| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] sanmi 1 sape 1 sapo 1 se 1483 sebe 20 sebi 13 sebicnica 1 | Frequency [« »] ----- 3727 je 1874 in 1483 se 847 da 809 v 600 na | Fran Saleški Finžgar Sama IntraText - Concordances se |
Chapter
1 I | sedel v tesni spalnici in se tiščal peči. Ni še pritisnila 2 I | Baruši, "same neumnosti, da se ljudje takole dajejo in 3 I | da zbolim." ~In zares, ko se je zadnjikrat tiskalo njegovo 4 I | bi priklical Barušo, ki se je mudila v kuhinji. ~Njegova 5 I | poznala ta kašelj. Kmalu so se odprla vrata in pred možem 6 I | Viš, Baruša, kakor sva se pogovarjala, tako naj se 7 I | se pogovarjala, tako naj se zgodi." ~"Hudo je pravzaprav 8 I | saj je tvoja hči! Smeje se in poje in tišči kakor ptič 9 I | bi že še prebili. Nemara se v mestu kaj dobi." ~"Aha, 10 I | nič ne rečem, in blagor se jim, ki to morejo. Vsak 11 I | smotko na mesec pokadi, da se prihrani vsak vinar. Menda 12 I | moji pameti in previdnosti se stvar ne da kar nič odlašati. 13 I | pokliči Aleno in zmenimo se vpričo nje." ~Za par hipov 14 I | posijala v temo, kakor bi se življenje zasmejalo ob pokopališču! 15 I | čisti izraz študentke, so se vendar v motnih obrisih 16 I | hrepenela za počitnicami, tako se jih je naveličala do ogabnosti. 17 I | v letovišča, kmetiške so se razkropile po deželi -- 18 I | občudovanja svoje zrele svobode, se ji je pristudilo tudi to -- 19 I | in vsa njena notranjost se je zlila v eno samo gorečo 20 I | razpuščenih las; spominjala se je svoje mladosti, ko je 21 I | ruski mužiki, in na lojtrah se vozi v Ljubljano. Pha -- 22 I | imam pokoj nino. Od spodaj se pride na kvišku!" ~"Nekdaj 23 I | mestne učiteljice! Ali so se kaj več učile? Ne. Ampak 24 I | na dobro mesto. In sedaj se jim godi! Če se pa zariješ 25 I | In sedaj se jim godi! Če se pa zariješ v hribe, ne prideš 26 I | kakor rana v srcu. Oči so se jima ovlažile. ~Alena se 27 I | se jima ovlažile. ~Alena se je v hipu, ko je rezko izgovorila 28 I | preplašila izgovorjene želje in se zavedela, da je žalila. 29 I | solze. Vidiš, otrok, zato se bojim zate." Mati je popravila 30 I | Aleni dolge lase, ki so se razsuli čez rameni in vznemirjene 31 I | dosegla davno svojo mladost, se ji je zdelo, ko so drseli 32 I | Plača po dogovoru. Želi, da se interesentinja osebno predstavi. 33 I | vas, samo pol ure. Smrekar se piše in Štefan mu je ime." ~" 34 I | omenila mati. ~"Kaj ime," se je nekoliko razvnel oče, " 35 I | ga slišala!" ~"Ah, nikar se ne menimo o imenu! Mama, 36 I | menimo o imenu! Mama, sedaj se dogovorimo, ali se grem 37 I | sedaj se dogovorimo, ali se grem predstavit ali ne?" ~ 38 I | predstavit ali ne?" ~Alena se je stisnila k materi in 39 I | ne velja nikoli!" ~Baruša se je še enkrat namrgodnila, 40 I | Ko vendar dobro veš, da se še jesti ne upam, če ti 41 I | upam, če ti ne ukažeš. Pa se znebiš takele!" ~Trpotec 42 I | znebiš takele!" ~Trpotec se je užaljen premaknil na 43 I | zdrknila plahta s kolen. Alena se je naglo sklonila in ga 44 I | sem tako nesrečna!" ~Hči se je naslonila s komolcem 45 I | stisnila ustnice, da sta se v kotih ob njih zarezali 46 I | krepki črti. Roditelja sta se spogledala, oči so govorile 47 I | po nepotrebnem hodimo in se umikamo. Zato pravim in 48 I | sedmih. Takole!" ~Trpotec se je povzpel v naslanjač, 49 I | rokami si je pomogel, da se je vzpel njegov život više, 50 I | vzpel njegov život više, se nagnil celo nekoliko naprej 51 I | glas iz očetovih ust, so se ji hipoma razširile stisnjene 52 I | stisnjene ustnice, za njimi so se zasvetili drobni zobje, 53 I | je tlesknila ob dlani ter se oklenila krog vratu očetu, 54 I | oklenila krog vratu očetu, ki se je ponižal v naslanjač. ~" 55 I | In pomisli, oče -- Baruša se je razgrela in se s širokimi 56 I | Baruša se je razgrela in se s širokimi kretnjami okrenila 57 I | ostaneva obe doma. S kolodvora se popeljeva z izvoščkom, da 58 I | To je druga reč! Potem se midve zgroziva pri Smrekarju, 59 I | čast je rešena! -- Sedaj se, Alena, takoj pripravi in 60 I | svojo skromno sobico. Ko so se že vrata za njo zaprla, 61 I | poštene porcije, zvečer se pa tako že vrneva. Sedaj 62 I | zadovoljno prikimal, ker se je domislil Zlate racke. 63 I | nabral nekaj kronic v dlan, se mu je zdela vsota že tako 64 I | predalniku, je počakal žene, ki se je naglo vrnila iz kuhinje. ~" 65 I | žarele, ko je s tresočim se prstom kazal na zbor kronic. 66 I | bele ovčice na travniku so se mu zdele. ~Baruša je hitro 67 I | zapravila, seveda ne; ampak bolj se postavi človek, če ni sam 68 I | oko in rekla: ~"Še toliko se nisem nadejala! Skopušček!" ~ 69 I | radodarnosti; ali Baruša se je dvignila na prste in 70 I | poljub z lica. Jeza, ki se je v hipu rodila, je s poljubom 71 I | kakor jo imajo ljudje, ki se jim reže tenek košček kruha 72 I | kruha vse življenje. Nato se je pa lotila z mladostnim 73 I | primaknila stol k možu, ki se je med ženinim skrbnim opravkom 74 I | učakali, Janez!" ~Trpotec se je predramil iz sanjavosti. ~" 75 I | srca! Le pomisli. Človek se ubija, pritrguje in strada, 76 I | moški! Ali je treba, da se potika toliko takih deklet, 77 I | kot govoril Trpotec ter se zagledal zopet v zvezdo 78 I | je postava življenja, in se ni srdila na moške. Njo 79 I | pred seboj. In takrat so se stene njene ozke sobice 80 I | še bolj stisnile, strop se je ponižal prav do nje, 81 I | sonce, kjer je luč, kjer se smeje prostranost... Strop 82 I | smeje prostranost... Strop se je višal, stene se razmikale 83 I | Strop se je višal, stene se razmikale in kakor omotična 84 I | razmikale in kakor omotična se je zazibala bela postelja. 85 II | II. Dobro dolgo se je zasedel Janez Trpotec 86 II | pogledal skoz okno, ali se vreme ne bi kaj sprevrglo. ~" 87 II | misli na denar. In če bi se navsezadnje naklepičilo, 88 II | ščipajočo bolečino in dosti se je potrudil, da je zamoril 89 II | ženo in hčerjo. Ob enajstih se je pa domislil Zlate racke 90 II | omare najlepšo obleko in se opravljal in lišpal, kar 91 II | opravljal in lišpal, kar se je dalo. Z zadnjim koščkom 92 II | so stale kot le kaj. ~Ko se je ogledal v zrcalu, s palčko 93 II | zrcalu, s palčko pod pazduho, se je razveselil samega sebe 94 II | razveselil samega sebe in se samemu sebi od veselja odkril. ~" 95 II | zakaj pa ne ti?" ~Na glas se je zasmejal, ker je bil 96 II | poredno pomežiknil. Natakarica se mu je veselo nasmehnila, 97 II | preudaril na cesti, "še bi se oženil, če bi se Baruši 98 II | še bi se oženil, če bi se Baruši kaj primerilo, presneta 99 II | primerilo, presneta reč, da bi se!" ~In ker je bilo v njegovem 100 II | in čudovito zdravih nog se je še nekoliko posprehodil, 101 II | nekoliko posprehodil, preden se je nameril domov. Pred durmi 102 II | nameril domov. Pred durmi se je hipoma zopet domislil 103 II | domislil žene in hčere ter se ustrašil, kaj je tako pozabil 104 II | tako pozabil nanju. Zato se je tik pred vrati okrenil, 105 II | okrenil, šel v trgovino in se vrnil obložen domov. Tu 106 II | stole k mizi. Med delom se je pogovarjal sam s seboj. ~" 107 II | Alenčica meni nasproti -- pa se po krepčamo in pomenimo." ~ 108 II | luč. Kakor je mož sédel in se upognil, tako je sed<138> 109 II | v naslanjaču. Celo tedaj se ni prebudil, ko so zacvrkale 110 II | deske pred vrati, ko so se ta veselo odprla in sta 111 II | Baruša in Alena. ~"Moj Bog," se je zavzela Baruša strahoma, " 112 II | Trpotec je izpregledal, se ustrašil, začudil in se 113 II | se ustrašil, začudil in se razveselil. ~Ko bi bilo 114 II | kopo. Toda nič tega, Baruša se je zasmejala, da je plosknila 115 II | porečem, ti znaš! -- Meni se je pa zadremalo, od samega 116 II | Ni prav tako?" ~Baruša se je šele tedaj ozrla po mizi, 117 II | drobnimi prsti navihane brke in se od srca za smejala. ~"Kajne, 118 II | smejala. ~"Kajne, Alenčica?" se je upokončil Trpotec, "nisem 119 II | Ženski sta večerjali in se smejali kratkim opazkam, 120 II | kar nič razumel. Smejal se je pač z njima in čakal, 121 II | Smrekarju!" ~"Za koliko ste se pogodili?" ~"Za trideset 122 II | Štefan, dvakrat Štefan, to se pravi kmet, razumeš, pravi 123 II | prišli, kajne?" ~Obe sta se zasmejali. ~"Kakšen?" " 124 II | v hlevu tako dolgo, meni se zdi, da imam še sedaj v 125 II | Trpotec pogovor drugam, ker se je Baruša vznevoljila zaradi 126 II | odgovarjati mati za hčer. "Da se vidi, kako ne razumejo. 127 II | vzgajala po svojem!" ~"Če se bo dal! Si čula, kako se 128 II | se bo dal! Si čula, kako se mu je Smrekar smejal, ker 129 II | izgubil." ~"Klobuk izgubil?" se je zavzel Trpotec. ~"Klobuk, 130 II | povej, Alena!" ~Obe sta se zasmejali. ~Trpotec je pa 131 II | popustil žlico, vstal in se sredi sobe postavil na glavo." ~" 132 II | so tuji ljudje pri mizi, se postavlja na glavo!" ~"Alena, 133 II | Prav imaš, Alena. Preveč se nič nikar ne ubijaj s paglavcem." ~ 134 II | Na zdravje, Alena! Nič se ne boj! Le nobel! Da bodo 135 II | uradniška hči!" ~Čaše so se dotaknile. Trpotcu se je 136 II | so se dotaknile. Trpotcu se je tresla roka tako očitno, 137 II | kozarce in krožnike v kuhinjo, se je Baruša nagnila do moža 138 II | mi je rekla. In zato sem se pogodila, samo zato." ~" 139 II | za hip obmolknila. ~Nato se je dosti zadirčno okrenila 140 III | razburjenja. Alena je prepevala in se smejala, Baruša je skrbela 141 III | prezvenel skrite skrbi, ki se mu je pasla v srcu. Hči, 142 III | pozabili grenkost tiste ure, ki se je bližala rodbini prvič 143 III | ni prepevala. Zasmejala se je parkrat pri zajtrku. 144 III | zajtrku. Pravzaprav poskusila se je zasmejati, ker je videla 145 III | nosnice so mu plale, ker se je moško boril sam s seboj. ~" 146 III | uro in spregovoril, kar se je dalo hladno. ~Baruša 147 III | Baruša je segla po rutico, se ozrla očitajoče nanj, potem 148 III | je planila Alena k njej, se je oklenila in razplakala 149 III | ženi in hčerki, prsi so se mu dvigale, v obrazu je 150 III | odhod z uro v roki. Glas se mu je tresel in trgal iz 151 III | iz prsi. ~Mati in hči sta se tesneje objeli in poljubili: ~" 152 III | Moj Bog, ta ura!" ~Tedaj se je Alena iztrgala iz materinega 153 III | Več ni mogel. Sklonil se je do njenega čela, se ga 154 III | Sklonil se je do njenega čela, se ga dotaknil s trepetajočimi 155 III | dnu stopnic. ~"Zbogom," se je oglasilo od zgoraj z 156 III | od tod! ~- Nazaj! Ustavi se! Jaz je ne dam -- ne dam -- 157 III | je sključen odšel v sobo, se zgrudil v naslanjač in se 158 III | se zgrudil v naslanjač in se bridko razjokal. - ~Ko je 159 III | Alena je zaprla okno in se stisnila v kot praznega 160 III | praznega oddelka. Še enkrat so se ji orosile oče, še enkrat 161 III | zmagala mladost, in Alena se je veselo zasmejala. ~"Ah, 162 III | pravzaprav čudni! Veseliti bi se morali, pa se jokamo. Neumnost!" ~ 163 III | Veseliti bi se morali, pa se jokamo. Neumnost!" ~Že na 164 III | Imenitno. Prvič v življenju se popelje tako! Ko bi jo srečala 165 III | nobel, Alena! In nič bi se ne razjokala. Gotovo da 166 III | razjokala. Gotovo da ne! ~Vlak se še ni dodobra ustavil, ko 167 III | mik izvabil Aleno, da bi se ozrla nanj, ker na kolodvoru 168 III | ta pa je bil gosposki, se je kljub temu premagala 169 III | Aha," je rekel hlapec in se nekoliko namuznil. V vasi 170 III | neznani mladenič k Aleni, se odkril in poklonil. ~"Dovolite, 171 III | Brest, filozof." ~Alena se je samo nekoliko okrenila 172 III | poklonom odzdravila. ~Kakor bi se bila pravzaprav rada takoj 173 III | prvi." ~"Poznate?" Alena se je obrnila proti njemu. ~" 174 III | bila še preveč otrok, da bi se ji ne bile prilegle te besede. 175 III | prilegle te besede. Domislila se je sicer imenitne gospe, 176 III | gospod doktor!" ~Alena se je obrnila proti njemu in 177 III | od tam, gospica! Sedaj se vračam na Dunaj, in Smrekarjevi 178 III | bili tako prijazni, da sem se pripeljal na kolodvor. Občujem 179 III | olikan v vsej fari! Tako se baha Smrekar; njemu prija 180 III | vino, in naj je kdorkoli, se je ne bo branil. Tako je. 181 III | mi akademiki." ~Aleni so se pojavile jezne gubice na 182 III | ugovarjati. ~"Gospica! Tudi vam se bo ob tem izborno godilo 183 III | vršili odlično. Kaj drugega se pač ne more zahtevati. In 184 III | Sijajno, naravnost imenitno se bomo zabavali!" ~Vtem je 185 III | oči, da jih je povesila, se hitro okrenila in sedla 186 III | zbogom ni rekla! ~Konja sta se vzpela, zavora je odnehala, 187 III | zdrčal po cesti. ~Brest se je še trikrat za vozom iz 188 III | vozom iz dalje odkril, Alena se pa ni ozrla. ~"Nekaj posebnega 189 III | Tako je razsodil Brest, ko se je kočija skrila za ovinkom, 190 III | Kratkokrilka pravzaprav, pa se nosi, o, smo že kaj drugega 191 III | videli. Kaj pa misli!" ~Pa se je zopet razjezil nad to 192 III | premalo odločno ugovarjala, ko se je Brest pravzaprav norčeval 193 III | mu bili dobrotniki. Zato se je te misli hitro otresla 194 III | po lepi cesti. Ob levi so se dvigali griči bukovega lesa. 195 III | je gorelo v soncu, veter se je igral z njim in ga sukal 196 III | bilo zapuščeno. Tu in tam se je sklanjala ženska sredi 197 III | čudovita v jesenskem miru, se je Alena kar ni mogla veseliti. 198 III | kavk je spremljala voz, se preletavala in posedala 199 III | zamahnil z bičem po njih in se je ena zadeta -- opotekla 200 III | kaj to pomeni!" ~Hlapec se je ozrl, zatezajoč pesem 201 IV | dovolj zgodaj zjutraj. ~Alena se ga je prestrašila, da so 202 IV | Oprostite," je jecljala in glas se ji je tresel. Obrnjena v 203 IV | zardela. ~"Ha, ha, ha," se je smejal Smrekar, obstal 204 IV | mestne neumnosti! Kaj bi se sramovali pametnega človeka!" ~ 205 IV | pametnega človeka!" ~Alena se je obrnila proti njemu in 206 IV | je obrnila proti njemu in se sklonila, da bi pobrala 207 IV | Razumete? <MI>Naša<D>, to se pravi, živite po naše, vedite 208 IV | živite po naše, vedite se po naše in vso mestno hinavščino 209 IV | iztegnil težke roke, da so se mu mišice napele kakor atletu: " 210 IV | učiteljici. Le zvohajte se, kar vas je tičev istega 211 IV | perja. Takole." Smrekar se je obrnil, zažvižgal in 212 IV | odšel s trdimi koraki, da se je pod tresel. ~Alena je 213 IV | iztegnjenimi rokami, na katerih so se bočile krepke mišice, in 214 IV | sprožena puščica, ampak se je vbadala počasi v njeno 215 IV | je silila v grlo. Ozrla se je na odprti kovček, iz 216 IV | bahat surovež!" In domislila se je Ivana Bresta in nič več 217 IV | ptičkom. Kar pusti! Danes se bova učila!" ~Deček je izpustil 218 IV | razprtimi očmi. ~"Učila se bova, da, ljubček moj!" ~" 219 IV | Torej poslušaj!" ~Alena se je živo domislila šole in 220 IV | velik si že, dosti velik, da se lotiš kaj drugega... šola -- 221 IV | starše. -- Koliko lepega se boš naučil. - Vsak ne more 222 IV | same od sebe zvoniti, oko se je uprlo v okno, odkoder 223 IV | je uprlo v okno, odkoder se je videlo na golobnjak, 224 IV | golobnjak, kjer so grulili in se spreletavali golobje. Alena 225 IV | Poglej," -- še zavedel se ni, da jo tiče -- "poglej, 226 IV | odpirala krila - izpod njih se je razvila tenka srajčica -- 227 IV | gorelo toliko veselja, da se je Alena zgrozila nad svojo 228 IV | roko, jo tesno stisnil in se pomaknil prav do Alene ter 229 IV | travnik, Alena v sobo, da se pripravi za obiske. ~Ko 230 IV | pregrajo s slepimi okni, se ni nič oglasilo. ~"Morda 231 IV | sile! To ropotanje!" Tako se je oglasilo za pregrajo, 232 IV | zaničljivo namrdnila obraz. Tedaj se je odprlo okence in isti 233 IV | Samo hipec dovolite, da se vam predstavim: Alena Trpotec, 234 IV | veseli!" ~Poštaričin glas se je zvišal za kvinto, in 235 IV | spregovorila te besede. Vrata so se hitro odprla, in še preden 236 IV | Na pošti? Hi-hi-hi!" se je zasmejala Erna; "to niso 237 IV | stroj postane človek. Zato se vas veselim, ker ste mladi, 238 IV | bilo blago obdrgnjeno in se je svetilo, na tem svetlem 239 IV | naprerokoval toliko, kakor bi se do golega slekel. Original 240 IV | Original je pravzaprav!" Alena se je zvonko zasmejala, pred 241 IV | vas ne bom dlje motila, se priporočim in na svidenje!" ~" 242 IV | brala je vnovič in jeza se je hladila. ~"Kako idealen 243 IV | fant mora biti!" ~In živo se ga je spomnila, kako je 244 IV | vanjo ponos in na čelu so se naredile gubice. ~"Ne bom 245 IV | Ne bom neumnica. Z menoj se ne boš igral, metulj ti 246 IV | zataknila za pas. Pred njo se je dvigalo novo poslopje, 247 IV | je slonela na gugalniku, se zibala in kadila cigareto. ~" 248 IV | na svetu, potem obupam in se menda obesim na prvo vejo." ~" 249 IV | kaj še! Vprašam vas, kdo se pa zarije v ta posel iz 250 IV | deklamirali po šolah. ~Ali ste se vi posvetili -- to besedo 251 IV | ponujali! Nič fraz, naravnost se govori! Vse vem!" ~"V Bukovje 252 IV | Vse vem!" ~"V Bukovje sem se branila, ker je le preveč 253 IV | je odtrgana od vsega, kar se imenuje svet. Družbe nič, 254 IV | na stara debla trkam in se s smrekami pogovarjam, pa 255 IV | Pojdiva, vas spremim. Čudili se boste!" ~Mara in Alena sta 256 IV | svet!" ~"Ali pa tedaj, ko se naučim ženine delati. -" ~" 257 IV | ne bo treba!" ~Vse tri so se zasmejale. ~"Kaj pa to? 258 IV | Ba, vsiljivec!" ~Mara se je sklonila in pogledala 259 IV | Ste pa vi njemu, kakor se vidi! Vam ga privoščim, 260 IV | mora biti mož, skala, da se ima žena kam opreti." ~" 261 IV | opreti." ~"Mara, ne zarekaj se!" ~Minka je spregovorila 262 IV | Alena in Mara. Umaknili sta se očem Minke, pa ob istem 263 IV | Minke, pa ob istem hipu se sami srečali s pogledi. 264 V | gledal v lice Aleni, ki se mu je smehljala in mu gladila 265 V | lase. ~"Lej, Štefan, kako se imata rada! Res me veseli, 266 V | očeta, ki mu je odrekel čaj, se namrdnil, izbuhnil veliko 267 V | zagrmel oče. "Če ne -." ~Ozrl se je po leskovki, ki je tičala 268 V | visele od nje. ~Tudi Alena se je ozrla tja, zagledala 269 V | spregovorila: "Za parado." ~Viktor se ni zmenil za očetov grozeči 270 V | pogled na šibo. Vstal je in se šel v kot kujat. ~Alena 271 V | zaradi tebe ne!" ~Viktor se je obrnil, oči je imel vse 272 V | pregrob s fantom, kadar se nastaviš," je zamrmrala 273 V | Sinček je ubogal Aleno. Pa se je domislil obljubljenega 274 V | Sin je pa odmaknil, da so se zakotalila po sobi, in zbežal 275 V | zbežal skozi vrata. ~Alena se je kmalu vrnila iz Viktorjeve 276 V | odkritosrčno povedal, da se šibe nič ne boji in da ni 277 V | kar tako, nalašč. ~Smrekar se je smejal sinu in omenil 278 V | kaj?" ~"Prosim!" "Meni se po večerji ne ljubi, pa 279 V | skromno vprašala, ali bi se to ne zapisalo slovenski, 280 V | Ko je pisala naslove, so se vrata naglo in bučno odprla. 281 V | odprla. Vstopil je človek, da se ga je Alena prestrašila. 282 V | prišel nadnjo tolovaj. ~Zato se je tembolj začudila, ko 283 V | ropotaje primaknil stol, se ozrl, kakor bi nečesa iskal, 284 V | Najprej bom kapljo tegale, da se mi duša otaja." ~Nagnil 285 V | obrisal kocine krog ust. ~Žena se je vrnila z vinom. ~"Gospa, 286 V | poudarkom, ki je narekoval: Kar se bo sedaj govorilo, je naše 287 V | ostane med nami. ~Alena se je primaknila h gospe, od 288 V | debla?" ~"Za prmoj -." ~Jok se je veril in dušal, da je 289 V | vse preštel. In če sem se zmotil za pet kubikov, naj 290 V | Torej dva tisočaka bi se le iztesala iz gozda!" ~" 291 V | tisočaka sta tudi vredna, da se pripogneš. Mar ne? Zakaj 292 V | ne? Zakaj povem ti: kmet se je začel brihtati. Ne prodaja 293 V | ali za dobiček! Nikomur se še ne sanja ne, kaj je denarja 294 V | potrepetal z levim očesom, Štefan se je nagnil razburjen do njega. ~" 295 V | Je rekla: S Smrekarjem se še ne menim ne, ker je tako 296 V | divje buljil v mešetarja. Ta se je pa široko zarežal in 297 V | utegne biti." ~"Ne verjamem," se je oglasila Smrekarica. ~" 298 V | šolarje. In Strniška, vem, da se je grozila nad tvojo skopostjo 299 V | učiteljico. In ta -- saj se v vsako reč vtakne -- je 300 V | je to naredila, potem naj se pripravi!" ~Alena se ni 301 V | naj se pripravi!" ~Alena se ni mogla zmagati in je rahlo 302 V | sem rekel. Ne vtikajte se vmes! To pa rečem: Alena, 303 V | ima, pa govori!" ~Aleni so se zarezale ostre črte, čelo 304 V | šipe po oknih. Ženski sta se stiskali druga k drugi, 305 V | koraki Smrekarjevi. Pero se je ustavljalo - zatikalo -- 306 V | je klonila na mizo... ~Ko se je prebudila iz težke dremotnosti, 307 VI | VI. Nad vas se je obesilo pusto in megleno 308 VI | Gospodinja je hodila po prstih in se ogibala sobe, kjer je ždel 309 VI | sicer. Deklam in hlapcem se ni ljubilo govoriti. Zehajoč 310 VI | šklebedri po preddverju, kot bi se še ne bile zdramile noge, 311 VI | bi dvignile obutal, kakor se spodobi. Edino konjski hlapec 312 VI | spodobi. Edino konjski hlapec se je enkrat začudil z zategnjenim " 313 VI | polnoči, je tiho vstal, se napol oblekel in šel v drugo 314 VI | sedel k pisalni mizi. ~Da bi se premamil in premotil, je 315 VI | komolec, številke v knjigi so se zmedle, oči so zastrmele 316 VI | zastrmele v plamen sveče, ki se je širil in širil ter se 317 VI | se je širil in širil ter se spremenil v moten kolobar. 318 VI | stara vdova Strniška in se mu rogala. Tujo, laško govorico 319 VI | v svoje žepe. Osramočen se je vračal domov s klobukom 320 VI | tovorne procesije in še ozreti se ni upal v okna, ko je stopal 321 VI | stopal mimo hiš. Pa dasi se ni ozrl, je čutil, da izza 322 VI | oči njegovih dolžnikov in se mu njih usta porogljivo 323 VI | stotake! Bomo videli, kdo se bo tedaj režal in se čeljustil 324 VI | kdo se bo tedaj režal in se čeljustil ter mežikal skozi 325 VI | mimo njega sence. In vse so se mu režale v obraz. Tudi 326 VI | med njimi, celo Joka, ki se mu je ognil s pota v grm, 327 VI | Smrekar pa je grgral in se stresal v spanju... ~Sveča 328 VI | sivo, pusto jutro. ~Smrekar se ni prebudil. ~Dvakrat je 329 VI | prišla ona tiho v sobo in se še tiše vrnila iz nje. ~ 330 VI | zbegan pogledal svečnik, se ozrl proti oknu in si pomel 331 VI | Precej! -- Oh, samo obleci se, Štefan! Hladno je!" ~"Po 332 VI | vrata. ~Štefan je vstal in se sprehodil po sobi. Stopil 333 VI | in odpet, ga je odprl in se še zmenil ni za prehlajenje, 334 VI | pokali sklepi. ~"Ha-ha-ha," se je zasmejal, ko je brodil 335 VI | Pošastne sanje! Smrekarju se boste režali, kajpak, in 336 VI | neumen, kadar spi!" ~In spet se je gromski zasmejal. ~Prav 337 VI | trmasto namrdnil obraz in se obrnil k steni ter se ni 338 VI | in se obrnil k steni ter se ni prebudil. ~"Očetov sin," 339 VI | Namesto pomladi in rož, katere se je napotila trgat v življenje, 340 VI | pozdravljala siva, vlažna megla, ki se je vlekla in pasla po njenih 341 VI | prinesla zajtrk. In sedaj se menita o njej. Mati govori 342 VI | povpraša. ~"E, pisma! Ker se ji godi, veruj mi, godi, 343 VI | godi, veruj mi, godi, kar se da. Otrok pozabi pisati, 344 VI | trgu, ga dobiš." ~In oče se nagne nazaj v naslanjaču -- 345 VI | nog! Ko bi mogla!" ~Zdelo se ji je, da bi ta pusta megla, 346 VI | da bi ta pusta megla, ki se vlači po njenih mislih, 347 VI | bi posijalo sonce, da bi se zasmejala kakor struna. 348 VI | je tako hladno... ~Alena se je pogreznila v misli, da 349 VI | Spoznala je mešetarja in se je vsa stresla kakor od 350 VI | kako je s Strniško! In če se zlažeš, to ti povem!" ~Čul 351 VI | zlažeš, to ti povem!" ~Čul se je udarec po mizi. Alena 352 VI | Alena je planila s stola, se nagnila nad otroka in ga 353 VI | vnovič tega pogovora. ~Viktor se je obračal in branil -- 354 VI | pozabi sanje! Pokrižaj se in vstani!" ~Viktor je potegnil 355 VI | Tlesknil je z rokami, se zasmejal in skočil s postelje. ~" 356 VI | križ! Še enkrat!" ~Viktor se je smejal in iskal razmetane 357 VI | Alena mu je pomagala, ko se je oblačil. ~Všeč ji je 358 VI | govorila kaj glasno, ker se ji je gabil mešetar in gabilo 359 VI | je kričala v dušo, zaeno se je pa budilo vendar zanimanje 360 VI | Da ga ne dobi! Sicer se poberi k vragu!" ~Aleni 361 VI | stene. Videla je, kako so se režale te besede z mešetarjevega 362 VI | in jo grabile za srce, da se je domislila poštarice Erne, 363 VI | do pravice in snovale so se ji misli, kako bi segla 364 VI | dečkom k mizi. Z vso silo se je krotila, zbirala duha, 365 VI | krotila, zbirala duha, da bi se vglobila v pouk z istim 366 VI | to otroško oko jezilo in se ji je zdelo, da Viktor gleda 367 VI | razburil še bolj. Raztogotila se je, da je stisnila ustnice 368 VI | vendar je premagala srd, se pomaknila k dečku in mu 369 VI | odposlal mešetarja na delo, se je oblekel, stopil k omarici, 370 VI | odšel na žago. ~Na dvorišču se je zadirčno obregnil ob 371 VI | ki ni visel na kljuki, da se je zakotalil prav do gnojišča. ~" 372 VI | rekel hlapec, pobral koš in se ni nič začudil. ~Je bil 373 VI | žagar je kadil tobak in se peljal na žagnem vozu ter 374 VI | kupov navaljenih hlodov ter se počasi vrnil po mokrem kolovozu 375 VI | enolično pesem. ~Smrekar se je zamislil. ~Kaj je tega -- 376 VI | pride mešetar in trdi, da so se kmetje zbrihtali, da se 377 VI | se kmetje zbrihtali, da se celo učiteljica, takole 378 VI | takole revše, vtika vmes in se briga za stvari, ki ji niso 379 VI | parobka, po vsem životu se je stresel -- in se boječe 380 VI | životu se je stresel -- in se boječe ozrl naokoli. ~"Morda 381 VI | boječe ozrl naokoli. ~"Morda se pelje pismo!" ~Strah je 382 VI | plul iz te misli in roke so se mu same od sebe gibale, 383 VI | najlepši dobiček. Prestopil se je za korak, pa se vrnil 384 VI | Prestopil se je za korak, pa se vrnil takoj in sedel spet 385 VI | Nehala je poučevati in se namenila na pošto. V kuhinji 386 VI | namenila na pošto. V kuhinji se je oglasila pri Smrekarici 387 VI | ste me obiskali!" ~"Nikar se ne dajte motiti, gospodična 388 VI | očetovo pisavo. ~"Ah, papa!" se je razveselila na glas. ~" 389 VI | in zakaj je zardela, ter se je zavistno razveselila 390 VI | levo Jokovo oko. ~Alena se ga je prestrašila, da se 391 VI | se ga je prestrašila, da se ji je tresla roka, ko je 392 VI | prijela za kljuko. ~Od pošte se je namenila naravnost v 393 VI | pred hišo Smrekar, vračajoč se počasi od žage, z očmi uprtimi 394 VI | očmi grozil in pretil, da se domisli, kaj se to pravi: 395 VI | pretil, da se domisli, kaj se to pravi: Vi ste naša! ~ 396 VII | odpirala pismo. Roke so se ji tresle, da ji je padlo 397 VII | prepričana o tem), celo ti so se bali njene odločnosti. ~ 398 VII | ne vpraša: si razpoložen, se ti ljubi, ali te veseli 399 VII | udari na delo!" ~"Torej se ujemate pravzaprav z gospodično 400 VII | skušali! Pridejo trenutki, ko se vam bo ura vlekla kakor 401 VII | jutro" njenega poklica. Pa se je potajila. ~"Tembolj sodim, 402 VII | Postavim koleginja Mara se oddiha, ko se guglje na 403 VII | koleginja Mara se oddiha, ko se guglje na stolu in kadi 404 VII | cigarete. Angleški državnik se oddahne, ko gre kopat na 405 VII | tamkaj krtačit govedo. Jaz se oddiham, ko delam tole, 406 VII | uteha, kajne? V romanih se bere tako." ~"Kako ste poredni! 407 VII | kmetiško ognjišče, kjer se drži po troje otrok za krilo 408 VII | stopi oče na prag, vrnivši se s polja, iz gozda in se 409 VII | se s polja, iz gozda in se vse oči obrnejo vanj, in 410 VII | resnično bi mi bilo žal, če bi se zapletli v to zanimivo razpravo, 411 VII | dan s svojim načrtom, pa se je domislila onih zapovedujočih 412 VII | onih zapovedujočih oči in se jih zbala. ~"Za Smrekarja 413 VII | jih zbala. ~"Za Smrekarja se ne bom brigala. Kaj mi mar! 414 VII | ostudni Jok, je trdil, da ste se vi vmešali v neko kupčijo." ~ 415 VII | stisnila belo pest, oči so se ji zasvetile kakor ogenj 416 VII | preganja! Toda..." ~Takrat so se nenadoma odprle duri in 417 VII | ji je roka omahnila, pa se spet hitro dvignila. ~"Poglejta, 418 VII | Pojdimo!" Vse tri so se prijele za roke in šle skozi 419 VII | sama od sebe razlagala, da se je odpeljal s kolesljem 420 VII | kupčijsko življenje nemirno. Res se zasluži nekaj! Toda to trpljenje 421 VII | ne zatisnem očesa, dokler se ne vrne. Vedno me skrbi, 422 VII | Ob tem pripovedovanju se je Aleni vzbujal sum, da 423 VII | Minko zaradi pisma. Zato se ni mogla ogreti ob tem pogovoru 424 VII | ogreti ob tem pogovoru in se je bavila kar največ z Viktorjem. ~ 425 VII | povabila na polje. Megla se je razkadila in žolto jesensko 426 VII | v sanjah prodajal, mati se mu je smejala, vmes pa razlagala 427 VII | krenili na gozdno pot in se vrnili domov šele o mraku. ~ 428 VII | ni bilo do večerje. Alena se je oprostila, da mora pisati 429 VII | pisanja in te povprašala, kako se ti kaj godi, ali si živa 430 VII | šele zvečer sva jedla in se potlej z žalostnim srcem 431 VII | Ko je upihnila luč, so se oglasile stopinje iz obednice; 432 VII | nekdo je ~plosknil z roko in se zasmejal, potem pa je bilo 433 VIII | skoz srce in mozeg. Toda ni se ganil; samo njegovo levo 434 VIII | Potrpežljivo je čakal in se ni gnetel med ljudi, ki 435 VIII | obenem tiščali k okencu, ko se je odprlo. Zadnji je prišel 436 VIII | spravil vse spet v žep in se napotil. Roke je potisnil 437 VIII | potisnil v žep, štulasti klobuk se mu je kar sam od sebe obesil 438 VIII | Smrekarjevega dvorišča se je ognil in se spustil po 439 VIII | dvorišča se je ognil in se spustil po brežiču za pošto 440 VIII | Ni mu bilo do spanca, ker se je dodobra naspal v listju. 441 VIII | vejicami lovil misli, kakor so se mu snovale in tekle pred 442 VIII | Včasih je zaklopil oči, ki so se vselej kmalu odprle in zopet 443 VIII | sunkoma je skočil kvišku in se zasmejal na ves glas. Spet 444 VIII | prijel zelenko in pil, da se je dvakrat oddahnil, preden 445 VIII | in ne ureže po grlu. Da se človek tako navadi; ali 446 VIII | Martinek je dremal pri peči in se ni prebudil, dokler ga ni 447 VIII | peči in sedel. ~"Kam si se namenil," je vprašal Martinek 448 VIII | hreščeče odbila eno. Mimo okna se je zazibala pismonoševa 449 VIII | čepica. ~Jok je vstal. Srce se mu je vznemirilo. Toda hitro 450 VIII | Toda hitro je sedel, ker so se odprla vrata in je vstopil 451 VIII | pohvalil samega sebe mešetar in se potuhnil, kakor bi mu bilo 452 VIII | mize frakelj. ~"Martinek," se je oglasil Jok, "ali vidiš, 453 VIII | kakor bankovec bo varno. Nič se ne boj in ne brigaj!" ~" 454 VIII | zapel kamižolo. ~Martinek se je vrnil s tobakom in ga 455 VIII | Kakor kolo mazila," se je veselo zasmejal pismonoša 456 VIII | stresal iz mehurja. Parkrat so se mu noge zapletle, dokler 457 VIII | desnico ob kljukasto palico, se mu niso noge več zapletale. 458 VIII | s povešeno glavo. "Če bi se pehal za dobro in pošteno 459 VIII | predse na cesto, kakor bi se mu gabilo. Niže je sklonil 460 VIII | je že bil na cesti in ni se mu pojavila misel v povešeni 461 VIII | tolkel po samotni poti in se ni ozrl ne na levo ne na 462 VIII | z brega ovčarski zvonec, se ni ustavil in se ni z nikomer 463 VIII | zvonec, se ni ustavil in se ni z nikomer razgovarjal. ~ 464 VIII | nikomer razgovarjal. ~Ko se je začela dvigati cesta 465 VIII | postavil predse palico in se oberoč oprl nanjo, potem 466 VIII | oberoč oprl nanjo, potem se pa oprezno ogledoval. Kakor 467 VIII | oprezno ogledoval. Kakor bi se bil predramil iz dremavice, 468 VIII | Potipal je na prsih, ali se mu ni gumb pri kamižoli 469 VIII | segel v žep po listnico, se ozrl še enkrat naokrog, 470 VIII | Ko je zapenjal gumb, so se mu prsti tresli, da mu je 471 VIII | jaz hotel. In prileglo bi se mu pravzaprav! Zakaj je 472 VIII | blatu in tokavah! Sam! Bi se hitro naveličal. - In sam 473 VIII | Ko je tako razmišljal, se je še enkrat ogledal po 474 VIII | Komaj je stopil dvakrat, se je nenadoma obrnil in zavil 475 VIII | paragraf skrivna durca, kjer se človek v stiski izmuzne. 476 VIII | zarinil vseh les, da ne bi, če se ujame v ta precep, izmaknil 477 VIII | Nisem tako neumen, kakor se sanja Smrekarju." ~Takole 478 VIII | sanja Smrekarju." ~Takole se mu je nenadno posvetilo 479 VIII | stikale in iskale, dokler se jim ni zasvetila pisana 480 VIII | zagledal belih rokavov, ki so se gibali med bukovjem na vresnati 481 VIII | vresnati jasi. ~"Sem vedel," se je razveselil, "sem vedel, 482 VIII | je. Zato počakam." ~Skril se je v mlado borovje, legel 483 VIII | Nato je segel po čutaro in se krepčal. ~Ni dolgo ležal. ~ 484 VIII | po polju. Na korenjišču se je ustavila in se pripognila. ~" 485 VIII | korenjišču se je ustavila in se pripognila. ~"Skopulja," 486 VIII | je!" ~Tedaj je vstal in se prihuljeno priplazil do 487 VIII | priplazil do hiše. Strniška se je sklanjala in nakladala 488 VIII | nakladala v cajnico, v gozdu so se hitro gibali beli rokavi. 489 VIII | prislonil na zaprta vrata, se zavrtel in se splazil nazaj 490 VIII | zaprta vrata, se zavrtel in se splazil nazaj v borovce. 491 VIII | žepu. Strniška je plela in se ni ozrla. ~"Tako, zdaj sem 492 VIII | Skoraj po vseh štirih se je nato plazil po gozdu, 493 VIII | je pijan. ~"Naj pa bom," se je razhudil Jok in jezno 494 VIII | komata na kljuki pred hlevom, se je silno raztogotil, in 495 VIII | napojil Joka s konjakom in nič se mu ni smilila draga pijača. 496 VIII | smilila draga pijača. Mešetar se je pa opogumil ob pijači 497 IX | posvetil opitemu mešetarju, ki se je oprijemal zidu z obema 498 IX | rokama, gredoč po stopnicah, se je Jok pri vežnih vratih 499 IX | pred njim in mu, zibaje se sem in tja, zagrozil: ~" 500 IX | Ti! Ti! Jaz nič!" Smrekar se je hitro obrnil, da ne bi