| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] javnost 3 jaz 113 jazbino 1 je 3727 jé 1 jecajoc 1 jecavcev 1 | Frequency [« »] ----- ----- ----- 3727 je 1874 in 1483 se 847 da | Fran Saleški Finžgar Sama IntraText - Concordances je |
Chapter
1501 X | ker si huda!" ~Zagrabil je klobuk in ubežal pred njo 1502 X | pred njo iz sobe. Aleni je bilo všeč, da ni deček silil 1503 X | silil z njo, ali vendar jo je zabolelo. Čuden stud do 1504 X | Čuden stud do te hiše se ji je porajal in krik prejšnjega 1505 X | krik prejšnjega večera se je oglasil nenadoma: Stran -- 1506 X | stran odtod! ~V tem hipu je tembolj zahrepenela po nekom, 1507 X | vpraša za svet. ~Gnalo jo je iz hiše, kjer so se dvignili 1508 X | volje, vsa nemirna in boječa je šla po stopnicah in krenila 1509 X | krenila proti šoli. Bilo ji je, da bi se razjokala, in 1510 X | jeze ali od žalosti. ~Ko je srečala na poti Viktorjeve 1511 X | Viktorjeve ovčke, ki jih je gnal pastir s kravami vred 1512 X | Smrekarjeva." ~Domišljija se ji je razburjala, čutila je, da 1513 X | ji je razburjala, čutila je, da ji srce nemirno utriplje 1514 X | preganjani. ~Pred njo se je dvignila bela stena šolskega 1515 X | ni vedela, kdaj. Siloma je ustavila nogo, da ni vsa 1516 X | povedala Minki, kako se je zgodilo nekaj strašnega. ~ 1517 X | nekaj strašnega. ~Ko se je oddihala, da se umiri in 1518 X | usuli dečki. Dokler jih je gledalo učiteljevo oko, 1519 X | plečih in vsa dolina se je smejala z deškimi glasovi. 1520 X | vriskajoč mimo Alene, da se je morala ustaviti in se umakniti 1521 X | ob poti. In ta deški smeh je ni razsrdil, kakor klic 1522 X | kakor klic vesele moči jo je predramil, da se je zasmejala 1523 X | moči jo je predramil, da se je zasmejala še ona in kot 1524 X | pretrgala polo, na kateri je bila pisana tožba o strahovih 1525 X | o strahovih in grozi, se je okrenila in izginila mimo 1526 X | pribeži k materi, ker se je zbodel v prstek. Ne, danes 1527 X | ne. Kaj mi mar!" ~Pobrala je šibo, ki jo je pustil pastir 1528 X | Pobrala je šibo, ki jo je pustil pastir sredi steze, 1529 X | orumenelem listju, da se je usipalo z grmov. Brez cilja 1530 X | usipalo z grmov. Brez cilja je hodila po gozdu, lice ji 1531 X | hodila po gozdu, lice ji je rdelo, in preden se je zavedela, 1532 X | ji je rdelo, in preden se je zavedela, je legal mrak 1533 X | in preden se je zavedela, je legal mrak na gozd. ~Ko 1534 X | legal mrak na gozd. ~Ko se je vsa razigrana bližala Smrekarjevi 1535 X | bližala Smrekarjevi hiši, jo je hipoma zopet objel prejšnji 1536 X | pred to temno senco. Zapela je in pevajoč šla po stopnicah. ~" 1537 X | Kako bo pri večerji," je pomislila. -- "Kaj mi mar," 1538 X | pomislila. -- "Kaj mi mar," je rekla odločno, si popravila 1539 X | se ni več kujal. Takoj ji je splezal v naročje in ji 1540 X | naročje in ji pravil, kako jo je klical in iskal vseokrog -- 1541 X | hotela oglasiti. ~Smrekar je bil dobre volje in takisto 1542 X | in takisto ona. Aleni se je zdelo, da je bil večer tako 1543 X | ona. Aleni se je zdelo, da je bil večer tako prijeten 1544 X | Prazni strahovi!" se je veselo zasmejala v sobi 1545 XI | XI. ~Preteklo je nekaj dni. Smrekar ni Alene 1546 XI | trgovska pisma. Dasi ji je bilo to pogodu, ji je vendar 1547 XI | ji je bilo to pogodu, ji je vendar vzbujalo sumnje in 1548 XI | sumnje in strah. Slišala je tudi, da je tu in tam prišel 1549 XI | strah. Slišala je tudi, da je tu in tam prišel Jok k Smrekarju. 1550 XI | na samem. ~Kolikokrat si je ponavljala: "Kaj mi mar!" 1551 XI | Kaj mi mar!" Ali vselej je čutila, da ji je mar, da 1552 XI | vselej je čutila, da ji je mar, da jo stvar tem bolj 1553 XI | z besedico žugnil, dasi je bil prijazen kot le kaj, 1554 XI | prijazen kot le kaj, se je vendar zagrizla vanjo radovednost 1555 XI | radovednost tako globoko, da je po dolgem razmišljanju sklenila: ~" 1556 XI | Kakor pozdrav v slovo je sijalo sonce, ko so se napotile 1557 XI | Marevževcu. Previdno jih je izvabila Alena na sprehod, 1558 XI | pozdravljen za slovo!" je vzklikala vesela Mara, snela 1559 XI | poklic, kajne, Alena!" ~"Je res več bridkosti v njem, 1560 XI | pošteno mesti okrog oken, to je zame užitek. Ko dovršim 1561 XI | Povejte, mene zanimajo!" je prosila Alena. ~"Najprej 1562 XI | Torej suha bratovščina," se je zasmejala Mara in stisnila 1563 XI | Živeli čajni večeri!" ~Mara je zamahnila s sončnikom. ~" 1564 XI | Čeprav anarhija," se je zasmejala Minka. "Sedaj 1565 XI | Le pridiguj!" ~"Moj načrt je ta: Za dekleta, ki so že 1566 XI | odtrgavajo. Vidita, ta vrt je delo moža, ki je bil socialist, 1567 XI | ta vrt je delo moža, ki je bil socialist, preden se 1568 XI | bil socialist, preden se je svet tega imena zavedal. 1569 XI | rovnico, z nožem in cepiči je hodil od vrta do vrta. In 1570 XI | ustavi na svoji poti!" ~Mara je iztegnila roko proti nebu. ~" 1571 XI | bi jih izvajala!" ~"Tole je misel zame," se je zasmejala 1572 XI | Tole je misel zame," se je zasmejala Mara navihanski 1573 XI | gosposki suknji. Njegova hoja je bila prožna in mladeniška. 1574 XI | Pojav mestne moške obleke je bil v samotni dolini tak 1575 XI | prihajajočega. ~"Tisti Taljan je, ki kupuje od Strniške," 1576 XI | ki kupuje od Strniške," je prva spregovorila Alena. ~" 1577 XI | spregovorila Alena. ~"Agent," je omenila malomarno Minka, 1578 XI | omenila malomarno Minka, ki je sicer niso užalile besede 1579 XI | užalile besede Marine, ali je bila vendar nekoliko potrta, 1580 XI | pozdravlja!" ~Popotnik je resnično zamahnil s klobukom, 1581 XI | za pozdrav. ~Zdelo se jim je celo, da se je podvizal, 1582 XI | Zdelo se jim je celo, da se je podvizal, odkar jih je zagledal. ~" 1583 XI | se je podvizal, odkar jih je zagledal. ~"Tvoja misel 1584 XI | Tvoja misel ti gre naproti," je ponagajala Minka Mari, ki 1585 XI | ponagajala Minka Mari, ki je napeto upirala oči v popotnika. 1586 XI | oči v popotnika. Toda Mara je vzkliknila, preden je Minka 1587 XI | Mara je vzkliknila, preden je Minka dokončala stavek: ~" 1588 XI | Vse tri so obstale. ~Mara je razpela sončnik in zakrožila 1589 XI | njim nad glavo. ~Popotnik je snel vnovič klobuk in zamahnil 1590 XI | njim v pozdrav. ~"Brest!" je vzkliknila zopet Mara in 1591 XI | Mara in tako zardela, da je takoj opazila Alena. Ali 1592 XI | opazila Alena. Ali čutila je tudi sama, da ji je v lice 1593 XI | čutila je tudi sama, da ji je v lice zavalovila kri. ~" 1594 XI | Čeden študent! V nekaj dneh je dovršil semester." ~Tako 1595 XI | dovršil semester." ~Tako je Bresta hladno obsodila Minka, 1596 XI | hladno obsodila Minka, kateri je bilo tako očitno navdušenje 1597 XI | vendarle z njim. Za silo je dober." ~Tako je skušala 1598 XI | Za silo je dober." ~Tako je skušala prikriti rdečico 1599 XI | rdečico Mara. ~"Sebičnica!" je zamrmrala Minka. ~"Ne sodimo," 1600 XI | Minka. ~"Ne sodimo," ga je opravičevala Alena. "Bržkone 1601 XI | Bržkone ima vzrok, da se je vrnil tako hitro z Dunaja." ~ 1602 XI | gredo naproti. ~Aleni se je ob prvem Marinem vzkliku, 1603 XI | Brest, porodila misel, ki se je dvigala, čezdalje krepkeje, 1604 XI | čezdalje krepkeje, čim bolj se je krajšala razdalja med njo 1605 XI | njo in Brestom: ~"Brest je filozof, Brest je mož -- 1606 XI | Brest je filozof, Brest je mož -- njemu vse razodenem, 1607 XI | godi pri Smrekarjevih. On je domačin, pozna Smrekarja, 1608 XI | samo on! Kakor nalašč, da je prišel." ~In želja, ki je 1609 XI | je prišel." ~In želja, ki je bila porojena iz strahu 1610 XI | prerojena v radovednosti, je zorela v koprnenje, ki v 1611 XI | Še nekaj korakov oddaljen je Brest obstal, snel z izbrano 1612 XI | dovršili semester!" ~Mara je nalašč ponovila, kar mu 1613 XI | nalašč ponovila, kar mu je očitala prej Minka. ~"Gospodična 1614 XI | nepoboljšljiva nagajivka!" ~Brest ji je segel v roko. ~"In gospodična 1615 XI | dovolite, pri nas?" ~Tudi Aleni je podal roko in ji vprašujoče 1616 XI | oči, kakor bi iskal, ali je slika, kakor jo je nesel 1617 XI | ali je slika, kakor jo je nesel s seboj v duši od 1618 XI | Sodba gospodične Mare vam je v čast!" ~"Hinavček kavalirski!" 1619 XI | Hinavček kavalirski!" mu je požugala Mara. "Povejte, 1620 XI | Mara. "Povejte, kaj vas je prignalo tako naglo nazaj. 1621 XI | prignalo tako naglo nazaj. Vam je bilo dolgčas na Dunaju?" ~ 1622 XI | dolgčas na Dunaju?" ~Mara je ob tem prijela tesno Aleno 1623 XI | tesno Aleno okrog pasu, da je z dejanjem dokončala, kar 1624 XI | ni hotela z besedo. Brest je opazil, da ga draži Mara 1625 XI | draži Mara z Aleno, pa se je potajil. ~"Naloga, gospodične, 1626 XI | počitnicah delal - in da mi je treba od lakote do kruha. 1627 XI | Teče peto leto. Tovariš mi je priskrbel virov -- in zato 1628 XI | ogledam okolico, dokler je še kaj vremena," mu je pojasnjevala 1629 XI | dokler je še kaj vremena," mu je pojasnjevala Alena. ~"Do 1630 XI | Strniška dobila pisma?" je vprašala Alena tako naglo 1631 XI | Ne razumem, gospica? To je najbrž domača politika!" ~" 1632 XI | o tej stvari." ~Minka se je ozrla v Aleno, ki ni vzdržala 1633 XI | ni vzdržala pogleda, in je silila: ~"Pojdimo, dokler 1634 XI | silila: ~"Pojdimo, dokler je sonce!" ~"Na svidenje!" 1635 XI | sonce!" ~"Na svidenje!" je zaklical Brest in odšel 1636 XI | nerazumljivo slutnjo, da se je mednje dvignilo nekaj kakor 1637 XII | XII. ~Brest je povedal po pravici, da sta 1638 XII | barantala pri Strniški. ~Ko je Smrekar z mešetarjevo pomočjo 1639 XII | lesnega trgovca iz Trsta, je kljub prvemu, nenadnemu 1640 XII | dolgo omahoval, preden se je odločil. Alenina obsodba, 1641 XII | Alenina obsodba, ko mu je, tresoč se od studa in ogorčenja, 1642 XII | rekla v lice "slepar", ga je morila in mučila, da je 1643 XII | je morila in mučila, da je dosti ur preležal na postelji 1644 XII | upal odposlati. Skoraj se je že odločil, da počaka na 1645 XII | dni nikogar iz Trsta in ko je prišel Jok ter mu povedal, 1646 XII | češ, sami sleparji so, se je odločil v trenutku, poslal 1647 XII | pripravil na kupčijo. ~Dasi je imel dokaj gotovine doma, 1648 XII | dokaj gotovine doma, si je izposodil še nekaj tisočakov, 1649 XII | kupno pogodbo, v kateri je navedel natančno vse parcele 1650 XII | samo ceno za gozde. ~Nato je poslal Joka, da naj mu gre 1651 XII | pripravljat in mečit Strniško, sam je pa napregel in se peljal 1652 XII | mimo Marevževca. ~Jok si je pri Plankarju pomiril vest 1653 XII | najboljšo slivovko, preden se je napotil k Strniški. ~"Dober 1654 XII | gospodinja!" ~Strniška je sipala kokošim zrnje, ko 1655 XII | sipala kokošim zrnje, ko jo je Jok pozdravil. Ker ga je 1656 XII | je Jok pozdravil. Ker ga je poznala po glasu, ni niti 1657 XII | glave dvignila; odgovorila je nejevoljno "Bog ga daj" 1658 XII | čopa, koconoga..." ~Jok je sedel na tnalo, se odkril 1659 XII | pot s čela. Za hrbtom ji je pomežikaval in zbiral misli. 1660 XII | pomežikaval in zbiral misli. Ko je Strniška vrgla zadnjo pest, 1661 XII | Strniška vrgla zadnjo pest, se je obrnila proti vratom, ne 1662 XII | Taljana po les?" ~Strniška se je ustavila pred pragom. ~" 1663 XII | Tebi nič mar Taljan!" ~Nato je šla v hišo. ~Jok se je odhrkal 1664 XII | Nato je šla v hišo. ~Jok se je odhrkal in momljal jezne 1665 XII | momljal jezne kletvine. Še je posedel na tnalu, pobral 1666 XII | metal drobce proti psu, ki je napenjal verigo in lajal 1667 XII | živega! Zakaj kakor sršen je danes!" ~Mešetar je nekajkrat 1668 XII | sršen je danes!" ~Mešetar je nekajkrat zagrabil po iverih, 1669 XII | njih ugodne misli, potem se je opogumil in šel v hišo. ~" 1670 XII | ne bo vam žal." ~Strniška je luščila natiški fižol in 1671 XII | Joka to ni nič zbegalo in je takoj prisedel k mizi ter 1672 XII | povedano, sam sveti Duh vam je vlil tako pamet, da niste 1673 XII | Smrekarju za ceno, kakor vam je oni dan ponujal. Jaz sem 1674 XII | mešetil -- saj veste -- kruh je kruh, ni potica, za lačnega 1675 XII | kruh, ni potica, za lačnega je tudi tak dober, in vendar 1676 XII | me nisi sunil." ~Strniška je jezno vrgla izluščeni strok 1677 XII | ko sva sama." -- Jok se je ogledal po hiši in okrenil 1678 XII | okrenil glavo proti oknu, da je videl še na cesto. -- "Ko 1679 XII | več mora dati. Mora! Tako je po pravici za oba. On bo 1680 XII | prodali!" ~"Pet tisoč," je ponovila Strniška mečje 1681 XII | poznam ga!" ~"Se bo krčil, to je istina. Nič ne marajte! 1682 XII | čast, čast - in kredit. Je tudi nekaj vreden! Torej 1683 XII | bi ga pripeljal, če vam je prav." ~"Kakor hočeš. Ne 1684 XII | potemtakem se dogovorimo." ~Jok je vstal in stopil bliže do 1685 XII | Stotaček se mi spodobi, je zaslužen, prav res, kajne, 1686 XII | pozdravljeni!" Med durmi je še enkrat obstal in se obrnil 1687 XII | Marevževca. Kakor hitro je bil na samem, je zlezel 1688 XII | Kakor hitro je bil na samem, je zlezel v grm, legel na listje, 1689 XII | v žepu in pil. ~"Laže mi je! Smrekar ne odneha, vem, 1690 XII | olajšal vest." ~Iz žepa je potegnil listnico in pogledal 1691 XII | pogledal pismo, na katerem je bil naslov napisan od Alene. 1692 XII | napisan od Alene. Pismo je bilo hudo posvaljkano in 1693 XII | posvaljkano in zamazano. Ogledoval je znamko, ki je imela samo 1694 XII | Ogledoval je znamko, ki je imela samo pol kolesa poštnega 1695 XII | poštnega pečata. ~"Kako je slepar vse previdno ukrenil. 1696 XII | Poznam njegove kljuke. - Kdo je neki pisal? -- Pa ne tista 1697 XII | Pa ne tista punca, ki jo je dobil v hišo? -- Hudir je 1698 XII | je dobil v hišo? -- Hudir je tudi to potegnil vmes!" ~ 1699 XII | potegnil vmes!" ~Na cesti je zaropotal koleselj. ~Jok 1700 XII | zaropotal koleselj. ~Jok je naglo spravil pismo in zlezel 1701 XII | zlezel izza grma. Poznal je voz po glasu. ~Ko je Smrekar 1702 XII | Poznal je voz po glasu. ~Ko je Smrekar zagledal Joka, je 1703 XII | je Smrekar zagledal Joka, je takoj ustavil. ~"Kako je?" ~" 1704 XII | je takoj ustavil. ~"Kako je?" ~"Je že naša! Mehka kakor 1705 XII | takoj ustavil. ~"Kako je?" ~"Je že naša! Mehka kakor medna 1706 XII | opraviva še danes." ~Smrekar je vesel udaril po konju, ki 1707 XII | vesel udaril po konju, ki je zbežal, da je zanašalo zadnji 1708 XII | konju, ki je zbežal, da je zanašalo zadnji konec voza. ~" 1709 XII | bank po tisoč!" ~Štefan je nehote potegnil za vajeti, 1710 XII | nehote potegnil za vajeti, da je konj obstal v diru. ~"Pet! 1711 XII | danes ga ji dam." ~Smrekar je utihnil in se ugriznil v 1712 XII | ugriznil v jezik. Namesto Joka je tepel konja. ~"Morda jo 1713 XII | pritisneva kaj malega," je Jok povzel besedo. "Ali 1714 XII | Štefan še ni nič odgovoril, je molčal tudi Jok, dokler 1715 XII | pred Strniško. ~Mešetar je zlezel s koleslja, Smrekar 1716 XII | zlezel s koleslja, Smrekar je sedel na njem in malomarno 1717 XII | ene poti!" ~"Bomo videli," je rekla Strniška in začela 1718 XII | stroke v košaro. ~Štefan je privezal konja za okrižje 1719 XII | dobre volje, pogodiva se," je začel Smrekar prijazno. ~" 1720 XII | imenu!" ~"Pet tisoč," se je zasmejal po sili Smrekar. " 1721 XII | voz in poženi!" ~Strniška je udarila ob mizo, da se ji 1722 XII | udarila ob mizo, da se ji je izmaknil iz levice vogal 1723 XII | vogal predpasnika ter se je stročje usulo po tleh. ~" 1724 XII | bom! Da veš!" ~Strniška je pobirala stročje v predpasnik 1725 XII | pod sedežem na koleslju je vino in cvrtje. Prinesi!" ~ 1726 XII | cvrtje. Prinesi!" ~Ko se je Strniška vrnila, so že stale 1727 XII | na mizi in rumeno cvrtje je gledalo iz belega papirja. ~" 1728 XII | dobro zdravje!" ~Smrekar je natočil v čaše sladke in 1729 XII | napojil, kajne?" ~A vendar je Strniška prijela kozarec 1730 XII | krepko potegnila. ~"Mati, to je vino za staro kri! Le brez 1731 XII | ga srknite!" ~Strniška si je otrla ustnice s predpasnikom 1732 XII | in sedla k mizi. Začela je prigrizavati cvrtje, ki 1733 XII | prigrizavati cvrtje, ki ji je teknilo, ker si sama iz 1734 XII | privoščila kaj boljšega. Smrekar je pridno pil in pridno točil 1735 XII | ženici posvetile oči in ji je stopila kri v glavo. ~"Torej, 1736 XII | sedaj naredimo." ~Na mizo je vrgel debelo listnico, jo 1737 XII | denar bogve kje!" ~Začela se je barantija; Jok je privabil 1738 XII | Začela se je barantija; Jok je privabil v hišo še nekaj 1739 XII | in ju sklenil. ~Strniška je bila od vina v dobri volji; 1740 XII | sosedje so ji prigovarjali, da je željno obračala oči na denar -- 1741 XII | obračala oči na denar -- končno je le udarila in odjenjala 1742 XII | tisočak. Ko so se poslovili, je potegnil na dvorišču Smrekar 1743 XII | Tistemu Taljanu sporočite, da je les prodan. Ni treba, da 1744 XII | mojem imenu!" ~Strniška je pretipavala bankovce in 1745 XII | Ko sta sedela na vozu, je Smrekar sunil s komolcem 1746 XII | Sem!" "Za pričo si, da je ona brzojavila!" ~"Dva dni 1747 XII | hahaha!" ~Zakrohotal se je kakor razbojnik. ~"Tiho, 1748 XII | in tista vaša deklina, ki je pisala!" ~In spet se je 1749 XII | je pisala!" ~In spet se je gromski zasmejal. ~Nato 1750 XII | umolknila. ~Po polju se je razlegalo drdranje koleslja 1751 XIII | XIII. ~"Oho, moška je ta! Ali ste šli na uro gledat?" ~ 1752 XIII | šli na uro gledat?" ~Tako je pozdravil Bresta Smrekar, 1753 XIII | pozdravil Bresta Smrekar, ki se je po večerji vrnil iz Strniškinih 1754 XIII | ni kar nič zbodel. Vstal je, se poklonil Smrekarju in 1755 XIII | v roko. ~"Pozdravljeni!" je rekel Štefan in mu stisnil 1756 XIII | Nocoj ga usekava!" ~Nato je obesil od dežja izprani 1757 XIII | slekel zelenkasti suknjič, ki je bil ves lisast od smolnih 1758 XIII | smolnih madežev. ~Žena mu je pomagala, Viktor je stopil 1759 XIII | Žena mu je pomagala, Viktor je stopil predenj in ga vprašal: ~" 1760 XIII | kaj prinesel?" ~"Ná," se je zasmejal Smrekar in pobožal 1761 XIII | klejaste dlani očetove. Zato je z obema rokama prijel očeta 1762 XIII | da bi se rešil. Oče ga je pa dvignil kvišku prav pod 1763 XIII | roke. Zapomni si!" ~Viktor je iztegnil roke po očetovih 1764 XIII | prijel in ga poljubil. ~"Tako je prav," je rekel oče in postavil 1765 XIII | poljubil. ~"Tako je prav," je rekel oče in postavil fanta 1766 XIII | postavil fanta na tla. ~Glas mu je bil mehak in se je skoraj 1767 XIII | Glas mu je bil mehak in se je skoraj tresel. ~"Gospodična," 1768 XIII | skoraj tresel. ~"Gospodična," je spregovoril po kratkem molku 1769 XIII | kratkem molku Brest, ki je sedel sam z Aleno pri mizi. 1770 XIII | Aleno pri mizi. Smrekarica je šla po večerjo, Viktor se 1771 XIII | šla po večerjo, Viktor se je prijel očetove roke in skakal 1772 XIII | tukaj." ~"Tako? Zakaj?" je vprašal Brest zategnjeno. ~" 1773 XIII | Ah, ta Smrekar!" ~Alena je obrnila glavo proti steni, 1774 XIII | jo podprla z dlanjo, da je zakrila lice pred Brestom, 1775 XIII | zakrila lice pred Brestom, ki je videl samo njene lepe lase, 1776 XIII | njene lepe lase, na katere je plula luč izpod stropa. ~" 1777 XIII | Gospodična Alena, kaj vam je! Iz vaše besede zveni bolest!" ~" 1778 XIII | zveni, ni zlagana!" ~Alena je še vedno upirala pogled 1779 XIII | morda bi vam -." ~Brest je iskal primernega izraza. ~ 1780 XIII | primernega izraza. ~Alena se je naglo okrenila in mu pogledala 1781 XIII | želja, tiha skrb -- vse je bilo v pogledu. ~Brest je 1782 XIII | je bilo v pogledu. ~Brest je položil svojo roko na njeno, 1783 XIII | svojo roko na njeno, ki je mirno počivala na mizi. 1784 XIII | počivala na mizi. Alena je ni umaknila. ~"Gospodična, 1785 XIII | kar vas tare." ~Alena ga je motrila s pogledom in molčala. 1786 XIII | mož?" ~Kakor bi odsekal, je Alena pretrgala molk in 1787 XIII | vprašanje. ~"Gospodična!" je vzkliknil Brest in se zravnal 1788 XIII | Dobro. O priliki!" ~Brest je hotel spregovoriti. Toda 1789 XIII | spregovoriti. Toda ni utegnil in je stisnil samo njeno roko, 1790 XIII | stisnil samo njeno roko, ker je vstopil Viktor. V vsaki 1791 XIII | vstopil Viktor. V vsaki roki je nesel krono, kateri mu je 1792 XIII | je nesel krono, kateri mu je dal oče, ker mu iz gozda 1793 XIII | prinesti. ~Za Viktorjem je prišel Smrekar in sedel 1794 XIII | sedel za mizo, kamor mu je žena takoj postavila večerjo. ~" 1795 XIII | postavila večerjo. ~"Aha," se je razveselil, ko je zasadil 1796 XIII | Aha," se je razveselil, ko je zasadil vilice v kos koštruna. " 1797 XIII | kos koštruna. "Življenje je delo in delo je zdravje!" ~" 1798 XIII | Življenje je delo in delo je zdravje!" ~"Čestitam, gospod 1799 XIII | življenje in delo in zdravje je zaklad - in ta zaklad vam 1800 XIII | Bogate? No, ne rečem, da je brez obresti vse to. Toda 1801 XIII | oporekali, gospod Smrekar, da je dandanes učenost najslabše 1802 XIII | najslabše plačana." ~Smrekar se je glasno zasmejal, položil 1803 XIII | Ugovarjam!" Ivan se je razgreval, Smrekar je jedel 1804 XIII | se je razgreval, Smrekar je jedel s slastjo in zdaj 1805 XIII | izpod čela na dijaka, ki je razlagal. ~"Ugovarjam, odločno 1806 XIII | podjetniki, veleobrtniki. In kaj je z učenostjo takih mož? Ljudsko 1807 XIII | Ali ni zidarski polir, ki je pred kra tkim še mešal malto, 1808 XIII | gospod Smrekar?" ~Štefan si je otrl brke in jih nasukal. 1809 XIII | brke in jih nasukal. Alena je z žarečimi očmi gledala 1810 XIII | Počitnice so potuha!" ~Brest se je ironično nasmehnil in segel 1811 XIII | segel po kozarcu. ~Alena je vneto odgovorila: ~"Gospod 1812 XIII | Minka. Zadnji košček večerje je pustil na krožniku, na katerega 1813 XIII | na krožniku, na katerega je vrgel rožljaje nož in vilice, 1814 XIII | položil na mizo tako, da je zaeno udaril s pestjo predse. ~" 1815 XIII | slišali!" ~"Štefan, nikar!" je mirila rahlo žena, ki je 1816 XIII | je mirila rahlo žena, ki je jemala krožnik izpred njega. ~" 1817 XIII | izpred njega. ~"Me res jezi," je ponovil Smrekar in se še 1818 XIII | otrl okrog ustnic. ~Alena je dvignila glavo, nagubala 1819 XIII | Smrekarjem. Toda pod mizo je začutila rahel opomin Brestove 1820 XIII | opomin Brestove noge, ki jo je prosil, naj se zataji, in 1821 XIII | naj se zataji, in zaeno je dvignil čašo in trčil čez 1822 XIII | mizo s Smrekarjem. ~"Tako je prav! Vsak naj brani svoj 1823 XIII | svoj stan in poklic! To je stanovska zavest! Na zdravje, 1824 XIII | Aleni ni bilo všeč, da jo je Brest prekinil in da ji 1825 XIII | pomoč. Jezna in razburjena je trčila, da je pljusknilo 1826 XIII | razburjena je trčila, da je pljusknilo vino čez rob 1827 XIII | čez rob kozarca. Smrekar je ob tem že dvignil čašo in 1828 XIII | izpil v dušku, kljub temu je opazil Alenino razburjenost. ~" 1829 XIII | Ivan, naša gospodična," tu je zakašljal, ker ga je beseda " 1830 XIII | tu je zakašljal, ker ga je beseda "naša" zbodla. Zato 1831 XIII | beseda "naša" zbodla. Zato je povzel še enkrat. "Gospodična 1832 XIII | enkrat. "Gospodična Ale na je vihrava, da je kaj. Kakor 1833 XIII | Gospodična Ale na je vihrava, da je kaj. Kakor majhen lonček, 1834 XIII | Da boste vedeli, zakaj se je sedaj ujezila. -" ~"Za stanovsko 1835 XIII | Za stanovsko zavest," ga je prekinila Alena osorno. 1836 XIII | prekinila Alena osorno. Brest jo je miril, mahljaje z desnico. ~" 1837 XIII | gospod Smrekar!" ~"Stvar je tale. Od Strniške sem kupil 1838 XIII | nisva mogla zediniti. Ženska je skopa, kar se da. In slišite, 1839 XIII | slišite, v to kupčijo se je vtaknila Minka in mešetarila 1840 XIII | vtikala vmes. Strniška jo je prosila. Jaz bi ji bila 1841 XIII | takole razsodil: Strniška je imela prav, Minka prav, 1842 XIII | izplačevali -- kajne, saj je sedaj stvar v redu!" ~Ker 1843 XIII | sedaj stvar v redu!" ~Ker se je Viktor ob tem razgovoru 1844 XIII | razgovoru zelo slabo zabaval, je pričel dremati. Zato ga 1845 XIII | pričel dremati. Zato ga je Alena predramila in ga spremila 1846 XIII | ga spremila spat. ~Ko se je vrnila, so stale na mizi 1847 XIII | se ni več jezil, Brest ga je ob Alenini odsotnosti pomiril 1848 XIII | s praznimi dovtipi. ~Ko je prisedla še Smrekarica, 1849 XIII | prisedla še Smrekarica, se je pričela ob vinu zabava, 1850 XIII | vinu zabava, katere vajeti je krepko vodil Ivan, dokler 1851 XIII | Posveti po stopnicah," je velel Smrekar ženi in se 1852 XIII | ženi in se oprostil, da je truden, ter šel takoj spat. ~ 1853 XIII | ter šel takoj spat. ~Alena je spremila Bresta s Smrekarico 1854 XIII | vrat. Ko so jih odprli, se je vlila mesečina v vežo, tista 1855 XIII | mesečina. ~"Kako krasen večer!" je vzkliknila Alena in stopila 1856 XIII | rad spremi!" ~"Prosim!" se je poklonil Ivan Aleni. ~Alena 1857 XIII | poklonil Ivan Aleni. ~Alena se je ozrla na gospodinjo, ki 1858 XIII | ozrla na gospodinjo, ki je stala na pragu. ~"Gospa, 1859 XIII | Veža bo odklenjena." ~Ko se je Smrekarica obrnila na pragu, 1860 XIII | Smrekarica obrnila na pragu, je Aleni vztrepetalo srce in 1861 XIII | vztrepetalo srce in v hipu je občutila, da jo je vleklo 1862 XIII | hipu je občutila, da jo je vleklo za njo. Toda luč 1863 XIII | vleklo za njo. Toda luč je že izginila in ona je stala 1864 XIII | luč je že izginila in ona je stala sama z Brestom, vsa 1865 XIII | z mesečino. ~"Pojdiva!" je spregovorila in stekla pred 1866 XIII | pred Brestom z dvorišča, da je šumelo žolto listje, ki 1867 XIII | šumelo žolto listje, ki ga je nastlala lipa po pesku. ~" 1868 XIII | lipa po pesku. ~"Štefan," je ogovorila Smrekarica moža, 1869 XIII | ogovorila Smrekarica moža, ki je že ležal, ko je stopila 1870 XIII | moža, ki je že ležal, ko je stopila v spalnico. ~"Alena 1871 XIII | stopila v spalnico. ~"Alena je šla z Brestom na sprehod. 1872 XIII | še ni bil nihče sit. Če je ta fant kljub učenosti tako 1873 XIII | in prazno žensko, potem je najbolje, da vse šole zapro. 1874 XIII | Jaz že spim." ~Zaobrnil je glavo, si pritegnil odejo 1875 XIII | vratu in zamižal. ~Alena je hodila tako naglo, da jo 1876 XIII | hodila tako naglo, da jo je Brest komaj dohajal. Glasno 1877 XIII | komaj dohajal. Glasno se je smejala in nalašč bredla 1878 XIII | nalašč bredla tam, kjer je bilo največ listja na poti, 1879 XIII | največ listja na poti, da je glasno šumelo. Celo zapela 1880 XIII | glasno šumelo. Celo zapela je. Prišla sta skoraj do šole, 1881 XIII | kaj pogovarjala. Tamkaj je Alena obstala. ~"Kajne, 1882 XIII | Današnja družba res zahteva, da je človek zapet do vra tu, 1883 XIII | Minke, namreč." ~"Družba je trinog." ~Alena je pomolčala 1884 XIII | Družba je trinog." ~Alena je pomolčala in zrla v Bresta. 1885 XIII | nekaj pota molče. Brest je čutil, da valovi v njem 1886 XIII | njem srce, hladni razum se je umikal čustvom. ~"Gospodična, 1887 XIII | Smrekarjevih." ~Alena se je nenadoma spet ustavila in 1888 XIII | ustavila in ga motrila. ~Nato je spregovorila rezko, s trdim 1889 XIII | trdim poudarkom: ~"Smrekar je slepar!" ~Brest se je prestrašil, 1890 XIII | Smrekar je slepar!" ~Brest se je prestrašil, da je Alena 1891 XIII | Brest se je prestrašil, da je Alena zapazila spremembo 1892 XIII | njegovem licu. ~"Gospodična," je rekel slovesno, z nizkim 1893 XIII | nizkim glasom, iz katerega je donel ugovor. ~"Gospodična, 1894 XIII | krivični!" ~"Dokažem!" Nato se je obrnila in začela gredoč 1895 XIII | pripovedovati Brestu, kar se je zgodilo zadnje dni. Ko je 1896 XIII | je zgodilo zadnje dni. Ko je dokončala, se je ustavila 1897 XIII | dni. Ko je dokončala, se je ustavila na poti, stopila 1898 XIII | ji sršeli plameni, glavo je dvignila in roke so se ji 1899 XIII | zakrila drhtenje. ~Brest jo je že potoma opazoval in jo 1900 XIII | opazoval in jo občudoval, ko je pripovedovala, ne da bi 1901 XIII | enkrat ozrla vanj. Čutil je, kako so ji be sede vrele 1902 XIII | lepa deklica. ~Nenadoma se je dvignila pred njim kakor 1903 XIII | kakor močna žena, ob katero je prvič udarilo življenje 1904 XIII | krivični Smrekarju!" ~Glas se je tresel tudi njemu. ~"In 1905 XIII | naj storim?" ~"Vaša vest je čista, vaša roka ni omadeževana -- 1906 XIII | ne menite za to." ~Alena je vzdihnila, kakor bi se ji 1907 XIII | Gospod Brest, laže mi je. Morda sem se resnično preveč 1908 XIII | zaupati?" ~To vprašanje je bilo tako mehko, tako zaupanja 1909 XIII | zmagati. Z obema rokama je segel po njenih rokah, jih 1910 XIII | Hvala vam!" ~Nato mu jih je naglo umaknila in zbežala 1911 XIII | zbežala na dvorišče. Brest je slišal, ko so se zaprla 1912 XIII | se zaprla vežna vrata in je zacvilila ključavnica. In 1913 XIV | XIV. ~Kakor je učiteljica Mara obljubila, 1914 XIV | učiteljica Mara obljubila, tako je ukrenila; za nedeljo je 1915 XIV | je ukrenila; za nedeljo je povabila Minko in Aleno 1916 XIV | in so si že podale roke, je Mara naglo pripomnila, kakor 1917 XIV | čajni večer tudi Bresta. Saj je revež. Doma tiči in študira; 1918 XIV | mu more postreči mati, ko je vsa nevedna in nebogljena." ~" 1919 XIV | torej si gospodar!" ~Tako je sodila Minka, kateri bi 1920 XIV | večer brez Bresta. ~"Saj je res revček, le povabi ga!" 1921 XIV | res revček, le povabi ga!" je hitro dostavila Alena. ~" 1922 XIV | Velja! Na svidenje!" ~Alena je odšla proti Smrekarju, Minka 1923 XIV | proti Smrekarju, Minka se je napotila v vas, Mara je 1924 XIV | je napotila v vas, Mara je pa obstala pred šolo in 1925 XIV | šolo in zrla za Aleno, ki je pela arijo iz Trubadurja. ~" 1926 XIV | trubaduriš!" ~Mrzel veter je zavel okrog vogala, da se 1927 XIV | zavel okrog vogala, da se je zavila tesno v šal, se naglo 1928 XIV | odšla v sobo. ~Dolgo se je zibala na gugalniku, pokadila 1929 XIV | dokaj cigaret in še vedno ji je zvenela na uho Alenina nagla 1930 XIV | snujeta in kujeta ta dva," je po dolgem razmišljanju razsodila 1931 XIV | videla Bresta. Često jo je mučil dvom, je li prav naredila, 1932 XIV | Često jo je mučil dvom, je li prav naredila, da mu 1933 XIV | li prav naredila, da mu je zaupala. Včasih je čutila, 1934 XIV | da mu je zaupala. Včasih je čutila, da bi jo bilo sram, 1935 XIV | zakriti rdečice. Včasih se ji je zahotelo po njem in vsa 1936 XIV | zahotelo po njem in vsa vesela je bila, če je kdo pri mizi 1937 XIV | in vsa vesela je bila, če je kdo pri mizi omenil dijaka. 1938 XIV | mizi omenil dijaka. Zato se je zelo veselila večera pri 1939 XIV | mogla mirno presoditi, ali je njen dvom upravičen ali 1940 XIV | njen dvom upravičen ali je utemeljeno njeno veselje. ~ 1941 XIV | njeno veselje. ~Pust dan je bila tista novembrska nedelja. 1942 XIV | kopreno, ki se ni ganila in je tiho visela do vrhov nizkih 1943 XIV | do vrhov nizkih gričev, je bilo zavešeno nebo, vse 1944 XIV | sta hkrati vstopili. ~"Saj je tema v tej sibirski puščavi. 1945 XIV | Sedita!" ~"In zakurila je! Poglej, Minka!" ~Alena 1946 XIV | Poglej, Minka!" ~Alena je stopila k peči in si grela 1947 XIV | bi zmrzovale, kaj še! Saj je že itak naše življenje tako 1948 XIV | tako mrzlo -- brr -." ~Nato je vzela iz omare steklenico 1949 XIV | nalila v kozarce. ~"Oho," se je začudila Minka. "To ni samo 1950 XIV | Veselo so zadonele čaše. Mara je nagnila in izpraznila. ~" 1951 XIV | pride!" ~"Mara!" Alena jo je osorno pogledala, Mara se 1952 XIV | osorno pogledala, Mara se je pa navihanski zasmejala 1953 XIV | nepoboljšljivega!" ~Mara je puhnila oblak dima proti 1954 XIV | dostojna partija?" ~Alena je bila nekoliko v zadregi, 1955 XIV | nekoliko v zadregi, ali je vendar naglo odgovorila. ~" 1956 XIV | naglo odgovorila. ~"Ako ti je tako všeč, vzemi ga, če 1957 XIV | profesorjeva!" ~Ob tem se ji je globoko priklonila. ~"Profesorja 1958 XIV | Kaj Brest ni?" ~"Mm," se je namrdnila Mara. "Zame je 1959 XIV | je namrdnila Mara. "Zame je vse pregladek, vse preveč -- 1960 XIV | vso mi boš pohujšala," je spregovorila Minka, ko je 1961 XIV | je spregovorila Minka, ko je Alena segla po cigareti. " 1962 XIV | misli!" ~"Vendar enkrat!" se je zasmejala Mara. ~"Sem rekla: 1963 XIV | rekla: precej. Za moj okus je Brest kot inteligenten mladenič 1964 XIV | torej revolucionar!" ~Tedaj je potrkalo na vrata. ~"Brest," 1965 XIV | potrkalo na vrata. ~"Brest," je spregovorila Mara šepetaje, 1966 XIV | do vrat naproti. ~Brest je vstopil, eleganten, ljubezniv, 1967 XIV | Tukajle, prosim!" ~Mara mu je ponudila stol ob Aleni. ~" 1968 XIV | gospodična!" ~Brest se je dvorljivo priklonil Aleni. ~" 1969 XIV | sem vas zmotil." ~Alena je bila nekoliko zmedena zaradi 1970 XIV | zmedena zaradi vprašanja in je odgovorila malomarno. ~" 1971 XIV | gospod profesor!" ~"Pač," se je oglasila hitro Mara, ki 1972 XIV | oglasila hitro Mara, ki je točila Brestu. ~"Pomislite, 1973 XIV | beseda našega razgovora je bila: revolucionar!" ~"Tako! 1974 XIV | zanimivo! Prepričan sem, da jo je izgovorila gospodična Minka!" ~" 1975 XIV | besedo! Mislim namreč, da je v naši moški inteligenci 1976 XIV | pravzaprav fraza?" ~Ironija mu je igrala okrog ustnic, ko 1977 XIV | igrala okrog ustnic, ko je še enkrat ponovil: delo 1978 XIV | ponovil: delo za narod. ~Minki je planil ogenj v lice. ~"Da, 1979 XIV | lice. ~"Da, taki ste! In to je poguba za nas: lenoba in 1980 XIV | razburjal. Z umetnim smehljajem je nadaljeval. ~"Gospodična 1981 XIV | Ni lenoba, ni egoizem. To je boj za obstanek vsakega 1982 XIV | ni trdil že Ciceron, da je človek rojen domovini, ne 1983 XIV | Ni res! Splošni blagor je več kakor blagor poedinca. 1984 XIV | kakor blagor poedinca. Zato je vsak, posebno inteligent, 1985 XIV | splošnost, za narod. To je moje prepričanje!" ~"Jako 1986 XIV | kateri se vzpne kvišku, potem je hitro mir in konec delovanja." ~" 1987 XIV | Tako sodim jaz!" ~Brest je pogledal v strop, vtaknil 1988 XIV | ponosna nanj!" ~Minka se je razgrevala čezdalje bolj. ~" 1989 XIV | kaj da, naj mu da. Delavec je vreden plačila. Sicer pa 1990 XIV | dekletu izvrstna partija -- to je pogača zanjo, vse drugo 1991 XIV | in konec debate!" ~Alena je naglo prijela za čašo in 1992 XIV | naglo prijela za čašo in je bila vesela, da je Mara 1993 XIV | čašo in je bila vesela, da je Mara pretrgala razgovor, 1994 XIV | Mara pretrgala razgovor, ki je postajal rezek. ~"To je 1995 XIV | je postajal rezek. ~"To je čisto akademično, gospodična 1996 XIV | Pozdravljam vas in vas občudujem!" je dvignil Brest kozarec proti 1997 XIV | govoriti o vsakdanjostih. Mara je pripravila samovar, Minka 1998 XIV | pripravila samovar, Minka ji je pomagala, Brest je razlagal 1999 XIV | Minka ji je pomagala, Brest je razlagal nalogo iz klasične 2000 XIV | filologije in rabil, kar se je dalo, grških in latinskih