Chapter

 501 VI   |     velevati, ter ji z očmi grozil in pretil, da se domisli, kaj
 502 VII  |             tako so trdile sošolke in tudi sama, ničemurnica,
 503 VII  |    Smrekarjem ji je upal ves pogum in njen načrt, da bi izdala
 504 VII  |       razodela takoj materino roko in Alena je zganila list na
 505 VII  |           pragu, ga vtaknila v žep in s sklepom: Kaj me vse to
 506 VII  |            šola, nič, ampak govori in veleva samo: Delaj, delaj!
 507 VII  |      oddiha, ko se guglje na stolu in kadi cigarete. Angleški
 508 VII  |            kopat na svojo pristavo in tamkaj krtačit govedo. Jaz
 509 VII  |           odložila na stol urezano in pripahnjeno krilce, stopila
 510 VII  |          glavo, ji pogledala v oči in rekla: ~"O ti punčka moja
 511 VII  |              Sedla je tesno k njej in ji ovila roko okrog pasu. ~"
 512 VII  |        kljub temu, da imate poklic in da ste socialist, kakor
 513 VII  |       sredi vseh otrok, sredi vasi in sredi vsega sveta vendar
 514 VII  |        troje otrok za krilo materi in vsi gledajo vanjo kakor
 515 VII  |     gledajo vanjo kakor v boginjo, in ko tak večer stopi oče na
 516 VII  |       vrnivši se s polja, iz gozda in se vse oči obrnejo vanj,
 517 VII  |           se vse oči obrnejo vanj, in vse steče k njemu do praga:
 518 VII  |           k njemu do praga: takrat in edino takrat občutim neko
 519 VII  |      poldne." ~"Resnično zanimivo, in prosim vas, kajne, da mi
 520 VII  |           ven, pa sem komaj prišla in ves paradiž je v megli." ~"
 521 VII  |   domislila onih zapovedujočih oči in se jih zbala. ~"Za Smrekarja
 522 VII  |      kupčijo." ~Minka je pomolčala in pomislila. ~"V kupčijo?
 523 VII  |            v Trst!" ~"Pisala, res, in še bom in vselej, kadar
 524 VII  |             Pisala, res, in še bom in vselej, kadar me kdo poprosi!" ~"
 525 VII  |             Ko je izginila bledost in ji zaplula živa rdečica
 526 VII  |           ji zasvetile kakor ogenj in dvignila je roko: ~"Naj
 527 VII  |            se nenadoma odprle duri in je vstopila Mara. Minka
 528 VII  |            je bila na videz hladna in je mirno gledala sliko.
 529 VII  |          jo je vendar nekaj jezilo in greblo, da bi bila z veseljem
 530 VII  |          tri so se prijele za roke in šle skozi vas proti Smrekarju. ~
 531 VII  |             da ga pred nočjo ne bo in bržkone še zvečer ne. ~"
 532 VII  |           nekaj! Toda to trpljenje in te večne skrbi in strah
 533 VII  |        trpljenje in te večne skrbi in strah zanj. Brez denarja
 534 VII  |            seveda ne hodi po svetu in kadar gre, ne zatisnem očesa,
 535 VII  |            gospodična, je naš kruh in ljudje nam ga zavidajo." ~
 536 VII  |        stvar, ki jo snujeta Štefan in Jok, in je zato dvomila
 537 VII  |          jo snujeta Štefan in Jok, in je zato dvomila o iskrenosti
 538 VII  |       mogla ogreti ob tem pogovoru in se je bavila kar največ
 539 VII  |       polje. Megla se je razkadila in žolto jesensko sonce je
 540 VII  |     poljane. ~Viktor je gnal ovčke in pripovedoval, kako jih je
 541 VII  |      koliko so pridelali krompirja in koruze. Ko so prišli do
 542 VII  |           so krenili na gozdno pot in se vrnili domov šele o mraku. ~
 543 VII  |     Štefana ni bilo domov do mraka in ga ni bilo do večerje. Alena
 544 VII  |            da mora pisati staršem, in šla v svojo sobo. ~Tu je
 545 VII  |           je nosila ves dan v žepu in ga med dnem prebrala le
 546 VII  |         noči ležalo pismo pred njo in so gledale vanjo te okorne
 547 VII  |       dihala ljubezen, tista prava in neponarejena ljubezen staršev,
 548 VII  |          vrsticami svojega pisanja in te povprašala, kako se ti
 549 VII  |           ti kaj godi, ali si živa in zdrava, ali ti je kaj dolgčas
 550 VII  |      zdrava, ali ti je kaj dolgčas in ali kaj hudo jokaš. Midva
 551 VII  |         žalostna, ker te ne vidiva in ne slišiva. Kamorkoli pogledava,
 552 VII  |             Alenčke le ni. Kličeva in iščeva, nikjer te ni. Opoldne
 553 VII  |            sva morala sama snesti, in šele zvečer sva jedla in
 554 VII  |           in šele zvečer sva jedla in se potlej z žalostnim srcem
 555 VII  |           potlej z žalostnim srcem in objokanimi očmi spat odpravila.
 556 VII  |           ne vidi. Na vrata kljuje in pravi: kje pa je moja gospodična?
 557 VII  |          šla daleč proč, čez hribe in doline in visoke gore, čez
 558 VII  |          proč, čez hribe in doline in visoke gore, čez bistre
 559 VII  |            gore, čez bistre potoke in ravno polje. ~Preljuba Alenčica,
 560 VII  |        noben dan ne pozabi na naju in na Boga in na Marijo. ~Tako!
 561 VII  |          pozabi na naju in na Boga in na Marijo. ~Tako! Zbogom! ~
 562 VII  |        Tako! Zbogom! ~  Tvoja mati in tvoj oče~ do groba in še~
 563 VII  |         mati in tvoj oče~ do groba in še~ do groba in še onkraj
 564 VII  |           do groba in še~ do groba in še onkraj groba. ~Aleni
 565 VII  |       Aleni je bilo tesno pri srcu in vest ji je očitala greh,
 566 VII  |         duša je vasovala pri očetu in materi... Ko je upihnila
 567 VII  |          nekdo je ~plosknil z roko in se zasmejal, potem pa je
 568 VIII |          na pošti tudi mešetar Jok in prežal; njegovo prisluškujoče
 569 VIII |            njegovo telo, skoz srce in mozeg. Toda ni se ganil;
 570 VIII |        pomežikujoče oko je obstalo in ni trenilo. Kakor bi prisluškal
 571 VIII |        očmi. Potrpežljivo je čakal in se ni gnetel med ljudi,
 572 VIII |          na vrsto, kupil dopisnico in malomarno odšel. Pred vrati
 573 VIII |             spravil vse spet v žep in se napotil. Roke je potisnil
 574 VIII | Smrekarjevega dvorišča se je ognil in se spustil po brežiču za
 575 VIII |           proti svoji samotni koči in kmalu utonil v gosti megli.
 576 VIII |           odveznil pokrov pri peči in poiskal pisker zajtrka,
 577 VIII |          na ognjišče, peč zaveznil in šel v hišo. Tamkaj je odprl
 578 VIII |         vzidano, prijel za zelenko in miže pil iz nje v dolgih
 579 VIII |           stare obleke za vzglavje in legel vznak na klop ob peči. ~
 580 VIII |             Buljil je v črni strop in tu in tam trepetaje z vejicami
 581 VIII |       Buljil je v črni strop in tu in tam trepetaje z vejicami
 582 VIII |             kakor so se mu snovale in tekle pred njim. Dobro uro
 583 VIII |          so se vselej kmalu odprle in zopet mirno pomežikovale
 584 VIII |           sunkoma je skočil kvišku in se zasmejal na ves glas.
 585 VIII |            omarici, prijel zelenko in pil, da se je dvakrat oddahnil,
 586 VIII |          vratca. "Nič več ne speče in ne ureže po grlu. Da se
 587 VIII |          žep, zaklenil vežna vrata in skril ključ v kradi med
 588 VIII |        Potem je ubral pot za vasjo in prav na koncu vasi zavil
 589 VIII |        Martinek je dremal pri peči in se ni prebudil, dokler ga
 590 VIII |           roke. ~Krčmar je zazehal in si pomel oči, preden je
 591 VIII |         stol k mali mizici ob peči in sedel. ~"Kam si se namenil,"
 592 VIII |      namenil," je vprašal Martinek in ogledoval čutaro proti oknu. "
 593 VIII |             ker so se odprla vrata in je vstopil pismonoša. ~"
 594 VIII |       pohvalil samega sebe mešetar in se potuhnil, kakor bi mu
 595 VIII |        pisma kreniti v Marevževec. In sem mislil, da speljem popoldne
 596 VIII |             Martinek ga je razumel in koj postavil na vogel mize
 597 VIII |         pobral krono, pokril kučmo in odšel v opalto. ~"Kam pa
 598 VIII |        naglo pripravljen pismonoša in je že segal po pismu. ~"
 599 VIII |          Jok. ~"Na! Samo ne izgubi in ne pozabi. Moja služba je
 600 VIII |          sosedje, kakor sva midva, in še reveža povrhu, vsako
 601 VIII |            bo varno. Nič se ne boj in ne brigaj!" ~"Povrnem ti,
 602 VIII |           ni nič," je zamahnil Jok in si zapel kamižolo. ~Martinek
 603 VIII |     Martinek se je vrnil s tobakom in ga položil pred mešetarja. ~
 604 VIII |         sva ga potrebna, pismonoša in jaz." ~"Kakor kolo mazila,"
 605 VIII |          veselo zasmejal pismonoša in prisedel. ~"Če nima pri
 606 VIII |         zapuščal Plankarjevo krčmo in si tlačil v usta tobak,
 607 VIII |      dokler je držal mehur v rokah in palico pod pazduho. Zakaj
 608 VIII |          pismonoša pozabil butaric in je Martinku docela pošla
 609 VIII |            Če bi se pehal za dobro in pošteno stvar, bi ne šlo
 610 VIII |         pol ure je že bil na cesti in ni se mu pojavila misel
 611 VIII |          povešeni glavi. Tolkel je in tolkel po samotni poti in
 612 VIII |          in tolkel po samotni poti in se ni ozrl ne na levo ne
 613 VIII |            ne na desno. Dasi je tu in tam slišal kričeči glas
 614 VIII |     ovčarski zvonec, se ni ustavil in se ni z nikomer razgovarjal. ~
 615 VIII |             postavil predse palico in se oberoč oprl nanjo, potem
 616 VIII |          zamazani trak od listnice in poiskal pismo. Dasi ni znal
 617 VIII |          pismo. Dasi ni znal brati in je imel v listnici mnogo
 618 VIII |        Strniško. Vzel ga je v roke in ga ogledal, vtaknil ga spet
 619 VIII |            nazaj, zamotal listnico in jo spravil. Ko je zapenjal
 620 VIII |     pretekel pot, ko bi jaz hotel. In prileglo bi se mu pravzaprav!
 621 VIII |           Naj le sam gazi po blatu in tokavah! Sam! Bi se hitro
 622 VIII |           Bi se hitro naveličal. - In sam naj laže, da bo obešal
 623 VIII |          enkrat ogledal po okolici in nastavil korak po cesti.
 624 VIII |     dvakrat, se je nenadoma obrnil in zavil s ceste v hosto na
 625 VIII |          nenadno posvetilo v glavi in zato je zavil na zapuščeno
 626 VIII |         Strniškina bela hiša, tiha in samotna, kakor njena gospodinja,
 627 VIII |             Njegove oči so stikale in iskale, dokler se jim ni
 628 VIII |           tam?" ~Spet je napel oči in gledal v hosto, kjer so
 629 VIII |        mlado borovje, legel na mah in odlomil pred sabo vejo,
 630 VIII |            Nato je segel po čutaro in se krepčal. ~Ni dolgo ležal. ~
 631 VIII |           tej priči zamašil čutaro in jo spravil. Kar trenil ni
 632 VIII |          korenjišču se je ustavila in se pripognila. ~"Skopulja,"
 633 VIII |            ti je!" ~Tedaj je vstal in se prihuljeno priplazil
 634 VIII |           Strniška se je sklanjala in nakladala v cajnico, v gozdu
 635 VIII |          potegnil iz kupa oklešček in ga prislonil na zaprta vrata,
 636 VIII |           zaprta vrata, se zavrtel in se splazil nazaj v borovce.
 637 VIII |            žepu. Strniška je plela in se ni ozrla. ~"Tako, zdaj
 638 VIII |         zdaj sem pismo prinesel -- in ga nisem prinesel." Skoraj
 639 VIII |           bom," se je razhudil Jok in jezno odšel iz hleva. "Naj
 640 VIII |        krčmo ne, dasi je bil žejen in čutara prazna. ~Domov ga
 641 VIII |         prazna. ~Domov ga je gnalo in čuda težka je bila njegova
 642 VIII |            se je silno raztogotil, in da je bilo do Strniške kakor
 643 VIII |           takoj odšel s pismom tja in bi ga bil vrgel od sebe. ~"
 644 VIII |            napojil Joka s konjakom in nič se mu ni smilila draga
 645 VIII |           je pa opogumil ob pijači in ni odjenjal, dokler ni dobil
 646 IX   |         vratih upokončil pred njim in mu, zibaje se sem in tja,
 647 IX   |          njim in mu, zibaje se sem in tja, zagrozil: ~"Zapomni
 648 IX   |          Smrekar je odklepal vrata in skoraj pahnil pijanca skozi
 649 IX   |            Potem je razumel kletev in rigajoči: "Ti! Ti! Jaz nič!"
 650 IX   |   razburjenega srca. ~Jok je grčal in klel, po pesku je drsalo
 651 IX   |           klel, po pesku je drsalo in praskalo, nato je padlo
 652 IX   |           Postavil je svečo na tla in se vrnil k vratom. Z roko
 653 IX   |            ključ, da bi ga zavrtel in pogledal skozi vrata. ~"
 654 IX   |                Smrekar je odklenil in stopil k Joku, ki je visel
 655 IX   |            je visel na vseh štirih in ni mogel kvišku. Oprijel
 656 IX   |        mogel kvišku. Oprijel ga je in dvignil z močno roko. ~"
 657 IX   |     pameten." ~Mešetar je godrnjal in grgral. Vsi udje so mu odpovedali,
 658 IX   |            pas, da je Jok zastokal in se ga oklenil z roko okrog
 659 IX   |       napol vlekel Joka v listnjak in ga tamkaj položil v steljo. ~
 660 IX   |       pismo, ki je ležalo na mizi, in se skril v pisarno. Čudovita
 661 IX   |           Toda dobro je držal klej in še pečat povrhu. Odložil
 662 IX   |            prekrižal roke na hrbtu in začel hoditi po sobi gor
 663 IX   |           začel hoditi po sobi gor in dol. ~Glava se mu je povesila,
 664 IX   |          hipoma, da še visi pijana in umazana mešetarjeva roka
 665 IX   |          roka na njegovem tilniku, in ostudni dih Jokovih ust
 666 IX   |           je pismo dvignilo z mize in da hodi pred njim in da
 667 IX   |          mize in da hodi pred njim in da bi ga videl celo tedaj,
 668 IX   |            sobe, pogledal na pismo in se nagnil proti njemu. Roke
 669 IX   |         prsti so segli po listu -- in odločno zlomili pečat, da
 670 IX   |           zdrknila z njegovih pleč in zmaga je sijala iz oči,
 671 IX   |          boš se!" ~Kakor skrivnost in kakor zaklad je Smrekar
 672 IX   |           je Smrekar spravil pismo in ga zaklenil. Ko je skril
 673 IX   |            ključ, si je pomel roke in vsa moč se je vrnila v njegove
 674 IX   |           je zažarel načrt v glavi in vesel je bil načrta, da
 675 IX   |         načrta, da je stisnil pest in požugal Taljanu. Požugal
 676 IX   |            me boš!" ~Nato je legel in hitro zaspal kakor človek,
 677 IX   |       zibalo ovenelo listje. Le tu in tam so stale sredi gozda
 678 IX   |            bile še vse njene misli in sanje v mestu, v skromni
 679 IX   |      odbijal vsako jutro ropot voz in vozičkov in šum pešcev.
 680 IX   |        jutro ropot voz in vozičkov in šum pešcev. Tu pa svečani
 681 IX   |      svečani pokoj, kakor praznik, in v pokoju tiho šepetanje,
 682 IX   |            se ji je, da je zaspala in se prebudila v pravljici. ~
 683 IX   |          zagrčalo v sosednji sobi, in jo je v mračni slutnji gnalo
 684 IX   |           mizi, da bi odprla pismo in povedala, vsaj nekoliko
 685 IX   |            nekoliko povedala očetu in materi, morda samo namignila,
 686 IX   |         pleto okrog nje čudne reči in da morda ne bo dolgo mogla
 687 IX   |         soncu je ni bilo več strah in veselila se je, da je molčala. ~"
 688 IX   |    Viktorček bo moja skrb, samo on in ne Smrekar in njegove kupčije,
 689 IX   |        skrb, samo on in ne Smrekar in njegove kupčije, ne Minka
 690 IX   |           Minka ne Mara ne Erna -- in tudi ne -- Brest." ~Ob tem
 691 IX   |           je naglo obrnila od okna in segla po pismu, da ga nese
 692 IX   |          že gugal na lesenem konju in ga vlekel za okuzmano grivo. ~
 693 IX   |           je razveselil učiteljice in pognal gugalnik, da se je
 694 IX   |        konja, prijel Aleno za roko in ji splezal v naročje, jo
 695 IX   |            naročje, jo tesno objel in skočil spet na tla. ~Učiteljica
 696 IX   |         karkoli je dosegel slaščic in sadja, na krožnik, Smrekar
 697 IX   |      krožnik, Smrekar se je smejal in pil s slastjo, več nego
 698 IX   |          kolena, ga prijel za brke in zaprosil: ~"Papa, reci,
 699 IX   |       prijel pa spet očeta za brke in rekel: ~"Ti ukaži! Kar reci!" ~"
 700 IX   |            skočil iz naročja očetu in takoj poiskal klobuk, prijel
 701 IX   |            z ženo gledala za sinom in Aleno. ~Ob štirih se je
 702 IX   |           Smrekar!" ~Ta se je ozrl in se ni mogel prvi hip odtrgati
 703 IX   |            raztrese. Čakal sem vas in navsezadnje sem se zamislil
 704 IX   |        navsezadnje sem se zamislil in pozabil, kaj čakam. Sedite!" ~
 705 IX   |      pisalniku, si pripravila pero in ga pomočila. ~Smrekar je
 706 IX   |    pomočila. ~Smrekar je narekoval in hodil po sobi. ~Tri daljša
 707 IX   |      Strniška -." ~Alena je pisala in nobena misel se ji ni rodila
 708 IX   |            vzel izpod rok ovojnico in jo nesel v omarico. ~"Še
 709 IX   |      Obrnila se je proti Smrekarju in uprla vanj oči. ~"Strniško
 710 IX   |           pravzaprav vrgla na mizo in vstala. "Ne, tega ne podpišem!
 711 IX   |            Smrekar, jaz nič ne vem in nič nočem vedeti in nič
 712 IX   |            vem in nič nočem vedeti in nič mi ni mar -- toda tega
 713 IX   |               Smrekar je obmolknil in jo pogledal s pogledom,
 714 IX   |         službe morda stradali leto in dan, vi ste prav taki, kakor
 715 IX   |           stradaj -- samo nas pasi in redi!" ~"Gospod Smrekar!" ~
 716 IX   |            ji kljub temu trepetale in drhtele. ~Smrekar je stopil
 717 IX   |            prekrižal roke na prsih in ji z ogromnim telesom zagradil
 718 IX   |           Ali vam nisem povedal -- in če ne veste, vam povem še
 719 IX   |             vam povem še enkrat -- in povem tudi to, da ste napisali
 720 IX   |         Slepar!" je kriknila Alena in solze so ji stopile v oči. ~"
 721 IX   |          vaša pisava -- torej -." ~In spet se je zakrohotal ter
 722 IX   |     pogledom, da je Alena onemogla in se sesedla na stol. ~
 723 X    |           prestrašil. Divji pogled in takisto divji krohot je
 724 X    |            divji krohot je zatajil in se sklonil do Alene, ki
 725 X    |       Alene, ki je ihtela na stolu in si zakrivala obraz. ~"Gospodična,
 726 X    |            skušal nerodno tolažiti in miriti. "Le čemu jokate?
 727 X    |        jokate? Kaj če rečem v jezi in vam grozim! -- Saj ne razumete!
 728 X    |           razumete! To je kupčija, in če kak desetak pridobim,
 729 X    |        poznate ga. -- Zato molčite in se ne brigajte več za to.
 730 X    |            je dvignila Alena glavo in se ozrla vsa objokana v
 731 X    |         vnovič po licih, vstala je in omahovaje šla iz sobe. Smrekar
 732 X    |           Smrekar se ji je umaknil in ji ni branil. ~Dobro uro
 733 X    |           Nato je takoj šla v sobo in vrata za seboj zaklenila. ~
 734 X    |       opazila, da je mož razburjen in slabe volje. Kdor ga ni
 735 X    |            točil pomalem v kozarec in izpival pogosto ter posrebaval
 736 X    |          mu je zdelo, da se guglje in škriplje. Prtič mu je padal
 737 X    |           Prtič mu je padal na tla in gonil je Viktorčka, da ga
 738 X    |           ker se je oglasil mesar, in ali bi zorali praho na korenjišču. ~"
 739 X    |            po mizi s težkimi prsti in je umolknil. Viktorček se
 740 X    |     kradoma splazil v svojo sobico in se lotil igrač, mati je
 741 X    |           zlobno nasmehnil Smrekar in bobnal dalje in razmišljal... ~
 742 X    |            Smrekar in bobnal dalje in razmišljal... ~Alena je
 743 X    |          vse misli so bile zbegane in izmed vseh je videla pred
 744 X    |        videla pred seboj samo eno, in ta je klicala: Stran, stran --
 745 X    |            bolj je ta glas zamiral in jo vabil kakor iz daljave,
 746 X    |           oči, jih zopet zaklopila in roke sklenila v naročju.
 747 X    |          začudila, zakaj je jokala in zakaj se je razburjala.
 748 X    |           preteklosti, se manjšalo in tonilo, kakor dogodek, ki
 749 X    |             kakor dogodek, ki mine in ga ne pomnimo več. ~Pogumna
 750 X    |      korakom po sobi, prižgala luč in sedla k mizi. Minila je
 751 X    |            da pravzaprav ni vedela in da ni imela vzroka, zakaj
 752 X    |          Smrekarja; sam se je ujel in izdal, da hodi krivično
 753 X    |            Čemu bi ji sicer grozil in se izgovarjal? -- Pretehtavala
 754 X    |     Pretehtavala je, ali naj molči in skrivaj zasleduje spletko,
 755 X    |       mikalo, da bi povedala Minki in bi zedinjeni prestrigli
 756 X    |           naklepe. Mikalo jo je -- in vendar je oklevala tako
 757 X    |          se je je lotila dremavica in je zaspala brez sklepa in
 758 X    |          in je zaspala brez sklepa in načrta. ~Ko je drugi dan
 759 X    |            dražil zaradi glavobola in koledoval o gosposkih boleznih,
 760 X    |          boleznih, o mehkih ljudeh in iztegal ob tem težki roki,
 761 X    |        fari. Vsak dan kdo pristoka in priberači k nam, ves sušičast
 762 X    |      priberači k nam, ves sušičast in shiran. Ni vsak tako srečen,
 763 X    |            se je oglasil Viktorček in splezal na stol in bi bil
 764 X    |       Viktorček in splezal na stol in bi bil zlezel še na mizo
 765 X    |      Viktor, možak, ne pa cmeravec in kisavec!" ~Oče se je od
 766 X    |          na stolu, krilil z rokami in stiskal pesti. ~Aleno je
 767 X    |           bilo čelo vse v gubicah, in je nož parkrat zaškripal
 768 X    |         nanj. ~"Ne bodi nedostojen in sedi!" je trdo velela Viktorju,
 769 X    |           je trdo velela Viktorju, in ker ni takoj ubogal, je
 770 X    |            v njegovih ciničen smeh in iz njega zaničljivo porogo:
 771 X    |       Smrekar je prijel za kozarec in pil, Alena je pogledala
 772 X    |           Viktorja, ki se je kujal in užaljen vihal šobico. ~"
 773 X    |        hotela prigovarjati, naj jé in se ne kuja, da bi kljubovala
 774 X    |            češ da ima dosti posla, in takoj odšel. ~Viktor se
 775 X    |            še vedno nergav, v sobo in jezno gospodaril nad lesenim
 776 X    |            verjeti, ker ni hotela, in je sodila njo tako kakor
 777 X    |          odvrnila Smrekarica pikro in odšla s krožniki. ~Aleni
 778 X    |             Ali takoj se je kesala in vzela z mize kozarce ter
 779 X    |        pred družinsko mizo Smrekar in glasno dajal povelja poslom.
 780 X    |            jo gospodarski premeril in nato spet nadaljeval. Aleni
 781 X    |           Zato se je naglo obrnila in odšla. ~Popoldne sta se
 782 X    |          je dobro, da je iskrenost in veselje zlagano, da bi najrajši
 783 X    |     najrajši prijela dečka za lase in ga kaznovala, samo da bi
 784 X    |           Težko je pričakala konca in se vrlo zatajevala obe dolgi
 785 X    |       sklenila, da jo takoj obišče in ji vse razodene. ~Po pouku
 786 X    |         huda!" ~Zagrabil je klobuk in ubežal pred njo iz sobe.
 787 X    |           te hiše se ji je porajal in krik prejšnjega večera se
 788 X    |   zahrepenela po nekom, da mu pove in potoži, da ga vpraša za
 789 X    |         pogledov, brez prijaznosti in brez ljubezni. Kakor brez
 790 X    |            brez volje, vsa nemirna in boječa je šla po stopnicah
 791 X    |         boječa je šla po stopnicah in krenila proti šoli. Bilo
 792 X    |            je, da bi se razjokala, in ni vedela, ali od jeze ali
 793 X    |           na pašo, so ovce obstale in jo gledale s plašnimi očmi.
 794 X    |             tudi te vedo, da nisem in nočem biti Smrekarjeva." ~
 795 X    |           ji srce nemirno utriplje in da ji korak beži, kakor
 796 X    |           zasopla prestopila praga in povedala Minki, kako se
 797 X    |           je oddihala, da se umiri in uredi misli, so se iz šole
 798 X    |       torbice odletavale na plečih in vsa dolina se je smejala
 799 X    |           da se je morala ustaviti in se umakniti ob poti. In
 800 X    |            in se umakniti ob poti. In ta deški smeh je ni razsrdil,
 801 X    |          da se je zasmejala še ona in kot bi s krepko roko pretrgala
 802 X    |           pisana tožba o strahovih in grozi, se je okrenila in
 803 X    |           in grozi, se je okrenila in izginila mimo šole v gozdiču. ~"
 804 X    |         pustil pastir sredi steze, in začela udarjati z njo po
 805 X    |           gozdu, lice ji je rdelo, in preden se je zavedela, je
 806 X    |         zopet objel prejšnji strah in stud. Toda nič več ni klonila
 807 X    |          to temno senco. Zapela je in pevajoč šla po stopnicah. ~"
 808 X    |         odločno, si popravila lase in šla v obednico. ~Viktor
 809 X    |            ji je splezal v naročje in ji pravil, kako jo je klical
 810 X    |          pravil, kako jo je klical in iskal vseokrog -- in se
 811 X    |        klical in iskal vseokrog -- in se mu ni hotela oglasiti. ~
 812 X    |         Smrekar je bil dobre volje in takisto ona. Aleni se je
 813 X    |            veselo zasmejala v sobi in takoj zaspala. ~
 814 XI   |          je vendar vzbujalo sumnje in strah. Slišala je tudi,
 815 XI   |          Slišala je tudi, da je tu in tam prišel Jok k Smrekarju.
 816 XI   |        Toda pred njo se ni pojavil in nikdar več nista govorila
 817 XI   |     napotile popoldne Alena, Minka in Mara proti Marevževcu. Previdno
 818 XI   |         vesela Mara, snela slamnik in si ga pripela ob pas. "Le
 819 XI   |             saj ni več daleč blato in brozga in megla, ko se zaližemo
 820 XI   |          več daleč blato in brozga in megla, ko se zaližemo v
 821 XI   |          več -- sama suha bridkost in nič drugega, puščoba in
 822 XI   |            in nič drugega, puščoba in dolgčas, da bi ga prodajale
 823 XI   |          dneh delam kakor za stavo in začne pošteno mesti okrog
 824 XI   |          za zimo." ~"Ah, Minka, ti in tvoji načrti!" ~"Povejte,
 825 XI   |           tem predlogom zadovoljne in so si segle v roke. ~"Torej
 826 XI   | bratovščina," se je zasmejala Mara in stisnila roko Aleni. "Toda
 827 XI   |           govorila o sami ljubezni in zabavljala na vse tiste,
 828 XI   |         hvala lepa za take načrte. In zastonj povrhu! Minka, lepo
 829 XI   |         setve!" ~"Narod, narod, ti in tvoj narod! Brr! Kar začni
 830 XI   |            biti resnični socialist in pohujšati vse ljudi!" Minki
 831 XI   |        zavedal. Z rovnico, z nožem in cepiči je hodil od vrta
 832 XI   |          je hodil od vrta do vrta. In danes blagoslavlja fara
 833 XI   |       izgubljeni! Poslušaj, sonce, in se ustavi na svoji poti!" ~
 834 XI   |          zasmejala Mara navihanski in pokazala s sončnikom po
 835 XI   |        Njegova hoja je bila prožna in mladeniška. Pojav mestne
 836 XI   |            da so vse tri umolknile in opazovale prihajajočega. ~"
 837 XI   |          polnila srce. ~"Ni Taljan in ni agent! Poglejta, pozdravlja!" ~
 838 XI   |            Mara je razpela sončnik in zakrožila z njim nad glavo. ~
 839 XI   |     Popotnik je snel vnovič klobuk in zamahnil z njim v pozdrav. ~"
 840 XI   |           je vzkliknila zopet Mara in tako zardela, da je takoj
 841 XI   |         prihoda sila odveč. ~Alena in Mara sta se ob Minkini pikri
 842 XI   |            kakor bi lagodno šetale in bi mu hotele dokazati, da
 843 XI   |          krajšala razdalja med njo in Brestom: ~"Brest je filozof,
 844 XI   |            nalašč, da je prišel." ~In želja, ki je bila porojena
 845 XI   |            bila porojena iz strahu in prerojena v radovednosti,
 846 XI   |           z izbrano kretnjo klobuk in se priklonil. ~"Čeden študent,
 847 XI   |        Brest ji je segel v roko. ~"In gospodična Trpotčeva? Kako
 848 XI   |           Tudi Aleni je podal roko in ji vprašujoče pogledal v
 849 XI   |           po izvoženem kolovozu -- in o človeku, ki hodi svoja
 850 XI   |            že o počitnicah delal - in da mi je treba od lakote
 851 XI   |           mi je priskrbel virov -- in zato sem jo pobral takoj
 852 XI   |     oglasite pri Strniški. Smrekar in Jok barantata, da se razlega
 853 XI   |        razlega skoz okna na cesto. In iz buteljk pijo, da od mize
 854 XI   |          vprašala Alena tako naglo in razmišljeno, da bi se bila
 855 XI   |            ki ni vzdržala pogleda, in je silila: ~"Pojdimo, dokler
 856 XI   |       svidenje!" je zaklical Brest in odšel po cesti. ~Učiteljice
 857 XI   |           so prišle do Marevževca, in tudi Strniške niso obiskale. ~
 858 XII  |     povedal po pravici, da sta Jok in Smrekar barantala pri Strniški. ~
 859 XII  |          mu je, tresoč se od studa in ogorčenja, rekla v lice "
 860 XII  |        lice "slepar", ga je morila in mučila, da je dosti ur preležal
 861 XII  |            ur preležal na postelji in bedeč z zaprtimi očmi pretuhtaval
 862 XII  |        odločil, da počaka na preži in takrat, ko bi prišel Taljan,
 863 XII  |         nekaj dni nikogar iz Trsta in ko je prišel Jok ter mu
 864 XII  |          pošto z zlagano brzojavko in se pripravil na kupčijo. ~
 865 XII  |       navedel natančno vse parcele in previdno izpustil samo ceno
 866 XII  |          da naj mu gre pripravljat in mečit Strniško, sam je pa
 867 XII  |       Strniško, sam je pa napregel in se peljal s kolesljem na
 868 XII  |         pri Plankarju pomiril vest in namočil jezik z najboljšo
 869 XII  |            nejevoljno "Bog ga daj" in sipala zrnje iz peharja
 870 XII  |          sedel na tnalo, se odkril in si otiral z veliko ruto
 871 XII  |           hrbtom ji je pomežikaval in zbiral misli. Ko je Strniška
 872 XII  |        sicer odklenem psa z verige in ga naščujem nate. Tebi nič
 873 XII  |           hišo. ~Jok se je odhrkal in momljal jezne kletvine.
 874 XII  |      naokrog, jih drobil med prsti in metal drobce proti psu,
 875 XII  |         psu, ki je napenjal verigo in lajal v me šetarja. ~"Kako
 876 XII  |        misli, potem se je opogumil in šel v hišo. ~"Mati, poslušajte
 877 XII  |           je luščila natiški fižol in metala prazne stroke na
 878 XII  |             Joka to ni nič zbegalo in je takoj prisedel k mizi
 879 XII  |         lačnega je tudi tak dober, in vendar ste dobro čutili,
 880 XII  |          Jok se je ogledal po hiši in okrenil glavo proti oknu,
 881 XII  |            ponovila Strniška mečje in pogledala Joka. ~"Pet! Toda
 882 XII  |     marajte! Žugajte mu s Taljani, in primakne vam. Dasi ne bo
 883 XII  |         kupčiji, toda čast, čast - in kredit. Je tudi nekaj vreden!
 884 XII  |        Kakor hočeš. Ne silim te ne in te ne prosim." ~"To se zna,
 885 XII  |         dogovorimo." ~Jok je vstal in stopil bliže do Strniške,
 886 XII  |          durmi je še enkrat obstal in se obrnil ter s prstom na
 887 XII  |       listje, otipal čutaro v žepu in pil. ~"Laže mi je! Smrekar
 888 XII  |          žepa je potegnil listnico in pogledal pismo, na katerem
 889 XII  |           je bilo hudo posvaljkano in zamazano. Ogledoval je znamko,
 890 XII  |        ukrenil. Staro znamko, aha, in pisal tega tudi ni sam in
 891 XII  |          in pisal tega tudi ni sam in ona tudi ne. Poznam njegove
 892 XII  |         Jok je naglo spravil pismo in zlezel izza grma. Poznal
 893 XII  |          dam." ~Smrekar je utihnil in se ugriznil v jezik. Namesto
 894 XII  |           Smrekar je sedel na njem in malomarno kadil smotko. ~"
 895 XII  |         videli," je rekla Strniška in začela pospravljati stroke
 896 XII  |     privezal konja za okrižje okna in šel v hišo. ~"Strniška,
 897 XII  |             če ne, kar sedi na voz in poženi!" ~Strniška je udarila
 898 XII  |            usulo po tleh. ~"Berače in bajtarje le pestini, mene
 899 XII  |      pobirala stročje v predpasnik in ga huda odnesla iz hiše. ~"
 900 XII  |        sedežem na koleslju je vino in cvrtje. Prinesi!" ~Ko se
 901 XII  |           stale steklenice na mizi in rumeno cvrtje je gledalo
 902 XII  |             Prigriznimo, Strniška! In v miru se pogovorimo! Na
 903 XII  |           je natočil v čaše sladke in močne starine. ~"Da bi me
 904 XII  |           Strniška prijela kozarec in krepko potegnila. ~"Mati,
 905 XII  |       otrla ustnice s predpasnikom in sedla k mizi. Začela je
 906 XII  |    boljšega. Smrekar je pridno pil in pridno točil Strniški ter
 907 XII  |         stari ženici posvetile oči in ji je stopila kri v glavo. ~"
 908 XII  |          debelo listnico, jo odprl in skladal iz nje bankovce
 909 XII  |        razsuti denar na mizi, pili in začeli prigovarjati, dokler
 910 XII  |          roko, jo vlekel k Štefanu in udaril po roki: "Bog daj
 911 XII  |           udaril še po Smrekarjevi in ju sklenil. ~Strniška je
 912 XII  |               končno je le udarila in odjenjala tisočak. Ko so
 913 XII  |            je pretipavala bankovce in se ni ganila od mize. ~"
 914 XII  |            ne zastonj!" ~"Jaz, jaz in tista vaša deklina, ki je
 915 XII  |           deklina, ki je pisala!" ~In spet se je gromski zasmejal. ~
 916 XII  |        razlegalo drdranje koleslja in šviganje biča v tihi jesenski
 917 XIII |        vrnil iz Strniškinih gozdov in stopil v obednico. ~Bresta
 918 XIII |          je, se poklonil Smrekarju in mu segel v roko. ~"Pozdravljeni!"
 919 XIII |     Pozdravljeni!" je rekel Štefan in mu stisnil roko. ~"Počakajte,
 920 XIII |           izprani klobuk na kljuko in slekel zelenkasti suknjič,
 921 XIII |           Viktor je stopil predenj in ga vprašal: ~"Ata, si kaj
 922 XIII |             se je zasmejal Smrekar in pobožal s smolnatimi rokami
 923 XIII |      Viktorju niso ugajale raskave in klejaste dlani očetove.
 924 XIII |           mu prinese takele trudne in delovne roke. Zapomni si!" ~
 925 XIII |           brkih, jih krepko prijel in ga poljubil. ~"Tako je prav,"
 926 XIII |        Tako je prav," je rekel oče in postavil fanta na tla. ~
 927 XIII |         tla. ~Glas mu je bil mehak in se je skoraj tresel. ~"Gospodična,"
 928 XIII |          se je prijel očetove roke in skakal za njim iz obednice. ~"
 929 XIII |        sedaj najrajši v samoti kje in bi sanjaril." ~"Tudi mene!
 930 XIII |         Alena se je naglo okrenila in mu pogledala v oči. ~Vprašanje,
 931 XIII |           ga je motrila s pogledom in molčala. Na čelu so se ji
 932 XIII |            je Alena pretrgala molk in mu zastavila vprašanje. ~"
 933 XIII |    Gospodična!" je vzkliknil Brest in se zravnal na sedežu. ~"
 934 XIII |      spregovoriti. Toda ni utegnil in je stisnil samo njeno roko,
 935 XIII |        Viktorjem je prišel Smrekar in sedel za mizo, kamor mu
 936 XIII |       koštruna. "Življenje je delo in delo je zdravje!" ~"Čestitam,
 937 XIII |            Smrekar! Tako življenje in delo in zdravje je zaklad -
 938 XIII |             Tako življenje in delo in zdravje je zaklad - in ta
 939 XIII |        delo in zdravje je zaklad - in ta zaklad vam rodi bogate
 940 XIII |           zasmejal, položil vilice in nož na krožnik in se naslonil
 941 XIII |           vilice in nož na krožnik in se naslonil na stol.  "Učenost
 942 XIII |         Smrekar je jedel s slastjo in zdaj pa zdaj pogledal izpod
 943 XIII |            živi najbolje? Krčmarji in trgovci. Poglejte v mestu.
 944 XIII |           mestu. Kdo se tam košati in zida vile in se vozi z avtomobili?
 945 XIII |            tam košati in zida vile in se vozi z avtomobili? Kdo,
 946 XIII |          podjetniki, veleobrtniki. In kaj je z učenostjo takih
 947 XIII |         njimi? Poglejte profesorje in uradnike po mestih! Vsak
 948 XIII |         sicer ga pestinijo krojači in šivilje. Kdor ni tako srečen,
 949 XIII |             Štefan si je otrl brke in jih nasukal. Alena je z
 950 XIII |       žarečimi očmi gledala Bresta in mu pritrjevala. ~"Prav imate,
 951 XIII |             Prav imate, da branite in se poganjate za svoj stan.
 952 XIII |         ima ta pol leta počitnice? In mi? Kdaj imamo mi počitnice?
 953 XIII |          Kdaj se mi oddahnemo? Noč in dan, ven in ven: -- delo --
 954 XIII |         oddahnemo? Noč in dan, ven in ven: -- delo -- delo --
 955 XIII |            ven: -- delo -- delo -- in zopet skrb in delo! Ko bi
 956 XIII |              delo -- in zopet skrb in delo! Ko bi jaz samo kmetoval,
 957 XIII |           se je ironično nasmehnil in segel po kozarcu. ~Alena
 958 XIII |     katerega je vrgel rožljaje nož in vilice, zmečkal prtič in
 959 XIII |           in vilice, zmečkal prtič in ga položil na mizo tako,
 960 XIII |          Gospodična, to vam kratko in malo prepovem! O delovanju
 961 XIII |          jezi," je ponovil Smrekar in se še enkrat otrl okrog
 962 XIII |      dvignila glavo, nagubala čelo in se nagnila naprej, da bi
 963 XIII |          je prosil, naj se zataji, in zaeno je dvignil čašo in
 964 XIII |           in zaeno je dvignil čašo in trčil čez mizo s Smrekarjem. ~"
 965 XIII |           Vsak naj brani svoj stan in poklic! To je stanovska
 966 XIII |            da jo je Brest prekinil in da ji ni hotel na pomoč.
 967 XIII |           ni hotel na pomoč. Jezna in razburjena je trčila, da
 968 XIII |          je ob tem že dvignil čašo in izpil v dušku, kljub temu
 969 XIII |        gozde; kupoval sem že dolgo in se nisva mogla zediniti.
 970 XIII |        Ženska je skopa, kar se da. In slišite, v to kupčijo se
 971 XIII |       kupčijo se je vtaknila Minka in mešetarila za nekega Taljana. ~
 972 XIII |           denar, Taljana bi čakala in lovila kdove kako dolgo.
 973 XIII |      gospod Smrekar, vi tudi prav! In Minke ne boste zato nič
 974 XIII |        Zato ga je Alena predramila in ga spremila spat. ~Ko se
 975 XIII |          so stale na mizi buteljke in Smrekar se ni več jezil,
 976 XIII |  odsotnosti pomiril z donečo frazo in s praznimi dovtipi. ~Ko
 977 XIII |         pozabili stanovske zavesti in se veseli poslovili. ~"Posveti
 978 XIII |              je velel Smrekar ženi in se oprostil, da je truden,
 979 XIII |        mesečina v vežo, tista tiha in sanjava jesenska mesečina. ~"
 980 XIII |        večer!" je vzkliknila Alena in stopila iz veže. "Nocoj
 981 XIII |          je Aleni vztrepetalo srce in v hipu je občutila, da jo
 982 XIII |            Toda luč je že izginila in ona je stala sama z Brestom,
 983 XIII |          Pojdiva!" je spregovorila in stekla pred Brestom z dvorišča,
 984 XIII |       naredila!" ~"Zakaj?"  "Slamo in ogenj tiščiš skupaj. Ženska!" ~"
 985 XIII |            da se zagleda v lepo -- in prazno žensko, potem je
 986 XIII |        pritegnil odejo okrog vratu in zamižal. ~Alena je hodila
 987 XIII |      dohajal. Glasno se je smejala in nalašč bredla tam, kjer
 988 XIII |            do vra tu, ne, do ušes, in sodi, da imamo jezike samo
 989 XIII |       trinog." ~Alena je pomolčala in zrla v Bresta. V mesečini
 990 XIII |            oči, zasenčene z obrvmi in dolgimi vejicami, kakor
 991 XIII |         dovolite!" ~Obrnila sta se in prehodila nekaj pota molče.
 992 XIII |          je nenadoma spet ustavila in ga motrila. ~Nato je spregovorila
 993 XIII |      Dokažem!"  Nato se je obrnila in začela gredoč ognjevito
 994 XIII |            začela gredoč ognjevito in razburjeno pripovedovati
 995 XIII |          poti, stopila pred Bresta in še vsa drhteča od jeze vprašala: ~"
 996 XIII |         plameni, glavo je dvignila in roke so se ji krčile v pesti,
 997 XIII |           jo je že potoma opazoval in jo občudoval, ko je pripovedovala,
 998 XIII |          hrepeneče čakale trenutka in iskale duše, kateri bi se
 999 XIII |         tem hipu ni bila več mlada in lepa deklica. ~Nenadoma
1000 XIII |            prvič udarilo življenje in jo poklicalo iz sanj. ~"