| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] javnost 3 jaz 113 jazbino 1 je 3727 jé 1 jecajoc 1 jecavcev 1 | Frequency [« »] ----- ----- ----- 3727 je 1874 in 1483 se 847 da | Fran Saleški Finžgar Sama IntraText - Concordances je |
Chapter
2001 XIV | in latinskih izrazov. ~Ko je žuborel samovar, se je družba 2002 XIV | Ko je žuborel samovar, se je družba čezdalje bolje zabavala. 2003 XIV | bolje zabavala. Edino Minka je bila malobesedna in je kar 2004 XIV | Minka je bila malobesedna in je kar največ stregla in pomagala 2005 XIV | započela pogovor med seboj, kar je Mara vselej opazila preko 2006 XIV | opazila preko rame, dasi je imela opravka s postrežbo. 2007 XIV | so pričeli peti; Brest se je razmajal in bil naraven 2008 XIV | dokaj pozno poslavljali, je Minka predlagala, naj bi 2009 XIV | spremili Aleno. ~"No, dajta!" je prosila Alena. ~"Gospod 2010 XIV | prosila Alena. ~"Gospod Brest je vendar kavalir in te ne 2011 XIV | ceste in v temi." ~Mara je rahlo sunila Minko s komolcem. ~ 2012 XIV | Minki to ni bilo všeč in je predlagala: ~"Naj gre še 2013 XIV | Vsi pojdimo!" ~"Prehladno je! Gotovo se prehladim in 2014 XIV | Oprosti, Alena." ~Mara je še enkrat z rahlim sunkom 2015 XIV | ujedel! Lahko noč!" ~Alena je odšla izpred šole, Mara 2016 XIV | Kaj siliš za pričo?" je rekla Mara. ~"Kako si čudna, 2017 XIV | nisi opazovala? Tako jo je gledal Brest kakor ščinkavec 2018 XIV | Mara!" ~"Lahko noč!" ~Mara je trdo zaprla vrata svoje 2019 XIV | vrata svoje sobe. ~Brest je za trenutek postal pred 2020 XIV | krene proti domu. ~Tedaj je zavriskal nekdo za vasjo. ~ 2021 XIV | nekdo za vasjo. ~Brest se je odločil in se podvizal za 2022 XIV | srečal kak pijanec! Nedelja je!" ~Šele na pol pota jo je 2023 XIV | je!" ~Šele na pol pota jo je dohitel. ~"Kako sem se vas 2024 XIV | Bog ve!" ~"Resnično! Minka je otrovana po puhlem demagoštvu. 2025 XIV | zlato srce, le žal, da je zapeljano." ~"In vendar 2026 XIV | Ali to ni poklic žene, to je javnost -- in javnost sodi 2027 XIV | socialna krivica!" ~"To je res, gospod Brest! Zakaj 2028 XIV | živiti toliko s kruhom, ki je tako grenak." ~"Žalostno," 2029 XIV | tako grenak." ~"Žalostno," je dostavil Brest. ~Molče sta 2030 XIV | krivično za vas." ~Alena ga je pogledala. ~Roki sta se 2031 XIV | se strnili v slovo, Alena je občutila, kako krepko jo 2032 XIV | občutila, kako krepko jo je stisnil Brest, in vsa se 2033 XIV | stisnil Brest, in vsa se je vznemirila. ~ 2034 XV | XV. ~Alena je prejela od doma že tretje 2035 XV | pisala staršem. Rdečica jo je oblila, ko je iz kratkih 2036 XV | Rdečica jo je oblila, ko je iz kratkih in okornih stavkov 2037 XV | vrstice v pismu. ~Takoj je odpisala, prosila oproščenja 2038 XV | da jim takoj naznani. ~Ko je ležalo pred njo zapečateno 2039 XV | njo zapečateno pismo, se je zamislila. Kakor koščen, 2040 XV | koščen, tresoč se prst se je dvignilo pred njeno dušo 2041 XV | dušo očitanje. ~"Otrok, kje je tvoje srce? Kje je tvoja 2042 XV | kje je tvoje srce? Kje je tvoja ljubezen?" ~Koščeni, 2043 XV | Koščeni, žugajoči prst je bil očetov prst, tisti, 2044 XV | bil očetov prst, tisti, ki je štedil in pritrgoval, da 2045 XV | štedil in pritrgoval, da je hranil in odgajal otroka. ~ 2046 XV | in odgajal otroka. ~Alena je opazovala ta prst in razumela 2047 XV | razumela očitek. V srcu jo je zabolelo. Segla je po pismu 2048 XV | srcu jo je zabolelo. Segla je po pismu in ga poljubila. ~ 2049 XV | pismu in ga poljubila. ~Nato je naglo odšla na pošto, da 2050 XV | odda pismo. Zdelo se ji je, da oče občuti ta poljub, 2051 XV | Gospodična, a -- seveda!" se je oglasila Erna za pregrajo, 2052 XV | oglasila Erna za pregrajo, ko je zagledala Aleno. ~"Kakor 2053 XV | večeri, a - seveda!" ~Alena je bila zbegana in ni prenesla 2054 XV | poštaričinega pogleda, ki jo je srepo motril skoz okence. ~" 2055 XV | svoja -- seveda!" ~Erna ji je hudomušno pomežiknila, da 2056 XV | hudomušno pomežiknila, da je Alena zardela in se silno 2057 XV | seči po roki, katero ji je Erna ponudila skoz okence, 2058 XV | okence, tako razburjena je odšla. Srce se ji je razburilo 2059 XV | razburjena je odšla. Srce se ji je razburilo in jeza jo je 2060 XV | je razburilo in jeza jo je trla. ~"Zavist, bleda zavist! 2061 XV | mrzlem vetru. Brez cilja je hitela po cesti, ki je bila 2062 XV | cilja je hitela po cesti, ki je bila že zmrzla. Pred šolo 2063 XV | bila že zmrzla. Pred šolo je zagledala Maro in Minko. 2064 XV | zagledala Maro in Minko. Mara se je naglo okrenila in odšla 2065 XV | odšla v šolo, Minka pa se ji je pridružila. ~"Mara tudi!" 2066 XV | pridružila. ~"Mara tudi!" je pomislila Alena, ker ji 2067 XV | pomislila Alena, ker ji je Mara hladno odzdravila in 2068 XV | Kam greš, Alena?" ~Alena je skomizgnila z rameni. ~" 2069 XV | rameni. ~"Ne vem!" ~Minka je opazila kipečo rdečico v 2070 XV | v njenih licih. Oklenila je roko krog njene in jo tesno 2071 XV | Miklavžev večer. Lepo vsoto je prispevala za darila revnim 2072 XV | revnim šolaricam." ~"Grem," je odgovorila Alena in se stisnila 2073 XV | razburjena, Alenčica." Minka ji je pogledala dobrohotno v žareče 2074 XV | dobrohotno v žareče oči, da se je Alena razveselila. ~"Ah!" 2075 XV | Alena razveselila. ~"Ah!" je vzdihnila Alena. ~Obe sta 2076 XV | že prišli skoz vas in se je za Plankarjem cesta zavila 2077 XV | zavila skoz molčeče polje, je spregovorila Minka: ~"Alena, 2078 XV | Alena, razodeni mi, kaj ti je. Če mi zaupaš! Ako mi ne, 2079 XV | takoj na pisma -- in zato je prišlo danes tako žalostno 2080 XV | nič rekla. Samo karajoče je pogledala Aleno in spet 2081 XV | trenutkov molčali. ~"Alena," je spregovorila Minka in bridek 2082 XV | spregovorila Minka in bridek vzdih je bil v tej besedi. "Ti si 2083 XV | mogla objeti." ~Minka si je otrla z rutico oči. ~"Toda 2084 XV | govoriš iz modrosti! To je jeza, to je strast. Tega 2085 XV | modrosti! To je jeza, to je strast. Tega ne storiš!" ~" 2086 XV | storiš!" ~"Storim!" Alena je korakoma udarila z nogo 2087 XV | vznemirjena, in vznemirjen je tudi on. ~Pomisli, ali te 2088 XV | te vodi v nesrečo." ~Ko je Minka pogledala ob taki 2089 XV | vzdržala pogleda. Nervozno se je igrala z resami ogrinjače 2090 XV | ogrinjače in nejevolja ji je sijala z obraza. ~"Minka!" 2091 XV | obraza. ~"Minka!" Alena je gledala predse na cesto, 2092 XV | gozd ob cesti. ~"Minka," je ponovila še enkrat in glas 2093 XV | ponovila še enkrat in glas ji je bil nenavadno teman, skoraj 2094 XV | oči. Ljubezen jih nima, je slepa." Alena je izmaknila 2095 XV | jih nima, je slepa." Alena je izmaknila Minki roko in 2096 XV | izmaknila Minki roko in je odločno stopila na drugo 2097 XV | stran ceste. ~"Ne vem, ali je to hudobno ali je neumno. 2098 XV | vem, ali je to hudobno ali je neumno. Toda to vem dobro, 2099 XV | in te imam rada!" ~Minka je šla za njo preko ceste in 2100 XV | vnovič za roko. Alena ji je dovolila in gledala v gozd, 2101 XV | dovolila in gledala v gozd, ki je molíl gole, mrtve veje pod 2102 XV | zimsko nebo. ~"Punčka moja," je pričela Minka mehko in iskreno. " 2103 XV | se potem mladenič, kakor je Brest, zanima zate bolj 2104 XV | mladost? Ali ni nujno, da je Mara, za katero se je Brest 2105 XV | da je Mara, za katero se je Brest zanimal prej, užaljena, 2106 XV | Poglej, draga moja, to je najboljši dokaz, da nisi 2107 XV | nisi več mirna!" ~"Zakaj?" je vprašala Alena in sklonila 2108 XV | socializem!" ~"Alena!" Minka je izpustila njeno roko in 2109 XV | ceste. Iz njenih pogledov je žarel užaljeni ponos. Nekaj 2110 XV | užaljeni ponos. Nekaj hipov je molčala, v licih ji je utripalo. ~" 2111 XV | hipov je molčala, v licih ji je utripalo. ~"Alena, odpuščam 2112 XV | vsaj toliko sile, kolikor je je bilo v meni, da sem se 2113 XV | toliko sile, kolikor je je bilo v meni, da sem se dokopala 2114 XV | sama iz sebe!" ~Alena se je šele sedaj zavedela trpkega 2115 XV | zavedela trpkega očitka, ki ga je nezavestno izgovorila. Planila 2116 XV | nezavestno izgovorila. Planila je k Minki in jo prijela za 2117 XV | Minka, odpusti!" ~Minka je držala njeno roko in govorila, 2118 XV | Alena! Pomni! Žal mi je tvojega miru, žal tembolj, 2119 XV | ju srečavali, tu in tam je prifrčala izpod sivega neba, 2120 XV | sta prišli do Strniške, je zaropotala veriga, iz pásice 2121 XV | zaropotala veriga, iz pásice je planil zvesti čuvaj in ju 2122 XV | in ju oblajal. ~Alena se je prestrašila psa in se stisnila 2123 XV | skrivnosti!" ~Ko sta vstopili, je zavila vrsta voz s hlodi 2124 XV | travnikov proti cesti. Vdova je stala zamišljena in žalostna 2125 XV | dan, gospodinja!" ~Minka je stopila k njej in ji ponudila 2126 XV | in ji ponudila roko. Ko je Strniška zagledala učiteljico, 2127 XV | zagledala učiteljico, se ji je lice nekoliko zjasnilo. ~" 2128 XV | Nekam žalostni ste? Kaj vam je?" ~"Poglejte," je pokazala 2129 XV | Kaj vam je?" ~"Poglejte," je pokazala Strniška skoz okno 2130 XV | bi mene sekali, tako mi je! O, zakaj sem prodala! Vse 2131 XV | nikar ne žalostite! Gozd je dozorel -- in Smrekar vam 2132 XV | dozorel -- in Smrekar vam je tudi dokaj primaknil, kakor 2133 XV | premalo! -- Sedita!" ~Strniška je povabila učiteljici k mizi, 2134 XV | Prigriznita!" Minka si je urezala kos kruha in pričela 2135 XV | pričela treti orehe. ~"Še vi," je silila Strniška Aleno, ki 2136 XV | domača v kmetiški hiši in se je obotavljala. ~"Gospodična, 2137 XV | sem dala, vse prepoceni," je ponavljala Strniška in gledala 2138 XV | kar so sekali gozde, se je vdova očitno postarala. ~" 2139 XV | pisali iz Trsta." ~Aleni je ob tem stavku izpodletel 2140 XV | izpodletel oreh, katerega je hotela streti, in se zakotalil 2141 XV | po tleh. ~"Kar pustite," je branila Strniška, ko ga 2142 XV | branila Strniška, ko ga je hotela Alena pobrati. ~" 2143 XV | hotela Alena pobrati. ~"To je tisto, kar me jezi, tako 2144 XV | jezi, da zbolim, in prav je, da ste prišli. Poslušajte! 2145 XV | Poslušajte! Danes dopoldne je prišel neki gosposki človek 2146 XV | niste nič pisali. Tedaj se je pa veril in trdil, da so 2147 XV | nisem ničesar dobila!" ~"To je zares čudno!" ~"Kajne, da 2148 XV | zares čudno!" ~"Kajne, da je? Če ni hudobna roka vmes!" ~ 2149 XV | hudobna roka vmes!" ~Alena je stežka prikrivala, kako 2150 XV | stežka prikrivala, kako je razburjena ob tem pogovoru. 2151 XV | ob tem pogovoru. V njej je kričalo: Povej, vse povej! 2152 XV | vse povej! Za krikom pa je stal Brest, ki ji je svetoval: 2153 XV | pa je stal Brest, ki ji je svetoval: Molčite! ~"Hudobna 2154 XV | Molčite! ~"Hudobna roka," je povzela s poudarkom Minka. " 2155 XV | Tega ne mislim. Morda se je pismo izgubilo." ~"Kajpada 2156 XV | bo vse dognal! Strpensko je bil hud. Naj le dožene! 2157 XV | bil hud. Naj le dožene! Je rekel, da gre kar na pošto!" ~" 2158 XV | gre kar na pošto!" ~"Erna je nedolžna! Ona je zelo vestna. 2159 XV | Erna je nedolžna! Ona je zelo vestna. Pismonoša je 2160 XV | je zelo vestna. Pismonoša je res nekoliko pijančka, ko 2161 XV | pismo kakó izgubil!" ~"Ali je bilo pismo priporočeno?" 2162 XV | bilo pismo priporočeno?" je vprašala Alena. Ko bi bila 2163 XV | bila opazila na glasu, da je Alena vsa preplašena. ~" 2164 XV | Tedaj bo težko kaj dognati," je razlagala Minka. "Če ga 2165 XV | razlagala Minka. "Če ga je izgubil pismonoša, kaj hočete? 2166 XV | pismonoša, kaj hočete? Siromak je, vzeti mu nimate kaj, kvečjemu, 2167 XV | Njemu naj prizaneso. Če je pa kdo drug, nič usmiljenja!" ~ 2168 XV | nič usmiljenja!" ~Strniška je potrkala s koščeno roko 2169 XV | Tedaj so se odprla vrata in je vstopil Jok. ~Ko ga je Strniška 2170 XV | in je vstopil Jok. ~Ko ga je Strniška zagledala, je uprla 2171 XV | ga je Strniška zagledala, je uprla bojevito roke ob boke 2172 XV | in mu obrnila hrbet. ~Jok je pogledal po družbi, se odkril 2173 XV | prebito piha sever, da se mi je zanohtalo, ko sem meril 2174 XV | pošteno plačano? In kdo je pritiskal in privijal Smrekarja 2175 XV | plačilo imam tole! Vsak je neumen, kdor stori dobro!" ~" 2176 XV | Kdo drug?" ~"Tako!" Jok je skočil kvišku. ~"Gospodični 2177 XV | Gosposka naj govori!" ~Tedaj se je Strniška obrnila šele od 2178 XV | ki so ga ukrali!" ~Jok je zaripel, iz bolnega očesa 2179 XV | Povejte! Tu so priče!" ~Jok se je bližal Strniški, grozeč 2180 XV | in stiskajoč pesti. Minka je vstala izza mize in se vstopila 2181 XV | ponudbo iz Trsta -- pismo se je pa izgubilo -- zato ga bomo 2182 XV | vi tistega, ki pravi, da je prišlo pismo iz Trsta! Povejte!" ~" 2183 XV | razgrajal! Ven!" ~Strniška mu je odprla vrata in mu kazala 2184 XV | se prstom skoz duri. ~Jok je umolknil, kakor bi mu zadrgnilo 2185 XV | bi mu zadrgnilo vrat, in je potepeno zapustil sobo. 2186 XV | zapustil sobo. Strniška je zaloputnila vrata za njim. ~" 2187 XV | vrata za njim. ~"Grdoba!" je še zamrmrala in mu s pestjo 2188 XV | vežo. ~"Pojdiva, Minka," je prosila Alena, ki se je 2189 XV | je prosila Alena, ki se je tresla po vsem telesu. " 2190 XV | tresla po vsem telesu. "Mene je groza tega razbojnika." ~ 2191 XV | tega razbojnika." ~Minka je tolažila Strniško, ki je 2192 XV | je tolažila Strniško, ki je kipela od jeze, in jo povabila 2193 XV | seboj sta videli Joka, ki se je gnal po cesti z dolgimi 2194 XVI | XVI. Ko je Alena prišla domov, je videla 2195 XVI | Ko je Alena prišla domov, je videla iz sobe, da sta šla 2196 XVI | pismonoša in Jok. Pismonoša je bil bled in potrt; čepico 2197 XVI | bil bled in potrt; čepico je nesel v roki in segal z 2198 XVI | razburjen v sive lase. Ob njem je stopal Jok, mahal divje 2199 XVI | dvorišče, sta obstala. Jok je govoril bolj z rokami in 2200 XVI | besedo. Ko sta se ločila, je pismonoša zamahnil z roko 2201 XVI | roko in naglo odšel, Jok pa je stal in držal klobuk za 2202 XVI | hotel vreči na tla. Nato se je okrenil proti Smrekarjevemu 2203 XVI | Smrekarjevemu domu. Alena se je umaknila od okna, ko se 2204 XVI | umaknila od okna, ko se je mešetar ozrl na hišo. ~Smrekar 2205 XVI | ozrl na hišo. ~Smrekar se je prismejal k večerji. Smeh 2206 XVI | prismejal k večerji. Smeh je bil nekaj groznega, tako 2207 XVI | nekaj groznega, tako se je zdelo Aleni. Ko je obešal 2208 XVI | tako se je zdelo Aleni. Ko je obešal klobuk, je že pripovedoval: ~" 2209 XVI | Aleni. Ko je obešal klobuk, je že pripovedoval: ~"Ha-ha-ha! 2210 XVI | pismonošo so pestili, Erna je razgadena, da kar skovika, 2211 XVI | da kar skovika, celo mene je vprašal, ali bi kaj slutil! 2212 XVI | vojska, prava vojska!" ~Nato je sedel k mizi in si zadovoljno 2213 XVI | kakor bi zadel terno! To je dobro! Ni res, Alena?" ~ 2214 XVI | Ni res, Alena?" ~Alena se je sklanjala nad krožnik in 2215 XVI | jedla posili. V ušesih ji je bučal ta strašni krohot 2216 XVI | vprašanje ni odgovorila. Plaho je dvignila oči v Smrekarja, 2217 XVI | dvignila oči v Smrekarja, ki je moral zagledati v njih strah 2218 XVI | me v blato! In zaeno ji je na čelu ležal oblak gostih 2219 XVI | oblak gostih črtic, ki mu je očital: Slepar! ~Smrekar 2220 XVI | bi ga nihče ne poslušal, je govoril sam s seboj in se 2221 XVI | Viktorja v spalnico. H gospe se je sklonila in ji tiho pošepetala 2222 XVI | v svojo sobo. ~Tamkaj se je zgrudila na stol, sklenila 2223 XVI | nekoliko umirile. Trudna je dvignila glavo in se ogledala 2224 XVI | ogledala po sobi. Po vseh kotih je šel njen pogled. Skoraj 2225 XVI | pogled. Skoraj nezavestno je iskalo njeno oko nekoga, 2226 XVI | solze, Alenčica? Na vrata se je ozrla in uho je prisluhnilo, 2227 XVI | vrata se je ozrla in uho je prisluhnilo, ali se ne slišijo 2228 XVI | koraki očetovi, kakor jih je slišala doma, kadar je sedela 2229 XVI | jih je slišala doma, kadar je sedela sama pri nalogi pozno 2230 XVI | pozno v noč. Toda obednica je bila nema. Tudi Smrekarjev 2231 XVI | Tudi Smrekarjev krohot je utihnil. ~"Groza me je te 2232 XVI | krohot je utihnil. ~"Groza me je te samote!" ~Alena je izgovorila 2233 XVI | me je te samote!" ~Alena je izgovorila polglasno te 2234 XVI | polglasno te besede, a se je svojega glasu ustrašila. 2235 XVI | glasu ustrašila. Privila je luč, da bi ji svetloba dala 2236 XVI | svetloba dala poguma. ~Začela je razmišljati dogodke, ki 2237 XVI | tako vznemirili. Slišala je vnovič glas Erne in jo videla, 2238 XVI | pomežikuje izza okenca. Mara se je obračala od nje, Minka je 2239 XVI | je obračala od nje, Minka je bila užaljena, ker ji je 2240 XVI | je bila užaljena, ker ji je povedala resnico v oči -- 2241 XVI | roko, ni ga. Edini Brest mi je privoščil prijateljsko besedo, 2242 XVI | besedo, edini on -- nehote je pogledala roko, kamor jo 2243 XVI | pogledala roko, kamor jo je poljubil -- in še tega so 2244 XVI | povem, vse!" ~Nenadoma ji je šinilo v misel, da bi mu 2245 XVI | zaradi njega. Toda takoj je opustila to misel, ko je 2246 XVI | je opustila to misel, ko je vedela, da pismo ne bi bila 2247 XVI | bi bila skrivnost. ~Zato je sklenila, da mu vse pove 2248 XVI | nekolegialne so njene koleginje. Ko je še nekaterekrati premislila 2249 XVI | ni bati zaradi pisma, da je njena vest čista -- se je 2250 XVI | je njena vest čista -- se je toliko pomirila, da je legla. ~ 2251 XVI | se je toliko pomirila, da je legla. ~Nekaj dni je preteklo, 2252 XVI | da je legla. ~Nekaj dni je preteklo, nastopil je december, 2253 XVI | dni je preteklo, nastopil je december, sneg je zapal 2254 XVI | nastopil je december, sneg je zapal do kolena. Dogodek 2255 XVI | kolena. Dogodek o pismu je bil pozabljen, kakor bi 2256 XVI | pogreznil v zemljo. Spočetka je Alena še prisluškovala, 2257 XVI | vnovič o pismu, obiskala je Minko, bila pri Erni -- 2258 XVI | povsod molk o tem. Že se je popolnoma pomirila in si 2259 XVI | pomirila in si očitala, kako je preprosta in otročja, da 2260 XVI | ni dolgo trajalo, ko se je pojavila vnovič huda slutnja. 2261 XVI | vnovič huda slutnja. Videla je mešetarja, ki je prihajal 2262 XVI | Videla je mešetarja, ki je prihajal zvečer k Smrekarju, 2263 XVI | zvečer k Smrekarju, čula je prepire med obema. Dasi 2264 XVI | ni razumela besedice, ji je neprestano sililo v spomin, 2265 XVI | to zaradi pisma. Zopet se je je polaščal nemir. Cele 2266 XVI | zaradi pisma. Zopet se je je polaščal nemir. Cele ure 2267 XVI | polaščal nemir. Cele ure je preždela v svoji sobi ob 2268 XVI | izginili strahovi. Želela si je Bresta. Toda odkar je začelo 2269 XVI | si je Bresta. Toda odkar je začelo snežiti, ga ni več 2270 XVI | dela, ob takem vremenu, ki je kakor nalašč za duševno 2271 XVI | Morda -- ob tej misli jo je stresla groznica -- morda 2272 XVI | stresla groznica -- morda je pa zvedel tudi on in se 2273 XVI | dotiko tudi z njo, ki mu je zaupala, in bi ob slučajni 2274 XVI | pričo. Tedaj tudi on se je pravzaprav ogiblje, on, 2275 XVI | umikajo. ~Ob takih urah je bila Alena tako potrta, 2276 XVI | Alena tako potrta, da ji je shujšalo lice in je bledela, 2277 XVI | da ji je shujšalo lice in je bledela, kakor da bi jo 2278 XVI | bolezen. Celo Smrekarica je opazila spremembo ter je 2279 XVI | je opazila spremembo ter je velela nekajkrat napreči 2280 XVI | Viktorjem na sprehod; mislila je, da ji škoduje, ker preveč 2281 XVI | sobi. Po taki vožnji se je vrnila resnično pokrepčana 2282 XVI | pokrepčana in Smrekarica ji je z veseljem pobožala cvetoča 2283 XVI | roka materina! Domislila se je, kako je včasih doma otročje 2284 XVI | materina! Domislila se je, kako je včasih doma otročje kljubovala, 2285 XVI | kljubovala, toda vselej, kadar jo je obšla resnična žalost, je 2286 XVI | je obšla resnična žalost, je prihitela k očetu, k materi, 2287 XVI | materi, in kakor skoz nevihto je zasvetilo nenadoma sonce 2288 XVI | nenadoma sonce in v srcu je bila spet mirna sreča. Sedaj 2289 XVI | Sedaj ni nikogar! ~Tako je v razvneti domišljiji, ki 2290 XVI | razvneti domišljiji, ki jo je mučila vsako noč, dočakala 2291 XVI | Miklavževega večera. Koprnela je, da bi videla Bresta in 2292 XVI | Bresta in se prepričala, je li njena sumnja upravičena. 2293 XVI | sumnja upravičena. Zaeno je sklepala trdne sklepe, da 2294 XVI | šalila, da jim pokaže, kako je samostojna in kako je jeziki 2295 XVI | kako je samostojna in kako je jeziki nič ne brigajo. ~ 2296 XVI | jeziki nič ne brigajo. ~Ko se je na Miklavžev večer zmračilo, 2297 XVI | veljaki iz vse fare. Prišel je župan in občinski svetovalci, 2298 XVI | inteligenca, med katero se je oblastno vstopil Smrekar. 2299 XVI | očetje in matere. ~V sobi je medlo gorela sveča. Ko je 2300 XVI | je medlo gorela sveča. Ko je Minka videla, da so vsi 2301 XVI | videla, da so vsi zbrani, je pozvončkljala. ~Tedaj so 2302 XVI | odprla vrata, bengalična luč je razsvetlila sobo, prikazal 2303 XVI | razsvetlila sobo, prikazal se je angel, za njim drugi in 2304 XVI | samo otroke, celo starše je prevzelo radostno očaranje 2305 XVI | radostno očaranje in po sobi je zaplul vzdih začudenja: 2306 XVI | Miklavžu pesem v pozdrav. Potem je Miklavž pozval kaplana, 2307 XVI | Miklavž pozval kaplana, da je izpraševal otroke. ~Miklavž 2308 XVI | izpraševal otroke. ~Miklavž jih je pohvalil, blagoslovil in 2309 XVI | čakajo v sosednji sobi. Spet je zapel zvonček in Miklavž 2310 XVI | zapel zvonček in Miklavž je izginil: verige parkeljnov 2311 XVI | zarožljale po veži -- luč je ugasnila. ~Tedaj je Minka 2312 XVI | luč je ugasnila. ~Tedaj je Minka odprla vrata v sosednjo 2313 XVI | in iskali listkov, kjer je bilo napisano vsakega posameznika 2314 XVI | nogavice, čevlji -- vsega je bilo v obilici, kakor v 2315 XVI | so si otirale solze. Vse je gledalo na Minko, kateri 2316 XVI | gledalo na Minko, kateri je gorelo lice v radosti. Kaj 2317 XVI | ji stiskale roke, vse se je gnetlo krog nje. In ko so 2318 XVI | so se že poslavljali, se je prerinil župnik do nje, 2319 XVI | tako iskrenimi besedami, da je Minka sama začutila kipečo 2320 XVI | kipečo radost v očeh. ~Ko se je soba izpraznila, so pristopili 2321 XVI | čestitali. Minka se jim je vljudno zahvaljevala, ali 2322 XVI | zahvaljevala, ali čutila je mrzloto praznih besedi in 2323 XVI | mrzloto praznih besedi in se je grela edinole v blesku nedolžnih 2324 XVI | nedolžnih oči. ~Smrekar je v veži povabil Bresta na 2325 XVI | mi gremo naprej!" ~Alena je zadnja stopila k Minki. ~" 2326 XVI | stopila k Minki. ~"Minka," jo je nagovorila in jo prijela 2327 XVI | prijela za roko. Glas se ji je tresel. "Minka, jaz te spoštujem 2328 XVI | Blagor tebi!" ~Dvignila je njeno roko in jo hitro pritisnila 2329 XVI | pritisnila na ustnice, da ji je Minka ni mogla umakniti. ~" 2330 XVI | ni mogla umakniti. ~"To je moja sreča, moje plačilo -- 2331 XVI | iskrenost!" ~Pri vratih se je pridružil Aleni Brest, ki 2332 XVI | pridružil Aleni Brest, ki ji je povedal, da je povabljen 2333 XVI | Brest, ki ji je povedal, da je povabljen k Smrekarju. ~ 2334 XVI | prevzeta od tega večera, je šla hitro po ozki gazi tik 2335 XVI | gazi tik Bresta in srce ji je močno utripalo. ~"Krasno 2336 XVI | močno utripalo. ~"Krasno je bilo! Minka je res duša 2337 XVI | Krasno je bilo! Minka je res duša dela!" ~"Je treba 2338 XVI | Minka je res duša dela!" ~"Je treba posebnega značaja 2339 XVI | za to." ~"Ne?" Alena ga je z zategnjenim poudarkom 2340 XVI | izhojeni poti molče. Aleni se je z vso silo nenadoma vrinila 2341 XVI | razodene Brestu, kar jo je tako grozno mučilo. "Gospod 2342 XVI | Jezen? Kako to vprašate? Pot je bila slaba in silno pridno 2343 XVI | O kakšnem pismu?" ~Aleni je odleglo, ko je bila ubita 2344 XVI | Aleni je odleglo, ko je bila ubita zla slutnja, 2345 XVI | ubita zla slutnja, ki jo je trapila toliko noči. Kakor 2346 XVI | bi otvoril strugo vrelcu, je začela pripovedovati svojo 2347 XVI | pripovedovati svojo muko. Govorila je iskreno, odkrito. Iz besedi 2348 XVI | iskreno, odkrito. Iz besedi se je glasila pritajevana bolečina. 2349 XVI | pritajevana bolečina. Brest je prijel njeno roko, jo ovil 2350 XVI | čutil, kako trepeta. Ko je dokončala, so jo polile 2351 XVI | jo polile solze. Nagnila je glavo proti Brestu. On se 2352 XVI | glavo proti Brestu. On se je zmedel, ko je videl beli 2353 XVI | Brestu. On se je zmedel, ko je videl beli vrat, razsvetljen 2354 XVI | trenutek. Tajna sila ga je sklonila, njegove ustnice 2355 XVI | dotaknile belega vratu. ~Alena je vztrepetala in mu umaknila 2356 XVI | stopila v vežo, kjer ji je Brest stisnil roko in rekel: ~" 2357 XVI | umikala celo poglede. Smrekar je prinesel s seboj iz šole 2358 XVI | oholost ni pretrpela, ko je videl, kako mnogi njegovi 2359 XVI | bogato miklavževino, katero je dobil doma, ko se je vrnil 2360 XVI | katero je dobil doma, ko se je vrnil z mamo iz šole, bi 2361 XVI | molk. Šele po večerji, ko je močno vino razplalo kri, 2362 XVI | močno vino razplalo kri, se je razplela govorica. Smrekar 2363 XVI | razplela govorica. Smrekar je pričel. ~"No, gospod profesor, 2364 XVI | večeru in o Minki?" ~"Da je Minka zelo požrtvovalno 2365 XVI | požrtvovalno delala. To je hvale vredno!" ~"Zares," 2366 XVI | dar. Le preudarite: Kdo je dal vse to? Kdo? - Mi, mi -- 2367 XVI | mi smo darovali. Kaj je dala Minka? Nič. Če je nekoliko 2368 XVI | Kaj je dala Minka? Nič. Če je nekoliko šivala, kaj tisto! 2369 XVI | zahvaljujete in jo slavite! To je demagoštvo, to je pavovo 2370 XVI | slavite! To je demagoštvo, to je pavovo perje, s katerim 2371 XVI | se lišpa ta ženska." ~"To je resnica, gospod Smrekar, 2372 XVI | toda vse delo in ves večer je njena zasluga!" ~"Zasluga, 2373 XVI | namigavata o posojilnici. Še tega je treba. Oba preženem!" ~Smrekar 2374 XVI | Oba preženem!" ~Smrekar je jezno udaril po mizi in 2375 XVI | dušku kozarec črnine. ~Alena je jecljaje skušala ugovarjati, 2376 XVI | jecljaje skušala ugovarjati, pa je Brest previdno in posredovalno 2377 XVI | zvodil govor drugam, da je kočljivi prepir nehal. Zakaj 2378 XVI | prepir nehal. Zakaj Smrekar je obrvi tako namršil, da bi 2379 XVI | večer ugovarjal. ~Ko se je družba razšla, je hodil 2380 XVI | Ko se je družba razšla, je hodil Smrekar dolgo ves 2381 XVI | zamišljen po pisarni. Na mizi je imel buteljko, pri kateri 2382 XVI | buteljko, pri kateri se je ustavljal in po malem izpival, 2383 XVI | iskal misli v vinu. Sédel je že kajkrat k mizi, pa vselej 2384 XVI | hodil vnovič gor in dol. Ko je izpraznil zadnjo čašo, je 2385 XVI | je izpraznil zadnjo čašo, je sédel, odločno prijel za 2386 XVI | ženščina že ne!" ~Tedaj je zastavil in začel pisati: ~ 2387 XVII | dni po Miklavževem večeru je Alena preživela v resnični 2388 XVII | resnični muki. Presedela je po cele ure v sobici in 2389 XVII | zbegane. Kolobar strahov se je vrtel krog nje. Iz tega 2390 XVII | roka Strniškina. Pred seboj je videla obraze sodnikov, 2391 XVII | mati joka... ~V groznici je drhtela po vsem životu, 2392 XVII | drhtela po vsem životu, pot ji je silil na čelo, nervozne 2393 XVII | so stiskale robec. ~Ko se je razpalila domišljija do 2394 XVII | mogla več mirno sedeti, je planila kvišku, iz prsi 2395 XVII | planila kvišku, iz prsi se je utrgal vzdih, glavo je naslonila 2396 XVII | se je utrgal vzdih, glavo je naslonila na mrzlo steklo 2397 XVII | srca. In vselej takrat se je razblinil zlobni krog, prednjo 2398 XVII | razblinil zlobni krog, prednjo je stopil Brest in ji stiskal 2399 XVII | na te njegove besede ji je vdihnil poguma, pregnal 2400 XVII | pregnal strahove, da se je zdramila iz teh težkih sanj. 2401 XVII | teh težkih sanj. Otrla si je oči, odmaknila se od okna 2402 XVII | ali sem neumnica?" ~Segla je po knjigi. Ali že drugo 2403 XVII | knjigi. Ali že drugo stran je brala brez zanimanja, dokler 2404 XVII | skoz okno. ~Razmišljala je, kako je omagala ob Brestu, 2405 XVII | okno. ~Razmišljala je, kako je omagala ob Brestu, kako 2406 XVII | omagala ob Brestu, kako ji je klonila glava na njegove 2407 XVII | šole. Na tilniku, se ji je zdelo, da jo nekaj peče, 2408 XVII | zdelo, da jo nekaj peče, da je vžgano znamenje, katerega 2409 XVII | bosta zasmejali. ~Sram jo je bilo, tako strašno sram, 2410 XVII | Kaj si neki misli? -- Kje je moj ponos? -- Ah -- bahal 2411 XVII | pred tovariši: Ponudila mi je ljubezen -- izzivala -- 2412 XVII | ha-ha-ha! ~In kako se je prej nosila! To so ženske! -- 2413 XVII | sem tako nesrečna!" ~Alena je stisnila glavo v dlan, v 2414 XVII | stisnila glavo v dlan, v senceh je čutila utripe razburjenega 2415 XVII | razburjenega srca. ~Tako je preteklo pol tedna, da se 2416 XVII | iz sobe. Edino Viktor, ki je imel neprestano opravka 2417 XVII | sneženimi vali in pusti, jo je tu in tam vzdramil in spravil 2418 XVII | spravil v dobro voljo. Sicer je pa čakala vsako uro poročil 2419 XVII | naperjeni pravdi, hrepenela je po Brestu -- in se ga bala 2420 XVII | zaničevala, vse hkrati. ~Teden je potekal, o pravdi ni zinil 2421 XVII | ni zinil nihče. Smrekar je bil vesel, žaga je pela 2422 XVII | Smrekar je bil vesel, žaga je pela svojo pesem noč in 2423 XVII | skladi desk so rastli. Štefan je pisal in računal, pri mizi 2424 XVII | z robatim glasom. ~Nekoč je vprašal: "Kje tiči Brest, 2425 XVII | Ali nič ne veste?" ~Alena je čutila, da je zardela, zato 2426 XVII | veste?" ~Alena je čutila, da je zardela, zato se je naglo 2427 XVII | da je zardela, zato se je naglo sklonila k Viktorju, 2428 XVII | sklonila k Viktorju, ki je ob njej jezdil novega Miklavževega 2429 XVII | konja. ~"Uči se menda," je odgovorila malomarno. ~" 2430 XVII | odgovorila malomarno. ~"Meni je včasih dolgčas po njem. 2431 XVII | gospodična?" ~"Štefan!" je spregovorila žena, karajoč 2432 XVII | spregovorila žena, karajoč ga, ko je poredno zamižal na eno oko 2433 XVII | Kaj me briga Brest!" ~Tako je Alena pikro zavrnila gospodarja 2434 XVII | in segla po časniku, ki je ležal na mizi, ter ga dvignila 2435 XVII | dvignila tako visoko, da je zagradila z njim pot Smrekarjevim 2436 XVII | Smrekarjevim pogledom. ~Ko je bila sama, se je jezila 2437 XVII | pogledom. ~Ko je bila sama, se je jezila nad seboj, ker se 2438 XVII | ujame in izda, jezila se je na ves svet in na fraze 2439 XVII | sme v takšno družbo. Zato je v njej rastla moč volje, 2440 XVII | moč volje, porajal se ji je odpor in trma in v tej je 2441 XVII | je odpor in trma in v tej je sklenila, da gre do Minke 2442 XVII | predrznega Bresta. ~Po šoli si je ogrnila pelerino in se napotila 2443 XVII | se napotila k Minki. Ker je naletaval droben sneg, je 2444 XVII | je naletaval droben sneg, je potegnila kapuco čez glavo 2445 XVII | pred njo težki škornji, ko je krevsal proti Smrekarju. 2446 XVII | za hip obstala. Mešetar je razkleščil usta, da so se 2447 XVII | nogo iz gazi v sneg, da ji je naredil prostor -- in ko 2448 XVII | naredil prostor -- in ko je šla Alena tik njega, je 2449 XVII | je šla Alena tik njega, je zagodrnjal: ~"Ali se bojite, 2450 XVII | bojite, kaj?" ~Alena se je okrenila, ga srdito pogledala, 2451 XVII | koreninica, hudirja, kaj?" ~Alena je vzdrhtela in se tesneje 2452 XVII | pelerino. ~"Kakšna pravda?" je rekla pogumno in otresala 2453 XVII | s kapuce sneg, ki se ji je bil usul z orehove veje 2454 XVII | hočete! Adijo." ~Mešetar je izmaknil nogo iz snega, 2455 XVII | nazaj v gaz in odšel. ~Alena je bila kakor okorela od čustev, 2456 XVII | tem trenutku. Tudi ona se je napotila naprej, toda ni 2457 XVII | nog in ni opazila, da ji je zdrknila kapuca z glave 2458 XVII | ledenih grud, ob katere je zadevala njena noga, videla 2459 XVII | zadevala njena noga, videla je samo eno misel: Pomoč! Pomoč, 2460 XVII | teh krempljev. ~Zasopla je prihitela do šole, kjer 2461 XVII | prihitela do šole, kjer jo je na pragu čakala Minka, takisto 2462 XVII | Brestovi materi. Obolela je." ~"Obolela? Brestova?" ~" 2463 XVII | Da! Spremi me!" ~Aleni je izginil hipoma ves srd na 2464 XVII | na Bresta, kakor iskra ji je bilo jasno, zakaj ga ni 2465 XVII | ni bilo, in z glasom, ki je trepetal od sočutja, je 2466 XVII | je trepetal od sočutja, je izrekla: ~"Kako je siromak 2467 XVII | sočutja, je izrekla: ~"Kako je siromak nesrečen! Pojdiva!" ~ 2468 XVII | druga za drugo, v vas, ki je tiho počivala pod snegom. ~ 2469 XVII | potrkali pri Brestovih, se je odzval samoten ženski glas 2470 XVII | ženski glas v sobi. Mati je sedela na postelji, suhi 2471 XVII | rožnega venca. ~S težavo je dvignila starica trudne 2472 XVII | se ozrla proti vratom. Ko je spoznala Minko, ki je snela 2473 XVII | Ko je spoznala Minko, ki je snela kapuco in stresla 2474 XVII | in stresla sneg z nje, se je razveselila. Resne, zamišljene 2475 XVII | splahnele v radosti. Izpustila je molek na odejo in iztegnila 2476 XVII | Kako ste dobri!" ~Alena je obstala za vrati. ~Minka 2477 XVII | obstala za vrati. ~Minka je stopila k postelji in prijela 2478 XVII | ponudeno desnico. ~"Kako je, mati? Tako imate jasno 2479 XVII | jasno in veselo oko! To je dobro znamenje. Ne bo hudega." ~ 2480 XVII | Ne bo hudega." ~Ob tem ji je že zrahljala blazine, s 2481 XVII | zrahljala blazine, s katerimi je bila obložena, popravila 2482 XVII | popravila veliko ruto, ki je zdrsnila starici z ramen, 2483 XVII | silili na čelo. ~Starica se je smehljala in jo gledala 2484 XVII | človeku takale mehka roka, ki je tako pripravna kakor vaša. 2485 XVII | boste zdravi! Bolnik, ki je takole dobre volje, se naglo 2486 XVII | zato. Potem se zgodi, kakor je božja volja!" ~"Ali ni Ivana 2487 XVII | Ali ni Ivana doma?" ~"Je, seveda je! Uči se. Čajte, 2488 XVII | Ivana doma?" ~"Je, seveda je! Uči se. Čajte, ga pokličem." ~ 2489 XVII | Čajte, ga pokličem." ~Mati je segla po palici, ki je stala 2490 XVII | Mati je segla po palici, ki je stala ob postelji, in jo 2491 XVII | kličeva! V podstrešni sobici je, da ima mir." ~Takrat se 2492 XVII | da ima mir." ~Takrat se je oglasila Alena izza vrat, 2493 XVII | oglasila Alena izza vrat, kjer je še vedno stala. ~"Ne trudite 2494 XVII | ga pokličem jaz!" ~Takoj je odšla; v veži so zaškripale 2495 XVII | vegaste stopnice. ~Takrat se je šele starica ozrla za njo 2496 XVII | vprašujoče pogledala Minko. ~"Je ne poznate? To je učiteljica 2497 XVII | Minko. ~"Je ne poznate? To je učiteljica pri Smrekarjevih." ~" 2498 XVII | Smrekarjevih." ~"Tako, tako! Je res nisem še videla." "Mati, 2499 XVII | ta način; prezgodaj jih je pobrala smrt." ~Vtem je 2500 XVII | je pobrala smrt." ~Vtem je Alena potrkala na Brestova