okno.

"Franc, ali si že čul?"

Franc je prašal z očmi.

"Naši umetniki razstavijo na Dunaju!" Razumel je samo napol, ali ves se je stresel in je odprl hrupoma okno.

"Kdo razstavi? Kdaj? Kje?"

"Nič drugega ne vem! Naši umetniki razstavijo na Dunaju, v marcu že menda; toliko mi je povedal Strehar."

"Pridi no sem! -- Jezus, in jaz sedim tukaj, ne vem ničesar, v brlog sem se bil zakopal, življenje se ne zmeni več zame... In kakšno življenje, o Bog -- kaj je res, da se pričenja novo življenje? Kaj je res, da ga dočakam?"

Kakor silna šumeča reka so navalile misli nanj, preslab je bil in se je oprl ob posteljo.

Zdaj je torej zapisano, da moram odtod! Kal je pognala iz zrahljane prsti, ni še prepozno, ni nas še zalotil prezgodnji september -- brezvestne delavce, dremajoče na neizoranem polju... In jaz bi ne živel?"

Ne da bi bil trkal, je stopil v izbo Jože Gorjanec in je položil klobuk na posteljo. Manjši je bil od Franca, ali bolj čokat, zdravje mu je sijalo z obraza, mali brki so bili prešerno zasukani.

Franc je stopil predenj in ga je stresel za ramo.

"No, kaj je? Zdaj govori po vrsti!"

"Nič ni! Kaj pa te je tako vznemirilo?"

"Nič? Ali si človek, ali si živina? Naši umetniki razstavijo v tujini in to ni nič? Kaj ne veš, da do današnjega dne še ni bilo slovenske umetnosti, niti slovenskih umetnikov? Da se je ukvarjalo tam, po samotnih kotih, samo par nesrečnih, od vseh solidnih ljudi zaničevanih izgubljencev s stvarmi, ki ne nesejo niti vinarja in ki so zategadelj nepotrebne? Kaj ne razumeš ničesar?"

"Razumem -- pa saj ne bodo nič opravili! Če se blamirajo vsi skupaj -- kaj potem?"

Franc je vztrepetal od srda, od straha tudi menda, ki se ga sam ni zavedal.

"Hlapec! Suženj! Ali ti še zmerom frči bič okoli glave? Skrij, kar si ustvaril, ker si sam ustvaril in ker je zategadelj slabo! O, da bi človek iztrgal iz srca to ponižnost, pa če bi šlo zraven pol omahljivega, strahopetnega srca! O, da bi imel vsaj ponos berača, in še tega ni! -- Neki človek je hvalil oni dan naše umetnike na očitnem kraju, v bedasto navdušenem feljtonu; pa je prišel v kavarno in je zabavljal in če bi stala Jakopičeva skica poldrug groš, ne bi je kupil! Zdaj pa pomisli, če bi prišla taka filistejska pokveka med tujce -- kaj bi ne zlezla pod stol od ponižnosti, ne sramovala se, da je na svetu? O ponižnost! -- Ti, fant, pa napravi narobe! Delaj, kakor krepak in ponosen človek, ponosen in krepek narod: to je moje in zato ker je moje, je dobro; če se vam zdi drugače, tem slabše za vas!"

"Kje pa ostane kritika? Kje objektivnost?"

"Za kritiko in za objektivnostjo se skriva malodušnost, sram pred seboj samim! -- Glej, poznal sem pesnika, ki ga je bil poslal sam Bog med nas. Za lepo število klafter je stal nad nami vsemi -- o filistejcih še ne govorim ne -- in vendar mu je ostala v srcu poštena porcija slovenske ponižnosti; najboljših svojih stvari ga je bilo sram in kakor v samo nedosežno nebeško glorijo je gledal na tisto tujo umetnost, ki bi se ji veselo zasmejal, če bi ji stopil naravnost pred nos. To je bil on, zdaj pa si misli filistra!"

"Predrzno je, kar govoriš! Vse, kar smo napravili, je torej dobro?"

"Dobro je vse, kar je našega in od vsega, kar smo napravili, je našega vendarle prijazen del. Ta del pa je tisti, ki nas ga je sram..."

Franc je govoril hitro, hlastaje, zamahoval je s pestjo in se je tresel od vzburjenosti.

"Ti upaš torej na uspeh?"

"Nisem govoril o uspehu! Vesel sem, da stopijo naši fantje preko praga; to je vse in je dovolj. In če bi jih zasmehovali, jaz bi jih bil vesel -- celo zato bi jih bil vesel, ker so jih zasmehovali in še rajši bi jih imel... Zdaj, prijatelj, se pričenja novo življenje; to je bil kakor spomin ponoči: potrkalo je in me je poklicalo..."

"Odpravljaš se torej na pot?"

Debele rdeče ustnice se niso več smejale, oči so pogledale resno, skoro žalostno.

"Seveda na pot! Poslednji čas je bil, zelo je že pozno!" Jože Gorjanec je malo pomislil, nato je izpregovoril počasi.

"Že zdavnaj sem ti mislil nekaj povedati, Franc: ti si egoist, kakršnega nisem še videl!"

*

Zmračilo se je, v sobi je bila napravljena večerja. Soba je bila velika in prazna, miza je stala kakor sredi poljane, Stene so bile polepljene z izrezki iz ilustriranih časopisov, nad posteljo je visela stara sveta podoba.

Na nizkem stolcu ob peči je sedela teta Mara, krožnik na kolenih. Izpod rute je gledal bel starikav obraz, ves naguban, kakor z nožem razrezan. Tudi teta Mara je bila majhna in drobna in tudi v njenih očeh se je poznalo, da je bila zadela prezgodaj križ na ramo.

Gorjanec je sedel k teti, Franc je molče večerjal za mizo.

"Kaj res pojdeš, Franc?"

"Res!"

Ko bi se bil ozrl, bi opazil, da so bile vlažne njene oči in da so se ustnice zgenile, kakor užaljenemu otroku, ki si ne upa jokati.

"Ne sprejmeš torej tiste službe?"

Izpregovorila je tiho in plašno; malo je bilo še upanja v njenem glasu in veliko strahu.

"Teta Mara, nikar nocoj! Nocoj bi bil rad vesel; ne sprašujte me o stvareh, ki veste, da jih ne maram! Nikoli nisem mislil na tisto službo."

Ko bi se bil ozrl zdaj, bi opazil v Gorjančevih očeh jezen in užaljen pogled.

Prišla je v sobo Barica, s tihimi, obzirnimi koraki, kakor hodijo ljudje, ki so navajeni služiti in ki nimajo ne svojih rok, ne svojih nog, komaj še svoje oči, ponižno posodo solz. Sedla je za mizo, Francu nasproti in ko bi se Franc ozrl nanjo, bi opazil, da so njene oči motne in nalahko otekle. Povečerjal je in tedaj se je zavedel tišine, ki je ležala v sobi kakor težka zadušna senca; videl je tudi obraze in srd se je vzdignil v njegovem srcu. Ustnice so mu vztrepetale in izpregovoril je nenadoma.

"Nočete torej, da bi šel odtod? Držali bi me radi? Da segnijem, da poginem v tem brlogu?"

Ni bilo takoj odgovora, ali šestero oči se je ozrlo nanj. "Ali se nič ne spominjaš, Franc, kako sem skrbela zate dolga leta, dolge bolne noči? Bojiš se, da bi te držala -- ali nisi z bolno tresočo roko posegal po moji roki, zato da bi te držala? Bojiš se, da pogineš v tem brlogu -- ali se nisi zaupno zatekel k meni, kakor otrok, izgnan v deževno noč? In jaz sem zakurila in sem ti napravila mehko posteljico, ti pa si zaspal in prvikrat so se ob tisti uri mirno smehljale tvoje ustnice... Ne očitam ti, Franc, in bojim se tvoje hvaležnosti -- ali burja je zunaj in ti si bolan, ne boš več morda tako močan, da bi se vrnil k meni, legel na mehko posteljico..."

"Ali nič ne veš, Franc, kako sem ti stregla v dolgih bolnih nočeh? Ali nič ne veš, Franc, kako sem upala v tistih nočeh -- ne zase, Franc! Tako sem skrivala svojo ponižno ljubezen, da bi je ne videl, in prosila sem te, da bi jo videl. Nisi je videl, Franc, in nič ti ne očitam. Morda je bila preslaba moja ljubezen in premajhna; preponižen je dar, ki sem ti ga bila prinesla in zato nisi opazil trepetajoče moje iztegnjene roke, proseče in darujoče. Nič ti ne očitam, tudi ti ne očitam, da me nisi še obdaril s prijaznim pogledom, da se nisi se nikoli ozrl s hvaležnim nasmehom na te moje raskave roke, ki so skrbele zate. Ali usliši, Franc, mojo prošnjo, ne hodi odtod; bolan si in umrla bi od žalosti, če bi vedela, da si zunaj v burji tako sam. Zate te prosim, ne zase..."

"Egoist si, Franc, kakršnega nisem še videl! Vsak trenotek tvoj je posvečen tebi samemu. Jemal si ljubezen, kakor zaslužen vsakdanji kruh in komaj da nisi udaril po roki, ki ti je darovala ljubezen. V sreči si živel pa misliš za srečo? Kam? Služil bi vsem in ne služiš tistim, ki so ti najbližji? Ni časti v tej tihi službi! Manjši si, Franc, od onih, ki so se ti bili zapisali v hlapčevsko službo, manjši tudi od onih, ki stoje v tolpi in ki gledaš nanje z zaničevalnim posmehom!"

Ozrl se je z velikimi očmi, razumel je, kakor da bi govorili njih pogledi na glas in razločno in žalost mu je legla na srce. "Povejte mi, kaj bi počel pri vas? Ali ne veste, zakaj sem bolan? Saj ni še tako blizu smrt, saj ni še tako blizu, da bi mi napravljali krsto, čakali samo še s pokrovom! Nisem vas prosil ljubezni, duši me vaša ljubezen! Sovražnikov potrebujem in udarcev, tako ozdravim!"

"Vstal je in si je oblačil suknjo.

"Kaj si znorel?"

"Odstopim ti to srečo; ni zame, jaz ne bom nikoli debel!"

Gorjanec je poskočil, da bi zaklical za njim po stopnicah, ali vrnil se je že pri durih in je zamahnil z roko.

"Naj gre, kamor hoče!"

"Burja je zunaj, pojdi za njim!"

Pogledal je Barici v obraz, obrvi so se mu strnile in postal je sredi sobe.

"Ne, Barica, ne bilo bi dobro, da bi ga lovili: kadar mu bo mraz in kadar bo lačen, bolan in utrujen, se povrne sam..."

Prestrašena se je ozrla nanj.

"Zanesi se name, Barica!"

Že je bila legla temna senca preko neba, velikanska senca, ki je vztrepetavala, vzplapolavala od vzhoda do zahoda, zabobnevala zamolklo v silnih gubah svojega plašča. Zaškropile so časih preko mesta debele kaplje v dolgem pramenu, kakor da bi bil ogromen kropilnik zamahnil preko zemlje, v velikem križu od vzhoda do zahoda in od juga do severa.

Franc je hodil križem po ulicah; burja je segala s prešernimi prsti v njegovo mahovito rdečo brado, udarila mu je časih mrzla kaplja na čelo.

Postal je ob oglu, pogledal je na cerkveno uro in že ga je bilo strah, da ne pride.

"Ne pride morda, boji se morda burje; -- čudni so ljudje, ki se boje viharja..."

Prijel se je za klobuk; veter ga je bil zgrabil pod pazduho in ga je potisnil na sredo ceste. Opotekel se je in se je ozrl. Ni je bilo strah; prišla je preko ulice z mirnimi in lahkimi koraki, kakor da bi hodila po preprogi. Pozdravil je, nalahko je sklonila glavo in je šla mimo; na klobuku je vztrepetaval pajčolan; vzplapolavalo je krilo...

"Pa so mi že tesali krsto, čakali so samo še s pokrovom, in glej, življenje se je ozrlo name, mlado in veselo kakor je... Kaj bi si mogel misliti zatisnjene tiste velike oči, mirne in mrzle tiste rdeče ustnice? Kaj bi si mogel misliti mrtvo in neveselo to svoje srce, dokler je toliko mladega življenja v njem?"

Hodila je hitro in tudi njemu so bili koraki lažji, vesel je bil burje, ki ga je grabila za suknjo, igrala se z njegovo brado, prijemala za klobuk s prešerno roko in mu kuštrala lase, da so mu povihravali na čelu do oči.

Postala je malo na pragu, ali ni se ozrla; čul je njene korake v temni veži, utihnili so, zamolklo so se zaprle duri.

"Bog s tabo! Nisi se ozrla, ali hvaležen sem ti -- zakaj mislila si name, ker se nisi ozrla! Slišala si moje korake, kakor sem slišal jaz tvoje misli -- tako kakor jih slišim zdajle, ko stojiš pred ogledalom in si popravljaš frizuro. Bog s tabo!"

Mračilo se je, na vse štiri strani je že škropil ogromni kropilnik in gostejše so padale kaplje.

"Kam ti?"

Človek dolg in suh, oči zaspane, neobrit obraz.

"Na izprehod."

"Prijazno vreme je, pojdiva skupaj!"

Ulica se je ožila, zožila se je popolnoma ter se je izlila v gostoljubno krčmo.

Sedel je Franc Riba in obraz se mu je zelo izpremenil. Usehnila so lica, v očeh je ugasnil plamen in drobne kaplje so padale iz razmršene brade. Deževalo je zunaj, zmočile so se mislim peroti in tako so legle, poskrile se po čemernih kotih.

"Jaz pojdem odtod."

Začudil se je Martin Šlibar in se je nasmehnil.

"Kaj bi ne umrl rajši v domovini? Jaz bi ne hodil na tuje umirat."

Zelo se je bil izpremenil Franc in če bi luč trepetala, umirala, videl bi Martin režečo lobanjo pred seboj.

"Ne mislim še umreti, ne sodi me po sebi! Ali veš, da razstavijo naši umetniki na Dunaju?"

Martin se je zamislil. Kakor da bi se bila zgenila mrtva prst, dvigala se počasi široka ilovnata plast: prikazala se je koščena roka, prikazale so se oči, tope še in plašne. Ko bi si pač upale pogledati, ko bi si pač upala roka!

"Zakaj te je to razveselilo? Tako si mislim jaz: zgane se časih nekaj polzavedno, domovina zavzdihne, govori v omotici; to niso znamenja življenja, to je bolni nemir pred koncem..."

Kaj je ni zamenjal s seboj? Kaj ni pogledal v ogledalo in je mislil, da gleda domovino? In če jo je zamenjal on, kaj je nisem zamenjal jaz? Pogledam v ogledalo: kaj ni to nemir pred koncem?

"Ali nisi zamenjal domovine s seboj?"

"Zamenjal sem jo, kakor si jo ti! Ne govoriva, prijatelj, o domovini! Tolik je strah v naših srcih, da govorimo o nji samo natihoma, kakor o umirajočem človeku, ki sope težko v sosedni izbi. Saj si ne upaš, da bi mi pogledal v oči, zato da bi ne videl bojazni v mojih očeh!... In kakor je tvoje srce, tako je zdravje bolnikovo: vesela misel ti je bila prišla iz nebes -- in glej, neizmerna sončna pokrajina se razprostira pred teboj! Prišla je bila smrt na tvoje duše prag in zastro se ti oči -- še sto let morda, še dvesto let in zapeli bodo mrtvaški zvonovi od juga do severa... Zamenjal si jo ti in zamenjal sem jo jaz!"

Martin je vzdignil glavo in je ugledal pred sabo režečo lobanjo. Zgodilo se je čudo: zasijal je plamen iz globokih votlin, vzdignil se je glas iz širokih ust:

"Kaj torej?"

"Živeti! Goreti kakor poleno, ki ga je bil pozabil pastir v žerjavici, ko je odgnal živino -- brez cilja in brez koristi, dokler ne ugasne in ne razpade."

"Žival! In zdi se ti, da živiš! Poglej mojo lobanjo, moje oči -- ti misliš, da gleda smrt iz njih? V mezincu mojem je življenja več nego v celi prostrani pokrajini! Videl sem danes svoje življenje in krasno je!"

Natočil je kozarec in je izpil.

"Ti si še zmerom pesnik, Franc!"

Tudi Francu se je zjasnil obraz, prikazale so se rdeče ustnice na golih zobeh lobanje.

"Brez verzov!"

Martin se je začudil.

"Nič več literat?"

"Črtaj to strašno besedo! Ni na svetu nepotrebnejših in ostudnejših ljudi! Suženj ljudem, ali sebi suženj -- on pa je suženj, kamor ga primeš! -- Ne maram več orožja iz tujih arzenalov, rad bi si izkoval svoj meč!"

Nasmehnil se je Martin; ozrl se je morda za trenotek po cesti, ki jo je bil preromal in ki se je že izgubljala v mrak; zato je bil nevesel njegov nasmeh.

"Kaj nameravaš ob tej pozni uri?"

"Videl sem zadnjič nekaj strašnega: vzdignilo se je bilo tam izza kraških brdov, kobalilo je nerodno preko sončne pokrajine in jadrno je hitela silna senca pred njim, nad njim, skoraj se je že nagibala nad Karavanke... Rad bi se poizkusil z njim."

"Kaj nameravaš?"

"In jezi me, da je naš smrtni angel tako neroden, skoraj smešen. Malo časti je v taki smrti, v takem boju malo časti. Ne more človek drugače, nego da se oskruni; če umrje, ne more drugače, nego da žalostno segnije. Videl sem, kako je zatemnela sončna pokrajina; ne v silnem viharju, v tuleči divji noči: leno je legel nanjo zaduhel mrak. Ne bi rad, da bi tako zatemnela, tako bi jaz sam ne umrl rad..."

"Mislil sem, da si se bil že vdal. Saj si že ležal in pozabili smo nate; kako da si vstal?"

"Zaspati nisem mogel od samih hudih sanj. Sredi sanj pa je potrkalo na okno, poklicalo me je, kakor spomin ponoči. In takrat sem spoznal, kje je življenje, kje je sreča. Glej, zmerom še vidim znamenja življenja in tako se vrača življenje tudi vame. Zmerom še se oglasi vesel glas sredi tišine, zasveti se zlat žarek na zatemneli pokrajini. In jaz bi ne živel, dokler ne ugasne poslednji žarek, dokler ne bo noč in tišina vsenaokoli? Poklicalo me je in tako sem vstal."

"Blagor ti, ki si slišal!"

Martin je sklonil glavo... Tja v leni mrak se izgublja cesta, porojena iz veselih višin. Kako bi nazaj, kako bi naprej?...

*

Franc se je vračal, vesel je bil in velik. Kakor ogromna črna gora se je vzdignila hiša ob vodi.

"In to je moj dom? To je moj grob? Drugačnega doma si želim in drugačnega groba!"

Vsa okna so gledala topo, črne oči iz teme. Ali tam se je svetilo, tam je bil šel nekdo po sobi mimo svetlega okna, vrnil se je in je malo postal in pogledal na ulico.

"Pozdravljena, Barica!"

Ti, ki ti je srce tako veliko in tako majhno obenem! Kaj si ne zaželiš nikoli preko ceste, tja preko onih gora, ki se svetijo v daljavi? Kaj se ne ozreš nikoli s hrepenečimi očmi izpod križa, ki tišči uboge mlade rame in ki si ga bila zadela radovoljno? Tako veliko je tvoje srce in polno ljubezni, a tako majhna in plašna je tvoja ljubezen! Zaprta v ozki kletki frfota z boječimi, nevajenimi perotnicami in se vzdigniti ne more! -- O, jaz bi ljubezni, ki bi se vzdignila preko gora, do neba na mogočnih orlovih krilih!...

Odprlo se je okno, nekdo se je bil oprl s komolci nanj in je sklonil glavo.

"Pozdravljena Barica!"

Kaj se ni zdajle morda zgenilo v tvojem srcu, kaj niso morda pogledale plašne, objokane oči preko vode, šumeče v noč, tja preko tihih poslopij, v mraku težke sanje sanjajočih? Ta pogled tvoj, Barica, je bil šele odgovor mojemu, ne tisti plašni, vdanosti polni, ki me je prosil oproščenja, zato ker sem te bil razžalil! Zdaj si razumela -- kakor daljni blisk se je zasvetilo za obzorjem, ugasnilo je... Zafrfotale so plašne peroti v kletki, niso se mogle vzdigniti...

Okno se je zaprlo, zatemnelo je za hip, senca je šla mimo... Franc se je napotil v svojo izbo, postavil je luč poleg postelje in je legel. Toda brati ni mogel; govoril mu je iz knjige tujec, jecaje in nerazločno; vse močnejše mu je bilo živo srce, vse nemirnejše so bile misli, iz gorke krvi porojene, in odložil je knjigo...

Kdo si ti, ki sem bil umeril svoje korake po tvojih, ki sem si bil začrtal svojo pot po tvoji volji? Tako majhen bi bil in tako otročji, ko bi te ljubil, Helena, kakor sem ljubil ženske!... Še govoriti ne morem s teboj: če bi govoril s tabo, zdi se mi, da bi te ne bilo več; prestrašil bi se tvojega glasu, tresel bi se pred tabo!...

Omahnil sem, ko je bil legel prvikrat tvoj mirni pogled na moj obraz; omahnil sem in reka življenja se je izlila v moje srce. Takrat sem te spoznal, takrat sem vedel, kdo si ti! Umeril sem svoje korake po tvojih, brez volje in zelo naravno, tako kakor se vrti zemlja okoli sonca in tako, kakor me uboga brez volje moja senca...

Še nobene pesmi ti nisem zložil na čast, Helena! Kako žalostna bi bila ljubezen, ki bi se izlila v obcestni jarek! Ali zložim ti pesem, kakor je ni še videl svet; zdaj, ko bodo dejanja moja moji verzi!...

"Ali že spiš, Franc?"

Vzdramil se je iz polsna, ozrl se je začuden in zlovoljen.

"Prinesla sem ti čaja."

Umorili me bodo s čajem in z ljubeznijo!

"Postavi na stol. Lahko noč!"

V belem predpasniku je stala Barica poleg postelje, zmerom še so bile nalahko zatekle njene oči.

"Slab si nocoj, Franc, in bled!"

Domislil se je nečesa, prijel jo je za roko.

"Ali nisi stala ob oknu prej?"

"Da, Franc!"

"Gledala si preko vode in tja preko poslopij -- kaj si mislila,

Barica?"

Sklonila je glavo in ni odgovorila.

"Da bi šla z menoj, Barica! Daleč ven, tja, kjer sije sonce! To si mislila, glej, in še zdaj te je strah tiste misli. Kako si ti majhna in plašna, Barica!"

Izpustil je njeno roko; tresla se je pred njim in je klonila glavo.

"Reci zdaj, poreci mi eno samo besedo! Samo z očesom treni, da bom vedela, če si sprejel mojo vdano ljubezen!"

"Lahko noč, Barica!"

Šla je s tihimi koraki preko sobe in tiho je zaprla duri. Franc je popil čaj in je upihnil luč...

In kmalu, ko je upihnil luč, je prišel do zanimivega spoznanja.

Kdo si ti, Helena?

Zgodilo se je nekaj čudnega z menoj. Okostnik brez življenja romam po ulicah, pijem čaj, berem čelo knjige pri luči. Moje življenje, kolikor ga je še bilo, pa se je poslovilo od mene ter se odpravilo po stopnicah na cesto. Tako je zdaj moja naloga, da hodim za njim, da ga ne izgrešim... Komaj da sem se zavedal prej svojega življenja, nisem ga videl, ne mogel bi ga otipati. Zdaj pa sem ga ugledal nenadoma, objel bi ga lahko in poljubil. In krasno je, kakor si nisem mislil. Oči -- velika dva temna kresova, visoko plapolajoča v daljavi, za večernimi sencami. Pod težkimi rjavimi lasmi kloni glava, kloni beli obraz, smehljajo se ustnice nezavedno -- narahlo, kakor se zganejo na oltarju ustnice Matere božje, kadar se ozre nanjo plaho oko... In tako sem vstal in sem šel za njim, kamor so ga vodili koraki... Vstal je in je šel za njo, ki je hodila z lahnimi koraki križem po ulicah. Hodila je kakor v topli sobi po mehki preprogi in vendar je bil zunaj mraz in je bil neprijazen večer. Ni postala, ni se ozrla; zdelo se mu je, da se njene noge ne dotikajo mokrega tlaka; vzplapolavalo je krilo, na klobuku je vztrepetaval pajčolan... Ob oglu je pospešil korake, da bi je ne izgrešil -- strašna mu je bila misel, da bi ostal nenadoma sam sredi temne ulice. V tistem hipu bi omahnil, sunila bi ga burja s silno pestjo, zakrohotala bi se mu v obraz in zgrudil bi se v blato... Prevelika je razdalja med njima in preveč so nerodne, preveč so že trudne njegove noge; neokretno stopajo po spolzkem tlaku, spotikajo se, opletajo se druga ob drugo. In sapa je težka, lije sunkoma v usta kakor mrzla snežnica, lega ledeno na prsa... Neusmiljeno je življenje, glej, ne ozre se, ne postoji za trenotek, da bi si človek oddahnil, naslonil se malo ob zid... Ni ga mogoče dohiteti in če bi pal človek zdajle na kolena, vzdignil roke v proseči molitvi, ne postalo bi; z lahkimi koraki bi stopalo dalje, kakor da bi hodilo po mehki preprogi, v topli zakurjeni sobi...

Ni več mesta, ni več ulic, v temo so se pogreznila poslopja. Vsenaokoli prazna pokrajina; dolga ravna cesta do obzorja in ob cesti samotno drevje, stokajoče v vetru. Da bi človek varno stopal, da bi bila tiha, gorka, poletna noč! Do gležnjev se vdirajo noge v blato, preko pokrajine reže veter s silno koso; že je ranjen ves obraz, roke krvav‚; izza oblakov se je zasvetilo, zasvetila se je kosa nad pokrajino, prsa se ji vzpenjajo naproti...

Saj je v žilah še nekaj kapelj krvi in hoditi je treba, dokler ne pade slučajno poslednja kaplja na tla. Strah je bil v srcu manjši, tišji, spreminjal se je v topo vdanost. Hoditi je treba, dokler ne pade na tla poslednja kaplja! Zakaj cilja ni...

Razdalje samo sto korakov, samo petdeset morda, ali manjša nikoli. In zmerom dalje, zmerom za njo, ki stopa lahko po preprogi; počitka ni, zgruditi se ni mogoče, dokler ne kane poslednja kaplja...

Glej, hiša ob cesti, zasvetilo se je nezagrnjeno okno. Na mizi gori svetilka, za mizo sedi človek, kadi iz dolge pipe, žena mu sedi nasproti; mlada je še in lepa, od luči so rdeča in svetla njena lica... Sedi človek, kadi iz dolge pipe in se ne gane. Kdo si ti, ki je tako miren tvoj obraz, ti, ki počivaš, ko je še krvi v tvojih žilah? Ne ozre se, v neizmernost vodi ravna cesta, nikjer ni hiše, v daljavi je ugasnilo okno... Razširila se je pokrajina, vzdignili so se holmi, gore so se vzdignile; odprlo se je nebo in je zasijalo v čudežni svetlobi.

Kam te vodi cesta, kam te dvigajo peroti? Razpel se je bil pajčolan, zafrfotal je v zraku kakor bele peroti, kakor spomladanska megla... Ozri se, postani!...

Iztegnile so se roke, noge so omahnile in zgrudil se je na kolena. V tistem trenotku je kanila iz ust kaplja krvi, pomešala se je z blatom in omazal si je čelo, ko se je dotaknil tal...

Tako je, o Ilija, treščil na zemljo tvoj zlati voz...

Zavzdihnil je trudno, vroče kaplje so mu lile po obrazu, mokre so bile razgaljene prsi... In zgrudil se je v težko spanje brez sanj.

*

Ob tistem času se je Jože Gorjanec napravljal spat. Počasi je odvezoval kravato, stal je pred ogledalom in si je odpenjal ovratnik, položil je uro na mizico poleg postelje, -- vse po vrsti in mirno. Luč je obsevala prijazno, dostojno opravljeno izbo, ki se ji je poznalo na prvi pogled, da stanuje v nji resen in soliden človek.

Odvezal si je bil kravato in si odpel ovratnik, nato je postal sredi sobe pred ogledalom. Čuden je bil njegov obraz, otroški in skoro smešen: po rdečih polnih licih so tekle debele solze, nabirale so se ob ustnicah in kapale od okrogle obrite brade na tla.

Ko je sedel, da bi si sezul čevlje, mu je glava omahnila, sklonil se je globoko in si je zakril obraz.

Franc se je poslavljal. Mrak je že bil in povečerjali so; hodil je po sobi z nemirnimi koraki, odgovarjal je samo napol in razmišljen. Pogledal je časih na uro, kazalec se ni hotel premakniti.

"Kaj ti ne bo mraz v tej tenki poletenski obleki?" je prašala teta Mara. Morda je hotela prašati kaj drugega, večji strah je bil v njenih očeh nego v njenem glasu.

"Kaj mi bo mraz! Samo zategadelj nosim suknjo, da bi ljudje ne rekli, da je nimam... Kaj ne zaostaja ta ura?"

"Kako se ti mudi, Franc! Posedi še malo!"

Teta Mara mu je gledala v obraz in glas se ji je tresel. Zdelo se ji je, da niso bila njegova lica nikoli tako upala in bolna, kakor ta poslednji večer.

Barica je sedela sključena za pečjó, lica uprta v dlani. Gledala ni naravnost nanj in njen pogled ga ni spremljal, ko je hodil po sobi. Široko odprte so bile njene oči in so strmele bogvedi kam -- tja daleč morda, kjer sije sonce.

Za mizo je sedel Gorjanec, zavit v suknjo, klobuk na glavi; resen je bil in zamišljen.

"Kaj si resnično upaš s takim denarjem na pot?"

"Upam si! Tudi ko bi imel za samo vožnjo, bi si upal! Nikoli me še ni bila skrb za vsakdanji kruh... In kaj misliš, da nisem za nobeno rabo? Ceste bi šel pometat, če bi ne bilo drugače!"

"Jaz mislim, Franc, da greš študirat, ne cest pometat?" Postal je malo pred njim, nadaljeval je svoj izprehod po sobi in ni odgovoril.

"Počakal bi bil vsaj toliko, Franc, da bi prodal svoje pesmi."

"Ne bom jih prodajal nikomur -- in, kaj misliš, da bi se trgali zanje? Ne maram barantati z židi, poniževati se še morda, molédovati, kakor za krščansko miloščino... In naposled še niti prepisane niso!"

"Ti jih prepišem jaz."

"Ne maram! V ogenj pomečem vse skupaj. Tisto zlagano javkanje, ki me ga je sram!"

"Kakor njega sem ljubila njegove pesmi!" se je spomnila Barica.

Gorjanec je vstal.

"Torej, če misliš... čas je blizu!"

Franc se je ozrl, za hip se mu je zazibalo pred očmi, mu je vztrepetalo srce v bolestnem čutu, ki ga sam ni razumel.

"Tedaj na pot!"

Noge so se mu tresle, roke so bile neokretne, ko je iskal klobuk in suknjo in se je oblačil.

"No, daj kovčeg meni, spremim te!"

Franc je stopil k teti in je iztegnil roko.

"Zbogom... in upam, da se še kdaj vidimo!"

Gorjanec je pogledal na njen obraz, obrvi so se mu namršile in obrnil se je v stran.

"Zbogom, Barica, tudi midva se še vidiva!"

Dala mu je roko in je stala pred njim, majhna in drobna; gledala mu je v obraz in ustnice so ji trepetale, solz pa ni bilo v očeh in iz ust ni bilo glasu. Gorjanec se je ozrl nanjo, grizel si je ustnice in je skrčil pest.

Na pragu se je Franc okrenil in se je vrnil v sobo.

"Niste mi še rekli zbogom, teta! Kaj nimaš v slovo besede zame, Barica?"

Ni se domislil, da ni mogla izpregovoriti, ker bi pokleknila predenj in zajokala na glas. Gorjanec ga je prijel pod pazduho.

"Pojdiva, pozno je že!"

Nagnil se je k njemu in je zašepetal s hladnim, malo hripavim glasom.:

"Ne muči ljudi! Idiva!"

Napotila sta se po stopnicah, Gorjanec je nosil kovčeg. Franc je stopal hitro, mudilo se mu je, slišal je že od daleč zamolklo drdranje železniških koles, zibal se je že na trdi klopi, naslanjal se truden v kot in se zavijal v suknjo.

Pod stopnicami se je zdrznil, obadva sta postala.

"Idi, Barica, lezi v posteljo in se odeni!" je zaklical Gorjanec s prosečim, mehkim glasom, kakor da bi ogovarjal otroka, ki ga je strah in si ne upa ostati sam doma.

Stala je nad stopnicami, zavita v dolgo sivo ruto; iz mraka so sijale njene velike oči.

"Zbogom, Barica!" je zaklical Franc in tudi njegov glas je bil malo hripav; šinila mu je morda mimo srca -- lahna senca, ki ji še ni razločil oblik.

Pot je bila blatna, od pustega neba je škropilo. Šla sta hitro molče po temni predmestni ulici, obema so bile misli težke in neprijazne.

Zasvetile so se od daleč bleščeče bele luči pred kolodvorom.

"Ti misliš torej resno na pot?" je prašal Gorjanec nenadoma.

"Resno!" je odgovoril Franc prav tako neprijazno. "Saj vidiš, da sem na poti!"

"Ali nič ne veš, kaj si ostavil doma?"

"Nič! In ko bi ostavil svojo neumrljivo dušo, ne ostal bi!"

Gorjanec je slonel ob zidu, Franc je kupoval karto; roka se mu je tresla, da mu je padla desetica na tla in jo je iskal v gneči. Ko se je vrnil, je bil zelo vznemirjen in zlovoljen; skeleče, nelepe in čudno majhne so bile njegove misli.

"Daj mi kovčeg pa zbogom!"

"Postani še malo, ni še čas!"

Stala sta si nasproti, nista si upala pogledati drug drugemu v oči.

"Jaz ne vem, če se kdaj vrneš, Franc. Ali če bi se ti kdaj zahrepenelo po domu, tedaj se spomni, Franc, da smo te vsi ljubili, da smo ti branili. Zatorej še poslednjikrat: ostani!"

Franc je iztegnil roko.

"Zbogom! Rad sem te imel in še zmerom te imam rad, ali ni mi prav, da se poslavljaš, kakor da bi se poslavljal za zmerom. Še se vidiva in drugače!"

Gorjanec mu je stisnil roko in je gledal za njim, ko je odhajal proti peronu. Dolgo telo je bilo sklonjeno, pleča so bila ozka, rame nizke, ušesa so štrlela v stran, kakor jetičnemu človeku. V desnici je nosil kovčeg in tako je klonil život globoko na desno.

Gorjanec je hotel zaklicati za njim, stisnil je pest in zaškrtal z zobmi.

Pred vhodom na peron se je Franc ozrl in izpreletel ga je mraz po životu. Na stopnicah zunaj, v poltemi, je stala ženska, zavita v dolgo sivo ruto, iz mraka so se svetile njene velike oči. Zamahnil je z roko.

Gorjanec je prijel Barico za roko in jo je vodil domov kakor otroka; nema je stopala poleg njega z drobnimi koraki, majhna in sključena.

"Ne vem, kaj bo s tabo, prijatelj! Ne z deli svojimi z življenjem svojim kradeš slovensko literaturo in umetnost! Vse tvoje življenje je plagiat! Kaj poreko naši literarni zgodovinarji? Obsojeni so, da mlatijo zmerom isto slamo! Življenjepisi naših umetnikov in poetov so si že tako podobni, da je človeka sram pred tujci. Kaj bi po nepotrebnem lajšal delo profesorjem lenuhom! In kar je glavno: saj niso več zanimivi ti življenjepisi! Jenkov je bil še interesanten, za silo tudi še Jurčičev -- ampak zmerom ista pesem preseda človeku! Ideali, neumne sanje, reševanje naroda itd., mizerija, jetika, smrt, konec! Ali te ni sram?"

Franc je ležal oblečen na postelji in se je obrnil k steni.

"Pusti me na miru!"

Na stolu je sedel majhen, tenak človek z ozkim, veselim obrazom in malo kozjo bradico.

"Saj si imel časih kaj humorja, Franc! Ali se nič ne spominjaš: da si imel le tobaka in za kosilo kos kruha, pa ti je sonce sijalo! Bodi vesel, prišel sem te tolažit: potice sem ti prinesel; dobil sem jo od doma..."

Franc se je zagrizel z zobmi v vzglavje in je zatisnil oči.

"Čemu pa si prišel gor? Premišljeval sem veliko o tej stvari, pa mi še zmerom neče v glavo... O, Franc, tam doli je sonce tako lepo, ti pa si šel!"

Franc se je vzdignil v postelji; bilo mu je, da bi zakričal na glas od srda in od žalosti.

"Prijatelj, prosim te, pojdi! Tudi potico vzemi s sabo! Pojdi, da zaklenem duri!"

Obraz njegov je bil koščen in suh, oči so ležale globoko; brada mu je bila jako zrasla, redka je bila in zmršena.

"Kaj pa misliš? Zdaj sem sedel in obsedim, da te malo pokratkočasim... Tudi jaz, glej, si želim dol, ali ne upam si več; preveč bi bil žalosten in morda bi mahoma loputnil v jarek, iz katerega sem se bil komaj izkopal, dasi je ostalo v njem vse najlepše, kar se imel... Tudi jaz sem nameraval reševati svoj narod, na tisti posebni in smešni način, kakor ga rešujejo v svojih otročjih sanjah umetniki. Pa mi je odleglo. Še Bog, da sem se rešil sam. Treba je človeku prebiti tisto krizo, na kakršenkoli že način. In kadar pride čas, se poslovi človek prijazno od vseh tistih lepih in pisanih misli ter gre svojo ravno filistejsko pot; služi si vsakdanji kruh, oženi se, vzgaja otroke in umrje v Gospodu..."

Francu so se zasvetile oči v čudnem ognju in nelep smehljaj mu je legel na ustnice.

"Kaj torej praviš, da naj storim?"

"Vrni se v domovino, poišči si pošteno službo in živi! Zakaj, le mirno, prijatelj: pol leta še takega življenja, pa ti zapojemo!"

Sklonil je glavo.

"Pol leta še -- naj bo torej še pol leta! -- Prijatelj, bodi mi prijazen, ostavi me!" --

"Zgodi se tvoja volja!"

Na pragu je postal in mu je pogledal srepo v obraz.

"Minilo te bo, kakor je minilo mene. Pomisli, da stvar ni vredna ene same tvoje misli, ne enega samega vzdiha! Jaz nisem bil ti -- ampak neumnosti ne počni nikar!"

Zaprl je duri in je odšel mrmraje po stopnicah, Lovre Piškur nekdaj "nadebuden mladenič", pozneje vagabund, ob tistem času pomočnik v veliki delavnici za dekoracijske slike in kulise, obenem soliden človek.

*

In nocoj je sveti večer in nocoj zvone zvonovi, čudovite pesmi vstajajo iz mladosti, iz domovine.

Zdi se mi, da nisem tako bolan, zdi se mi, da bi lahko še vstal, napotil se po ulicah, kjer so svetle izložbe, kjer hodijo ljudje v gosti pisani gneči, vsi veseli, božično vznemirjeni, vsi toplo zaviti v suknje.

Tako bi morda padel še name žarek veselja, na to moje malodušno srce. O, da bi vsaj tega ne bilo -- kako je to nizko, umazano! Za kos kruha, glej, za kos kruha se plazim kakor žival, in nebeške zvezde sem mislil doseči, tolsto luno prijemati za tolsti nos! Po blatu bi moral capati z zevajočimi čevlji in vozil sem se na zlatem vozu preko neba, v jadrnem diru od vzhoda do zahoda! Zavijam se v tenko poletensko suknjo, trepetajoč, z zobmi šklepetajoč, in hodil sem v kraljevskem plašču preko zemlje, eno nogo še na Karavankah, drugo že na kraških vrhovih!

Kaj ni to sama plahost, trudna malodušnost? Kaj sem resnično že tako ubog, resnično že tako bolan? Poskusi, človek, vstani! Hej, glej, zazibala so se tla, prijetno so se zamajale stene! To ni bolezen, slabost je samo od stradanja... no, teta Mara, o teta Mara, kaj niste spekli letos nič potice? Vaš Franc je potrkal na duri, prišel je tiho, ponižno, klobuk v roki, glavo po beraško sklonjeno, razcapan in zmrzujoč. "Teta Mara, vaš Franc vas prosi vbogajme; truden je od dolge poti in ves prezebel; rad bi si malo odpočil in si ogrel noge; tako toplo je pri vas!... Zakaj mi gledaš tako srepo v obraz, Barica? Kaj me več ne poznaš? Zelo sem se pač izpremenil; samo usmiljenja sem še vreden, nič več ljubezni. Zdaj pokaži, Barica, koliko je vredno tvoje srce!... Nič se mi ne umikajte, vi blagi ljudje, oprostite mi, da ste me ljubili... saj je noč še velika, saj je cesta še prazna in prostora je še dovolj!"...

Resnično, pijan sem, opletajo se mi noge... Poceni je vino, če je človek lačen!... Pozdravljen, patron moj, sveti Frančišek, ki se mi bližaš od stene tako prijazno, sveto razpelo v roki, zlato glorijo krog glave!...

Posedi malo, prijatelj, pomêni si oči, saj nisi še tako bolan, obšla te je le malodušnost! Glej, sedi, da, položi glavo malo na vzglavje, samo za trenotek, da si odpočiješ!...

In sveti večer je nocoj, vesele pesmi vro iz zemlje, lijo z neba... Tako se spodobi zame, vernega kristjana, da praznujem tudi jaz ta sveti večer, ko je prišel na svet Odrešitelj, zato da je bil križan...

Saj bo že pozno, k polnočnici že zvoni in jaz ležim na postelji nepripravljen, nič še ni jaslic, nobena lučka še ne gori novoporojenemu Kristusu na čast. Vzdigni se!... Glej, lažje je zdaj, nič več se ne zibljejo tla tudi noge se ne opletajo več in glava je čisto jasna kakor da bi se bilo pravkar breme zvrnilo z nje. Vedel sem, da je bila samo hipna utrujenost... Klobuk na čelo, ovratnik do ušes, rok‚ v žep; ponoči ne bo nihče opazil, da ni to zimska suknja -- in koga pač briga moja suknja? Samo da bi nje ne srečal -- o, rad bi jo srečal, rad bi ji videl v obraz. Stisnil bi se tesno v kot, kjer nič svetilke, šla bi mimo in opazila bi me morda samo s srcem, tako od daleč. Spomnila bi se name, ker bi bile uprte v njena lica moje žareče oči, in nasmehnila bi se morda... Kako nerodne in strme so stopnice, nikoli še niso bile take! Ni jim konca, in vžigalic nimam, da bi posvetil...

Glava ni še čisto jasna, še zmerom sem nekoliko pijan. Stopnic je že konec in tako lazim bogvekod; na desno, na levo vodi ozki hodnik, vlažno je in vzduh je težak. Sam Bog vedi, kako sem bil zašel v ta čudni kolobar! Da bi bil na cesti, v pisani gneči, ne bile bi mi noge tako trudne in neokretne, ne stopical bi, tipal po stenah, kakor bolan starec, ki je bil izgrešil smer v svoji ozki izbi. Da bi zasijal vsaj medel žarek -- in glej, tam je zasijal! Počasi mi prihaja naproti -- bela roka; v roki sveča, ki gori z dolgim belim plamenom, obseva žarko ljubezni obraz... Naposled, po tako dolgem, dolgem času... o mati, majka! Glej, kako je ranjen tvoj sin!...

Kozarec vode bi rad imel, ali steklenica je tako daleč; z roko ne morem poseči, Bog vedi, če bi prišel do nje! Nekaj je bilo leglo name, kakor da bi se mi bila zavalila na prsi ostudna žival... Poskusimo!

Ali sem spal, ali sem sanjal z odprtimi očmi? Tu sem jaz, tu je postelja in tam še gori sveča, dogoreva... Ali je še sveti večer, ali je že sveti dan?... Še zvone zvonovi -- če je resnično cerkev blizu, ali če je to pesem iz domovine?... Cesta je menda pod oknom; dvorišče, zdi se mi, da je bilo v prejšnjem stanovanju. In cesta šumi kakor reka; vse je še svetlo, žarko se leskečejo bele električne luči, sijejo mi skozi okno kakor spomladanski dan. Veseli glasovi segajo gor, ogovarjajo me s prijaznimi besedami, jaz pa ne morem ubogati, ne morem se vzdigniti. Nekaj ostudnega in težkega mi je bilo leglo na prsi...

Kaj mi niso znani tisti glasovi, ki me kličejo pod oknom z razločnimi, prijaznimi besedami?

"Franc!"

Zaklicala je Barica, tenek glas, poln ljubezni in usmiljenja. Tako so se spomnili; o vedel sem, da me ne ostavijo samega na sveti večer! In kako imenitno so prišli! Pod oknom čaka voz, veselo bijejo kopita ob tlak. Že se glase koraki po stopnicah, zmerom bolj so razločni, bližajo se... Vstani zdaj, idi jim naproti.

"Naprej!"

Odpirajo se duri. Prva je na pragu Barica, zimski klobuk ima na glavi, zavita je v topel kožuhast ovratnik, v roki ima velik bel zavoj.

"Ne srdi se, Franc, da prihajamo; ali sveti večer je in težko bi nam bilo brez tebe. Prinesli smo ti potice in vina, nato pa skuhamo čaja..."

"Težko sem vas čakal, ali vedel sem, da pridete. Pozdravljeni!"

Za Barico prihaja teta, zavita v dolgo črno ruto, ki ji sega do nog; na pragu se smehlja Gorjanec; velike zavoje nosi pod pazduho.

"Ali se nas nisi nadejal, kaj? Pa smo vendarle prišli! In zdaj ne misli, da te pustimo stran! Pri nas ostaneš, da se ogreješ in si odpočiješ.

Stregli ti bomo, da bo veselje, pitali te bomo z ljubeznijo, kakor nehvaležnega otroka... poglej, kaj smo ti vse prinesli!... Urno čaja, Barica, in potem na voz!"...

Kako se je razlila prijetna toplota po vsem telesu!... Zunaj hrzajo konji, bijejo s kopiti, brž na voz! Slab sem še, malo nerodne so še noge, toda lahke so, kakor da bi ne hodil po trdih tleh... Zavijmo se, stisnimo se tesno drug k drugemu, čisto k meni se stisni, Barica!... Poženi, voznik... Hej, sani drčijo jadrno po veliki cesti, urneje od belih oblakov, ki se vozijo po nebu... Poženi, voznik, da pridemo domov še do polnočnice, čuj, že vabijo od daleč zvonovi... Tako prijetno in toplo nam je tu pod odejo, pod lepim belim nebom... Stisni se k meni, Barica!...

*

Začul je glasove kakor iz bežečih sanj.

"Kaj te ni sram? Prespal je sveti večer in pol svetega dne! Spal bi morda in se prispal v večnost! Vzdrami se, prijatelj, preveč prijazna bi bila taka smrt!"

Vzdignil je glavo, ozrl se je po izbi z motnim očesom.

"Na, pij čaja! Vse smo že pripravili: poglej to mizo! Prišli smo božič praznovat v tvoj prijazni dom... No, glej, glej, polil se boš... daj meni čašo, siromak!"

Sklanjal se je nad njim Piškurjev ozki, kozjebradi obrazek. Ob vzglavju je slonel študent Stržinar; njegov obraz je bil zelo nežen, rdeč in bel, polženski; mali brki so bili skrbno gojeni, tudi frizura je bila velike hvale vredna. Opiral se je s komolcem ob posteljnjak in je gledal zelo resno; očitno je bilo, da je igral vlogo zdravnika in da se je čutil imenitnega.

Franc je bil vznemirjen; neprijetno mu je bilo, da so strmele nanj radovedne oči, kakor da bi mu hotele otipati dušo in da so ga pitali z usmiljenjem in s čajem, kakor berača.

"Nič nas ne glej tako zlovoljno, nismo prišli s slabimi namerami... Predstavljam ti Stržinarja, našega zdravnika. Preiskal te je, ko si spal in ti je zapisal čaja, potice in domovino. Dober zdravnik je, spoštuj ga! Izpitov še nima, pa jih bo napravil... Zdaj pa se ozri naravnost proti mizi! Kdo, prijatelj, sedi tam?"

Sedel je za mizo slikar Jerina, ogromen človek s širokim, bradatim, kozavim obrazom in zelo veselimi, svetlorjavimi očmi. Rokave je imel zavihane, jedel je neprestano in ni govoril besedice. Ko je slišal svoje ime, se je ozrl postrani in je vtaknil v usta velik kos potice, nato pa je nameril svoj pogled na steklenico, ki je stala sredi mize.

"Poznaš ga. To je nada in dika naše umetnosti. Tudi on je časih obupan in klavrn, kakor se spodobi to vsakemu slovenskemu umetniku, ampak on je obupan po svoje. Ti si legel in ne bilo bi spomina po tebi, on pa bi ob takih okoliščinah vstal ter se napotil s silnimi koraki peš v domovino, zato da bi umrl veselo vrh Grintovca. Ali zdajle je ura, ko ne misli na smrt..."

Franc je popil čaj, truden je bil in je legel, ali utrujenost je bila sladka, kakor na večer po dolgem izprehodu. Lahke in mirne so bile misli.

Nenadoma se je oglasil izza mize Jerina z globokim, grmečim glasom.

"Kaj, vraga, pa te je gnalo na Dunaj od egiptovskih loncev tam doli?"

Tudi Franc sam je pomislil in je mislil trudoma.

"Kaj me je gnalo od doma?"

Svetlikalo se je nekaj od daleč -- velika svetloba, ki je umirala za goro, topila se v mogočnih sencah. Piškur se je nasmehal.

"Ni prišel zastonj; zdaj je dovršil svojo nalogo..."

Nasmehnil se je, v nasmehu pa je bilo veliko grenkosti. Zableščalo se je bilo tudi njemu in videl je svetlobo, ki je umirala za goro, topila se v mogočnih sencah.

*

"To je prvo in poslednje pismo, ki ti ga pišem iz teh krajev. Zakaj kmalu boš dočakal veselje, da me objameš ter se razjokaš nad menoj. Povrnem se s skesanim srcem, z lepo dozorelo pametjo. Pa nikar ne misli, dragi Gorjanec, da me je napravilo stradanje tako klavrnega, ali pa že tako težkega, da komaj še hodim. Ko bi bil vesel in krepak in svetega življenja poln, ne zgodilo bi se bilo z mano drugače, le malo pozneje morda in bolj polagoma, kar bi bilo še neprijetneje.

Ne bom ti pisal, kako se mi je godilo; kmalu pridem dol in zapisano mi je vse na obrazu. Tam bom legel in ti boš sedel k postelji in boš bral. Rad pa bi ti povedal, kako se je izpreobrnilo moje srce.

Prašal me je zadnjič nekdo, počemu sem se bil napotil z doma. Nisem mu vedel odgovoriti z besedami, ali tako mi je bilo, da bi se zasmejal in razjokal... Zmerjal si me za egoista, ali ob tistih časih sem bil tako malo egoist, da še ljubezni nisem maral. Bog vedi, če so bili lepi tisti časi; gotovo je, da so bili otročji. Poznal si moje izveličarske sanje, vsaj slutil si jih. In očital si mi v svojem srcu: 'Odrešitelj, odreši se sam!' Zdaj storim po tvojih besedah: rad bi rešil, kolikor je še rešiti mogoče; veliko ni več. Kajti predizveličarski post umori človeka hudo.

Umori ga in ga ozdravi. Razžene mu megle, tako da pogledajo oči jasno. Zgroze se v prvem hipu in srce omahne -- ali dobro je, da so razgnane tiste svetle megle, dobro je, da vidijo oči pusto, nerodovitno zemljo... O prijatelj, ti veš, kako mogočen je bil moj sveti plamen -- niti iskrice ni več, ostal je samo neprijeten duh, kakor po lojevi sveči...

Pripraviti sem se hotel pošteno za svoj veliki posel. Zdaj sem doštudiral in če bi prav mogel, ne lotil bi se več ničesar. Za vsakdanji kruh imam znanja dovolj in drugih ciljev nimam, da bi si z resnim trudom gladil pot do njih. Glej, tako je ugasnil moj sveti plamen v teh dolgih in nelepih nočeh, ki sem jih preležal v svoji mrzli izbi! Glej, tako so padle v blato z zmočenimi perotnicami moje reformatorske želje! Glej, v tako klavrn grob sem zakopal svoje visoke misli!... Prijatelj, prašam te tišje: ali so to moje besede, ali so besede tiste živali, ki mi jaha na tilniku? Zazdi se mi časih prav na tihem, da bi bilo morda vendarle malo drugače, ko bi mogel vzdigniti glavo: tako pa gledam neprestano v tla in vidim samo blato... O, da bi mogel vzdigniti glavo! Povej, prijatelj, ali je danes jasno nebo, ali sije sonce? Če je oblačno, ne reci nič, že tako je dovolj strahu v mojem srcu...

Ali si videl kdaj Heleno? Morda si vedel, da sem bil zaljubljen vanjo. O tej svoji ljubezni ti povem nekoč lepo istorijo! Bolan sem bil nekega dne do smrti in sem ji pisal; tako pismo, da bi se danes jokal od smeha, če bi se spominjal nanje po vrsti, od besede do besede. In ona mi je odgovorila, da ji je zelo pogodi moj 'Minnedienst'. Ob tisti uri sem spoznal čudoma, da sem bil zaljubljen v žensko, čisto navadno in zelo lepo žensko, ki hodi, j‚, pije, govori po nemško -- skratka, živi to prijazno pozemsko življenje kakor vsa druga bitja. Spoznal sem to reč in žal mi je bilo tiste lepe ljubezni...

Ne prišel bi rad po beraški dol, ne prosil bi rad vbogajme za ta svoj trudni kadaver. Zato sem se domislil imenitne stvari in jo nameravam izvršiti. V predalcu leže moje pesmi: če ti bo dolgčas kak večer, vzemi jih in jih prepiši, bova že poravnala, kadar potegnem honorar..."

*

Gorjanec je sedel za mizo in je pisal. Imel je lepo okroglo pisavo in kadar je bila stran polna, jo je vzdignil v iztegnjeni roki ter jo ogledaval z zadovoljstvom.

"Že zaradi pisave jih bodo boljše plačali. Verzi stoje kakor vojaki na paradi!"

Barica je stala za njim, roko na njegovi rami. Obraz njen je bil resnejši in zrelejši; iz žalostnih dni se je bil porodil lep in čist mir.

"Kako je bilo takrat drugače, ko nam je bral te pesmi! Zdi se mi, kakor da bi gledal iz teh lepih vrstic njegov obraz, kakor je bil prej. Takrat je imel še vesele oči in se je smejal na glas; nihče se ni znal smejati kakor on!"

Gorjančev obraz se je nenadoma zresnil in skoraj žalostno so pogledale oči.

"Potrpi, Barica, smejal se bo še kakor takrat! Ni vse kakor je pisal, ni še tako bolan! Vrne se v domovino in ozdravi -- vse bo, kakor je bilo..."

Tolažil jo je, glas njegov pa je bil trpek, vsaka beseda je bila kakor siloma iztrgana iz stisnjenih prsi.

"Nikoli več!"

Široko odprte so bile njene oči in videle so, da je stal na pragu bolan in beraški, lica udrta, oči brezizrazne, na osinelih ustnicah nelep nasmeh.

Gorjanec se je sunkoma okrenil, vztrepetal je in ji je pogledal v oči. Takrat so se srečali njuni pogledi in nikoli niso bili taki kakor tisto uro...

Odložil je pero, vzel klobuk ter je pobegnil na cesto.

"Izdajalec! Lump! Živina!"

Udaril se je s pestjo po čelu; neki človek je stal ob oglu, stresel je nevoljno z glavo in je gledal za njim.

Tako je prišel Franc in je stal na pragu, kakor ga je videla v svojem srcu.

Zdel se ji je večji, nego je bil jeseni, sklonil je glavo, ko je prestopil prag. Brado je imel dolgo, zakrivala mu je že vso ovratnico; iznad lic so štrlele ostre kosti, čelo je bilo bolj vzbočeno, ker so ležale oči v globokih jamah.

"Tako sem prišel. Pozdravljeni!"

Nasmehnil se je in napravilo se mu je ob ustnicah dvoje dolgih gub.

Gorjanec je stal ob mizi; ni si upal stopiti predenj in mu podati roko. Gledal mu je v obraz in njegov pogled je bil plašen in neodločen. Mirno je stopila predenj Barica in se mu je ozrla v lice z jasnimi očmi.

"Pozdravljen, Franc!"

Sklonil se je k nji in ji je položil obe roke na rame. "Čakaj, Barica!"

Tako globoko se je sklonil k nji, da je čutila v obraz vročo sapo iz njegovih ust.

"Tako je prav, Barica... Bog te blagoslovi!"

V tistem trenotku je izginil mir iz njenih oči in zasolzile so se.

"Zakaj nisi prej nikoli tako stopil predme? Zakaj mi nisi prej nikoli tako pogledal v oči?"

Prašal je njen pogled, njene ustnice so bile mirne. "Zakaj me gledaš tako plašno, prijatelj? Krepko mi stisni roko!"

Nerodno je stopil Gorjanec predenj in mu je stisnil roko tako močno, da je Franca zabolelo. In Franc se je nasmehnil; gledal je nanj kakor na otroka, ki je bil zagrešil pohleven greh in trepeče od prevelikega strahu.

"Nič se me ne boj, prijatelj; tako je pač moralo biti in dobro je, da je tako!"

Gorjanec je zardel, od kesanja in od žalosti so se mu orosile oči.

"Oprosti mi, Franc, za božjo voljo! Tako nizek in ničvreden stojim pred tabo!"

Franc se je ozrl z dolgim pogledom po izbi, ozrl se je po ljudeh in velika grenkost se je vzdigala iz srca; hipno vzplamtela moč je nenadoma ugasnila, oči so bile tope in prazne, noge so se mu tresle.

"Teta, pripravite mi posteljo!"

Ozrli so se prestrašeni nanj. Franc se je okrenil in je odšel počasi v svojo izbo.

*

Stal je tam v dolgi suknji, ovratnik privihan, v levici klobuk, v desnici lepo zavit rokopis. Tresel se je od sramu in od srda, jecljal je in se oziral z nestalnim pogledom po predelih, do vrha napolnjenih s knjigami.

"Samo zato, ker rabim denarja tako nujno... drugače ne bi... In malo zahtevam zanje... pesmi niso slabe..."

O, Franc Riba!

"Čemu pa zdaj še stojim tu, in kakšne so besede, ki jih govorim? Kar okrenil bi se in bi šel brez slovesa..."

Pred njim se je smehljal rdeč, postaren, debelušen človek, mel si je roke in skomigal je z rameni.

"Resnično mi je žal, dragi gospod, od srca mi je žal! Poznam vaše pesmi iz časopisov in vem natanko, da so jako čedne, biseri zares --"

"O kanalja!"

"-- in da so vredne veliko več, nego tisto malenkost, ki jo zahtevate od mene. Ampak ko bi vi vedeli, dragi gospod, kakšne so dandanes slovenske knjigotržne razmere. Poglejte tja, no, poglejte! Napravil sem si bil celo skladišče slovenske literature, za koga in za kateri čas, to sam Bog vedi! Pratike, molitveniki, pripovesti za narod in za mladino -- to še gre za silo. Ali kar malo cika v umetnost -- zastonj, izgubljeno! Zapravljen denar! Samo lahkomiseln trgovec, idealist in zapravljivec bi se ukvarjal z moderno literaturo. Nesreča je, da se zanimajo za to literaturo zmerom samo tisti ljudje, ki nimajo denarja. In ti ljudje so nam trgovcem povsem nezanimivi!... Spišite mi, dragi gospod, kakšno Jamo nad Dobrušo, kakšnega Izdajalca domovine -- potem se pomeniva... Resnično mi je žal!" Franc je ugledal Barico, ugledal je teto Maro in tudi Gorjanca, ki je vstal izza mize ter ga pozdravil s prešernim nasmehom, ponosno pričakovanje v očeh. Kako bi se pač vrnil, kam bi se ozrl?

"In kljub vsemu -- jaz mislim, da bi se moje pesmi izplačale. Velik del jih je, ki so čisto za narod... Preberite jih vsaj!"

O, Franc Riba!

"Kakor sem rekel! Obžalujem od srca, ampak nemogoče je... Morda prihodnje leto..."

Franc se je poslovil. Odprl je vrata tako nerodno, da se je spotaknil na pragu in mu je pal rokopis na mokra tla. Pobiral ga je in ko se je sklonil, se mu je zazibalo pred očmi.

"Saj sem neumen -- čemu pa sem šel ponujat? Za teh par dni pač ni truda in sramote vredno..."

Mračilo se je že zunaj, že so gorele svetilke. Šel je preko mosta, temna voda je šumela spodaj in obšla ga je čudna misel. Iztegnil je roko, zamahnil krepko in spodaj je zašumelo, zastokalo zamolklo.

"Tam spodaj... tam spodaj ljubijo moderno literaturo... in moderne literate... Tam spodaj... tam spodaj se nič ne pritožujejo nad slabo kupčijo..."

Nadaljeval je z lenimi koraki svojo pot. Ulice so bile svetlejše in živejše. Nenadoma se je zdrznil, postal je in je strmel z žarečimi očmi.

Šla je mimo, vitka, lepa in mlada, mlad kavalir ob njeni levi strani. Šla je mimo, smehljala se je in je govorila in se ni ozrla.

Ko sta govorila ob oglu, je vzdignil Franc Riba glavo in se je zasmejal na glas, tako da je odskočil človek, ki je bil prišel slučajno iz veže ter se ozrl po ulici. In smejal se je ves čas, ko je meril pijan in truden dolgo pot proti domu...

*

Kako nečedno propada to polmrtvo truplo kako počasi se ruši ta brezoblična, brezkoristna razvalina!...

Stopil je k postelji Gorjanec s čudnim nasmehom.

"Ali si slišal, Franc? Nič ne bo s tisto dunajsko razstavo! Razbilo se je vse..."

Franc je bil miren in tudi krog njegovih ustnic je zaigral nasmeh.

"Zakaj pa mi to pripoveduješ? Vedel sem sam prej, nego vsakdo drug. Kako bi bilo mogoče, da bi zasijalo življenje iz umirajočega obraza, da bi se napravljalo umirajoče truplo na novo popotovanje? Kar je obsojeno v smrt, naj leži mirno in čaka žalostnega konca..."

Kako neprijetno je to čakanje, kako nizek je ta strah v srcu, kako neskončno nizko je to upanje v srcu!

Zgodilo se je tiste dni poslednjikrat, da je stal Franc Riba na balkonu, na tistem balkonu, odkoder je gledal nekoč po neizmerni sončni pokrajini. Tiha je bila zdaj pokrajina in mrtva, dolge sence so se plazile preko nje, mrak je legal nanjo. Tako je počasi temnelo obzorje in se je bližalo, zmerom manjša je bila pokrajina, od vseh strani so segale sence, trgale so kos za kosom in ona je ležala mrtva in trudna, ni se branila... Zdaj pridi, vitez, Franc Riba, stopi dol!

Zgenilo se je na obzorju, prikazala se je visoka senca, od neba do zemlje je segala. To si ti, prijatelj moj izza davnih časov! Poznam te po zavaljenem telesu, po staromodnem cilindru, po obnošeni salonski suknji! In stopil je, sklonil se je, posegel je, kakor da bi zajemal vode v perišče ter je spravil v suknjo zadnji ubogi ostanek te uboge zatemnele pokrajine. Spravil ga je v suknjo in je odkobalil, na vso tiho zemljo je legla noč... Franc se je nasmehnil topo; tako mu je bilo, da bi pljunil dol, poslovil se z odurno psovko... Viharja ni bilo tisti večer, ni bilo burje, umazano in zatohlo je viselo nad pokrajino mirno predspomladansko nebo...

*

"Barica!"

Stopila je k njemu in mu je obrisala z robcem potno čelo. Okrenil je mukoma glavo, da bi ji videl v obraz, z onemoglim naporom je iskal njene roke.

Videl je za belim pajčolanom njene oči in tisto srečo v njih, ki je ni na svetu razen nje. Čudno upanje se je zgenilo v srcu, vzdignil se je čuden spomin.

"Če ozdravim, Barica... samo pri tebi, v tihi sobi... samo tiho... tiho..."

In še ob tisti uri je Franc Riba -- ozdravel.

*******