Chapter

 1 I    |         ure. Smrekar se piše in Štefan mu je ime." ~"Ime je hudo
 2 I    |         zunaj tisti kmet, tisti Štefan -- bogve, kakšno ženo ima --
 3 II   |      dvakrat toliko. Smrekar je Štefan, dvakrat Štefan, to se pravi
 4 II   |      Smrekar je Štefan, dvakrat Štefan, to se pravi kmet, razumeš,
 5 V    |        razkuštrane lase. ~"Lej, Štefan, kako se imata rada! Res
 6 V    |         je prav," je prikimaval Štefan ženi ter si točil vnovič. ~"
 7 V    |       Alena ni nič odgovorila. ~Štefan je izpil zadnjo kupo terana
 8 V    |       sedel. ~"Pasje sem delal, Štefan! Žejen sem!" ~"Tina, stopi
 9 V    |          da bi čakal!" ~"Udari, Štefan, koj udari, še jutri! Dva
10 V    |         izpraznil v dušku. ~"E, Štefan, smetano smo pobrali." ~"
11 V    |       dobro vem." ~"Nič ne veš, Štefan, ti tudi ne. Samo jaz vem --
12 V    |      potrepetal z levim očesom, Štefan se je nagnil razburjen do
13 V    |       In če pride, zopet nič." ~Štefan je naglo vstal in hodil
14 V    |       nisem za pametne misli!" ~Štefan mu je stisnil pest drobiža.
15 VI   | položila roko na vročo glavo. ~"Štefan, ko bi malo kave, ves truden
16 VI   |             Oh, samo obleci se, Štefan! Hladno je!" ~"Po Joka,
17 VI   |     žena je tiho zaprla vrata. ~Štefan je vstal in se sprehodil
18 VI   |  zazvenela počena šipa v oknu. ~Štefan je šel sam v obednico po
19 VI   |      Erne, ki je trdila, da ima Štefan vse naprodaj: sebe, ženo,
20 VII  |  goljufivo stvar, ki jo snujeta Štefan in Jok, in je zato dvomila
21 X    |        je pomagala Smrekarica. "Štefan, le poglej, koliko ječavcev
22 XII  |         jutri sem te napovedal, Štefan, ali opraviva še danes." ~
23 XII  |    konec voza. ~"Toda povem ti, Štefan, da se bo ženska dobro krčila." ~"
24 XII  |            Pet bank po tisoč!" ~Štefan je nehote potegnil za vajeti,
25 XII  |      dobiček kar z vozom." ~Ker Štefan še ni nič odgovoril, je
26 XII  |  pospravljati stroke v košaro. ~Štefan je privezal konja za okrižje
27 XIII |         Pozdravljeni!" je rekel Štefan in mu stisnil roko. ~"Počakajte,
28 XIII |         tako, gospod Smrekar?" ~Štefan si je otrl brke in jih nasukal.
29 XIII |      drugi! Ali ste slišali!" ~"Štefan, nikar!" je mirila rahlo
30 XIII |       nastlala lipa po pesku. ~"Štefan," je ogovorila Smrekarica
31 XVII |          skladi desk so rastli. Štefan je pisal in računal, pri
32 XVII |         po njem, gospodična?" ~"Štefan!" je spregovorila žena,
33 XVII |     grozno odločnostjo je tajil Štefan, da Brest ni vedel, ali
34 XVIII|         ta svet naš kakor tvoj, Štefan, in nihče nas ne bo zmerjal
35 XIX  |   velela, naj ne čakajo, ker se Štefan še mudi na žagi. Pravzaprav
36 XIX  |      dokosili, ko je prižvižgal Štefan vesel in razigran v sobo.
37 XX   |        vežo od nasprotne strani Štefan, ki je bil na žagi. ~"Dober
38 XX   |       spet enkrat! Me veseli!" ~Štefan mu je podal roko, na kateri
39 XXI  |        že pri Smrekarju, ker je Štefan zaradi nje preložil svoje
40 XXII |     vrata. ~Nekdo je potrkal. ~"Štefan!"  Žena ga je klicala. ~"