Chapter

1001 VII  |                Aleni, naj molči. ~Mara je nesla dvignjeno razglednico.
1002 VII  |              dvignjeno razglednico. Ko je zagledala Aleno, ji je roka
1003 VII  |              Ko je zagledala Aleno, ji je roka omahnila, pa se spet
1004 VII  |          dunajskih spomenikov?" ~"Mm," je pomrdnila Mara. "Možbeseda,
1005 VII  |               Možbeseda, kdo ve. Brest je bolj beseda kakor pa mož.
1006 VII  |              beseda kakor pa mož. Meni je vseeno." ~Ob tem je merila
1007 VII  |               Meni je vseeno." ~Ob tem je merila z očmi Aleno, ki
1008 VII  |                merila z očmi Aleno, ki je bila na videz hladna in
1009 VII  |                bila na videz hladna in je mirno gledala sliko. V srcu
1010 VII  |            gledala sliko. V srcu pa jo je vendar nekaj jezilo in greblo,
1011 VII  |        raztrgala to razglednico, kakor je prejšnji večer svojo, po
1012 VII  |              večer svojo, po kateri ji je bilo sedaj pravzaprav žal. ~"
1013 VII  |                nalašč ni vprašala, kje je, pa ji je žena sama od sebe
1014 VII  |                vprašala, kje je, pa ji je žena sama od sebe razlagala,
1015 VII  |               od sebe razlagala, da se je odpeljal s kolesljem zaradi
1016 VII  |             vem. Ne veste, Alena, kako je takole kupčijsko življenje
1017 VII  |                 Trpljenje, gospodična, je naš kruh in ljudje nam ga
1018 VII  |               Ob tem pripovedovanju se je Aleni vzbujal sum, da je
1019 VII  |               je Aleni vzbujal sum, da je tudi ona zapletena v goljufivo
1020 VII  |              snujeta Štefan in Jok, in je zato dvomila o iskrenosti
1021 VII  |              takega govorjenja. Sodila je, da cika z nevoščljivostjo
1022 VII  |           ogreti ob tem pogovoru in se je bavila kar največ z Viktorjem. ~
1023 VII  |                Viktorjem. ~Po pouku jo je gospa povabila na polje.
1024 VII  |            povabila na polje. Megla se je razkadila in žolto jesensko
1025 VII  |                in žolto jesensko sonce je obsijalo poljane. ~Viktor
1026 VII  |              obsijalo poljane. ~Viktor je gnal ovčke in pripovedoval,
1027 VII  |              in pripovedoval, kako jih je v sanjah prodajal, mati
1028 VII  |            sanjah prodajal, mati se mu je smejala, vmes pa razlagala
1029 VII  |              šele o mraku. ~Smrekarica je prav vedela. Štefana ni
1030 VII  |              bilo do večerje. Alena se je oprostila, da mora pisati
1031 VII  |               in šla v svojo sobo. ~Tu je razgrnila še enkrat predse
1032 VII  |             enkrat predse pismo, ki ga je nosila ves dan v žepu in
1033 VII  |                naglici. Nič posebnega, je mislila. Ko je pa v tihi
1034 VII  |              posebnega, je mislila. Ko je pa v tihi noči ležalo pismo
1035 VII  |              materine roke, iz katerih je dihala ljubezen, tista prava
1036 VII  |         neponarejena ljubezen staršev, je občutila, da je materino
1037 VII  |               staršev, je občutila, da je materino pismo na otroka,
1038 VII  |           posebnega. Stavek za stavkom je brala, počasi, kakor bi
1039 VII  |                te besede svete. Takole je pisala mati: ~Preljuba moja
1040 VII  |              si živa in zdrava, ali ti je kaj dolgčas in ali kaj hudo
1041 VII  |          odpravila. Tudi tvoj kanarček je močno žalosten, ker te več
1042 VII  |                kljuje in pravi: kje pa je moja gospodična? Pa sem
1043 VII  |                še onkraj groba. ~Aleni je bilo tesno pri srcu in vest
1044 VII  |              tesno pri srcu in vest ji je očitala greh, ker ni pisala.
1045 VII  |             greh, ker ni pisala. Naglo je segla po belem listu, pero
1046 VII  |             segla po belem listu, pero je začelo drseti po beli poli,
1047 VII  |                po beli poli, tuji svet je ginil izpred nje, duša je
1048 VII  |              je ginil izpred nje, duša je vasovala pri očetu in materi...
1049 VII  |              pri očetu in materi... Ko je upihnila luč, so se oglasile
1050 VII  |            stopinje iz obednice; nekdo je ~plosknil z roko in se zasmejal,
1051 VII  |               in se zasmejal, potem pa je bilo grčanje, kakor Jokov
1052 VII  |               kakor Jokov smeh. ~Alena je potegnila odejo čez glavo. ~
1053 VIII |              VIII.  Tisto dopoldne, ko je bila Alena pri Erni, je
1054 VIII |                je bila Alena pri Erni, je tičal za pregrajo na pošti
1055 VIII |              njegovo prisluškujoče uho je natančno ujelo besede poštarice: "
1056 VIII |        Strniška v Marevževcu." Občutil je, da je nekaj šinilo ob teh
1057 VIII |            Marevževcu." Občutil je, da je nekaj šinilo ob teh besedah
1058 VIII |          njegovo levo pomežikujoče oko je obstalo in ni trenilo. Kakor
1059 VIII |        prisluškal z očmi. Potrpežljivo je čakal in se ni gnetel med
1060 VIII |                tiščali k okencu, ko se je odprlo. Zadnji je prišel
1061 VIII |                ko se je odprlo. Zadnji je prišel na vrsto, kupil dopisnico
1062 VIII |            malomarno odšel. Pred vrati je izvlekel zamazan zvezek
1063 VIII |                žep in se napotil. Roke je potisnil v žep, štulasti
1064 VIII |             žep, štulasti klobuk se mu je kar sam od sebe obesil na
1065 VIII |             sebe obesil na oči, rameni je dvignil, da je bilo videti
1066 VIII |             oči, rameni je dvignil, da je bilo videti od zadaj, ker
1067 VIII |                videti od zadaj, ker mu je glava zlezla med pleča,
1068 VIII |              Smrekarjevega dvorišča se je ognil in se spustil po brežiču
1069 VIII |             utonil v gosti megli. Doma je odveznil pokrov pri peči
1070 VIII |            pisker zajtrka, kakor mu ga je spravljala žena ob žerjavici.
1071 VIII |               žena ob žerjavici. Izpil je iz lonca takoj v veži, ga
1072 VIII |         zaveznil in šel v hišo. Tamkaj je odprl omarico, v steno vzidano,
1073 VIII |               v dolgih požirkih. Potem je zvil nekaj stare obleke
1074 VIII |              mu bilo do spanca, ker se je dodobra naspal v listju.
1075 VIII |                naspal v listju. Buljil je v črni strop in tu in tam
1076 VIII |             tekle pred njim. Dobro uro je tako ležal z rokami pod
1077 VIII |               rokami pod glavo. Včasih je zaklopil oči, ki so se vselej
1078 VIII |      pomežikovale proti stropu. Ko jih je zadnjič zaklopil, je obždel
1079 VIII |               jih je zadnjič zaklopil, je obždel dokaj dolgo, kakor
1080 VIII |           zaspal. Pa ni. Zakaj sunkoma je skočil kvišku in se zasmejal
1081 VIII |             zasmejal na ves glas. Spet je šel k omarici, prijel zelenko
1082 VIII |           prijel zelenko in pil, da se je dvakrat oddahnil, preden
1083 VIII |               dvakrat oddahnil, preden je posrebnil zadnjo kapljo. ~"
1084 VIII |                   Kakor bi bila voda," je zamrmral, ko je zapiral
1085 VIII |            bila voda," je zamrmral, ko je zapiral vratca. "Nič več
1086 VIII |             vodo. Vrag vedi!" ~Mešetar je nato vtaknil prazno ploščato
1087 VIII |                kradi med polena. Potem je ubral pot za vasjo in prav
1088 VIII |              krčmi. Le krčmar Martinek je dremal pri peči in se ni
1089 VIII |                 Napolni mi čutaro," mu je pomolil steklenico v roke. ~
1090 VIII |             steklenico v roke. ~Krčmar je zazehal in si pomel oči,
1091 VIII |                in si pomel oči, preden je segel po posodi. ~Jok si
1092 VIII |               segel po posodi. ~Jok si je primaknil stol k mali mizici
1093 VIII |           sedel. ~"Kam si se namenil," je vprašal Martinek in ogledoval
1094 VIII |               Vrbek? No, no!" ~Plankar je odšel iz hiše, da natoči.
1095 VIII |               natoči. Stara lesena ura je hreščeče odbila eno. Mimo
1096 VIII |               odbila eno. Mimo okna se je zazibala pismonoševa oguljena
1097 VIII |      pismonoševa oguljena čepica. ~Jok je vstal. Srce se mu je vznemirilo.
1098 VIII |               Jok je vstal. Srce se mu je vznemirilo. Toda hitro je
1099 VIII |              je vznemirilo. Toda hitro je sedel, ker so se odprla
1100 VIII |              ker so se odprla vrata in je vstopil pismonoša. ~"Saj
1101 VIII |           pismonoša. ~"Saj sem vedel," je pohvalil samega sebe mešetar
1102 VIII |              pošto raznosiš, ob mesecu je pa gotov denar. Jaz pa le
1103 VIII |               lovim lovim! Razumeš. Če je, je, če ni, pa ni." ~"Je
1104 VIII |           lovim lovim! Razumeš. Če je, je, če ni, pa ni." ~"Je denar,
1105 VIII |               je, je, če ni, pa ni." ~"Je denar, ne rečem, ampak zaslužen!
1106 VIII |                če jih moreš!" ~Plankar je prinesel čutaro. "Nu," mu
1107 VIII |              prinesel čutaro. "Nu," mu je pomignil pismonoša. Martinek
1108 VIII |        pomignil pismonoša. Martinek ga je razumel in koj postavil
1109 VIII |               frakelj. ~"Martinek," se je oglasil Jok, "ali vidiš,
1110 VIII |          spočite noge. Na!" ~Zakotalil je krono po mizi. ~"Grem, zakaj
1111 VIII |            zakaj ne bi šel!" ~Martinek je pobral krono, pokril kučmo
1112 VIII |           tisto zaradi pisma." ~"Dam," je bil naglo pripravljen pismonoša
1113 VIII |               pripravljen pismonoša in je že segal po pismu. ~"Daj
1114 VIII |            segal po pismu. ~"Daj sem," je iztegnil roko Jok. ~"Na!
1115 VIII |              in ne pozabi. Moja služba je natančna! Za frakelj takoj
1116 VIII |          plačevali! Kam pridemo?" ~Jok je spravil pismo v listnico. ~"
1117 VIII |          butaric si mi." ~"To ni nič," je zamahnil Jok in si zapel
1118 VIII |           zapel kamižolo. ~Martinek se je vrnil s tobakom in ga položil
1119 VIII |           položil pred mešetarja. ~Jok je sunil drobiž po mizi. ~"
1120 VIII |                 Kakor kolo mazila," se je veselo zasmejal pismonoša
1121 VIII |           krempljev, jih nima nikjer," je godrnjal mešetar, ko je
1122 VIII |                je godrnjal mešetar, ko je za dobro uro zapuščal Plankarjevo
1123 VIII |          tlačil v usta tobak, katerega je potratno stresal iz mehurja.
1124 VIII |               mu noge zapletle, dokler je držal mehur v rokah in palico
1125 VIII |         pazduho. Zakaj še nekaj kronic je zakotalil pred krčmarja,
1126 VIII |            zakotalil pred krčmarja, da je pismonoša pozabil butaric
1127 VIII |           pismonoša pozabil butaric in je Martinku docela pošla dremavost. ~
1128 VIII |            docela pošla dremavost. ~Ko je zopet trdo oprl desnico
1129 VIII |                noge več zapletale. Šel je kakor stroj po cesti. "Ima
1130 VIII |               Ima vmes kremplje vrag," je modroval s povešeno glavo. "
1131 VIII |                On naj gleda!" ~Pljunil je predse na cesto, kakor bi
1132 VIII |            kakor bi se mu gabilo. Niže je sklonil glavo, ki mu je
1133 VIII |                je sklonil glavo, ki mu je prikinknila ob vsakem koraku,
1134 VIII |            tudi z njo. Več kot pol ure je že bil na cesti in ni se
1135 VIII |               v povešeni glavi. Tolkel je in tolkel po samotni poti
1136 VIII |              na levo ne na desno. Dasi je tu in tam slišal kričeči
1137 VIII |            nikomer razgovarjal. ~Ko se je začela dvigati cesta v klanec
1138 VIII |               klanec proti Marevževcu, je hipoma obstal. Klobuk je
1139 VIII |               je hipoma obstal. Klobuk je potisnil nazaj, postavil
1140 VIII |                predramil iz dremavice, je zbiral misli. Potipal je
1141 VIII |               je zbiral misli. Potipal je na prsih, ali se mu ni gumb
1142 VIII |              pri kamižoli odpel, potem je segel v žep po listnico,
1143 VIII |           pismo. Dasi ni znal brati in je imel v listnici mnogo papirjev,
1144 VIII |               listnici mnogo papirjev, je kljub temu naglo uganil,
1145 VIII |             naglo uganil, katero pismo je za Strniško. Vzel ga je
1146 VIII |                je za Strniško. Vzel ga je v roke in ga ogledal, vtaknil
1147 VIII |             listnico in jo spravil. Ko je zapenjal gumb, so se mu
1148 VIII |              se mu prsti tresli, da mu je dvakrat spodletelo, preden
1149 VIII |             dvakrat spodletelo, preden je zapel. ~"Zdajle bi Smrekarju
1150 VIII |                se mu pravzaprav! Zakaj je včasih tako skop? Naj le
1151 VIII |             jezik njega, ne mene." ~Ko je tako razmišljal, se je še
1152 VIII |              Ko je tako razmišljal, se je še enkrat ogledal po okolici
1153 VIII |         nastavil korak po cesti. Komaj je stopil dvakrat, se je nenadoma
1154 VIII |            Komaj je stopil dvakrat, se je nenadoma obrnil in zavil
1155 VIII |             ceste v hosto na stezo, ki je bila zametena z listjem. ~"
1156 VIII |              Smrekarju." ~Takole se mu je nenadno posvetilo v glavi
1157 VIII |              posvetilo v glavi in zato je zavil na zapuščeno stezo
1158 VIII |           zapuščeno stezo v lesu, kjer je prišel v Marevževec, ne
1159 VIII |              bi ga kdo opazil. ~Tamkaj je stala pod gozdom Strniškina
1160 VIII |          rjavele zorane njive, ozimina je zelenela. ~Jok ja nastavil
1161 VIII |           nastavil klobuk nad čelo, da je pogledal izza borovcev po
1162 VIII |        vresnati jasi. ~"Sem vedel," se je razveselil, "sem vedel,
1163 VIII |              doma. Jih ne pusti! Morda je tudi ona tam?" ~Spet je
1164 VIII |                je tudi ona tam?" ~Spet je napel oči in gledal v hosto,
1165 VIII |           napravljali steljo. ~"Ne, ni je. Zato počakam." ~Skril se
1166 VIII |               Zato počakam." ~Skril se je v mlado borovje, legel na
1167 VIII |          odlomil pred sabo vejo, ki mu je zastirala razgled. Nato
1168 VIII |                zastirala razgled. Nato je segel po čutaro in se krepčal. ~
1169 VIII |              Ni dolgo ležal. ~Pod njim je zalajal pes, ki je priplesal
1170 VIII |                njim je zalajal pes, ki je priplesal iz hiše na cesto,
1171 VIII |              iz hiše na cesto, za psom je prišla Strniška s cajnico
1172 VIII |                s cajnico na roki. ~Jok je pri tej priči zamašil čutaro
1173 VIII |                več, iz levega očesa mu je od napora prilezla kaplja,
1174 VIII |             napora prilezla kaplja, pa je ni otrl z rokavom, kakor
1175 VIII |          rokavom, kakor ponavadi, tako je spremljal Strniško, ki je
1176 VIII |              je spremljal Strniško, ki je šla po polju. Na korenjišču
1177 VIII |                polju. Na korenjišču se je ustavila in se pripognila. ~"
1178 VIII |               pripognila. ~"Skopulja," je spregovoril polglasno Jok. "
1179 VIII |        privošči ga mišim. Čaj, prav ti je!" ~Tedaj je vstal in se
1180 VIII |               Čaj, prav ti je!" ~Tedaj je vstal in se prihuljeno priplazil
1181 VIII |         priplazil do hiše. Strniška se je sklanjala in nakladala v
1182 VIII |              gibali beli rokavi. Naglo je potegnil iz kupa oklešček
1183 VIII |               nazaj v borovce. Srce mu je tolklo, da je poskakovala
1184 VIII |         borovce. Srce mu je tolklo, da je poskakovala listnica v žepu.
1185 VIII |              listnica v žepu. Strniška je plela in se ni ozrla. ~"
1186 VIII |               Skoraj po vseh štirih se je nato plazil po gozdu, dokler
1187 VIII |             bil čisto na varnem, potem je pa šel čez hrib proti Sv.
1188 VIII |                proti Sv. Antonu, da ga je polival pot. ~Dosti je premešetaril
1189 VIII |              ga je polival pot. ~Dosti je premešetaril Jok, ali tako
1190 VIII |                ali tako neroden, kakor je bil to pot pri Sv. Antonu,
1191 VIII |                bil še nikoli. Nekdo mu je v obraz povedal, da je pijan. ~"
1192 VIII |              mu je v obraz povedal, da je pijan. ~"Naj pa bom," se
1193 VIII |               pijan. ~"Naj pa bom," se je razhudil Jok in jezno odšel
1194 VIII |             Jok, celo v krčmo ne, dasi je bil žejen in čutara prazna. ~
1195 VIII |               čutara prazna. ~Domov ga je gnalo in čuda težka je bila
1196 VIII |              ga je gnalo in čuda težka je bila njegova noga. Ko je
1197 VIII |               je bila njegova noga. Ko je pri Smrekarju v temi otipal,
1198 VIII |              na kljuki pred hlevom, se je silno raztogotil, in da
1199 VIII |                silno raztogotil, in da je bilo do Strniške kakor do
1200 VIII |          zastonj oral z vragom!" ~Tako je bentil, ko je zaslišal koleselj. ~
1201 VIII |           vragom!" ~Tako je bentil, ko je zaslišal koleselj. ~Ko je
1202 VIII |              je zaslišal koleselj. ~Ko je Smrekar zagledal pismo,
1203 VIII |                Smrekar zagledal pismo, je napojil Joka s konjakom
1204 VIII |               draga pijača. Mešetar se je pa opogumil ob pijači in
1205 VIII |              stotaka. Udarila sta, Jok je pijan zagrčal. ~Tedaj je
1206 VIII |               je pijan zagrčal. ~Tedaj je Alena plašna potegnila odejo
1207 IX   |                                IX. ~Ko je Smrekar posvetil opitemu
1208 IX   |               opitemu mešetarju, ki se je oprijemal zidu z obema rokama,
1209 IX   |                gredoč po stopnicah, se je Jok pri vežnih vratih upokončil
1210 IX   |                 Ti glej! Ti!" ~Smrekar je odklepal vrata in skoraj
1211 IX   |                naglo zaklenil. ~Slišal je, kako je zunaj zahreščalo
1212 IX   |             zaklenil. ~Slišal je, kako je zunaj zahreščalo po pesku. ~"
1213 IX   |           zahreščalo po pesku. ~"Padel je, falot!" ~Potem je razumel
1214 IX   |               Padel je, falot!" ~Potem je razumel kletev in rigajoči: "
1215 IX   |               Ti! Jaz nič!" Smrekar se je hitro obrnil, da ne bi slišal
1216 IX   |                Toda na tretji stopnici je že obstal. Svečnik v roki
1217 IX   |              že obstal. Svečnik v roki je trepetal, kakor so mu udarjali
1218 IX   |                razburjenega srca. ~Jok je grčal in klel, po pesku
1219 IX   |                grčal in klel, po pesku je drsalo in praskalo, nato
1220 IX   |               drsalo in praskalo, nato je padlo nekaj s težko težo,
1221 IX   |            nekaj s težko težo, mešetar je pa zakričal: ~"Slepar!"
1222 IX   |        zakričal: ~"Slepar!"  Smrekarja je streslo. ~"Izda me v tej
1223 IX   |              tej pijanosti." ~Postavil je svečo na tla in se vrnil
1224 IX   |              se vrnil k vratom. Z roko je prijel za debeli ključ,
1225 IX   |              bi verjel pijancu!" ~Roka je izpustila ključ, zunaj je
1226 IX   |              je izpustila ključ, zunaj je pa Jok glasneje zakričal: ~"
1227 IX   |              povem, povem -." ~Smrekar je odklenil in stopil k Joku,
1228 IX   |          odklenil in stopil k Joku, ki je visel na vseh štirih in
1229 IX   |               mogel kvišku. Oprijel ga je in dvignil z močno roko. ~"
1230 IX   |              ne boš pameten." ~Mešetar je godrnjal in grgral. Vsi
1231 IX   |                so mu odpovedali, glava je opletala, noge ga niso nesle. ~
1232 IX   |                niso nesle. ~Togotno ga je objel Smrekar čez pas, da
1233 IX   |              objel Smrekar čez pas, da je Jok zastokal in se ga oklenil
1234 IX   |                okrog vratu. Smrekar se je celó v noči tega objema
1235 IX   |           pekla lica v vročici. Siloma je napol nesel, napol vlekel
1236 IX   |               položil v steljo. ~Ko se je vrnil v obednico, je prijel
1237 IX   |                se je vrnil v obednico, je prijel pismo, ki je ležalo
1238 IX   |          obednico, je prijel pismo, ki je ležalo na mizi, in se skril
1239 IX   |               pisarno. Čudovita sla ga je vlekla, da bi takoj odpečatil
1240 IX   |              odpečatil pismo. Poskusil je, ali bi se dalo odpreti
1241 IX   |         odpreti brez sledi. Toda dobro je držal klej in še pečat povrhu.
1242 IX   |               pečat povrhu. Odložil ga je na mizo, prekrižal roke
1243 IX   |               gor in dol. ~Glava se mu je povesila, v srcu je občutil
1244 IX   |              se mu je povesila, v srcu je občutil grozno ponižanje.
1245 IX   |          grozno ponižanje. Zdelo se mu je hipoma, da še visi pijana
1246 IX   |             ostudni dih Jokovih ust mu je plul v obraz. Hodil je naglo
1247 IX   |              mu je plul v obraz. Hodil je naglo po sobi, pogledal
1248 IX   |        pogledal vselej na pismo, kadar je šel mimo mize, dasi ni krenil
1249 IX   |                z glavo. Polagoma se mu je zazdelo, da se je pismo
1250 IX   |                se mu je zazdelo, da se je pismo dvignilo z mize in
1251 IX   |        pijanski duh. Navsezadnje se mu je upognil celo hrbet, da je --
1252 IX   |              je upognil celo hrbet, da je -- hrust -- hodil kakor
1253 IX   |               Vraga, kaj se mi blede?" je spregovoril glasno, ko je
1254 IX   |              je spregovoril glasno, ko je z nogo zadel ob stol. Vzravnal
1255 IX   |             zadel ob stol. Vzravnal se je sredi sobe, pogledal na
1256 IX   |          sesuli drobci na mizo. ~Ko se je to zgodilo, se je umaknila
1257 IX   |                Ko se je to zgodilo, se je umaknila mešetarjeva roka
1258 IX   |                tilnika, vsa težka teža je zdrknila z njegovih pleč
1259 IX   |               z njegovih pleč in zmaga je sijala iz oči, ki so že
1260 IX   |               jih plača Smrekar." ~Tak je bil konec pisma. ~"Ne boš
1261 IX   |              skrivnost in kakor zaklad je Smrekar spravil pismo in
1262 IX   |               pismo in ga zaklenil. Ko je skril ključ, si je pomel
1263 IX   |        zaklenil. Ko je skril ključ, si je pomel roke in vsa moč se
1264 IX   |               pomel roke in vsa moč se je vrnila v njegove žile. Kakor
1265 IX   |           njegove žile. Kakor blisk mu je zažarel načrt v glavi in
1266 IX   |         zažarel načrt v glavi in vesel je bil načrta, da je stisnil
1267 IX   |                vesel je bil načrta, da je stisnil pest in požugal
1268 IX   |               požugal Taljanu. Požugal je tudi proti šoli. ~"Minka,
1269 IX   |                 pomnila me boš!" ~Nato je legel in hitro zaspal kakor
1270 IX   |             zaspal kakor človek, ki se je trudno priboril do cilja. ~
1271 IX   |          trudno priboril do cilja. ~Ko je Alena zjutraj odprla okno,
1272 IX   |             Alena zjutraj odprla okno, je sijalo zunaj prekrasno jesensko
1273 IX   |        prekrasno jesensko jutro. Veter je rahlo vlekel skoz divjo
1274 IX   |                 Gozd na pobočju hribov je gorel v prvih sončnih žarkih.
1275 IX   |               žarkih. Kakor plameni se je zibalo ovenelo listje. Le
1276 IX   |               jesenskega gozda. ~Alena je obstala pri oknu. Zaradi
1277 IX   |                snočnjega pisma, katero je pisala staršem, so bile
1278 IX   |            sosednje hiše, od katere se je odbijal vsako jutro ropot
1279 IX   |             kakor molitve. Zdelo se ji je, da je zaspala in se prebudila
1280 IX   |            molitve. Zdelo se ji je, da je zaspala in se prebudila
1281 IX   |                pravljici. ~Spomnila se je, kako se je snoči kesala,
1282 IX   |                Spomnila se je, kako se je snoči kesala, ker ni razodela
1283 IX   |            razodela vsega staršem, ker je zamolčala, kar je slutila
1284 IX   |         staršem, ker je zamolčala, kar je slutila o Smrekarju. Tudi
1285 IX   |                o Smrekarju. Tudi na to je pomislila, kako se je skrila
1286 IX   |               to je pomislila, kako se je skrila z glavo pod odejo,
1287 IX   |           skrila z glavo pod odejo, ko je zagrčalo, tako ostudno zagrčalo
1288 IX   |        zagrčalo v sosednji sobi, in jo je v mračni slutnji gnalo nazaj
1289 IX   |         vzdržati v taki družbi. Vse to je premislila v trenutku pri
1290 IX   |                 Ali danes ob tem soncu je ni bilo več strah in veselila
1291 IX   |               več strah in veselila se je, da je molčala. ~"Kaj mi
1292 IX   |            strah in veselila se je, da je molčala. ~"Kaj mi mar! Naj
1293 IX   |                Ob tem zadnjem imenu se je rahlo razburila. Zato se
1294 IX   |               rahlo razburila. Zato se je naglo obrnila od okna in
1295 IX   |                pošto. ~"Preneumno! Ali je vredno, da se ga spominjam?
1296 IX   |                ko ga ima rada." ~Alena je odšla na pošto, da je še
1297 IX   |            Alena je odšla na pošto, da je še ujela postiljona, ki
1298 IX   |                še ujela postiljona, ki je imel že napreženo ter je
1299 IX   |               je imel že napreženo ter je lezel nerodno na kozla;
1300 IX   |               nerodno na kozla; čepico je imel hudo po strani. ~Po
1301 IX   |            hudo po strani. ~Po zajtrku je šla budit Viktorja, ki se
1302 IX   |              šla budit Viktorja, ki se je že gugal na lesenem konju
1303 IX   |             okuzmano grivo. ~Viktor se je razveselil učiteljice in
1304 IX   |              in pognal gugalnik, da se je zibal v še večjih nihljajih.
1305 IX   |                večjih nihljajih. Potem je skočil s konja, prijel Aleno
1306 IX   |            spet na tla. ~Učiteljica ga je bila vesela, ure so potekle
1307 IX   |                nehala učiti. ~Pri mizi je vladalo izredno živahno
1308 IX   |           živahno razpoloženje, Viktor je znosil Aleni, karkoli je
1309 IX   |               je znosil Aleni, karkoli je dosegel slaščic in sadja,
1310 IX   |                 na krožnik, Smrekar se je smejal in pil s slastjo,
1311 IX   |               nego ponavadi. ~Po obedu je Viktor sedel očetu na kolena,
1312 IX   |                  Prosi gospodično!" se je oglasila mama. ~Viktor je
1313 IX   |              je oglasila mama. ~Viktor je pogledal Aleno, prijel pa
1314 IX   |               se ne bova nič naučila," je omenila Alena, dasi ji je
1315 IX   |              je omenila Alena, dasi ji je bil Viktorjev nasvet všeč. ~"
1316 IX   |                poglej sonček!" ~Viktor je pokazal s prstom skozi okno. ~"
1317 IX   |           takih dni ne bo mnogo!" ~Sin je skočil iz naročja očetu
1318 IX   |             nekaj nujnih pisem!" ~Tako je zaklical Smrekar skoz okno,
1319 IX   |                in Aleno. ~Ob štirih se je Alena oglasila v pisarni.
1320 IX   |               delal; globoko zamišljen je stal pri oknu. ~"Prosim,
1321 IX   |                gospod Smrekar!" ~Ta se je ozrl in se ni mogel prvi
1322 IX   |         odtrgati od misli, v katere se je bil zaglobil. Zato jo je
1323 IX   |               je bil zaglobil. Zato jo je vprašal raztresen: ~"Kaj
1324 IX   |             kaj čakam. Sedite!" ~Alena je sedla k pisalniku, si pripravila
1325 IX   |               in ga pomočila. ~Smrekar je narekoval in hodil po sobi. ~
1326 IX   |                sobi. ~Tri daljša pisma je napisala Alena. ~"Še tole,"
1327 IX   |            napisala Alena. ~"Še tole," je rekel Smrekar, "potem je
1328 IX   |               je rekel Smrekar, "potem je opravljeno za danes!" ~Na
1329 IX   |            danes!" ~Na mizo pred Aleno je položil ovojnico, ki je
1330 IX   |                je položil ovojnico, ki je bila drugačne oblike kakor
1331 IX   |              Gospa Strniška -." ~Alena je pisala in nobena misel se
1332 IX   |                tem naslovu. Smrekar ji je vzel izpod rok ovojnico
1333 IX   |                se ne trudite sem." ~Ko je Alena zapisala, se je ozrla
1334 IX   |               Ko je Alena zapisala, se je ozrla v Smrekarja: ~"Podpis --
1335 IX   |                 kajne!" ~"Ne, ne, ne," je hitel on, "podpišite --
1336 IX   |         podpišite -- Strniško!" ~Alena je že zastavila pero, ki je
1337 IX   |               je že zastavila pero, ki je pa nenadoma obtičalo. Obrnila
1338 IX   |          nenadoma obtičalo. Obrnila se je proti Smrekarju in uprla
1339 IX   |          zakriti razburjenosti. ~Alena je odložila pero, ga pravzaprav
1340 IX   |                    Smrekarjev obraz se je čudno spremenil. Iz potez
1341 IX   |              čudno spremenil. Iz potez je gledala zločest, počasi
1342 IX   |          gledala zločest, počasi se mu je lice skremžilo, dokler ni
1343 IX   |              vse po pravici!" ~Smrekar je obmolknil in jo pogledal
1344 IX   |               s pogledom, pred katerim je Alena vztrepetala. ~"Da
1345 IX   |              vse po pravici?" ~Spet se je zakrohotal s tako votlim
1346 IX   |               s tako votlim smehom, da je grmela iz njega groza. ~"
1347 IX   |                Gospod Smrekar!" ~Alena je kriknila, čelo se ji je
1348 IX   |                je kriknila, čelo se ji je omračilo, kakor nikoli,
1349 IX   |        omračilo, kakor nikoli, ustnice je krčevito stiskala, ki so
1350 IX   |         trepetale in drhtele. ~Smrekar je stopil prednjo, prekrižal
1351 IX   |              telesom zagradil pot, ker je slutil, da namerava planiti
1352 IX   |              bi se veselili, da! Pa se je ne boste! Sem že poskrbel,
1353 IX   |                 Sem že poskrbel, da se je ne boste!" ~"Gospod Smrekar,"
1354 IX   |             boste!" ~"Gospod Smrekar," je ponovila Alena, "jaz sem
1355 IX   |                     Da nič ne vem," ji je presekal besedo Smrekar. "
1356 IX   |              ne bo redil Taljan." ~"To je krivica. -- Vi ste -- vi
1357 IX   |                ste -- vi ste -." Alena je težko dihala, besede so
1358 IX   |            ovojnico nazaj. -" ~Smrekar je stopil bliže do nje. ~"Le
1359 IX   |          Slepar -- slepar!" ~"Slepar!" je kriknila Alena in solze
1360 IX   |                razumete? Črno na belem je vaša pisava -- torej -." ~
1361 IX   |                  torej -." ~In spet se je zakrohotal ter jo gledal
1362 IX   |           gledal z divjim pogledom, da je Alena onemogla in se sesedla
1363 X    |                              X. ~Ko se je Alena pod težo Smrekarjeve
1364 X    |            grožnje sesedla na stol, se je Smrekar vendar prestrašil.
1365 X    |                in takisto divji krohot je zatajil in se sklonil do
1366 X    |                se sklonil do Alene, ki je ihtela na stolu in si zakrivala
1367 X    |              ne bodite nespametni!" jo je skušal nerodno tolažiti
1368 X    |                    Saj ne razumete! To je kupčija, in če kak desetak
1369 X    |              se ne brigajte več za to. Je tako najbolje za vas." ~"
1370 X    |              za vas." ~"Za vas, za vas je najbolje," je dvignila Alena
1371 X    |              vas, za vas je najbolje," je dvignila Alena glavo in
1372 X    |          objokana v Smrekarja. Jeza ji je gledala iz solz. ~"Za oba,
1373 X    |            plačam par stotakov, mar mi je! Na vas pa pade madež, ki
1374 X    |            snesti kruhek -- kruhek, to je drugačna stvar!" ~Aleni
1375 X    |                vnovič po licih, vstala je in omahovaje šla iz sobe.
1376 X    |             šla iz sobe. Smrekar se ji je umaknil in ji ni branil. ~
1377 X    |               ji ni branil. ~Dobro uro je preždela Alena sama, preden
1378 X    |         preždela Alena sama, preden se je toliko umirila, da je šla
1379 X    |               se je toliko umirila, da je šla odpovedat Smrekarici
1380 X    |               Smrekarici večerjo. Nato je takoj šla v sobo in vrata
1381 X    |                zaklenila. ~Pri večerji je Smrekarica hitro opazila,
1382 X    |           Smrekarica hitro opazila, da je mož razburjen in slabe volje.
1383 X    |           sodil drugače. Zakaj Smrekar je bil izredno glasan, kakor
1384 X    |        prevpiti samega sebe. Smejal se je hrupno, smejal malenkostim,
1385 X    |                bile smeha vredne. Vino je točil pomalem v kozarec
1386 X    |                ni bil všeč. Dvakrat ga je zamenil z drugim. Ali vsak,
1387 X    |                drugim. Ali vsak, se mu je zdelo, da se guglje in škriplje.
1388 X    |           guglje in škriplje. Prtič mu je padal na tla in gonil je
1389 X    |               je padal na tla in gonil je Viktorčka, da ga je pobiral.
1390 X    |              gonil je Viktorčka, da ga je pobiral. Drugekrati prtiča
1391 X    |               razgrnil ni. ~Smrekarica je parkrat vprašala, ali misli
1392 X    |             misli prodati voli, ker se je oglasil mesar, in ali bi
1393 X    |      korenjišču. ~"Naredi, kar hočeš," je zamahoval z roko. "Kaj me
1394 X    |               na tla. ~Šele po večerji je vprašal naglo, kakor bi
1395 X    |               bil prej domislil: ~"Kaj je z Aleno? Zakaj je ni večerjat?" ~"
1396 X    |                  Kaj je z Aleno? Zakaj je ni večerjat?" ~"Toži, da
1397 X    |               boli glava. Oprostila se je. Je bila res bleda." ~"Glava,
1398 X    |                glava. Oprostila se je. Je bila res bleda." ~"Glava,
1399 X    |              ji glava počila!" ~"Morda je preoster zrak, ker ga še
1400 X    |          seveda, preoster -." ~Smrekar je začel bobnati po mizi s
1401 X    |                mizi s težkimi prsti in je umolknil. Viktorček se je
1402 X    |              je umolknil. Viktorček se je kradoma splazil v svojo
1403 X    |                in se lotil igrač, mati je odšla v kuhinjo, da je ostal
1404 X    |            mati je odšla v kuhinjo, da je ostal Smrekar sam. ~"Preoster
1405 X    |             sam. ~"Preoster zrak -" se je zlobno nasmehnil Smrekar
1406 X    |                in razmišljal... ~Alena je ležala tedaj na postelji
1407 X    |         postelji oblečena. Trudnost jo je objemala; vse misli so bile
1408 X    |             bile zbegane in izmed vseh je videla pred seboj samo eno,
1409 X    |             pred seboj samo eno, in ta je klicala: Stran, stran --
1410 X    |                   odtod! Čezdalje bolj je ta glas zamiral in jo vabil
1411 X    |             misli utihnil še ta. Alena je zaspala. ~Tiha noč je že
1412 X    |            Alena je zaspala. ~Tiha noč je že bila, mesečina je svetila
1413 X    |               noč je že bila, mesečina je svetila skozi okno, ko se
1414 X    |              svetila skozi okno, ko se je prebudila. Naglo je sedla
1415 X    |              ko se je prebudila. Naglo je sedla na postelji, si pomela
1416 X    |                v naročju. Poskusila si je priklicati v spomin dogodek,
1417 X    |                v spomin dogodek, ki jo je tako silno razburil. Ko
1418 X    |             tako silno razburil. Ko ga je gledala mirno v svoji duši,
1419 X    |         gledala mirno v svoji duši, se je začudila, zakaj je jokala
1420 X    |            duši, se je začudila, zakaj je jokala in zakaj se je razburjala.
1421 X    |            zakaj je jokala in zakaj se je razburjala. Spanec jo je
1422 X    |               je razburjala. Spanec jo je pokrepčal, da je vse tisto,
1423 X    |             Spanec jo je pokrepčal, da je vse tisto, kar jo je prej
1424 X    |                da je vse tisto, kar jo je prej navdajalo z grozo,
1425 X    |               ne pomnimo več. ~Pogumna je stopila s samozavestnim
1426 X    |                in sedla k mizi. Minila je že polnoč. ~Še enkrat je
1427 X    |               je že polnoč. ~Še enkrat je nadrobno preudarila vse,
1428 X    |        nadrobno preudarila vse, kar se je dogodilo. Mirno je spoznala,
1429 X    |              kar se je dogodilo. Mirno je spoznala, da pravzaprav
1430 X    |              ni imela vzroka, zakaj se je razburila zaradi naslova,
1431 X    |        razburila zaradi naslova, ki ga je napisala Strniški. Kljub
1432 X    |                Strniški. Kljub temu ji je bilo jasno, da je njen očitek
1433 X    |              temu ji je bilo jasno, da je njen očitek živo zadel Smrekarja;
1434 X    |                zadel Smrekarja; sam se je ujel in izdal, da hodi krivično
1435 X    |            izgovarjal? -- Pretehtavala je, ali naj molči in skrivaj
1436 X    |              naj komu razodene to, kar je pravzaprav bolj slutila
1437 X    |               jasno vedela. Najbolj jo je mikalo, da bi povedala Minki
1438 X    |             hudobne naklepe. Mikalo jo je -- in vendar je oklevala
1439 X    |              Mikalo jo je -- in vendar je oklevala tako dolgo, da
1440 X    |             oklevala tako dolgo, da se je je lotila dremavica in je
1441 X    |          oklevala tako dolgo, da se je je lotila dremavica in je zaspala
1442 X    |              je je lotila dremavica in je zaspala brez sklepa in načrta. ~
1443 X    |             brez sklepa in načrta. ~Ko je drugi dan sedla Alena k
1444 X    |                sedla Alena k obedu, ji je bilo tesno pri srcu. Na
1445 X    |               ozreti ni upala, dasi jo je on dražil zaradi glavobola
1446 X    |              na kmetih niso vsi taki," je poskušala ugovarjati Alena. ~"
1447 X    |                ugovarjati Alena. ~"Res je," ji je pomagala Smrekarica. "
1448 X    |        ugovarjati Alena. ~"Res je," ji je pomagala Smrekarica. "Štefan,
1449 X    |                poglej, koliko ječavcev je samo v naši fari. Vsak dan
1450 X    |               ata, še večji!" ~Tako se je oglasil Viktorček in splezal
1451 X    |              ni zadržala Alena. ~"Tako je! Fant bodi, Viktor, možak,
1452 X    |          cmeravec in kisavec!" ~Oče se je od srca smejal otroku, ki
1453 X    |              od srca smejal otroku, ki je stal na stolu, krilil z
1454 X    |               in stiskal pesti. ~Aleno je to dražilo, da je bilo čelo
1455 X    |                Aleno je to dražilo, da je bilo čelo vse v gubicah,
1456 X    |            bilo čelo vse v gubicah, in je nož parkrat zaškripal na
1457 X    |             zaškripal na krožniku, ker je jezno pritiskala nanj. ~"
1458 X    |              bodi nedostojen in sedi!" je trdo velela Viktorju, in
1459 X    |                in ker ni takoj ubogal, je odložila nož ter dečka potegnila
1460 X    |           suknjiču s stola. ~Takrat se je ozrla nehote na Smrekarja,
1461 X    |              njune oči so se ujele. On je bral v Aleninih očitajoči
1462 X    |         očitajoči krik: Slepar! -- ona je čutila v njegovih ciničen
1463 X    |                naglo povesila. Smrekar je prijel za kozarec in pil,
1464 X    |               za kozarec in pil, Alena je pogledala Viktorja, ki se
1465 X    |              pogledala Viktorja, ki se je kujal in užaljen vihal šobico. ~"
1466 X    |               vihal šobico. ~"Jej," ga je silila mati, "jej, ko ti
1467 X    |                ko ti ni nič sile. Prav je naredila gospodična! Čemu
1468 X    |                bi kvaril stol?" ~Aleno je sedaj ujezil še Viktor.
1469 X    |              niso posedeli. Smrekar si je naročil črne kave v pisarno,
1470 X    |                takoj odšel. ~Viktor se je izmuznil, še vedno nergav,
1471 X    |                nas, gospodična!" ~Tako je omenila Aleni Smrekarica,
1472 X    |           omenila Aleni Smrekarica, ko je spravljala z mize. Alena
1473 X    |            spravljala z mize. Alena se je ozrla vanjo. V besedi je
1474 X    |               je ozrla vanjo. V besedi je bila resnična skrb, toda
1475 X    |             verjeti, ker ni hotela, in je sodila njo tako kakor njega. ~"
1476 X    |            njega. ~"Hinavska puhlica," je pomislila, ko je lupila
1477 X    |             puhlica," je pomislila, ko je lupila jabolko. Zato je
1478 X    |                je lupila jabolko. Zato je rekla malomarno: ~"Skrbi? --
1479 X    |             Kdo jih nima?" ~Smrekarica je čutila želo v odgovoru. ~"
1480 X    |                vaše so posebno težke," je odvrnila Smrekarica pikro
1481 X    |            odšla s krožniki. ~Aleni se je za hip dobro zdelo, da jo
1482 X    |              za hip dobro zdelo, da jo je zbodla. Ali takoj se je
1483 X    |                je zbodla. Ali takoj se je kesala in vzela z mize kozarce
1484 X    |            nesla za njo v kuhinjo. Tam je stal pred družinsko mizo
1485 X    |               dajal povelja poslom. Ko je vstopila Alena, je premolknil,
1486 X    |          poslom. Ko je vstopila Alena, je premolknil, jo gospodarski
1487 X    |              spet nadaljeval. Aleni se je zdelo, da jo je ta pogled
1488 X    |               Aleni se je zdelo, da jo je ta pogled vprašal: Kaj se
1489 X    |               nočeš biti naša? Zato se je naglo obrnila in odšla. ~
1490 X    |            pouku grozno vlekli. Viktor je bil še vedno užaljen, Alena
1491 X    |            razpoložena za pouk. Čutila je dobro, da je iskrenost in
1492 X    |              pouk. Čutila je dobro, da je iskrenost in veselje zlagano,
1493 X    |           notranje vznemirjenje. Težko je pričakala konca in se vrlo
1494 X    |             dolgi uri, med katerima ji je kljuvalo v dušo, kar ji
1495 X    |                kljuvalo v dušo, kar ji je bil oponesel Smrekar: Kruhek,
1496 X    |           Kruhek, kruhek! Domislila se je Minke, ki ji je govorila
1497 X    |           Domislila se je Minke, ki ji je govorila o delu, o bremenu,
1498 X    |          priložno ali nepriložno. Zato je sklenila, da jo takoj obišče
1499 X    |                vse razodene. ~Po pouku je vprašala Viktorja, ali bi
1500 X    |               bi šla k ovčkam. ~"Nak," je rekel Viktor. "Zato, ker