| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] sanmi 1 sape 1 sapo 1 se 1483 sebe 20 sebi 13 sebicnica 1 | Frequency [« »] ----- 3727 je 1874 in 1483 se 847 da 809 v 600 na | Fran Saleški Finžgar Sama IntraText - Concordances se |
Chapter
501 IX | Postavil je svečo na tla in se vrnil k vratom. Z roko je 502 IX | močno roko. ~"Tàk ne deri se! Ne vinarja ne zaslužiš 503 IX | pas, da je Jok zastokal in se ga oklenil z roko okrog 504 IX | roko okrog vratu. Smrekar se je celó v noči tega objema 505 IX | tamkaj položil v steljo. ~Ko se je vrnil v obednico, je 506 IX | ki je ležalo na mizi, in se skril v pisarno. Čudovita 507 IX | pismo. Poskusil je, ali bi se dalo odpreti brez sledi. 508 IX | sobi gor in dol. ~Glava se mu je povesila, v srcu je 509 IX | grozno ponižanje. Zdelo se mu je hipoma, da še visi 510 IX | krenil z glavo. Polagoma se mu je zazdelo, da se je 511 IX | Polagoma se mu je zazdelo, da se je pismo dvignilo z mize 512 IX | pijanski duh. Navsezadnje se mu je upognil celo hrbet, 513 IX | silno težo. ~"Vraga, kaj se mi blede?" je spregovoril 514 IX | zadel ob stol. Vzravnal se je sredi sobe, pogledal 515 IX | sobe, pogledal na pismo in se nagnil proti njemu. Roke 516 IX | nagnil proti njemu. Roke so se na hrbtu sunkoma razklenile, 517 IX | odločno zlomili pečat, da so se sesuli drobci na mizo. ~ 518 IX | sesuli drobci na mizo. ~Ko se je to zgodilo, se je umaknila 519 IX | mizo. ~Ko se je to zgodilo, se je umaknila mešetarjeva 520 IX | bil konec pisma. ~"Ne boš se redil, Taljan! Ne boš se!" ~ 521 IX | se redil, Taljan! Ne boš se!" ~Kakor skrivnost in kakor 522 IX | je pomel roke in vsa moč se je vrnila v njegove žile. 523 IX | zaspal kakor človek, ki se je trudno priboril do cilja. ~ 524 IX | pod njenim oknom, da so se žolto rdeči listi usipali 525 IX | sončnih žarkih. Kakor plameni se je zibalo ovenelo listje. 526 IX | gozda samotne smreke, ki so se s črno obleko rezko dvigale 527 IX | sosednje hiše, od katere se je odbijal vsako jutro ropot 528 IX | šepetanje, kakor molitve. Zdelo se ji je, da je zaspala in 529 IX | ji je, da je zaspala in se prebudila v pravljici. ~ 530 IX | prebudila v pravljici. ~Spomnila se je, kako se je snoči kesala, 531 IX | pravljici. ~Spomnila se je, kako se je snoči kesala, ker ni 532 IX | na to je pomislila, kako se je skrila z glavo pod odejo, 533 IX | morda samo namignila, da se pleto okrog nje čudne reči 534 IX | bilo več strah in veselila se je, da je molčala. ~"Kaj 535 IX | Ob tem zadnjem imenu se je rahlo razburila. Zato 536 IX | je rahlo razburila. Zato se je naglo obrnila od okna 537 IX | Preneumno! Ali je vredno, da se ga spominjam? Mara naj misli 538 IX | je šla budit Viktorja, ki se je že gugal na lesenem konju 539 IX | okuzmano grivo. ~Viktor se je razveselil učiteljice 540 IX | učiteljice in pognal gugalnik, da se je zibal v še večjih nihljajih. 541 IX | sedli takoj k obedu, ko sta se nehala učiti. ~Pri mizi 542 IX | sadja, na krožnik, Smrekar se je smejal in pil s slastjo, 543 IX | šole." ~"Prosi gospodično!" se je oglasila mama. ~Viktor 544 IX | Če bova ovčke pasla, se ne bova nič naučila," je 545 IX | sinom in Aleno. ~Ob štirih se je Alena oglasila v pisarni. 546 IX | Prosim, gospod Smrekar!" ~Ta se je ozrl in se ni mogel prvi 547 IX | Smrekar!" ~Ta se je ozrl in se ni mogel prvi hip odtrgati 548 IX | odtrgati od misli, v katere se je bil zaglobil. Zato jo 549 IX | zaradi pisem!" ~"Da, da! Kako se človek raztrese. Čakal sem 550 IX | sem vas in navsezadnje sem se zamislil in pozabil, kaj 551 IX | je pisala in nobena misel se ji ni rodila ob tem naslovu. 552 IX | Kupčija že sklenjena. Nikar se ne trudite sem." ~Ko je 553 IX | Ko je Alena zapisala, se je ozrla v Smrekarja: ~" 554 IX | nenadoma obtičalo. Obrnila se je proti Smrekarju in uprla 555 IX | toda tega ne podpišem, ker se mi zdi..." ~Smrekarjev obraz 556 IX | zdi..." ~Smrekarjev obraz se je čudno spremenil. Iz potez 557 IX | gledala zločest, počasi se mu je lice skremžilo, dokler 558 IX | krohot. ~"Zdi -- zdi -- kaj se vam zdi? A? Kaj?" ~"Da to 559 IX | ni vse po pravici?" ~Spet se je zakrohotal s tako votlim 560 IX | njega! Torej Taljan, ti se redi, Smrekar, ti stradaj -- 561 IX | Alena je kriknila, čelo se ji je omračilo, kakor nikoli, 562 IX | sobe. ~"Da, moje škode bi se veselili, da! Pa se je ne 563 IX | škode bi se veselili, da! Pa se je ne boste! Sem že poskrbel, 564 IX | boste! Sem že poskrbel, da se je ne boste!" ~"Gospod Smrekar," 565 IX | prestregel - zato prestregel, da se ne bo redil Taljan." ~"To 566 IX | težko dihala, besede so se ji trgale iz ust. -- "Pustite 567 IX | pisava -- torej -." ~In spet se je zakrohotal ter jo gledal 568 IX | da je Alena onemogla in se sesedla na stol. ~ 569 X | X. ~Ko se je Alena pod težo Smrekarjeve 570 X | grožnje sesedla na stol, se je Smrekar vendar prestrašil. 571 X | divji krohot je zatajil in se sklonil do Alene, ki je 572 X | poznate ga. -- Zato molčite in se ne brigajte več za to. Je 573 X | dvignila Alena glavo in se ozrla vsa objokana v Smrekarja. 574 X | drugačna stvar!" ~Aleni so se usule solze vnovič po licih, 575 X | omahovaje šla iz sobe. Smrekar se ji je umaknil in ji ni branil. ~ 576 X | preždela Alena sama, preden se je toliko umirila, da je 577 X | prevpiti samega sebe. Smejal se je hrupno, smejal malenkostim, 578 X | zamenil z drugim. Ali vsak, se mu je zdelo, da se guglje 579 X | vsak, se mu je zdelo, da se guglje in škriplje. Prtič 580 X | misli prodati voli, ker se je oglasil mesar, in ali 581 X | vprašal naglo, kakor bi se ne bil prej domislil: ~" 582 X | jo boli glava. Oprostila se je. Je bila res bleda." ~" 583 X | in je umolknil. Viktorček se je kradoma splazil v svojo 584 X | splazil v svojo sobico in se lotil igrač, mati je odšla 585 X | sam. ~"Preoster zrak -" se je zlobno nasmehnil Smrekar 586 X | je svetila skozi okno, ko se je prebudila. Naglo je sedla 587 X | gledala mirno v svoji duši, se je začudila, zakaj je jokala 588 X | zakaj je jokala in zakaj se je razburjala. Spanec jo 589 X | grozo, ginilo v preteklosti, se manjšalo in tonilo, kakor 590 X | nadrobno preudarila vse, kar se je dogodilo. Mirno je spoznala, 591 X | da ni imela vzroka, zakaj se je razburila zaradi naslova, 592 X | živo zadel Smrekarja; sam se je ujel in izdal, da hodi 593 X | Čemu bi ji sicer grozil in se izgovarjal? -- Pretehtavala 594 X | oklevala tako dolgo, da se je je lotila dremavica in 595 X | tesno pri srcu. Na Smrekarja se še ozreti ni upala, dasi 596 X | kakor ata, še večji!" ~Tako se je oglasil Viktorček in 597 X | cmeravec in kisavec!" ~Oče se je od srca smejal otroku, 598 X | suknjiču s stola. ~Takrat se je ozrla nehote na Smrekarja, 599 X | Smrekarja, njune oči so se ujele. On je bral v Aleninih 600 X | je pogledala Viktorja, ki se je kujal in užaljen vihal 601 X | prigovarjati, naj jé in se ne kuja, da bi kljubovala 602 X | in takoj odšel. ~Viktor se je izmuznil, še vedno nergav, 603 X | spravljala z mize. Alena se je ozrla vanjo. V besedi 604 X | odšla s krožniki. ~Aleni se je za hip dobro zdelo, da 605 X | jo je zbodla. Ali takoj se je kesala in vzela z mize 606 X | nato spet nadaljeval. Aleni se je zdelo, da jo je ta pogled 607 X | je ta pogled vprašal: Kaj se vtičeš med nas, ko nočeš 608 X | ko nočeš biti naša? Zato se je naglo obrnila in odšla. ~ 609 X | in odšla. ~Popoldne sta se uri pri pouku grozno vlekli. 610 X | Težko je pričakala konca in se vrlo zatajevala obe dolgi 611 X | Kruhek, kruhek! Domislila se je Minke, ki ji je govorila 612 X | zabolelo. Čuden stud do te hiše se ji je porajal in krik prejšnjega 613 X | in krik prejšnjega večera se je oglasil nenadoma: Stran -- 614 X | Gnalo jo je iz hiše, kjer so se dvignili nenadoma strahovi, 615 X | šoli. Bilo ji je, da bi se razjokala, in ni vedela, 616 X | za pastirjem. ~"Tudi ovce se me ogibajo, tudi te vedo, 617 X | Smrekarjeva." ~Domišljija se ji je razburjala, čutila 618 X | kakor preganjani. ~Pred njo se je dvignila bela stena šolskega 619 X | in povedala Minki, kako se je zgodilo nekaj strašnega. ~ 620 X | zgodilo nekaj strašnega. ~Ko se je oddihala, da se umiri 621 X | Ko se je oddihala, da se umiri in uredi misli, so 622 X | umiri in uredi misli, so se iz šole usuli dečki. Dokler 623 X | so šli paroma. Potem so se hitro zaprašili v tek, klobuki 624 X | na plečih in vsa dolina se je smejala z deškimi glasovi. 625 X | vriskajoč mimo Alene, da se je morala ustaviti in se 626 X | se je morala ustaviti in se umakniti ob poti. In ta 627 X | moči jo je predramil, da se je zasmejala še ona in kot 628 X | tožba o strahovih in grozi, se je okrenila in izginila 629 X | ki pribeži k materi, ker se je zbodel v prstek. Ne, 630 X | po orumenelem listju, da se je usipalo z grmov. Brez 631 X | lice ji je rdelo, in preden se je zavedela, je legal mrak 632 X | legal mrak na gozd. ~Ko se je vsa razigrana bližala 633 X | šla v obednico. ~Viktor se ni več kujal. Takoj ji je 634 X | in iskal vseokrog -- in se mu ni hotela oglasiti. ~ 635 X | volje in takisto ona. Aleni se je zdelo, da je bil večer 636 X | nikoli. ~"Prazni strahovi!" se je veselo zasmejala v sobi 637 XI | Smrekarju. Toda pred njo se ni pojavil in nikdar več 638 XI | bil prijazen kot le kaj, se je vendar zagrizla vanjo 639 XI | razmišljanju sklenila: ~"S Strniško se snidem! Tam zvem vse. Pomagati 640 XI | slovo je sijalo sonce, ko so se napotile popoldne Alena, 641 XI | blato in brozga in megla, ko se zaližemo v sobe kakor polži. 642 XI | prodajale na kilometre!" ~"Jaz se veselim zime! Ko ob takih 643 XI | bomo bolj iskrene: tikajmo se!" ~Vse so bile s tem predlogom 644 XI | Torej suha bratovščina," se je zasmejala Mara in stisnila 645 XI | Takega vam napravim, da se še tebi, Minka, otaja zmrzlo 646 XI | republika!" ~"Čeprav anarhija," se je zasmejala Minka. "Sedaj 647 XI | Za gospodinjstvo?" sta se zavzeli obe hkrati. ~"Da, 648 XI | zoper izobrazbo - ali da bi se ubijale me, ko imamo šole 649 XI | repo varje, kak perdeluje se krompir nar bolji! Alena, 650 XI | bolji! Alena, ne pohujšaj se nad socialistom!" "Da bi 651 XI | pohujšati vse ljudi!" Minki so se oči od navdušenja svetile. " 652 XI | je bil socialist, preden se je svet tega imena zavedal. 653 XI | izgubljeni! Poslušaj, sonce, in se ustavi na svoji poti!" ~ 654 XI | strahovito si poredna! Meni se zde Minkine misli izvrstne. 655 XI | Tole je misel zame," se je zasmejala Mara navihanski 656 XI | kakor za pozdrav. ~Zdelo se jim je celo, da se je podvizal, 657 XI | Zdelo se jim je celo, da se je podvizal, odkar jih je 658 XI | odveč. ~Alena in Mara sta se ob Minkini pikri opazki 659 XI | Bržkone ima vzrok, da se je vrnil tako hitro z Dunaja." ~ 660 XI | utihnile. Na trdi cesti so se že čule Brestove stopinje. 661 XI | ne gredo naproti. ~Aleni se je ob prvem Marinem vzkliku, 662 XI | Brest, porodila misel, ki se je dvigala, čezdalje krepkeje, 663 XI | čezdalje krepkeje, čim bolj se je krajšala razdalja med 664 XI | njemu vse razodenem, kaj se godi pri Smrekarjevih. On 665 XI | pametno besedo. ~"Klanjam se! Pozdravljene!" ~Še nekaj 666 XI | izbrano kretnjo klobuk in se priklonil. ~"Čeden študent, 667 XI | Norim, trdi Mara." ~"To se pravi, da ne hodite po izvoženem 668 XI | ga draži Mara z Aleno, pa se je potajil. ~"Naloga, gospodične, 669 XI | Do Marevževca? Potem se oglasite pri Strniški. Smrekar 670 XI | Smrekar in Jok barantata, da se razlega skoz okna na cesto. 671 XI | naglo in razmišljeno, da bi se bila skoraj ugriznila v 672 XI | O, nič ni. Z Minko sva se nekaj menili o tej stvari." ~ 673 XI | menili o tej stvari." ~Minka se je ozrla v Aleno, ki ni 674 XI | po cesti. ~Učiteljice so se vrnile, preden so prišle 675 XI | Strniške niso obiskale. ~Ko so se poslovile pred šolo, so 676 XI | šolo, so bile vesele, da so se razšle, ker so vse občutile 677 XI | nerazumljivo slutnjo, da se je mednje dvignilo nekaj 678 XII | sklepu dolgo omahoval, preden se je odločil. Alenina obsodba, 679 XII | obsodba, ko mu je, tresoč se od studa in ogorčenja, rekla 680 XII | brzojavke na trgovca v Trstu se ni upal odposlati. Skoraj 681 XII | ni upal odposlati. Skoraj se je že odločil, da počaka 682 XII | ali tujcu tako podraži, da se ne bo upal zlepa več v te 683 XII | prišel Jok ter mu povedal, da se Strniška silno togoti na 684 XII | češ, sami sleparji so, se je odločil v trenutku, poslal 685 XII | pošto z zlagano brzojavko in se pripravil na kupčijo. ~Dasi 686 XII | Strniško, sam je pa napregel in se peljal s kolesljem na Staniško 687 XII | kolesljem na Staniško vas, da bi se vrnil potem kakor slučajno 688 XII | najboljšo slivovko, preden se je napotil k Strniški. ~" 689 XII | sipala zrnje iz peharja ter se pogovarjala s kurami: "Ciba, 690 XII | Jok je sedel na tnalo, se odkril in si otiral z veliko 691 XII | Strniška vrgla zadnjo pest, se je obrnila proti vratom, 692 XII | obrnila proti vratom, ne da bi se kaj zmenila za Joka. ~"Mati, 693 XII | Taljana po les?" ~Strniška se je ustavila pred pragom. ~" 694 XII | Nato je šla v hišo. ~Jok se je odhrkal in momljal jezne 695 XII | njih ugodne misli, potem se je opogumil in šel v hišo. ~" 696 XII | razodenem, ko sva sama." -- Jok se je ogledal po hiši in okrenil 697 XII | primakne, poznam ga!" ~"Se bo krčil, to je istina. 698 XII | ne in te ne prosim." ~"To se zna, da ne! Saj vam ne poje 699 XII | revežu. Jutri potemtakem se dogovorimo." ~Jok je vstal 700 XII | pozabite name. Stotaček se mi spodobi, je zaslužen, 701 XII | durmi je še enkrat obstal in se obrnil ter s prstom na ustnicah 702 XII | Toda povem ti, Štefan, da se bo ženska dobro krčila." ~" 703 XII | Smrekar je utihnil in se ugriznil v jezik. Namesto 704 XII | zaslužiš; saj ni treba, da bi se ti zavalil dobiček kar z 705 XII | sem dobre volje, pogodiva se," je začel Smrekar prijazno. ~" 706 XII | božjem imenu!" ~"Pet tisoč," se je zasmejal po sili Smrekar. " 707 XII | Strniška je udarila ob mizo, da se ji je izmaknil iz levice 708 XII | levice vogal predpasnika ter se je stročje usulo po tleh. ~" 709 XII | in cvrtje. Prinesi!" ~Ko se je Strniška vrnila, so že 710 XII | Prigriznimo, Strniška! In v miru se pogovorimo! Na dobro zdravje!" ~ 711 XII | dokler ni opazil, da so se stari ženici posvetile oči 712 XII | denar bogve kje!" ~Začela se je barantija; Jok je privabil 713 XII | odjenjala tisočak. Ko so se poslovili, je potegnil na 714 XII | pretipavala bankovce in se ni ganila od mize. ~"Bova!" 715 XII | prej, hahaha!" ~Zakrohotal se je kakor razbojnik. ~"Tiho, 716 XII | ki je pisala!" ~In spet se je gromski zasmejal. ~Nato 717 XII | sta umolknila. ~Po polju se je razlegalo drdranje koleslja 718 XIII | pozdravil Bresta Smrekar, ki se je po večerji vrnil iz Strniškinih 719 XIII | kar nič zbodel. Vstal je, se poklonil Smrekarju in mu 720 XIII | stisnil roko. ~"Počakajte, da se umijem. Nocoj ga usekava!" ~ 721 XIII | si kaj prinesel?" ~"Ná," se je zasmejal Smrekar in pobožal 722 XIII | prijel očeta za pestmi, da bi se rešil. Oče ga je pa dvignil 723 XIII | Glas mu je bil mehak in se je skoraj tresel. ~"Gospodična," 724 XIII | je šla po večerjo, Viktor se je prijel očetove roke in 725 XIII | primernega izraza. ~Alena se je naglo okrenila in mu 726 XIII | pogledom in molčala. Na čelu so se ji zarisale gubice, živci 727 XIII | je vzkliknil Brest in se zravnal na sedežu. ~"Dobro. 728 XIII | postavila večerjo. ~"Aha," se je razveselil, ko je zasadil 729 XIII | najslabše plačana." ~Smrekar se je glasno zasmejal, položil 730 XIII | vilice in nož na krožnik in se naslonil na stol. "Učenost 731 XIII | Brest!" ~"Ugovarjam!" Ivan se je razgreval, Smrekar je 732 XIII | trgovci. Poglejte v mestu. Kdo se tam košati in zida vile 733 XIII | tam košati in zida vile in se vozi z avtomobili? Kdo, 734 XIII | priženi težko doto -- Bog se ga usmili! Ali ni tako, 735 XIII | Prav imate, da branite in se poganjate za svoj stan. 736 XIII | imamo mi počitnice? Kdaj se mi oddahnemo? Noč in dan, 737 XIII | Počitnice so potuha!" ~Brest se je ironično nasmehnil in 738 XIII | Torej, kako?" ~Smrekarju so se oči zabliskale ob imenu 739 XIII | je ponovil Smrekar in se še enkrat otrl okrog ustnic. ~ 740 XIII | glavo, nagubala čelo in se nagnila naprej, da bi se 741 XIII | se nagnila naprej, da bi se spustila v odločno pravdo 742 XIII | noge, ki jo je prosil, naj se zataji, in zaeno je dvignil 743 XIII | Da boste vedeli, zakaj se je sedaj ujezila. -" ~"Za 744 XIII | kupoval sem že dolgo in se nisva mogla zediniti. Ženska 745 XIII | zediniti. Ženska je skopa, kar se da. In slišite, v to kupčijo 746 XIII | In slišite, v to kupčijo se je vtaknila Minka in mešetarila 747 XIII | jo še izplačam!" ~"Minka se ni vtikala vmes. Strniška 748 XIII | sedaj stvar v redu!" ~Ker se je Viktor ob tem razgovoru 749 XIII | in ga spremila spat. ~Ko se je vrnila, so stale na mizi 750 XIII | mizi buteljke in Smrekar se ni več jezil, Brest ga je 751 XIII | prisedla še Smrekarica, se je pričela ob vinu zabava, 752 XIII | pozabili stanovske zavesti in se veseli poslovili. ~"Posveti 753 XIII | je velel Smrekar ženi in se oprostil, da je truden, 754 XIII | vrat. Ko so jih odprli, se je vlila mesečina v vežo, 755 XIII | rad spremi!" ~"Prosim!" se je poklonil Ivan Aleni. ~ 756 XIII | poklonil Ivan Aleni. ~Alena se je ozrla na gospodinjo, 757 XIII | Veža bo odklenjena." ~Ko se je Smrekarica obrnila na 758 XIII | učenosti tako nespameten, da se zagleda v lepo -- in prazno 759 XIII | Brest komaj dohajal. Glasno se je smejala in nalašč bredla 760 XIII | skoraj do šole, ne da bi se kaj pogovarjala. Tamkaj 761 XIII | recimo, naravni! Ali bi se vedli ob tej mladosti kakor 762 XIII | življenje! Na hvalo, da se morete oddahniti. Današnja 763 XIII | ženske, vsake!" ~"Toda nocoj se pred Smrekarjem niste emancipirali. 764 XIII | hrepeneče sanje. ~"Jaz se vrnem. Ali me spremite tudi 765 XIII | dovolite!" ~Obrnila sta se in prehodila nekaj pota 766 XIII | njem srce, hladni razum se je umikal čustvom. ~"Gospodična, 767 XIII | pri Smrekarjevih." ~Alena se je nenadoma spet ustavila 768 XIII | Smrekar je slepar!" ~Brest se je prestrašil, da je Alena 769 XIII | krivični!" ~"Dokažem!" Nato se je obrnila in začela gredoč 770 XIII | pripovedovati Brestu, kar se je zgodilo zadnje dni. Ko 771 XIII | zadnje dni. Ko je dokončala, se je ustavila na poti, stopila 772 XIII | od jeze vprašala: ~"Ali se sedaj še upate ponoviti, 773 XIII | glavo je dvignila in roke so se ji krčile v pesti, kakor 774 XIII | krčile v pesti, kakor bi se nekam oprijemala, da bi 775 XIII | pripovedovala, ne da bi se le enkrat ozrla vanj. Čutil 776 XIII | in iskale duše, kateri bi se mogle razodeti. V tem hipu 777 XIII | lepa deklica. ~Nenadoma se je dvignila pred njim kakor 778 XIII | krivični Smrekarju!" ~Glas se je tresel tudi njemu. ~" 779 XIII | omadeževana -- torej molčite in se ne menite za to." ~Alena 780 XIII | Alena je vzdihnila, kakor bi se ji težka teža odvalila od 781 XIII | Brest, laže mi je. Morda sem se resnično preveč in po nepotrebnem 782 XIII | tako zaupanja polno, da se Brest ni mogel zmagati. 783 XIII | Brest je slišal, ko so se zaprla vežna vrata in je 784 XIII | zacvilila ključavnica. In še se ni ganil z mesta. Milijoni 785 XIV | odšla proti Smrekarju, Minka se je napotila v vas, Mara 786 XIV | je zavel okrog vogala, da se je zavila tesno v šal, se 787 XIV | se je zavila tesno v šal, se naglo obrnila in odšla v 788 XIV | in odšla v sobo. ~Dolgo se je zibala na gugalniku, 789 XIV | zakriti rdečice. Včasih se ji je zahotelo po njem in 790 XIV | mizi omenil dijaka. Zato se je zelo veselila večera 791 XIV | nebu ni bilo oblakov, ki se poleti kopičijo in dvigajo 792 XIV | dolgočasno, sivo kopreno, ki se ni ganila in je tiho visela 793 XIV | redki listi z drevja in se v vrtincih sukljali na tla. 794 XIV | hudo zimo. ~"Že luč!" sta se začudili Alena in Minka, 795 XIV | nalila v kozarce. ~"Oho," se je začudila Minka. "To ni 796 XIV | dekleta!" ~Minka in Alena sta se obotavljali. ~"Izpijta, 797 XIV | Bresta povabila?" ~"Sem. Nič se ne boj, Alena; tvoj fant 798 XIV | je osorno pogledala, Mara se je pa navihanski zasmejala 799 XIV | cigarete. ~"Alena, le navadi se Mare, tega nagajivčka nepoboljšljivega!" ~ 800 XIV | dima proti stropu. ~"Nič se ne jezi, Alena! Kaj ne bi 801 XIV | gospa profesorjeva!" ~Ob tem se ji je globoko priklonila. ~" 802 XIV | Kaj Brest ni?" ~"Mm," se je namrdnila Mara. "Zame 803 XIV | misli!" ~"Vendar enkrat!" se je zasmejala Mara. ~"Sem 804 XIV | ljubezniv, ter pozdravljal in se kretal kakor v salonu. ~" 805 XIV | Matjaž, gospodična!" ~Brest se je dvorljivo priklonil Aleni. ~" 806 XIV | gospod profesor!" ~"Pač," se je oglasila hitro Mara, 807 XIV | lenoba in egoizem!" ~Brest se ni razburjal. Z umetnim 808 XIV | Gospodična Minka, vi se motite! Ni lenoba, ni egoizem. 809 XIV | prislonijo lestvo, po kateri se vzpne kvišku, potem je hitro 810 XIV | in ponosna nanj!" ~Minka se je razgrevala čezdalje bolj. ~" 811 XIV | razcefrane hlače in stradajo, da se jim dela črno pred očmi!" ~" 812 XIV | filologije in rabil, kar se je dalo, grških in latinskih 813 XIV | Ko je žuborel samovar, se je družba čezdalje bolje 814 XIV | čaju so pričeli peti; Brest se je razmajal in bil naraven 815 XIV | iskren in ljubezniv. ~Ko so se dokaj pozno poslavljali, 816 XIV | Prehladno je! Gotovo se prehladim in jutri bom hripava. 817 XIV | šole, Mara in Minka sta se poslovili od Bresta in zaprli 818 XIV | trenutek postal pred šolo in se ni mogel takoj odločiti, 819 XIV | zavriskal nekdo za vasjo. ~Brest se je odločil in se podvizal 820 XIV | Brest se je odločil in se podvizal za Aleno. ~"Moram, 821 XIV | jo je dohitel. ~"Kako sem se vas ustrašila!" ~"Ali ste 822 XIV | Ni me strah. Koga naj bi se bala?" ~Pričela sta polagoma 823 XIV | Meni silno ugaja, kadar se tako razvname, da vse kipi 824 XIV | tako skromno molčali, ste se mi zdeli kakor tihi, trpeči 825 XIV | res, gospod Brest! Zakaj se nas mora živiti toliko s 826 XIV | Gospodična, jaz sem prepričan, da se vi ne boste dolgo nasičali 827 XIV | je pogledala. ~Roki sta se strnili v slovo, Alena je 828 XIV | je stisnil Brest, in vsa se je vznemirila. ~ 829 XV | hrepeneče in rosne, take so se ji zdele vrstice v pismu. ~ 830 XV | pred njo zapečateno pismo, se je zamislila. Kakor koščen, 831 XV | zamislila. Kakor koščen, tresoč se prst se je dvignilo pred 832 XV | Kakor koščen, tresoč se prst se je dvignilo pred njeno dušo 833 XV | pošto, da odda pismo. Zdelo se ji je, da oče občuti ta 834 XV | dotipal njeno gorko roko in se bo razveselil. ~"Gospodična, 835 XV | Gospodična, a -- seveda!" se je oglasila Erna za pregrajo, 836 XV | da me ni bilo. Poboljšala se bom!" ~"Ne utegnete, a -- 837 XV | da je Alena zardela in se silno razveselila dveh kmetic, 838 XV | razburjena je odšla. Srce se ji je razburilo in jeza 839 XV | Tako neumna nisem, da bi se v vsakega študenta zaljubila. -- 840 XV | zagledala Maro in Minko. Mara se je naglo okrenila in odšla 841 XV | in odšla v šolo, Minka pa se ji je pridružila. ~"Mara 842 XV | Mara hladno odzdravila in se umaknila. ~"Kam greš, Alena?" ~ 843 XV | je odgovorila Alena in se stisnila k Minki kakor otrok. ~" 844 XV | dobrohotno v žareče oči, da se je Alena razveselila. ~" 845 XV | sta že prišli skoz vas in se je za Plankarjem cesta zavila 846 XV | pravzaprav sama ne vem, čemu sem se razburila. Domov namreč 847 XV | Kakor da sem institutka. Kaj se toliko brigajo zame! O, 848 XV | vzdržala pogleda. Nervozno se je igrala z resami ogrinjače 849 XV | potem dvignila glavo in se ozrla proč od prijateljice 850 XV | najlepša dekle v fari. Če se potem mladenič, kakor je 851 XV | nujno, da je Mara, za katero se je Brest zanimal prej, užaljena, 852 XV | izpustila njeno roko in se ustavila sredi ceste. Iz 853 XV | je je bilo v meni, da sem se dokopala s krvavečimi prsti 854 XV | sem sama iz sebe!" ~Alena se je šele sedaj zavedela trpkega 855 XV | tvojega miru, žal tembolj, če se ti skalí ob Brestu; zakaj 856 XV | čuvaj in ju oblajal. ~Alena se je prestrašila psa in se 857 XV | se je prestrašila psa in se stisnila k Minki. ~"Ali 858 XV | Strniška zagledala učiteljico, se ji je lice nekoliko zjasnilo. ~" 859 XV | vse prepoceni!" ~"Zato se nikar ne žalostite! Gozd 860 XV | domača v kmetiški hiši in se je obotavljala. ~"Gospodična, 861 XV | okno težke vozove, ki so se škripaje vili na cesto. 862 XV | tednih, kar so sekali gozde, se je vdova očitno postarala. ~" 863 XV | katerega je hotela streti, in se zakotalil po tleh. ~"Kar 864 XV | gosposki človek iz Trsta in se jezil, zakaj da sem že prodala, 865 XV | niste nič pisali. Tedaj se je pa veril in trdil, da 866 XV | Tega ne mislim. Morda se je pismo izgubilo." ~"Kajpada 867 XV | Kajpada izgubilo! Če se mi drugo ne izgubi, da bi 868 XV | mi drugo ne izgubi, da bi se prav to. Toda ta gospod 869 XV | poseko skoz okno. ~Tedaj so se odprla vrata in je vstopil 870 XV | Jok je pogledal po družbi, se odkril in sedel k peči. ~" 871 XV | Tako prebito piha sever, da se mi je zanohtalo, ko sem 872 XV | Gosposka naj govori!" ~Tedaj se je Strniška obrnila šele 873 XV | zaripel, iz bolnega očesa so se pocedile solze. ~"Kakšno 874 XV | Povejte! Tu so priče!" ~Jok se je bližal Strniški, grozeč 875 XV | Minka je vstala izza mize in se vstopila predenj. ~"Nikar 876 XV | ponudbo iz Trsta -- pismo se je pa izgubilo -- zato ga 877 XV | in mu kazala s tresočim se prstom skoz duri. ~Jok je 878 XV | Minka," je prosila Alena, ki se je tresla po vsem telesu. " 879 XV | seboj sta videli Joka, ki se je gnal po cesti z dolgimi 880 XVI | obrazom nego z besedo. Ko sta se ločila, je pismonoša zamahnil 881 XVI | hotel vreči na tla. Nato se je okrenil proti Smrekarjevemu 882 XVI | Smrekarjevemu domu. Alena se je umaknila od okna, ko 883 XVI | je umaknila od okna, ko se je mešetar ozrl na hišo. ~ 884 XVI | mešetar ozrl na hišo. ~Smrekar se je prismejal k večerji. 885 XVI | bil nekaj groznega, tako se je zdelo Aleni. Ko je obešal 886 XVI | hotel zaradi pisem, ki so se meni izgubila, tako rogoviliti, 887 XVI | Ni res, Alena?" ~Alena se je sklanjala nad krožnik 888 XVI | očital: Slepar! ~Smrekar se pa ni zmenil ne za očitanje 889 XVI | je govoril sam s seboj in se smejal ter ponavljal: "Izvrstno! 890 XVI | Viktorja v spalnico. H gospe se je sklonila in ji tiho pošepetala 891 XVI | odšla v svojo sobo. ~Tamkaj se je zgrudila na stol, sklenila 892 XVI | Trudna je dvignila glavo in se ogledala po sobi. Po vseh 893 XVI | solze, Alenčica? Na vrata se je ozrla in uho je prisluhnilo, 894 XVI | uho je prisluhnilo, ali se ne slišijo drsajoči koraki 895 XVI | izgovorila polglasno te besede, a se je svojega glasu ustrašila. 896 XVI | pomežikuje izza okenca. Mara se je obračala od nje, Minka 897 XVI | premislila Brestovo trditev, da se ji ni bati zaradi pisma, 898 XVI | da je njena vest čista -- se je toliko pomirila, da je 899 XVI | bil pozabljen, kakor bi se pogreznil v zemljo. Spočetka 900 XVI | toda povsod molk o tem. Že se je popolnoma pomirila in 901 XVI | preprosta in otročja, da se tako razburja in tako plaši 902 XVI | Toda ni dolgo trajalo, ko se je pojavila vnovič huda 903 XVI | neprestano sililo v spomin, da se plete vse to zaradi pisma. 904 XVI | vse to zaradi pisma. Zopet se je je polaščal nemir. Cele 905 XVI | odkrito zaupala, gotovo bi se razblinile vse te slutnje 906 XVI | je pa zvedel tudi on in se nalašč ogiblje Smrekarjeve 907 XVI | ogiblje Smrekarjeve hiše, da se ne umaže, da ne pride v 908 XVI | za pričo. Tedaj tudi on se je pravzaprav ogiblje, on, 909 XVI | zaradi katerega jo zbadajo in se ji umikajo. ~Ob takih urah 910 XVI | nekajkrat napreči sani, da sta se peljala z Viktorjem na sprehod; 911 XVI | tiči v sobi. Po taki vožnji se je vrnila resnično pokrepčana 912 XVI | roka materina! Domislila se je, kako je včasih doma 913 XVI | da bi videla Bresta in se prepričala, je li njena 914 XVI | njenega trpljenja, ker bi se ob njeni bolesti le zavistno 915 XVI | bo, razigrana, in šalila se bo z Brestom, nalašč predrzno 916 XVI | jeziki nič ne brigajo. ~Ko se je na Miklavžev večer zmračilo, 917 XVI | Miklavžev večer zmračilo, so se zbrali veljaki iz vse fare. 918 XVI | inteligenca, med katero se je oblastno vstopil Smrekar. 919 XVI | pozvončkljala. ~Tedaj so se odprla vrata, bengalična 920 XVI | razsvetlila sobo, prikazal se je angel, za njim drugi 921 XVI | začudenja: A-a-h! ~Ko so se otroci nekoliko opogumili, 922 XVI | samo vanjo, vsa srca so se ji klanjala. Revne vdove 923 XVI | klanjala. Revne vdove so se ji zahvaljevale s solznimi 924 XVI | in ji stiskale roke, vse se je gnetlo krog nje. In ko 925 XVI | gnetlo krog nje. In ko so se že poslavljali, se je prerinil 926 XVI | ko so se že poslavljali, se je prerinil župnik do nje, 927 XVI | kipečo radost v očeh. ~Ko se je soba izpraznila, so pristopili 928 XVI | do Minke. Vsi po vrsti so se ji zahvaljevali in ji čestitali. 929 XVI | zahvaljevali in ji čestitali. Minka se jim je vljudno zahvaljevala, 930 XVI | mrzloto praznih besedi in se je grela edinole v blesku 931 XVI | jo prijela za roko. Glas se ji je tresel. "Minka, jaz 932 XVI | iskrenost!" ~Pri vratih se je pridružil Aleni Brest, 933 XVI | hitro dostavila, kakor bi se zbala: ~"Tudi jaz bi ne 934 XVI | izhojeni poti molče. Aleni se je z vso silo nenadoma vrinila 935 XVI | iskreno, odkrito. Iz besedi se je glasila pritajevana bolečina. 936 XVI | je glavo proti Brestu. On se je zmedel, ko je videl beli 937 XVI | sklonila, njegove ustnice so se rahlo dotaknile belega vratu. ~ 938 XVI | Oprostite in ne bojte se! Čemu strah, ko imate mirno 939 XVI | katero je dobil doma, ko se je vrnil z mamo iz šole, 940 XVI | močno vino razplalo kri, se je razplela govorica. Smrekar 941 XVI | In vsi tiščite vanjo in se ji zahvaljujete in jo slavite! 942 XVI | pavovo perje, s katerim se lišpa ta ženska." ~"To je 943 XVI | Drugi ji sezidajte hišo, ona se bo košatila v njej in gledala 944 XVI | in gledala skoz okno! Saj se poznamo! Vem tudi, da snuje 945 XVI | ta večer ugovarjal. ~Ko se je družba razšla, je hodil 946 XVI | imel buteljko, pri kateri se je ustavljal in po malem 947 XVII | drevesih lačne vrane in se krakaje preletavale krog 948 XVII | zbegane. Kolobar strahov se je vrtel krog nje. Iz tega 949 XVII | nje. Iz tega vrtinca so se režali vanjo obrazi mešetarja, 950 XVII | videla obraze sodnikov, ki se ji čudijo in se spogledujejo 951 XVII | sodnikov, ki se ji čudijo in se spogledujejo s tehtnimi 952 XVII | poročila izpred sodišča, roke se mu tresejo; mati joka... ~ 953 XVII | roke so stiskale robec. ~Ko se je razpalila domišljija 954 XVII | planila kvišku, iz prsi se je utrgal vzdih, glavo je 955 XVII | iz srca. In vselej takrat se je razblinil zlobni krog, 956 XVII | poguma, pregnal strahove, da se je zdramila iz teh težkih 957 XVII | Otrla si je oči, odmaknila se od okna ter se trudno nasmehnila: " 958 XVII | odmaknila se od okna ter se trudno nasmehnila: "Ali 959 XVII | brala brez zanimanja, dokler se niso zmedle vrstice in ni 960 XVII | sredi stavka prenehala ter se vnovič zazrla skoz okno. ~ 961 XVII | na njegove prsi, ko sta se vračala na Miklavžev večer 962 XVII | večer iz šole. Na tilniku, se ji je zdelo, da jo nekaj 963 XVII | A -- seveda" -- in obe se bosta zasmejali. ~Sram jo 964 XVII | moj ponos? -- Ah -- bahal se bo, po pravici bahal pred 965 XVII | izzivala -- ha-ha-ha! ~In kako se je prej nosila! To so ženske! -- 966 XVII | je preteklo pol tedna, da se Alena ni ganila iz sobe. 967 XVII | hrepenela je po Brestu -- in se ga bala in ga zaničevala, 968 XVII | neizčrpni. Grmade hlodov so se večale, skladi desk so rastli. 969 XVII | pisal in računal, pri mizi se šalil, v pisarni celo prepeval 970 XVII | čutila, da je zardela, zato se je naglo sklonila k Viktorju, 971 XVII | Miklavževega konja. ~"Uči se menda," je odgovorila malomarno. ~" 972 XVII | pogledom. ~Ko je bila sama, se je jezila nad seboj, ker 973 XVII | je jezila nad seboj, ker se z vsako besedico ujame in 974 XVII | besedico ujame in izda, jezila se je na ves svet in na fraze 975 XVII | rastla moč volje, porajal se ji je odpor in trma in v 976 XVII | sklenila, da gre do Minke in se ji čisto izpove, jo nahujska 977 XVII | si je ogrnila pelerino in se napotila k Minki. Ker je 978 XVII | zapazila mešetarja prej, da so se dvignili pred njo težki 979 XVII | je razkleščil usta, da so se pokazali rumeni zobje, stopil 980 XVII | njega, je zagodrnjal: ~"Ali se bojite, kaj?" ~Alena se 981 XVII | se bojite, kaj?" ~Alena se je okrenila, ga srdito pogledala, 982 XVII | povesila oči ter rekla: ~"Česa se bojim? Ali se vam sanja?" ~" 983 XVII | rekla: ~"Česa se bojim? Ali se vam sanja?" ~"I no, sem 984 XVII | Alena je vzdrhtela in se tesneje zavila v pelerino. ~" 985 XVII | otresala s kapuce sneg, ki se ji je bil usul z orehove 986 XVII | za vrat. ~"I no, kaj bi se narejali? Saj se jaz tudi 987 XVII | kaj bi se narejali? Saj se jaz tudi nič ne bojim zaradi 988 XVII | v tem trenutku. Tudi ona se je napotila naprej, toda 989 XVII | misel: Pomoč! Pomoč, da se otmem, da se iztrgam iz 990 XVII | Pomoč, da se otmem, da se iztrgam iz teh krempljev. ~ 991 XVII | potrkali pri Brestovih, se je odzval samoten ženski 992 XVII | postelji, suhi prsti so se oklepali rožnega venca. ~ 993 XVII | dvignila starica trudne roke in se ozrla proti vratom. Ko je 994 XVII | kapuco in stresla sneg z nje, se je razveselila. Resne, zamišljene 995 XVII | silili na čelo. ~Starica se je smehljala in jo gledala 996 XVII | angel božji potolažil, tako se prileže staremu človeku 997 XVII | gospodična!" "Oj, mamka, kako se lepo šalite! Kmalu boste 998 XVII | ki je takole dobre volje, se naglo izkoplje iz postelje." ~" 999 XVII | še tako dolgo živela, da se pririje do kruha. Samo zato. 1000 XVII | kruha. Samo zato. Potem se zgodi, kakor je božja volja!" ~"