| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] javnost 3 jaz 113 jazbino 1 je 3727 jé 1 jecajoc 1 jecavcev 1 | Frequency [« »] ----- ----- ----- 3727 je 1874 in 1483 se 847 da | Fran Saleški Finžgar Sama IntraText - Concordances je |
Chapter
1 I | Upokojeni oficial Janez Trpotec je sedel v tesni spalnici in 2 I | komaj hladna jesen, pa je mož že zavijal revmatične 3 I | od okna k peči. ~V rokah je držal časnik, ki ga je dobival 4 I | rokah je držal časnik, ki ga je dobival iz druge roke, že 5 I | in umazanega. Prečital ga je vselej od konca do kraja, 6 I | po trikrat. Kake struje je list in katere stranke, 7 I | strankami. "Neumnosti," je razlagal svoji ženi Baruši, " 8 I | dajejo in prepirajo. Revna je moja pokojnina, pa sem je 9 I | je moja pokojnina, pa sem je vesel, da je vsaj mir. Če 10 I | pokojnina, pa sem je vesel, da je vsaj mir. Če bi mene takole 11 I | zbolim." ~In zares, ko se je zadnjikrat tiskalo njegovo 12 I | med uradnimi vestmi, da je šel Janez Trpotec v pokoj, 13 I | šel Janez Trpotec v pokoj, je bil mož tako razburjen, 14 I | bil mož tako razburjen, da je pri treh večerjah pokazal 15 I | mesto v listu. ~Ta večer je pa držal že dobro uro list 16 I | da ne bo prekasno." ~List je spustil na kolena in gromko 17 I | priklical Barušo, ki se je mudila v kuhinji. ~Njegova 18 I | kuhinji. ~Njegova Baruša je poznala ta kašelj. Kmalu 19 I | odprla vrata in pred možem je stala žena. ~"Viš, Baruša, 20 I | tako naj se zgodi." ~"Hudo je pravzaprav takole loviti 21 I | Aleno vendar poznaš, saj je tvoja hči! Smeje se in poje 22 I | naj si pomaga sama; kdor je preveč izbirčen, gre lačen 23 I | lačen od sklede." ~Baruša je skomizgnila z rameni. Mož 24 I | skomizgnila z rameni. Mož jo je gledal vprašujoče, in ker 25 I | vprašujoče, in ker ni odgovorila, je začel vnovič sam: ~"O, poznam 26 I | otroke pod perutmi. Lepo je to, nič ne rečem, in blagor 27 I | more, mi tudi ne! Menda je dosti za očeta, ako zaradi 28 I | prihrani vsak vinar. Menda je dosti, ali ne?" ~"In če 29 I | jih ne oponesel." ~Trpotec je pogledal vnovič na oglas 30 I | njegovega zakonskega življenja je pričala drugače, nego je 31 I | je pričala drugače, nego je trdila Baruša. ~"Po moji 32 I | vpričo nje." ~Za par hipov je že privrela hčerka Alena 33 I | pokopališču! Tako nasprotje je nastalo v sobi, ko je stopila 34 I | nasprotje je nastalo v sobi, ko je stopila živahna hčerka ob 35 I | cvet. Tisto mlado jutro je praznovalo dekle, ko z gredice 36 I | po njem in ljubezen, ki je kakor v temi tavala za nečim 37 I | brezmejnim in sladkim. Dasi je bilo njeno cvetoče, žametno 38 I | lepega obraza, od katerega je odsevala odločnost, vsaj 39 I | potrjevale drobne ustnice, katere je ob važnem premisleku stisnila 40 I | zasenčila jasno čelo. Kakor je po dovršeni maturi hrepenela 41 I | počitnicami, tako se jih je naveličala do ogabnosti. 42 I | razkropile po deželi -- in ona je obtičala v mestu. Tiste 43 I | bi svetu dokazala, kako je zaradi mature "dozorela 44 I | mature "dozorela dama", je šla parkrat sama v kavarno, 45 I | velikomestne študentke, katerim je, tako je povzela iz slik, 46 I | študentke, katerim je, tako je povzela iz slik, na rovaš 47 I | emancipacije vse dovoljeno -- in je vse lepo. ~Ko je pa videla, 48 I | dovoljeno -- in je vse lepo. ~Ko je pa videla, da s tem pri 49 I | svoje zrele svobode, se ji je pristudilo tudi to -- in 50 I | vsa njena notranjost se je zlila v eno samo gorečo 51 I | Alena, kako bi?" ~Trpotec je gledal v hčerko ponosen 52 I | razpuščenih las; spominjala se je svoje mladosti, ko je kot 53 I | se je svoje mladosti, ko je kot lepa hišna bojevala 54 I | Ampak zasebna služba je to. Ko bi stopila še enkrat 55 I | mu razodela: tako in tako je pri nas!" ~"Ne grem!" je 56 I | je pri nas!" ~"Ne grem!" je odgovorila odločno. ~"Ta 57 I | Ta tvoja trmica!" jo je rahlo posvarila mati. ~" 58 I | seveda! Saj veste, kaj mi je ponujal. V Bukovje, v zasilno 59 I | milje daleč. Celo župnik je kmet, pravi kmet. Sam orje, 60 I | rajši za natakarico." ~"To je pač začetek, ljubica. Sem 61 I | Nekdaj morda že, sedaj je drugače. Vsi tako pravijo. 62 I | brez tega, saj veš, kako je. In med tistimi umazanimi 63 I | Torej poskusimo tu!" ~Oče je pokazal s prstom na oglas 64 I | na oglas v časniku, ki ga je še vedno držal v rokah. ~" 65 I | zaeno ponovila to besedo, ki je zabolela kakor rana v srcu. 66 I | jima ovlažile. ~Alena se je v hipu, ko je rezko izgovorila 67 I | Alena se je v hipu, ko je rezko izgovorila to besedo, 68 I | želje in se zavedela, da je žalila. Iztegnila je roke, 69 I | da je žalila. Iztegnila je roke, da so zdrsnili ohlapni 70 I | odpuščala tej vroči krvi, ki je dehtela iz njenih poljubov, 71 I | peče -- odpustita!" ~Alena je razklenila roke pa prijela 72 I | zato se bojim zate." Mati je popravila Aleni dolge lase, 73 I | davno svojo mladost, se ji je zdelo, ko so drseli Alenini 74 I | skoz njeno velo dlan. ~"Res je, moj otrók, brez preudarka 75 I | bo to med tujci!" ~Oče si je z modro ruto otrl solzo 76 I | še enkrat oglas!" ~Alena je brala polglasno, nemirno: ~" 77 I | Ga poznajo. Bogat človek je menda, veletržec z lesom. 78 I | lesom. Pol ure od postaje je vas, samo pol ure. Smrekar 79 I | Smrekar se piše in Štefan mu je ime." ~"Ime je hudo kmetiško," 80 I | Štefan mu je ime." ~"Ime je hudo kmetiško," je omenila 81 I | Ime je hudo kmetiško," je omenila mati. ~"Kaj ime," 82 I | omenila mati. ~"Kaj ime," se je nekoliko razvnel oče, "ime 83 I | nisem nič rekla, kar tako mi je prišlo v glavo, ko sem ga 84 I | predstavit ali ne?" ~Alena se je stisnila k materi in ji 85 I | velja nikoli!" ~Baruša se je še enkrat namrgodnila, ker 86 I | enkrat namrgodnila, ker jo je zabolela moževa opazka zaradi 87 I | znebiš takele!" ~Trpotec se je užaljen premaknil na stolu, 88 I | premaknil na stolu, da mu je zdrknila plahta s kolen. 89 I | plahta s kolen. Alena se je naglo sklonila in ga odela. ~" 90 I | tako nesrečna!" ~Hči se je naslonila s komolcem ob 91 I | oči so govorile in oče je odločil. ~"Res je, to so 92 I | in oče je odločil. ~"Res je, to so neumnosti! Krog cilja 93 I | sedmih. Takole!" ~Trpotec se je povzpel v naslanjač, da 94 I | in ukazu. Še z rokami si je pomogel, da se je vzpel 95 I | rokami si je pomogel, da se je vzpel njegov život više, 96 I | odločnosti. V tej umetni pozi je vztrajal nekaj trenutkov 97 I | tega mož ni bil vajen. ~Ko je Alena slišala ta nenavadno 98 I | zobje, oblak umetnih gubic je skopnel na čelu -- in veselo 99 I | skopnel na čelu -- in veselo je tlesknila ob dlani ter se 100 I | krog vratu očetu, ki se je ponižal v naslanjač. ~"Hvala, 101 I | Ko bi pojutrišnjem..." je spregovorila Baruša, ne 102 I | ugovarjala, ampak samo zato, da je dostavila še svojo besedo, 103 I | dostavila še svojo besedo, ker je bila tako dolgoletna navada. ~" 104 I | prišli vbogajme prosit. Alena je uradniška hči -- visoko 105 I | da bi rekli: Lej, kako je posvaljkana in utepena! 106 I | posvaljkana in utepena! Še tega je treba. Alena, le nobel! 107 I | pomisli, oče -- Baruša se je razgrela in se s širokimi 108 I | da veš!" ~"U, pol ure," je nenadoma zaskrbelo moža, 109 I | nenadoma zaskrbelo moža, ko je pomislil na ta po njegovi 110 I | in če ne bo voza?" ~"To je druga reč! Potem se midve 111 I | gnezdo, še voza ni! In čast je rešena! -- Sedaj se, Alena, 112 I | Lahko noč!" ~"Lahko noč," je odzdravila hči in hitela 113 I | že vrata za njo zaprla, je Baruša prijela za kljuko 114 I | Sicer pa, kaj kmet razume," je dostavila prek možu in zaprla 115 I | opoldne greš k Zlati racki, je poceni, in poštene porcije, 116 I | hip v kuhinjo." Trpotec je samo prikimal, zadovoljno 117 I | zadovoljno prikimal, ker se je domislil Zlate racke. Žena 118 I | domislil Zlate racke. Žena je naglo odšla v kuhinjo, on 119 I | naglo odšla v kuhinjo, on je skrbno odmotal plahto z 120 I | opankah k predalniku, kjer je poiskal skromni prihranček, 121 I | skromni prihranček, ki si ga je priščipnil redno vsak mesec 122 I | nepričakovane sile in opravke. Ko je nabral nekaj kronic v dlan, 123 I | nekaj kronic v dlan, se mu je zdela vsota že tako izredno 124 I | že tako izredno težka, da je vrnil srebro nazaj v predalček 125 I | kot mestna kočija -- da, je že prav, dvajset kron ji 126 I | tudi nekaj primakne, ker je toliko njena kot moja -- 127 I | kot moja -- naj le. Ko je razpostavil kronice v lepo 128 I | lepo vrsto po predalniku, je počakal žene, ki se je naglo 129 I | je počakal žene, ki se je naglo vrnila iz kuhinje. ~" 130 I | Oči so mu žarele, ko je s tresočim se prstom kazal 131 I | so se mu zdele. ~Baruša je hitro štela: ena, dve, tri -. ~" 132 I | štela: ena, dve, tri -. ~"Je že nekaj! Če bi pa še en 133 I | Drobiž, kakšen drobiž, saj je samo srebro!" ~"No, saj 134 I | No, saj nič ne rečem," je spravljala žena denar v 135 I | in ga zopet štela -- mož je pa ob vsaki številki prikimal 136 I | pregledal izdano vsoto. Ko je izginila zadnja krona v 137 I | zadnja krona v ženino pest, je spregovoril kakor nekdaj 138 I | uradu: "Prav." ~Baruša pa je molče hudobno pomežiknila 139 I | nadejala! Skopušček!" ~Trpotec je zinil, da bi razodel strah 140 I | radodarnosti; ali Baruša se je dvignila na prste in ga 141 I | in ga v trenutku, preden je izgovoril besedo, poljubila 142 I | poljubila na lice. ~"Takole je vselej," je zamrmral Trpotec 143 I | lice. ~"Takole je vselej," je zamrmral Trpotec zadovoljno 144 I | poljub z lica. Jeza, ki se je v hipu rodila, je s poljubom 145 I | ki se je v hipu rodila, je s poljubom zamrla, in mož 146 I | poljubom zamrla, in mož je udobno drsal nazaj k naslanjaču. ~ 147 I | nazaj k naslanjaču. ~Baruša je še nekaj časa prenašala 148 I | kruha vse življenje. Nato se je pa lotila z mladostnim ognjem 149 I | hreščal predalnik, in žena je izbirala in zlagala na stol, 150 I | dovršila svojega posla. ~"Menda je vse," je sklenila roke in 151 I | posla. ~"Menda je vse," je sklenila roke in še enkrat 152 I | enkrat pregledala. Potem je pa primaknila stol k možu, 153 I | primaknila stol k možu, ki se je med ženinim skrbnim opravkom 154 I | učakali, Janez!" ~Trpotec se je predramil iz sanjavosti. ~" 155 I | predramil iz sanjavosti. ~"Taka je postava življenja!" ~"Trda 156 I | postava življenja!" ~"Trda je. Verjameš, da me je sedajle, 157 I | Trda je. Verjameš, da me je sedajle, ko natančno premišljam, 158 I | strada, da odredi otroka. Ko je za kaj, ti pa kažejo po 159 I | in drugim dela." ~"Taka je postava življenja!" ~"Postava, 160 I | Postava, postava, naj bo, če je, ampak je krivična. Ah, 161 I | postava, naj bo, če je, ampak je krivična. Ah, takole mladega 162 I | pa ti in vsi moški! Ali je treba, da se potika toliko 163 I | rodbin, križem sveta. Ali je tega treba?" ~"Treba? Seveda 164 I | jutro nasul mizo z mano. Ta je pa skopnela v puščavi in 165 I | pa skopnela v puščavi in je ni več." ~"Nalašč me ne 166 I | enaki, sem že rekla. Koliko je ženinov, ki so pri dobrem 167 I | pri dobrem kruhu, pa mar je komu pridne in dobre in 168 I | Kako si grob!" ~"Taka je postava življenja," je bolj 169 I | Taka je postava življenja," je bolj deklamiral kot govoril 170 I | zvezdo na stropu. ~Baruša je obmolknila in iskala rute 171 I | iskala rute v žepu. Ko si je obrisala oči, je globoko 172 I | Ko si je obrisala oči, je globoko zavzdihnila. Nato 173 I | globoko zavzdihnila. Nato je še za časek pomolčala in 174 I | enkrat zavzdihnila: ~"Kakor je božja volja! -- Pojdiva 175 I | Pojdiva spat!" ~Trpotec je vstal in še enkrat mrmraje 176 I | mrmraje ponovil: ~"Taka je postava življenja!" ~Medtem 177 I | Alena ni razmišljala, kakšna je postava življenja, in se 178 I | ni srdila na moške. Njo je le ena edina misel prevzela: 179 I | v lepi, pisani svet. ~Ko je stala pred zrcalom in si 180 I | kodre v tenke kitice, jo je prvič v življenju prevzelo 181 I | gizdavo čustvo. Prevzelo jo je s toliko močjo, da jo videla 182 I | jo videla v steklu, kako je zardela sama pred seboj. 183 I | bolj stisnile, strop se je ponižal prav do nje, da 184 I | ponižal prav do nje, da je srce občutilo tesnobo. Nemirno 185 I | občutilo tesnobo. Nemirno je vztrepetalo in koprnelo: 186 I | iz studenca živih... ~Vsa je vztrepetala, vsa drhtela. 187 I | sijaj široko odprtih oči je žarel v zrcalu, žarel in 188 I | nepoznanimi cilji v daljavo, kjer je sonce, kjer je luč, kjer 189 I | daljavo, kjer je sonce, kjer je luč, kjer se smeje prostranost... 190 I | prostranost... Strop se je višal, stene se razmikale 191 I | razmikale in kakor omotična se je zazibala bela postelja. 192 I | nepoznan in neokušan, in vendar je njeno dušo tako silno žejalo 193 II | II. Dobro dolgo se je zasedel Janez Trpotec tistega 194 II | službe pri Smrekarju. Dokler je bil doma, je bil nemiren 195 II | Smrekarju. Dokler je bil doma, je bil nemiren in razburjen. 196 II | in razburjen. Pogledaval je na uro in glasno momljal 197 II | Jeseni menda ne." ~Potem je pogledal skoz okno, ali 198 II | voz? -- Bogve. Na kmetih je težava. - Vem, dobro vem! 199 II | bilo po volji. Seve, Baruša je že taka! Le nobel! -- Marsikdo - 200 II | tudi jaz bi tako." ~Trpotca je obšla pereča grenkoba pri 201 II | pomisliti. V samih nogah je začutil ob tem ščipajočo 202 II | ščipajočo bolečino in dosti se je potrudil, da je zamoril 203 II | dosti se je potrudil, da je zamoril tako misel. ~Do 204 II | tako misel. ~Do enajstih je preudarjal in popotoval 205 II | in hčerjo. Ob enajstih se je pa domislil Zlate racke 206 II | nenadoma pozabil. ~Skrbno je izvlekel iz omare najlepšo 207 II | opravljal in lišpal, kar se je dalo. Z zadnjim koščkom 208 II | zadnjim koščkom pomade si je pomazilil sive brke in jih 209 II | stale kot le kaj. ~Ko se je ogledal v zrcalu, s palčko 210 II | s palčko pod pazduho, se je razveselil samega sebe in 211 II | zakaj pa ne ti?" ~Na glas se je zasmejal, ker je bil prepričan, 212 II | glas se je zasmejal, ker je bil prepričan, da je iztuhtal 213 II | ker je bil prepričan, da je iztuhtal imeniten dovtip. 214 II | iztuhtal imeniten dovtip. Nato je skrbno pozaklenil in odšel. ~ 215 II | pozaklenil in odšel. ~Ko je odkosil, si je po cvičku 216 II | odšel. ~Ko je odkosil, si je po cvičku privoščil še bizeljca. 217 II | privoščil še bizeljca. Učinek je bil izvrsten. Zakaj Janez 218 II | izvrsten. Zakaj Janez Trpotec je pri odhodu dal natakarici 219 II | pomežiknil. Natakarica se mu je veselo nasmehnila, kar ga 220 II | veselo nasmehnila, kar ga je tako navdušilo, da je trikrat 221 II | ga je tako navdušilo, da je trikrat potipal mimo kljuke, 222 II | potipal mimo kljuke, preden jo je ujel in odprl. ~"Presneta 223 II | odprl. ~"Presneta reč," je preudaril na cesti, "še 224 II | reč, da bi se!" ~In ker je bilo v njegovem srcu veselja 225 II | ga nihče ne nadzoruje, jo je zavil še v kavarno ter tam 226 II | čudovito zdravih nog se je še nekoliko posprehodil, 227 II | nekoliko posprehodil, preden se je nameril domov. Pred durmi 228 II | nameril domov. Pred durmi se je hipoma zopet domislil žene 229 II | hčere ter se ustrašil, kaj je tako pozabil nanju. Zato 230 II | tako pozabil nanju. Zato se je tik pred vrati okrenil, 231 II | vrnil obložen domov. Tu je razpostavil po mizi tri 232 II | stole k mizi. Med delom se je pogovarjal sam s seboj. ~" 233 II | krepčamo in pomenimo." ~Ko je dovršil delo ob mizi, je 234 II | je dovršil delo ob mizi, je sedel v naslanjač, trdno 235 II | kolo- dvora. Nalašč, dasi je zjutraj rekel, da ju počaka 236 II | preseneti in jima dokaže, da si je samo zato nakačil brke in 237 II | za nič drugega ne. Tako je sklenil in upognil glavo 238 II | zadremal. ~Nad Ljubljano je ležala megla, lena in pusta 239 II | pa ni gorela luč. Kakor je mož sédel in se upognil, 240 II | sédel in se upognil, tako je sed<138>l in spal v naslanjaču. 241 II | in Alena. ~"Moj Bog," se je zavzela Baruša strahoma, " 242 II | hitro luč!" ~Ob tem klicu je zahrkalo v kotu. Alena je 243 II | je zahrkalo v kotu. Alena je prasknila luč - Trpotec 244 II | prasknila luč - Trpotec je izpregledal, se ustrašil, 245 II | Toda nič tega, Baruša se je zasmejala, da je plosknila 246 II | Baruša se je zasmejala, da je plosknila z rokami ob kolena, 247 II | porečem, ti znaš! -- Meni se je pa zadremalo, od samega 248 II | čakanja, prav zares!" ~In nato je iztegnil roko proti mizi 249 II | Ni prav tako?" ~Baruša se je šele tedaj ozrla po mizi, 250 II | potapljala moža po rami. ~"Nisi je še iztuhtal boljše, Janez!" ~ 251 II | boljše, Janez!" ~Alena si je že odlomila peto štručke, 252 II | Kajne, Alenčica?" se je upokončil Trpotec, "nisem 253 II | kar tako?" ~Za nekaj minut je sedela Trpotčeva družina 254 II | družina za mizo, katero jim je pogrnil oče tako nenavadno 255 II | kar nič razumel. Smejal se je pač z njima in čakal, da 256 II | slabo!" ~"Kaj slabo, dobro je, izvrstno!" ~"Imaš prav. 257 II | izvrstno!" ~"Imaš prav. Res je, dobro je, izvrstno! -- 258 II | Imaš prav. Res je, dobro je, izvrstno! -- In on -- in 259 II | dvakrat toliko. Smrekar je Štefan, dvakrat Štefan, 260 II | Jejhata no, Alena, kakšen je bil, ko sva prišli, kajne?" ~ 261 II | pomisli, na žagi! Hlode je meril in valil, zavihane 262 II | zavihane rokave in predpasnik je imel kot hlapec, veš, pravi 263 II | bogat gospod. Kakšne roke je imel! Rokavico mi je osmolil, 264 II | roke je imel! Rokavico mi je osmolil, ko mi je segel 265 II | Rokavico mi je osmolil, ko mi je segel v roke, da ne bo več 266 II | več za rabo!" ~"Rokavice je pravzaprav res škoda, ampak 267 II | hotela slišati te opazke in je kar nadaljevala. ~"In ona! 268 II | pogledala za posli. O ne! Božala je krave, pripovedovala ime 269 II | Smrekarjevi lepo živino!" je pripomnila Alena. ~"I živina, 270 II | rečem. Le to povem, kaj je kmetiška gospoda, samo to, 271 II | Kaj pa fant, Alena," je zasukal Trpotec pogovor 272 II | Trpotec pogovor drugam, ker se je Baruša vznevoljila zaradi 273 II | to sem hotela povedati," je hitela odgovarjati mati 274 II | Taka vzgoja! In kakšen je prišel! Umazan, razkuštran, 275 II | razkuštran, brez klobuka." ~"Meni je bil všeč! Ga bom vsaj lahko 276 II | dal! Si čula, kako se mu je Smrekar smejal, ker je povedal, 277 II | mu je Smrekar smejal, ker je povedal, da je klobuk izgubil." ~" 278 II | smejal, ker je povedal, da je klobuk izgubil." ~"Klobuk 279 II | Klobuk izgubil?" se je zavzel Trpotec. ~"Klobuk, 280 II | klobuk! Človek res ne ve, ali je pri njih tako bogastvo ali 281 II | pri njih tako bogastvo ali je le prazno bahanje!" ~"Papa, 282 II | prazno bahanje!" ~"Papa, kaj je naredil med kosilom!" ~" 283 II | sta se zasmejali. ~Trpotec je pa poprijel za besedo "kosilo" 284 II | vrzel zamašiti. ~"Kosilo? Je bilo?" ~Baruša je tlesknila 285 II | Kosilo? Je bilo?" ~Baruša je tlesknila z jezikom in pokazala 286 II | vina razpaljena lica. ~Mož je zadovoljno prikimal. ~"Pri 287 II | zadovoljno prikimal. ~"Pri kosilu je povedal Smrekar dečku, da 288 II | jaz njegova učiteljica," je nadaljevala Alena. ~"Kajne, 289 II | nekaj že znaš, Viktor!" je vprašal Smrekar. ~"Da, Viktor 290 II | Smrekar. ~"Da, Viktor mu je ime. Vidiš, sinu so že dali 291 II | so že dali gosposko ime!" je takoj pripomnila Baruša. ~" 292 II | pripomnila Baruša. ~"Deček me je pogledal čez mizo, popustil 293 II | naredim. Kaj me briga." ~Oče je dvomljivo zakašljal, mati 294 II | dvomljivo zakašljal, mati pa je pritrdila hčeri. ~"Prav 295 II | ubijaj s paglavcem." ~Oče je še enkrat pokašljal in ni 296 II | in ni nič rekel. ~Baruša je pa dvignila kozarec: "Na 297 II | bodo videli kmetje, kaj je uradniška hči!" ~Čaše so 298 II | se dotaknile. Trpotcu se je tresla roka tako očitno, 299 II | tresla roka tako očitno, da je celo vesela Baruša opazila 300 II | opazila in osupnila. ~Ko je Alena nesla kozarce in krožnike 301 II | in krožnike v kuhinjo, se je Baruša nagnila do moža in 302 II | ni. Ampak Smrekarica mi je razodela: - Ali je lepa 303 II | Smrekarica mi je razodela: - Ali je lepa vaša hči! To ni za 304 II | hči! To ni za službo! Zato je prav, da bo pri nas. ~K 305 II | gospa! Sreča! -- Takole mi je rekla. In zato sem se pogodila, 306 II | ali pa nesreča!" ~Baruša je za hip obmolknila. ~Nato 307 II | hip obmolknila. ~Nato se je dosti zadirčno okrenila 308 II | bolan, menda." ~Trpotec je poskusil, da bi še tretjič 309 III | Dan pred Aleninim odhodom je bil dan razburjenja. Alena 310 III | bil dan razburjenja. Alena je prepevala in se smejala, 311 III | prepevala in se smejala, Baruša je skrbela s pristno materinsko 312 III | najdrobnejše malenkosti, oče je pa pozabil na naslanjač 313 III | naslanjač in na revmatizem ter je drsal venomer iz sobe v 314 III | prezvenel skrite skrbi, ki se mu je pasla v srcu. Hči, hrepeneča 315 III | Hči, hrepeneča v svet, ki je slutila samo sonce, in mati, 316 III | grenkost tiste ure, ki se je bližala rodbini prvič v 317 III | rodbini prvič v življenju. Oče je ni pozabil. Nosil jo je 318 III | je ni pozabil. Nosil jo je v duši ves dan in vso noč -- 319 III | dan in vso noč -- preden je udarila. ~Tista ura! Vse 320 III | trpljenje v rodbini -- vse je obrnjeno v to uro s težkim 321 III | tonejo v bridkosti. ~In ko je udarila tista ura v Trpotčevi 322 III | vetrovno jesensko jutro je bilo, tedaj je žalost stisnila 323 III | jesensko jutro je bilo, tedaj je žalost stisnila vsa srca. ~ 324 III | prepevala. Zasmejala se je parkrat pri zajtrku. Pravzaprav 325 III | Pravzaprav poskusila se je zasmejati, ker je videla 326 III | poskusila se je zasmejati, ker je videla objokane materine 327 III | materine oči. Toda začutila je v smehu toliko laži, da 328 III | smehu toliko laži, da jo je od sramu oblila rdečica. 329 III | oblila rdečica. Mati jo je pogledavala čez mizo. Iz 330 III | drobnega koščka kruha, ki si ga je bila pripravila za kavo, 331 III | ni mogla použiti. Siloma je izpraznila skodelico in 332 III | skodelico in mimo nje, ko jo je nagnila, sta pritekli dve 333 III | pritekli dve veliki solzi. ~Oče je molčal. Krog ustnic so mu 334 III | nosnice so mu plale, ker se je moško boril sam s seboj. ~" 335 III | Imata prtljago!" ~Trpotec je pogledal na uro in spregovoril, 336 III | uro in spregovoril, kar se je dalo hladno. ~Baruša je 337 III | je dalo hladno. ~Baruša je segla po rutico, se ozrla 338 III | tako glasno in iskreno, da je planila Alena k njej, se 339 III | planila Alena k njej, se je oklenila in razplakala kakor 340 III | na njenih prsih. ~Trpotec je stal ob ženi in hčerki, 341 III | se mu dvigale, v obrazu je trepetalo, dušilo ga je 342 III | je trepetalo, dušilo ga je v grlu, da je zinil, lovil 343 III | dušilo ga je v grlu, da je zinil, lovil sape in glo 344 III | trideset minut!" ~Zopet je opozoril na odhod z uro 345 III | z uro v roki. Glas se mu je tresel in trgal iz prsi. ~ 346 III | Bog, ta ura!" ~Tedaj se je Alena iztrgala iz materinega 347 III | papa! Grem!" ~Iz teh besed je zvenela odločna volja in 348 III | zvenela odločna volja in je govoril sklep njenega srca, 349 III | trud in ljubezen." ~Hči je poljubila očetu roko, ki 350 III | poljubila očetu roko, ki je krčevito stiskala njeno 351 III | Več ni mogel. Sklonil se je do njenega čela, se ga dotaknil 352 III | blagoslov. - ~"Zbogom, papa!" je zadonela še enkrat na dnu 353 III | dnu stopnic. ~"Zbogom," se je oglasilo od zgoraj z zamolklim 354 III | zamolklim glasom. ~Trpotec je slišal, da je zaropotal 355 III | Trpotec je slišal, da je zaropotal voziček, ki je 356 III | je zaropotal voziček, ki je odpeljal Alenino prtljago. 357 III | Alenino prtljago. V grlo mu je ob tem ropotu silil vzklik: 358 III | Nazaj! Ustavi se! Jaz je ne dam -- ne dam -- Alene -. ~ 359 III | Ali vzkrika ni bilo. Oče je sključen odšel v sobo, se 360 III | se bridko razjokal. - ~Ko je vlak pretegnil in klopotaje 361 III | klopotaje odpeljal s kolodvora, je Alena slonela ob oknu in 362 III | ob oknu in videla, kako je omagala materina roka, ki 363 III | omagala materina roka, ki je mahljala z belo ruto, in 364 III | mahljala z belo ruto, in kako je bela ruta zakrila nato materino 365 III | nato materino lice. Tedaj je omagala tudi njena roka, 366 III | omagala tudi njena roka, ki je še pozdravljala iz daljave. ~ 367 III | pozdravljala iz daljave. ~Alena je zaprla okno in se stisnila 368 III | ji orosile oče, še enkrat je srce zakrvavelo in zahrepenelo 369 III | in zahrepenelo nazaj, da je stopila k oknu, ga odprla 370 III | pogledala proti kolodvoru. ~Vse je že izginilo: kolodvor in 371 III | orjaveli travniki. Vse krog nje je dihalo pokoj. ~Spet je zaprla 372 III | nje je dihalo pokoj. ~Spet je zaprla okno, ker ji je jesenski 373 III | Spet je zaprla okno, ker ji je jesenski hlad rezal v razpaljeni 374 III | razpaljeni obraz. Nekaj hipov je preždela v kotu, trudna 375 III | Ropotanje in bobnenje vlaka jo je kakor usnivalo v veselejše 376 III | želja po svetu, po svobodi je vzkipela vnovič s še silnejšo 377 III | močjo, z razdaljo od doma je pokala vez, ki jo je morala 378 III | doma je pokala vez, ki jo je morala raztrgati prej ali 379 III | prej ali slej -- in preden je vlak obstal na postaji, 380 III | obstal na postaji, kjer ji je bilo izstopiti, je zmagala 381 III | kjer ji je bilo izstopiti, je zmagala mladost, in Alena 382 III | zmagala mladost, in Alena se je veselo zasmejala. ~"Ah, 383 III | Že na stopnicah vagona je zagledala Smrekarjevo kočijo. 384 III | še ni dodobra ustavil, ko je Alena skočila na tla vesela 385 III | študentka. Šele na tleh si je domislila, da to ni bilo 386 III | povsem dostojno. Zakaj, ker je sedaj samostojna, je treba 387 III | ker je sedaj samostojna, je treba tudi drugačnih kretenj. 388 III | drugačnih kretenj. Zato je takoj umirila poskočni korak 389 III | umerjeno, samozavestno. ~Komaj je napravila nekaj korakov, 390 III | napravila nekaj korakov, je zagledala visokega, mladega 391 III | visokega, mladega fanta, ki je šel proti njej. Dasi je 392 III | je šel proti njej. Dasi je prvi mik izvabil Aleno, 393 III | samo kmetiški ljudje, ta pa je bil gosposki, se je kljub 394 III | ta pa je bil gosposki, se je kljub temu premagala in 395 III | okrenila, kaj le glavo, dasi jo je mladenič pozorno motril. ~ 396 III | mladenič pozorno motril. ~Ko je stopila k vozu, jo je hlapec 397 III | Ko je stopila k vozu, jo je hlapec nerodno pozdravil. ~" 398 III | Smrekarja, kajne?" ~"Aha," je rekel hlapec in se nekoliko 399 III | prtljago? Nate listek!" ~"Aha," je zagodel hlapec in začel 400 III | šel po kovček. ~Takrat pa je stopil neznani mladenič 401 III | Brest, filozof." ~Alena se je samo nekoliko okrenila od 402 III | takoj pogovorila z njim, ker je v tujini srečala prijaznega, 403 III | olikanega človeka, vendar ji je v tem trenutku zazvenel 404 III | glas: Le nobel, Alena! in je zato takoj poskusila biti 405 III | biti zares imenitna. ~Brest je to opazil, pa ni prišel 406 III | jaz vas že poznam in mi je izredna čast, da vas na 407 III | Poznate?" Alena se je obrnila proti njemu. ~"Da, 408 III | ste ji namreč ugajali, da je bila kar očarana!" ~Alena 409 III | bila kar očarana!" ~Alena je bila še preveč otrok, da 410 III | te besede. Domislila se je sicer imenitne gospe, ki 411 III | sicer imenitne gospe, ki je dvorljivca odslovila za 412 III | za vselej samo zato, ker je bil tako predrzen, da ji 413 III | bil tako predrzen, da ji je povedal v obraz, kako je 414 III | je povedal v obraz, kako je krasna. Toda to ni vplivalo. 415 III | Izpod umetne Alenine maske je takoj prisvetilo zaupanje 416 III | gospod doktor!" ~Alena se je obrnila proti njemu in videla 417 III | lep, vsaj tak ne, kakor si je njena mlada domišljija slikala 418 III | bled, spodnja čeljust mu je stala za spoznanje naprej, 419 III | za spoznanje naprej, da je bilo težko uganiti, ali 420 III | bilo težko uganiti, ali naj je to znak moške odločnosti 421 III | Pojdite brez strahu! Smrekar je sicer kmet, čisto navaden 422 III | med nama ostani -" Brest je pogledal za hlapcem, ali 423 III | ona pa kravarica." Ob tem je položil prst na ustnice. -- " 424 III | gnjati!" ~"Jaz -" Alena je trdo poudarila to besedico, " 425 III | vzdržala dolgo!" ~Brest je začutil ost v odgovoru. ~" 426 III | gospica! Saj veste, kaj je slovenski dijak! In če o 427 III | predenj čašo vino, in naj je kdorkoli, se je ne bo branil. 428 III | in naj je kdorkoli, se je ne bo branil. Tako je. Sicer 429 III | se je ne bo branil. Tako je. Sicer pa -- ne zamerite -- 430 III | gubice na čelu. Toda Brest je govoril naglo dalje, da 431 III | se bomo zabavali!" ~Vtem je hlapec prinesel kovček in 432 III | svidenje o božiču!" ~Alena mu je segla v roko, Brest jo je 433 III | je segla v roko, Brest jo je stisnil in ji pogledal v 434 III | ji pogledal v oči, da jih je povesila, se hitro okrenila 435 III | Konja sta se vzpela, zavora je odnehala, in voz je zdrčal 436 III | zavora je odnehala, in voz je zdrčal po cesti. ~Brest 437 III | zdrčal po cesti. ~Brest se je še trikrat za vozom iz dalje 438 III | ozrla. ~"Nekaj posebnega je ta ženska." ~Tako je razsodil 439 III | posebnega je ta ženska." ~Tako je razsodil Brest, ko se je 440 III | je razsodil Brest, ko se je kočija skrila za ovinkom, 441 III | kočija skrila za ovinkom, in je začel hoditi gor in dol 442 III | vlaka. ~"Nekaj posebnega!" je ponavljal in gledal predse 443 III | videli. Kaj pa misli!" ~Pa se je zopet razjezil nad to sodbo, 444 III | razjezil nad to sodbo, in Alena je stopila predenj ponosna, 445 III | ustnicami. ~Ob takem oklevanju je dočakal vlaka. Ko je vstopil, 446 III | oklevanju je dočakal vlaka. Ko je vstopil, ga je gnalo z nerazumljivo 447 III | vlaka. Ko je vstopil, ga je gnalo z nerazumljivo silo 448 III | nerazumljivo silo k oknu, odkoder je gledal po cesti do ovinka, 449 III | po cesti do ovinka, kjer je izginil Smrekarjev voz -- 450 III | z Aleno. ~Tudi Alena je pomislila na Bresta, ko 451 III | pomislila na Bresta, ko je bila sama. Toda spomin ji 452 III | bila sama. Toda spomin ji je bil bolj neprijeten nego 453 III | neprijeten nego ljub, in žal ji je bilo, da je premalo odločno 454 III | ljub, in žal ji je bilo, da je premalo odločno ugovarjala, 455 III | odločno ugovarjala, ko se je Brest pravzaprav norčeval 456 III | bili dobrotniki. Zato se je te misli hitro otresla in 457 III | storila danes. V resnici jo je nekoliko zapekla vest, ker 458 III | Smrekarjeve. ~"Toda, to je bilo doma, tajno! Ta človek 459 III | vidi -- in takoj udari! To je grdo!" ~Voz je hitel po 460 III | udari! To je grdo!" ~Voz je hitel po lepi cesti. Ob 461 III | lesa. Žolto jesensko listje je gorelo v soncu, veter se 462 III | gorelo v soncu, veter se je igral z njim in ga sukal 463 III | cesti pred konji. Polje je bilo zapuščeno. Tu in tam 464 III | zapuščeno. Tu in tam se je sklanjala ženska sredi njive 465 III | pridelkov, ob cesti na travniku je pasel bajtarski otrok kravico. ~ 466 III | bajtarski otrok kravico. ~Kakor je bila pokrajina lepa in čudovita 467 III | čudovita v jesenskem miru, se je Alena kar ni mogla veseliti. 468 III | ptičjega petja -- a vse je bilo mrtvo -- vse trudno 469 III | Edino tolpa kričečih kavk je spremljala voz, se preletavala 470 III | tako blizu ob cesti, da je hlapec zamahnil z bičem 471 III | zamahnil z bičem po njih in se je ena zadeta -- opotekla ter 472 III | zrak. ~"Oh, ti črni ptiči," je spregovorila vsa preplašena 473 III | in natečni so! Nate!" ~In je zopet švistnil z bičem po 474 III | predrznih spremljevalkah. Aleno je pa prevzel hipoma čuden 475 III | hipoma čuden strah. In ko je hlapec na kozlu s hripavim 476 III | bodo moji pogrebovci," ji je srce tako vztrepetalo, da 477 III | srce tako vztrepetalo, da je pritisnila roko na prsi 478 III | kaj to pomeni!" ~Hlapec se je ozrl, zatezajoč pesem venomer 479 III | venomer dalje, prenehal pa je sredi verza, ko je videl 480 III | prenehal pa je sredi verza, ko je videl Alenino preplašeno 481 III | nič ne pomeni! Hi!" ~In je zamahnil ob konjih. ~ 482 IV | ni potrkal, kar vstopil je, dasi je bilo še dovolj 483 IV | potrkal, kar vstopil je, dasi je bilo še dovolj zgodaj zjutraj. ~ 484 IV | zgodaj zjutraj. ~Alena se ga je prestrašila, da so ji padle 485 IV | zalasnice iz rok, ko jih je pred zrcalom zatikala v 486 IV | urejene lase. ~"Oprostite," je jecljala in glas se ji je 487 IV | je jecljala in glas se ji je tresel. Obrnjena v kot je 488 IV | je tresel. Obrnjena v kot je urejala bluzo. Lica so jo 489 IV | so jo zapekla, tako burno je zardela. ~"Ha, ha, ha," 490 IV | zardela. ~"Ha, ha, ha," se je smejal Smrekar, obstal in 491 IV | pametnega človeka!" ~Alena se je obrnila proti njemu in se 492 IV | zalasnice. Mimogrede ga je pogledala. ~Tamkaj je stal, 493 IV | ga je pogledala. ~Tamkaj je stal, močán, golorok, z 494 IV | vem kaj še vse, vse tisto je pri nas popolnoma odveč." 495 IV | popolnoma odveč." Smrekar je iztegnil težke roke, da 496 IV | delo in denar -- vse drugo je nič, pajčevina, s katero 497 IV | zlepa, naj zgrda. Spočetka je dve uri pouka dovolj. Po 498 IV | pošte tako od rok. Poštarica je nervozna ženska, jaz ji 499 IV | ženska, jaz ji pravim, da je sitna. No, jo boste že spoznali. 500 IV | boste že spoznali. Takisto je prav, da greste tudi v šolo.