Chapter

  1 III  |  Trpotčeva, kajne? Moje ime: Ivan Brest, filozof." ~Alena se je
  2 III  |   poskusila biti zares imenitna. ~Brest je to opazil, pa ni prišel
  3 III  |          pa -- med nama ostani -" Brest je pogledal za hlapcem,
  4 III  |         tega ne vzdržala dolgo!" ~Brest je začutil ost v odgovoru. ~"
  5 III  |        jezne gubice na čelu. Toda Brest je govoril naglo dalje,
  6 III  |         Alena mu je segla v roko, Brest jo je stisnil in ji pogledal
  7 III  |          voz je zdrčal po cesti. ~Brest se je še trikrat za vozom
  8 III  |        ženska." ~Tako je razsodil Brest, ko se je kočija skrila
  9 III  |      odločno ugovarjala, ko se je Brest pravzaprav norčeval iz ljudi,
 10 IV   |          tebi -- o domovina. Ivan Brest." ~Ko je pogledala podpis,
 11 VII  |         Mara. "Možbeseda, kdo ve. Brest je bolj beseda kakor pa
 12 IX   |          ne Erna -- in tudi ne -- Brest." ~Ob tem zadnjem imenu
 13 XI   |         Minka dokončala stavek: ~"Brest!"  Vse tri so obstale. ~
 14 XI   |      zamahnil z njim v pozdrav. ~"Brest!" je vzkliknila zopet Mara
 15 XI   |       Marinem vzkliku, da prihaja Brest, porodila misel, ki se je
 16 XI   |    razdalja med njo in Brestom: ~"Brest je filozof, Brest je mož --
 17 XI   |      Brestom: ~"Brest je filozof, Brest je mož -- njemu vse razodenem,
 18 XI   |         nekaj korakov oddaljen je Brest obstal, snel z izbrano kretnjo
 19 XI   |             Čeden študent, gospod Brest! Hitro ste dovršili semester!" ~
 20 XI   |       nepoboljšljiva nagajivka!" ~Brest ji je segel v roko. ~"In
 21 XI   |           kar ni hotela z besedo. Brest je opazil, da ga draži Mara
 22 XI   |         Na svidenje!" je zaklical Brest in odšel po cesti. ~Učiteljice
 23 XII  |                             XII. ~Brest je povedal po pravici, da
 24 XIII |      spregovoril po kratkem molku Brest, ki je sedel sam z Aleno
 25 XIII |          Tako? Zakaj?" je vprašal Brest zategnjeno. ~"Ah, ta Smrekar!" ~
 26 XIII |        zaupate, morda bi vam -." ~Brest je iskal primernega izraza. ~
 27 XIII |           vse je bilo v pogledu. ~Brest je položil svojo roko na
 28 XIII |         Gospodična!" je vzkliknil Brest in se zravnal na sedežu. ~"
 29 XIII |     sedežu. ~"Dobro. O priliki!" ~Brest je hotel spregovoriti. Toda
 30 XIII |        predobro; predobro, gospod Brest!" ~"Ugovarjam!"  Ivan se
 31 XIII |            Počitnice so potuha!" ~Brest se je ironično nasmehnil
 32 XIII |      Aleni ni bilo všeč, da jo je Brest prekinil in da ji ni hotel
 33 XIII |           prekinila Alena osorno. Brest jo je miril, mahljaje z
 34 XIII |          Smrekar se ni več jezil, Brest ga je ob Alenini odsotnosti
 35 XIII |       Pojdite, gospodična! Gospod Brest vas gotovo rad spremi!" ~"
 36 XIII |       hodila tako naglo, da jo je Brest komaj dohajal. Glasno se
 37 XIII |          kako sem otročja, gospod Brest?" ~"Zakaj otročja? Veseli
 38 XIII |       prehodila nekaj pota molče. Brest je čutil, da valovi v njem
 39 XIII |              Smrekar je slepar!" ~Brest se je prestrašil, da je
 40 XIII |          da bi zakrila drhtenje. ~Brest jo je že potoma opazoval
 41 XIII |        odvalila od srca. ~"Gospod Brest, laže mi je. Morda sem se
 42 XIII |        tako zaupanja polno, da se Brest ni mogel zmagati. Z obema
 43 XIII |           in zbežala na dvorišče. Brest je slišal, ko so se zaprla
 44 XIV  |            fanta! Razumeš!" ~"Kaj Brest ni?" ~"Mm," se je namrdnila
 45 XIV  |            precej. Za moj okus je Brest kot inteligenten mladenič
 46 XIV  |           je potrkalo na vrata. ~"Brest," je spregovorila Mara šepetaje,
 47 XIV  |          mu šla do vrat naproti. ~Brest je vstopil, eleganten, ljubezniv,
 48 XIV  |       nisem Matjaž, gospodična!" ~Brest se je dvorljivo priklonil
 49 XIV  |         nas: lenoba in egoizem!" ~Brest se ni razburjal. Z umetnim
 50 XIV  |          duhov. Tako sodim jaz!" ~Brest je pogledal v strop, vtaknil
 51 XIV  |        vas občudujem!" je dvignil Brest kozarec proti Minki. ~Vsi
 52 XIV  |    samovar, Minka ji je pomagala, Brest je razlagal nalogo iz klasične
 53 XIV  |         stregla in pomagala Mari. Brest in Alena sta često započela
 54 XIV  |          Po čaju so pričeli peti; Brest se je razmajal in bil naraven
 55 XIV  |           prosila Alena. ~"Gospod Brest je vendar kavalir in te
 56 XIV  |   predlagala: ~"Naj gre še gospod Brest. Vsi pojdimo!" ~"Prehladno
 57 XIV  |      opazovala? Tako jo je gledal Brest kakor ščinkavec mladiče
 58 XIV  |         zaprla vrata svoje sobe. ~Brest je za trenutek postal pred
 59 XIV  |        zavriskal nekdo za vasjo. ~Brest se je odločil in se podvizal
 60 XIV  |     krivica!" ~"To je res, gospod Brest! Zakaj se nas mora živiti
 61 XIV  |            Žalostno," je dostavil Brest. ~Molče sta stopala dalje
 62 XIV  |         kako krepko jo je stisnil Brest, in vsa se je vznemirila. ~
 63 XV   |          potem mladenič, kakor je Brest, zanima zate bolj nego za
 64 XV   |          je Mara, za katero se je Brest zanimal prej, užaljena,
 65 XV   |       povej! Za krikom pa je stal Brest, ki ji je svetoval: Molčite! ~"
 66 XVI  |        segla v roko, ni ga. Edini Brest mi je privoščil prijateljsko
 67 XVI  |      vratih se je pridružil Aleni Brest, ki ji je povedal, da je
 68 XVI  |       tako grozno mučilo. "Gospod Brest, ali ste mar jezni, ker
 69 XVI  |     glasila pritajevana bolečina. Brest je prijel njeno roko, jo
 70 XVI  |        stopila v vežo, kjer ji je Brest stisnil roko in rekel: ~"
 71 XVI  |        bili vsi sila malobesedni. Brest in Alena sta bila še tako
 72 XVI  |         skušala ugovarjati, pa je Brest previdno in posredovalno
 73 XVII |           krog, prednjo je stopil Brest in ji stiskal roko ter govoril:
 74 XVII |       Nekoč je vprašal: "Kje tiči Brest, Alena? Ali nič ne veste?" ~
 75 XVII |       Dolgčas? Meni? Kaj me briga Brest!" ~Tako je Alena pikro zavrnila
 76 XVII |         je bilo nemirno. Ko jo je Brest zagledal, ga je oblila rdečica,
 77 XVII |          vratih, za njo je stopal Brest. ~"Pazite!" jo je opozoril
 78 XVII |           domov," ji je pošepetal Brest, preden sta stopila v sobo. ~"
 79 XVII |          kaj naj pogleda Janez?" ~Brest je ime poudaril, krog ustnic
 80 XVII |           Vi ste preljubeznivi!" ~Brest se je priklonil, krog ustnic
 81 XVII |           Minkino pomoč. ~"Gospod Brest, to je moja socialna dolžnost
 82 XVII |         pomaga noben padar nič." ~Brest je zopet skušal opravičiti
 83 XVII |           zdravnika. ~Nato sta se Brest in Alena poslovila in krenila
 84 XVII |      Stopala sta polagoma, molče. Brest se je ozrl po poti nazaj,
 85 XVII |             Ali ni smešno, gospod Brest, da vam moram vselej prav
 86 XVII |        slutim. Povejte odkrito!" ~Brest se je nenadoma razvnel,
 87 XVII |            vsi!" ~"Zaradi mene?" ~Brest je zategnil vprašanje z
 88 XVII |   ustavila in ga pogledala v oči. Brest je videl skoz mrak, kako
 89 XVII |         nekaj drugega. Pojdiva!" ~Brest jo je držal še vedno za
 90 XVII |   kljubovalnost je sevala iz oči. Brest je bil zamamljen. Stisnil
 91 XVII |        sta prišla vrh stopnic, je Brest potrkal na Smrekarjeva vrata. ~
 92 XVII |         in računal. Ko je vstopil Brest, se ni takoj ozrl, ampak
 93 XVII |         bi občudoval lastno moč. ~Brest ni povzel pogovora o Minki,
 94 XVII |       briga, če se je izgubilo?" ~Brest je bil v zadregi. S tako
 95 XVII |   odločnostjo je tajil Štefan, da Brest ni vedel, ali ga vara Alena
 96 XVII |         Mešetar Jok in Alena..." ~Brest je opisal in ponovil, kar
 97 XVII |         vi tisti svoji punci..." ~Brest je planil s stola. ~"Gospod
 98 XVII |        Hvala lepa za trud, gospod Brest. Verujte mi, da je zame
 99 XVII |           to zadnje ni resnica!" ~Brest jo je pogledal, njegove
100 XVII |          z rameni. ~"Gospodična," Brest se je razvnemal, "za kar
101 XVII |          mu zamahnila v pozdrav. ~Brest je moral zbrati vso voljo,
102 XIX  |               Ne obsojaj me zato. Brest je tako dober!" ~"Ali je
103 XIX  |        rekel." ~"Alena, veruj mi, Brest ni mož, ali vsaj premalo
104 XIX  |         na Alenino trkanje odzval Brest v sobi, jo je spreletelo.
105 XIX  |      pritisnila kljuko in odprla. Brest je že stal ob vratih, kakor
106 XIX  |        drugo," mu je ponagajala. ~Brest ji je stisnil še enkrat
107 XIX  |       povesila glavo, da ni vedel Brest, ali je kljubovalnost ali
108 XIX  |      dvomite," se ji je približal Brest in stopil tik pred njo. ~"
109 XIX  |           ko sem tako nesrečna!" ~Brest je postal za trenutek in
110 XIX  |           odšla, za njo je stopal Brest, ki je čutil po stopnicah,
111 XX   |          Tako je nejevoljen rekel Brest tisti večer po Aleninem
112 XX   |        resna, potem, kaj potem?" ~Brest je obstal pri okno in si
113 XX   |        nogami je veselo škripalo. Brest je zamišljen ponavljal čez
114 XX   |  obletelih orehov Smrekarjev dom. Brest je obstal. ~"Ko bi pogledal
115 XX   |          sama od sebe prestopila, Brest je zavil na Smrekarjevo
116 XX   |          podal roko, na kateri je Brest začutil smolnate lise, ko
117 XX   |              Vidite, tukaj sta!" ~Brest je vstopil. ~"Kaj delate,
118 XX   |         Kaj delate, gospodična?" ~Brest je pogledal na mizo, kjer
119 XX   |        nesel pokazat. ~"Poglej!"  Brest se je umetno čudil otroku
120 XX   |              Popravim," je obetal Brest, ko ji je segal v roko.
121 XX   |       oboje so se naglo povesile. Brest je odlagal klobuk, Alena
122 XX   |          videl, kako naglo rezlja Brest in pomaga Aleni. ~"Aha,
123 XX   |   zagledal to delavnico. ~"Gospod Brest bi moral vsak večer priti
124 XX   |         Dobro, le pridite, gospod Brest, v dnino." ~"Ko bi utegnil,
125 XX   |           katerega je izrezavala, Brest je popolnoma po nepotrebnem
126 XX   | gospodična?" se je okrenil do nje Brest, ki se je zasmejal s Smrekarjem
127 XX   |           sklenili, da mora priti Brest vsak večer pomagat Aleni
128 XX   |          obljubil," se je odločil Brest drugi večer in takoj odšel
129 XXIII|       žalostnem pogrebu je prišel Brest v šolo. ~Odkar se je Alena
130 XXIII|      preselila v Minkino sobo, je Brest pogosto zahajal k njej na
131 XXIII|   pikanjem. ~Ko je tistega večera Brest potrkal na vrata, se takoj
132 XXIII|       prišla k vratom in odprla. ~Brest ji je pogledal v oči in
133 XXIII|            Ko je povesila oči, je Brest videl, kako so trepalnice
134 XXIII|     otroke! To je že preneumno!" ~Brest je začel hoditi jezno po
135 XXIII|          v šoli," je izpregovoril Brest, da je prekinil molk. ~"
136 XXIII|          bi utonila v morje. Tudi Brest se je domislil in se v duši
137 XXIII|          žrtev -- pijančevanja!" ~Brest je malomarno skomizgnil
138 XXIII|           Spet je zavladal molk. ~Brest je pokadil cigareto, potem
139 XXIII|    umaknila roko, katero je iskal Brest za slovo. ~"Še nekaj, Ivan.
140 XXIII|  koprnjenja. Lahko noč, dušica!" ~Brest ji je poljubil obe roki
141 XXIII|          Z velespoštovanjem ~Ivan Brest ~Alena je brala prvič, brala