Chapter

3501 XXII |            mrtvecu stala služinčad, se je čula zmešana govorica. Nekdo
3502 XXII |             zmešana govorica. Nekdo se je odurno zakrohotal. Smrekar
3503 XXII |             odurno zakrohotal. Smrekar je zgrabil pismo in ga zmečkal
3504 XXII |           krohotajoča se pošast. Hotel je vstati. Ko je premaknil
3505 XXII |            pošast. Hotel je vstati. Ko je premaknil stol, se je tako
3506 XXII |               Ko je premaknil stol, se je tako prestrašil ropota,
3507 XXII |             tako prestrašil ropota, da je obsedel, stiskajoč pismo
3508 XXII |               zaklenjena vrata. ~Nekdo je potrkal. ~"Štefan!"  Žena
3509 XXII |           potrkal. ~"Štefan!"  Žena ga je klicala. ~"Pusti me!" je
3510 XXII |               je klicala. ~"Pusti me!" je zavpil osorno. Koraki so
3511 XXII |               žene potegnil iz brezna, je začutil hipoma novo moč.
3512 XXII |               hipoma novo moč. Sunkoma je planil kvišku, vrgel pismo
3513 XXII |               peči. ~"Prekleto pismo!" je zasikal in gledal na dlan,
3514 XXII |           skelela od opekline. Nato se je naglo sklonil za pismom,
3515 XXII |            zalučal na ogenj. ~Papir se je skrivil, počrnel, nato je
3516 XXII |              je skrivil, počrnel, nato je švignil iz njega plamen
3517 XXII |            plamen in v nekaj trenutkih je bilo pismo sivkast pepel,
3518 XXII |                pismo sivkast pepel, ki je trepetal na žerjavici. Toda
3519 XXII |               v njegovo vest. ~Smrekar je naložil v peč drv, zaloputnil
3520 XXII |       upokončil. Skoz špranje pri peči je zažarela krvava luč. Vlažno
3521 XXII |              krvava luč. Vlažno poleno je cvileč zasičalo. Kakor vzdih
3522 XXII |           vzdih trpeče duše... ~Takrat je pri fari zazvonilo mrliču. ~
3523 XXIII|         mešetarjevem žalostnem pogrebu je prišel Brest v šolo. ~Odkar
3524 XXIII|                Brest v šolo. ~Odkar se je Alena preselila v Minkino
3525 XXIII|              preselila v Minkino sobo, je Brest pogosto zahajal k
3526 XXIII|              ni imela zavezanih oči in je zato hitro uganila, da je
3527 XXIII|              je zato hitro uganila, da je nepotrebna priča ob Aleni
3528 XXIII|               toda ženska gizdavost jo je razdražila, da jo je pekla
3529 XXIII|                jo je razdražila, da jo je pekla tuja ljubezen. Zato
3530 XXIII|           pekla tuja ljubezen. Zato se je umikala Aleni, in če se
3531 XXIII|         umikala Aleni, in če se ni, jo je mučila z nagajivim pikanjem. ~
3532 XXIII|                nagajivim pikanjem. ~Ko je tistega večera Brest potrkal
3533 XXIII|              takoj ni odzval nihče. Ko je potrkal drugič, je slišal
3534 XXIII|           nihče. Ko je potrkal drugič, je slišal glas: ~"Prosim za
3535 XXIII|          trenutek potrpljenja!" ~Alena je sedela v temi. ~Ko je prižgala
3536 XXIII|            Alena je sedela v temi. ~Ko je prižgala luč, je prišla
3537 XXIII|             temi. ~Ko je prižgala luč, je prišla k vratom in odprla. ~
3538 XXIII|            vratom in odprla. ~Brest ji je pogledal v oči in se prestrašil. ~"
3539 XXIII|            prestrašil. ~"Zakaj jokaš?" je vprašal mehko in jo prijel
3540 XXIII|             upala pogledati v lice. Ko je povesila oči, je Brest videl,
3541 XXIII|              lice. Ko je povesila oči, je Brest videl, kako so trepalnice
3542 XXIII|                od solz. ~"Ne taji!" jo je prosil rahlo in izpustil
3543 XXIII|                izpustil njeno roko, ki je bila kakor mrtva in mrzla
3544 XXIII|              mrzla v njegovi. ~"Kdo te je žalil? Povej mi!" ~"Ah,
3545 XXIII|                Povej mi!" ~"Ah, Ivan," je začela Alena in iskala robca,
3546 XXIII|        ljudstvo! Sámo nič vredno, zato je táko. Bodi močna -." ~"Ne
3547 XXIII|             samo ljudje. Tudi Minka mi je danes pisala in me odločno
3548 XXIII|                svarila." ~"Pred kom te je svarila?" ~"Pred teboj!" ~"
3549 XXIII|          razcapane bukovške otroke! To je že preneumno!" ~Brest je
3550 XXIII|               je že preneumno!" ~Brest je začel hoditi jezno po sobi.
3551 XXIII|                jezno po sobi. Alena se je borila. ~Naenkrat je planilo
3552 XXIII|                se je borila. ~Naenkrat je planilo iz nje. ~"Ne, Ivan,
3553 XXIII|              Minki ne boš govoril. Ona je izvrstna in tako vrla, da
3554 XXIII|              izvrstna in tako vrla, da je tako govorjenje grdo. Jaz
3555 XXIII|            čislam in ljubim!" ~Ivan se je okrenil, obstal za vrati,
3556 XXIII|              zbiral misli. Zdelo se mu je, da bi bilo najbolje, če
3557 XXIII|               kljuko in odšel. Toda ko je gledal Aleno objokano, ki
3558 XXIII|              gledal Aleno objokano, ki je s silno silo spregovorila
3559 XXIII|               obrambo prijateljice, ga je prevzelo, da se je ponižal,
3560 XXIII|    prijateljice, ga je prevzelo, da se je ponižal, stopil k Aleni,
3561 XXIII|             govoriva o tem!" ~Alena mu je ponudila stol in sedla na
3562 XXIII|         nasprotno stran mize. Nervozno je zvijala robec in gledala
3563 XXIII|              na pisano verižico, ki se je vila v vijoličastih vijugicah
3564 XXIII|           danes kaj razsrdila v šoli," je izpregovoril Brest, da je
3565 XXIII|              je izpregovoril Brest, da je prekinil molk. ~"Ah, ta
3566 XXIII|              Za šolo so značaji, kakor je Minka. Vsi moji vzori so
3567 XXIII|              nepotrebnem! Saj veš, kaj je teorija. Ko boš imela toliko
3568 XXIII|                 jaz nikdar!" ~Alena se je ozrla v Bresta s trpljenja
3569 XXIII|                te proseče oči. Poiskal je cigarete in si jo prižgal,
3570 XXIII|               pluli spomini. Nad Aleno je zvenel stavek Brestov, izgovorjen
3571 XXIII|         izgovorjen v jasni noči, ko jo je prvič tako iskreno stisnil
3572 XXIII|              grenkim kruhom." In sedaj je prišla ta sodba, kakor od
3573 XXIII|               od daleč nekje, in Alena je strahoma zaslutila, da je
3574 XXIII|              je strahoma zaslutila, da je daleč ta ura, kakor bi utonila
3575 XXIII|         utonila v morje. Tudi Brest se je domislil in se v duši kesal
3576 XXIII|               fraze. ~"Alena, zanimivo je, da si nocoj tako melanholična.
3577 XXIII|               razigrana in vesela, ker je pokopan mešetar in z njim
3578 XXIII|           sicer nepotrebna skrb, ki te je mučila." ~"Siromak ubogi!
3579 XXIII|                sem, strašno potrta. On je žrtev!" ~"Da, žrtev -- pijančevanja!" ~
3580 XXIII|                  pijančevanja!" ~Brest je malomarno skomizgnil z rameni. ~
3581 XXIII|            skomizgnil z rameni. ~Alena je vzdihnila in si zakrila
3582 XXIII|               in si zakrila oči. ~Spet je zavladal molk. ~Brest je
3583 XXIII|               je zavladal molk. ~Brest je pokadil cigareto, potem
3584 XXIII|            pokrepča. Jaz grem!" ~Alena je naglo vstala in umaknila
3585 XXIII|               in umaknila roko, katero je iskal Brest za slovo. ~"
3586 XXIII|              ne govoriva o tem, kar mi je pisala Minka. Toda moram
3587 XXIII|               skrivava pred starši, da je poštena, kajne, Ivan?" ~
3588 XXIII|          poštena, kajne, Ivan?" ~Alena je videla, da je Bresta spreletelo.
3589 XXIII|            Ivan?" ~Alena je videla, da je Bresta spreletelo. Vendar
3590 XXIII|           Bresta spreletelo. Vendar ji je z ljubeznivim smeškom mirno
3591 XXIII|                noč, dušica!" ~Brest ji je poljubil obe roki in naglo
3592 XXIII|            roki in naglo odšel. ~Ko ga je objel mrzli zimski zrak
3593 XXIII|           mrzli zimski zrak pred šolo, je začutil, kako drgeta po
3594 XXIII|                vsem telesu. V glavo mu je silila vročica, po udih
3595 XXIII|             silila vročica, po udih ga je zeblo. ~Nemiren in zbegan
3596 XXIII|              zeblo. ~Nemiren in zbegan je hitel proti domu. Niti lahko
3597 XXIII|               ni šel voščit materi, ki je ob brleči lučki sedela na
3598 XXIII|            zapečku in molila. Zapahnil je vrata v veži, od naglih
3599 XXIII|        zaškripale stopnice, po katerih je bežal v podstrešje. Ko je
3600 XXIII|              je bežal v podstrešje. Ko je prižgal luč, ni odložil
3601 XXIII|           suknje ne klobuka. Razburjen je begal po sobi. Včasih se
3602 XXIII|               begal po sobi. Včasih se je ustavljal, postajal pri
3603 XXIII|          naslanjal čelo ob šipe. Na to je začel hoditi še hitreje
3604 XXIII|             strop in dramili mater, ki je milovala ubogega sina, ker
3605 XXIII|               trudi in študira. Ura se je bližala polnoči. Sto načrtov
3606 XXIII|             načrtov in sto premislekov je preudaril, in sto jih zavrgel.
3607 XXIII|              sto jih zavrgel. Slednjič je obstal miren sredi sobe,
3608 XXIII|               knjige in izpiske. Navrh je zložil obleko in pokrov
3609 XXIII|              pokrov zaprl. ~"Končano," je izpregovoril sam s seboj. "
3610 XXIII|          izpregovoril sam s seboj. "To je najboljše! Grem!" ~V rano
3611 XXIII|        najboljše! Grem!" ~V rano jutro je šel k materi in ji razodel,
3612 XXIII|          nenadoma na Dunaj. Starica se je naglo sklonila v postelji. ~"
3613 XXIII|              pošljite za menoj!" ~Mati je poskusila vstati, toda sin
3614 XXIII|          poskusila vstati, toda sin ji je ubranil. ~"Brez zajtrka
3615 XXIII|           Mater so polile solze, segla je z desnico sinu v roko, z
3616 XXIII|          desnico sinu v roko, z levico je poiskala pod blazino zadnji
3617 XXIII|              lepa, mati! Zbogom!" ~Sin je naglo odšel, starica je
3618 XXIII|                je naglo odšel, starica je pomočila prst v kropivček
3619 XXIII|              kropila popotnika. ~Zunaj je bila še tema. Nihče ga ni
3620 XXIII|                  Tistega dne zvečer se je prismejala k Aleni Mara.
3621 XXIII|        prismejala k Aleni Mara. Prišla je z vasi, kjer je zvedela
3622 XXIII|                 Prišla je z vasi, kjer je zvedela o Brestovem odhodu. ~"
3623 XXIII|            storila svojemu Matjažu, da je pobegnil?" ~Alena je prebledela,
3624 XXIII|                da je pobegnil?" ~Alena je prebledela, se ozrla v kot,
3625 XXIII|         prebledela, se ozrla v kot, da je zakrila lice pred Maro,
3626 XXIII|               rekla užaljena:  "Kaj mi je mar! Ne draži me! Pusti
3627 XXIII|        koleginja! Lahko noč!" ~Mara se je zasukala in odfrlela pojoč
3628 XXIII|         odfrlela pojoč iz sobe. ~Alena je obstala na mestu kakor vkopana.
3629 XXIII|             mestu kakor vkopana. Srepo je zrla na vrata, skoz katere
3630 XXIII|             zrla na vrata, skoz katere je odšla znanilka zla -- Mara.
3631 XXIII|                zla -- Mara. Vsa kri ji je izginila iz lic, ustnice
3632 XXIII|              temne gubice. ~"Varavec!" je siknila skoz zobe, potem
3633 XXIII|                ihteti... ~Za nekaj dni je govorilo vse Zaselje, ki
3634 XXIII|               govorilo vse Zaselje, ki je pograbilo vsako malenkostno
3635 XXIII|               o Brestovem begu. ~"Prav je naredila učiteljica Alena,
3636 XXIII|                učiteljica Alena, da mu je pokazala skoz vrata. Kaj
3637 XXIII|            trdili drugače. ~"Za nos jo je vodil. Naveličal se je in
3638 XXIII|              jo je vodil. Naveličal se je in je šel." ~Alena ni o
3639 XXIII|              vodil. Naveličal se je in je šel." ~Alena ni o vsem tem
3640 XXIII|               so ljudje molčali. Le če je šla skoz vas, se ji je zdelo,
3641 XXIII|              če je šla skoz vas, se ji je zdelo, da ji je marsikdo
3642 XXIII|             vas, se ji je zdelo, da ji je marsikdo pomežiknil izpod
3643 XXIII|           stikali glave. Edina Mara jo je poslej češče obiskovala
3644 XXIII|           zarjaveli Mari. ~Alena se ji je smejala. Toda njen smeh
3645 XXIII|               smeh ni donel, njen smeh je bil jok in trpljenje. ~Najrajši
3646 XXIII|                in trpljenje. ~Najrajši je posedala sama. Pogovarjala
3647 XXIII|          posedala sama. Pogovarjala se je z uvelimi šopki, ki jih
3648 XXIII|                z uvelimi šopki, ki jih je nanosil Ivan. ~"Kajne, rožice,
3649 XXIII|                 rožice, da ni tak! Res je šel, brez slovesa odšel.
3650 XXIII|            brez slovesa odšel. Stradat je šel na Dunaj zaradi mene,
3651 XXIII|               zavoljo zlobnih ljudi se je umaknil. Prav je imel. Ivan
3652 XXIII|              ljudi se je umaknil. Prav je imel. Ivan je tako dober!
3653 XXIII|            umaknil. Prav je imel. Ivan je tako dober! O, Mara -- pride
3654 XXIII|                   pride ura..." ~Alena je čakala ure, da se oglasi
3655 XXIII|                ji prinese pismo. Minil je teden, minila dva, minili
3656 XXIII|             minili štirje. ~V Aleni se je ljubezen prelivala v srd.
3657 XXIII|                v srd. Toda srce, ki jo je prvič v življenju občutilo,
3658 XXIII|            prvič v življenju občutilo, je ljubilo ljubezen in sovražilo
3659 XXIII|             Spet so tekli tedni, Alena je verovala in trpela. Vsak
3660 XXIII|               Vsak stavek, katerega ji je govoril, je pretehtavala;
3661 XXIII|                katerega ji je govoril, je pretehtavala; nikdar ji
3662 XXIII|             udušiti zle slutnje, ki se je pojavljala čezdalje bolj
3663 XXIII|             duši in ji pila kri. Alena je bledela in v gluhih nočeh
3664 XXIII|              utešila srce. ~Nekega dne je videla skoz šolsko okno,
3665 XXIII|          videla skoz šolsko okno, kako je pismonoša zavil krog vogla.
3666 XXIII|        pismonoša zavil krog vogla. Vsa je vztrepetala. Potrkalo je.
3667 XXIII|               je vztrepetala. Potrkalo je. Planila je k vratom. Pismonoša
3668 XXIII|      vztrepetala. Potrkalo je. Planila je k vratom. Pismonoša ji je
3669 XXIII|              je k vratom. Pismonoša ji je dal priporočeno pismo. Alena
3670 XXIII|               priporočeno pismo. Alena je šla za kateder, otroci so
3671 XXIII|              Ni jih svarila. V lice ji je šinila kri, ko je spoznala
3672 XXIII|              lice ji je šinila kri, ko je spoznala Brestovo pisavo.
3673 XXIII|           pisavo. S tresočimi se prsti je odtrgala rob pisma. Polna
3674 XXIII|               vera ni bila osramočena, je začela brati. ~Velecenjena
3675 XXIII|                gospica! ~(Ta naslov jo je razburil. Tako tuje je zvenel.
3676 XXIII|              jo je razburil. Tako tuje je zvenel. Brala je dalje.) ~
3677 XXIII|             Tako tuje je zvenel. Brala je dalje.) ~Dolžnost mi je,
3678 XXIII|                je dalje.) ~Dolžnost mi je, da Vam pišem to pismo.
3679 XXIII|                 kateri študent-siromak je brez njih -- veste, kako
3680 XXIII|              kruh tako rekoč potrebni. Je žalostna resnica. Upam,
3681 XXIII|    velespoštovanjem ~Ivan Brest ~Alena je brala prvič, brala drugič.
3682 XXIII|              prvič, brala drugič. Topa je zvila pismo in ga skrila
3683 XXIII|               črne sence, krog čela jo je stiskala hladna teža, iz
3684 XXIII|                dan vzdihi. Zdelo se ji je, da bi zakričala na pomoč,
3685 XXIII|              niso razklenile, jezik ji je bil mrtev, vlažen mraz ji
3686 XXIII|              bil mrtev, vlažen mraz ji je polival mozeg, stene sobe
3687 XXIII|             ples -- sončna luč v oknih je ugasnila. ~Alena je omedlela. ~
3688 XXIII|              oknih je ugasnila. ~Alena je omedlela. ~Otroci so zakričali.
3689 XXIII|                zakričali. Nekaj dečkov je planilo skoz vrata in je
3690 XXIII|               je planilo skoz vrata in je klicalo na pomoč. ~Ko se
3691 XXIII|               klicalo na pomoč. ~Ko se je Alena zdramila, je sedela
3692 XXIII|               Ko se je Alena zdramila, je sedela poleg njene postelje
3693 XXIII|                postrežnica Urša, ki ji je močila razbeljeno glavo. ~"
3694 XXIII|          razbeljeno glavo. ~"Kje sem?" je vprašala iznenadeno in gledala
3695 XXIII|            kakor tujka. ~"Hvala Bogu," je vzdihnila Urša. "Kako vam
3696 XXIII|              vzdihnila Urša. "Kako vam je bilo slabo! Revica!" ~Alena
3697 XXIII|              slabo! Revica!" ~Alena se je nasmehnila. Oko se je umirilo,
3698 XXIII|               se je nasmehnila. Oko se je umirilo, globok vzdihljaj
3699 XXIII|                 globok vzdihljaj se ji je izvil, kakor bi težka teža
3700 XXIII|        pošljemo, kajne?" ~"Ne, ne! Saj je že dobro! Nič mi ni! Vstala
3701 XXIII|                 Vstala bom!" ~Alena se je dvignila v postelji, a legla
3702 XXIII|           dvignila v postelji, a legla je nazaj, ker je občutila silno
3703 XXIII|        postelji, a legla je nazaj, ker je občutila silno slabost. ~"
3704 XXIII|               slabost. ~"Ne smete!" ji je branila Urša in ji s staro
3705 XXIII|               imate, po Minko, da. Ona je tako modra. Sama grem, če
3706 XXIII|                 trudna sem!"- ~O mraku je prišla Minka. Po prstih
3707 XXIII|             prišla Minka. Po prstih se je bližala postelji, kjer je
3708 XXIII|              je bližala postelji, kjer je spala Alena, vsa bleda,
3709 XXIII|               belo pražnje, na katerem je počivala njena glava. ~Minka
3710 XXIII|           počivala njena glava. ~Minka je prižgala luč, potem se je
3711 XXIII|              je prižgala luč, potem se je dotaknila s hladno roko
3712 XXIII|            roko njene glave. ~Alena se je prebudila. Njene oči so
3713 XXIII|               uprle v Minko, bela roka je segala po prijateljici. ~"
3714 XXIII|              po prijateljici. ~"Kaj ti je, otrok moj?" ~Alena se je
3715 XXIII|              je, otrok moj?" ~Alena se je trudno nasmehnila in pokazala
3716 XXIII|             preberi. Vse zveš!" ~Minka je poiskala Brestovo pismo. ~
3717 XXIII|          Brestovo pismo. ~Kipeč srd ji je vstajal na licih, ko je
3718 XXIII|                je vstajal na licih, ko je čitala. Alena jo je nepremično
3719 XXIII|                 ko je čitala. Alena jo je nepremično motrila z očmi.
3720 XXIII|            motrila z očmi. Polagoma se je nabralo Minkino lice v zaničljive
3721 XXIII|                v zaničljive gube in ko je prebrala, je razsodila: ~"
3722 XXIII|                gube in ko je prebrala, je razsodila: ~"Da, to je on,
3723 XXIII|                 je razsodila: ~"Da, to je on, ves on! Slabič, brez
3724 XXIII|            poti in se boji boja, ki mu je žensko srce malovredna priklada
3725 XXIII|               te ni vreden!" ~"Srce mi je strl." ~"Sramuje naj se!" ~
3726 XXIII|                Sramuje naj se!" ~Minka je raztrgala pismo na kosce,
3727 XXIII|           trudni poti za tabo." ~Alena je iztegnila bele roke po Minki,