Chapter

  1 I    |        oguljeni naslanjač od okna k peči. ~V rokah je držal
  2 I    |      hrepenenjem, in kipi kvišku: k soncu, k življenju - ven
  3 I    |          in kipi kvišku: k soncu, k življenju - ven v svet --
  4 I    |              Alena se je stisnila k materi in ji ovila roko
  5 I    |        jutri zjutraj greš z Aleno k Smrekarju. Vlak odhaja ob
  6 I    |       širokimi kretnjami okrenila k možu -- to pomisli, kako
  7 I    |        potem poleži, opoldne greš k Zlati racki, je poceni,
  8 I    |         in drsal v gorkih opankah k predalniku, kjer je poiskal
  9 I    |         mož je udobno drsal nazaj k naslanjaču. ~Baruša je še
 10 I    |       Potem je pa primaknila stol k možu, ki se je med ženinim
 11 II   |    kozarce in primaknil tri stole k mizi. Med delom se je pogovarjal
 12 II   |       štručke, ugriznila, stopila k očetu, prijela mu z drobnimi
 13 II   |         poslušaj! Alena gre takoj k Smrekarju!" ~"Za koliko
 14 II   |          ni mogla pokazati." ~"Še k obedu ga ni bilo o pravem
 15 II   |          je prav, da bo pri nas. ~K nam zahaja vse polno mladih
 16 III  |      iskreno, da je planila Alena k njej, se je oklenila in
 17 III  |  zahrepenelo nazaj, da je stopila k oknu, ga odprla in pogledala
 18 III  |    pozorno motril. ~Ko je stopila k vozu, jo je hlapec nerodno
 19 III  |           stopil neznani mladenič k Aleni, se odkril in poklonil. ~"
 20 III  |         gnalo z nerazumljivo silo k oknu, odkoder je gledal
 21 III  |         Ahà! Tiči! Jeseni pridejo k nam, samo v jeseni in natečni
 22 IV   |       prijela za roko, ga odvedla k mizi in posa dila na stol. ~"
 23 IV   |             je pomislila in sedla k njemu. ~"Torej poslušaj!" ~
 24 IV   |           pretekli. Viktor je šel k ovčkam na travnik, Alena
 25 IV   |           Kako pa, oprostite, ali k Smrekarjevim ne zahajate?" ~"
 26 IV   |         pa obrisala naočnike, šla k oknu in gledala za Aleno,
 27 IV   |          razglednico: "Moj duh -- k studencu modrosti -- moje
 28 IV   |           časa." ~Mara je stopila k stojalu za knjige. ~"Poglejte,
 29 V    |          kujat. ~Alena je stopila k njemu. ~"Ne jokaj! Vzemi
 30 V    |          krog pasu in jo stisnila k sebi. Čutila je, kako drgeta
 31 V    |      Ženski sta se stiskali druga k drugi, mešetar je pa pil
 32 VI   |           je prižgal luč in sedel k pisalni mizi. ~Da bi se
 33 VI   |      sprehodil po sobi. Stopil je k oknu in, kakor je bil razráhan
 34 VI   |      Viktor je še spal. ~Sedla je k postelji in ga prijela za
 35 VI   |       namrdnil obraz in se obrnil k steni ter se ni prebudil. ~"
 36 VI   |      spletko. ~Ko je deček stopil k umivalniku in obmolknil,
 37 VI   |          ne dobi! Sicer se poberi k vragu!" ~Aleni je zaplula
 38 VI   |      razburjena je sedla z dečkom k mizi. Z vso silo se je krotila,
 39 VI   |       premagala srd, se pomaknila k dečku in mu pobožala lase.
 40 VI   |           Viktor je iztegnil roke k njenemu vratu in s široko
 41 VI   |       delo, se je oblekel, stopil k omarici, popil nekaj čašic
 42 VI   |            gospodična!" je hitela k vratom Alena in odhajala
 43 VII  |         me vse to briga? vstopila k Minki. ~Našla jo je, kakor
 44 VII  |           si še!" ~Sedla je tesno k njej in ji ovila roko okrog
 45 VII  |        obrnejo vanj, in vse steče k njemu do praga: takrat in
 46 VIII |          ki so vsi obenem tiščali k okencu, ko se je odprlo.
 47 VIII |          na ves glas. Spet je šel k omarici, prijel zelenko
 48 VIII |          Jok si je primaknil stol k mali mizici ob peči in sedel. ~"
 49 VIII |           ne. Za kravami pogledam k Sv. Antonu. Tale Vrbek iz
 50 VIII |           popoldne tiste butarice k hiši. Pa jih, če jih moreš!" ~
 51 VIII |           pa ti s tako čutaro?" ~"K Sv. Antonu!" ~"Skoz Marevževec?" ~"
 52 IX   |          svečo na tla in se vrnil k vratom. Z roko je prijel
 53 IX   |     Smrekar je odklenil in stopil k Joku, ki je visel na vseh
 54 IX   |        mračni slutnji gnalo nazaj k mizi, da bi odprla pismo
 55 IX   |          naglo, da so sedli takoj k obedu, ko sta se nehala
 56 IX   |          Sedite!" ~Alena je sedla k pisalniku, si pripravila
 57 X    |       sobi, prižgala luč in sedla k mizi. Minila je že polnoč. ~
 58 X    |          je drugi dan sedla Alena k obedu, ji je bilo tesno
 59 X    |         kdo pristoka in priberači k nam, ves sušičast in shiran.
 60 X    |     vprašala Viktorja, ali bi šla k ovčkam. ~"Nak," je rekel
 61 X    |           Nisem otrok, ki pribeži k materi, ker se je zbodel
 62 XI   |           je tu in tam prišel Jok k Smrekarju. Toda pred njo
 63 XII  |    slivovko, preden se je napotil k Strniški. ~"Dober dan Bog
 64 XII  |      zbegalo in je takoj prisedel k mizi ter začel: ~"Po pravici
 65 XII  |           s predpasnikom in sedla k mizi. Začela je prigrizavati
 66 XII  |       Strniške za roko, jo vlekel k Štefanu in udaril po roki: "
 67 XIII |       njenih rokah, jih pritisnil k ustnicam in jih poljubil. ~"
 68 XIV  |         Minka!" ~Alena je stopila k peči in si grela roke. ~"
 69 XIV  |         ponudila stol ob Aleni. ~"K Alenčici, prelepi kraljici
 70 XV   |        njene in jo tesno stisnila k sebi. "Pojdi z menoj! Strniško
 71 XV   |   odgovorila Alena in se stisnila k Minki kakor otrok. ~"Kaj
 72 XV   |           Pomisli, ali te to vodi k cilju -- ali te vodi v nesrečo." ~
 73 XV   | nezavestno izgovorila. Planila je k Minki in jo prijela za roko
 74 XV   |    prestrašila psa in se stisnila k Minki. ~"Ali naj grem tudi
 75 XV   |    gospodinja!" ~Minka je stopila k njej in ji ponudila roko.
 76 XV   |   Strniška je povabila učiteljici k mizi, vzela iz miznice hleb
 77 XV   |        družbi, se odkril in sedel k peči. ~"Tako prebito piha
 78 XVI  |           Smrekar se je prismejal k večerji. Smeh je bil nekaj
 79 XVI  |           vojska!" ~Nato je sedel k mizi in si zadovoljno podrgnil
 80 XVI  |            da bi v tem hipu sedel k njej, ji položil roko na
 81 XVI  |  mešetarja, ki je prihajal zvečer k Smrekarju, čula je prepire
 82 XVI  |     resnična žalost, je prihitela k očetu, k materi, in kakor
 83 XVI  |     žalost, je prihitela k očetu, k materi, in kakor skoz nevihto
 84 XVI  |        žarele oči, ko so stiskali k sebi svežnje, matere so
 85 XVI  |           Alena je zadnja stopila k Minki. ~"Minka," jo je nagovorila
 86 XVI  |          povedal, da je povabljen k Smrekarju. ~Alena, vsa prevzeta
 87 XVI  |         mar jezni, ker vas ni več k Smrekarju?" ~"Jezen? Kako
 88 XVI  |         vinu. Sédel je že kajkrat k mizi, pa vselej odložil
 89 XVII |         zato se je naglo sklonila k Viktorju, ki je ob njej
 90 XVII |           pelerino in se napotila k Minki. Ker je naletaval
 91 XVII |       kapuco. ~"Kam, Alenčica?" ~"K tebi. In ti?" ~"K Brestovi
 92 XVII |    Alenčica?" ~"K tebi. In ti?" ~"K Brestovi materi. Obolela
 93 XVII |          vrati. ~Minka je stopila k postelji in prijela z obema
 94 XVII |         obednico, sam se pa vrnil k pisalni mizi in posedel
 95 XVII |   Štefanovi koraki. ~"Sedaj moram k Smrekarju, ker me je povabil.
 96 XVII |            da se prvič vrne domov k staršem, prvič v življenju
 97 XVIII|          Minka se je vrnila mirno k podobi, pred katero je razlagala
 98 XVIII|          se kratko pomudil in šel k Mari. Prelistal je razrednico,
 99 XVIII|       beležk, je odšel v učilnico k Minki. Tukaj je začel vršiti
100 XVIII|          Mara z zamujeno cigareto k Minki. ~"Zakaj to vprašaš?" ~"
101 XVIII|    napotili učiteljici v gostilno k obedu. ~Učiteljici sta naglo
102 XVIII|           ni vse to politika, pot k prepirom? Kaj se vmešavate?" ~"
103 XVIII|         jo je nehote zanesla noga k tovarišici. ~Mara je stala
104 XVIII|           sta imela?" ~Skočila je k tovarišici in ji pritisnila
105 XVIII|   razburjenja, da je Mara stopila k njej in jo objela čez pas. ~"
106 XVIII|      objema Mari in stopila bliže k nadzorniku. Za hip je pomolčala,
107 XVIII|          vsakovrstnih prigrizkov. K večeru je prišla tudi Alena,
108 XIX  |          je šla z Viktorjem takoj k pouku. ~Po dokončani uri
109 XIX  |          in obotavljanja napotila k Minki v šolo. Plaha razburjenost
110 XIX  |     materi. ~Minka je sedla zopet k njej in jo prijela za roko. ~"
111 XIX  |           Gospodična, poglejte no k njemu! Ves ljubi dan tiči
112 XIX  |          jo je vleklo skrivnostno k njemu, bi se v hipu najrajši
113 XX   |          obstal. ~"Ko bi pogledal k Smrekarju," je hinavsko
114 XX   |           razum. ~"Ko bi pogledal k Aleni," je sililo odkritosrčno
115 XX   |        Alena mu je primikala stol k mizi. ~"Torej sedaj popravim
116 XX   |        drugi večer in takoj odšel k Smrekarju. ~"Saj res nisem
117 XX   |          Ti večeri, ko je zahajal k nam on, so bili najlepši." ~
118 XX   |         trpljenje. "Domov, domov, k očetu, k materi!" ~Ko so
119 XX   |            Domov, domov, k očetu, k materi!" ~Ko so obstali
120 XX   |   desetice. Vsa zbegana je hitela k vlaku. ~Sprevodnik ji je
121 XX   |      objema, pa se vnovič privila k njej in jo stiskala na prsi.
122 XXI  |      mislim. Sem ga že odpovedal. K svetemu dnevu je jezdil
123 XXI  |          Gospod Boštjan je stopil k oknu in pokazal s prstom
124 XXI  |        jemlje."  Minka je stopila k oknu in se razveselila krasne
125 XXI  |          izjema. Alena je stopila k vratom in jih odprla. ~"
126 XXI  |           volje je dvignila pismo k ustnicam in šepetala. ~"
127 XXII |         Rahne se je obrnil in šel k drugi mizi, da se ne bi
128 XXII |         da jo je sam Bog prinesel k nam. Povem vam, da sem svojega
129 XXII |            da ti brez kosila uide k pouku. Takole je. Prve dni
130 XXII |       stari rekli: Le čemu žensko k nam, za naše otroke, ko
131 XXII |         pravda!" ~Jok je prisedel k Andrecu za mizo, da je zaškripala
132 XXII |     kapale solze, in počasi nesel k ustom, nato zamižal in izpraznil
133 XXII |         je vprašal Andrec. ~"Grem k Plankarju. Ta ima boljšo
134 XXII |       sodiš?" se je obrnil Andrec k Markovcu. ~"Za njegovo prisego --
135 XXIII|          je Brest pogosto zahajal k njej na čaj, katerega so
136 XXIII|           prižgala luč, je prišla k vratom in odprla. ~Brest
137 XXIII|          da se je ponižal, stopil k Aleni, ji poljubil roko
138 XXIII|   cigareto, potem vstal in stopil k Aleni: ~"Dušica, trudna
139 XXIII|           na sprehod, v gostilno, k Smrekarju, da so njih govorice
140 XXIII|       Grem!" ~V rano jutro je šel k materi in ji razodel, da
141 XXIII|           zvečer se je prismejala k Aleni Mara. Prišla je z
142 XXIII|           Potrkalo je. Planila je k vratom. Pismonoša ji je