Chapter

501 XVI  |                ker ji je povedala resnico v oči -- in potem to pismo --
502 XVI  |              zloba! Ni ga, da bi mu segla v roko, ni ga. Edini Brest
503 XVI  |                     Nenadoma ji je šinilo v misel, da bi mu pisala in
504 XVI  |          pozabljen, kakor bi se pogreznil v zemljo. Spočetka je Alena
505 XVI  |                   ji je neprestano sililo v spomin, da se plete vse
506 XVI  |               nemir. Cele ure je preždela v svoji sobi ob zaprti knjigi.
507 XVI  |                  se ne umaže, da ne pride v dotiko tudi z njo, ki mu
508 XVI  |                  škoduje, ker preveč tiči v sobi. Po taki vožnji se
509 XVI  |               zasvetilo nenadoma sonce in v srcu je bila spet mirna
510 XVI  |                Sedaj ni nikogar! ~Tako je v razvneti domišljiji, ki
511 XVI  |              Obdarovanci so napeto čakali v šolski sobi. Z njimi očetje
512 XVI  |                  njimi očetje in matere. ~V sobi je medlo gorela sveča.
513 XVI  |                   vodstvom Miklavžu pesem v pozdrav. Potem je Miklavž
514 XVI  |            prinesli darove, ki jih čakajo v sosednji sobi. Spet je zapel
515 XVI  |               Tedaj je Minka odprla vrata v sosednjo sobo in vedla vanjo
516 XVI  |                   čevlji -- vsega je bilo v obilici, kakor v bogati
517 XVI  |                  je bilo v obilici, kakor v bogati štacuni. Otrokom
518 XVI  |              Minko, kateri je gorelo lice v radosti. Kaj Smrekar, kaj
519 XVI  |                prerinil župnik do nje, jo v imenu vse fare zahvalil
520 XVI  |               sama začutila kipečo radost v očeh. ~Ko se je soba izpraznila,
521 XVI  |             besedi in se je grela edinole v blesku nedolžnih oči. ~Smrekar
522 XVI  |                nedolžnih oči. ~Smrekar je v veži povabil Bresta na večerjo. ~"
523 XVI  |             nenadoma vrinila želja, da tu v samoti, pod migljajočimi
524 XVI  |         spregovoril, dokler nista stopila v vežo, kjer ji je Brest stisnil
525 XVI  |              prinesel s seboj iz šole trn v srcu. Zakaj njegova oholost
526 XVI  |                    če dobe pisano cunjico v dar. Le preudarite: Kdo
527 XVI  |                  hišo, ona se bo košatila v njej in gledala skoz okno!
528 XVI  |                   udaril po mizi in izpil v dušku kozarec črnine. ~Alena
529 XVI  |             izpival, kakor bi iskal misli v vinu. Sédel je že kajkrat
530 XVI  |                Slavni okrajni šolski svet v ... ~
531 XVII |                 večeru je Alena preživela v resnični muki. Presedela
532 XVII |                  Presedela je po cele ure v sobici in zrla ob zaprti
533 XVII |                  in zrla ob zaprti knjigi v zasneženo ravan, kjer so
534 XVII |                 mu tresejo; mati joka... ~V groznici je drhtela po vsem
535 XVII |                   Alena je stisnila glavo v dlan, v senceh je čutila
536 XVII |                 je stisnila glavo v dlan, v senceh je čutila utripe
537 XVII |                   tam vzdramil in spravil v dobro voljo. Sicer je pa
538 XVII |               računal, pri mizi se šalil, v pisarni celo prepeval z
539 XVII |                   človeka, da more in sme v takšno družbo. Zato je v
540 XVII |                  v takšno družbo. Zato je v njej rastla moč volje, porajal
541 XVII |                 se ji je odpor in trma in v tej je sklenila, da gre
542 XVII |                 stopil z eno nogo iz gazi v sneg, da ji je naredil prostor --
543 XVII |            vzdrhtela in se tesneje zavila v pelerino. ~"Kakšna pravda?"
544 XVII |                  snega, jo postavil nazaj v gaz in odšel. ~Alena je
545 XVII |                 čustev, ki so jo prevzela v tem trenutku. Tudi ona se
546 XVII |              čakala Minka, takisto zavita v kapuco. ~"Kam, Alenčica?" ~"
547 XVII |                sta odšli, druga za drugo, v vas, ki je tiho počivala
548 XVII |                odzval samoten ženski glas v sobi. Mati je sedela na
549 XVII |                gube na licih so splahnele v radosti. Izpustila je molek
550 XVII |                  dvignila, da bi potrkala v strop. ~"Takole se kličeva!
551 XVII |               strop. ~"Takole se kličeva! V podstrešni sobici je, da
552 XVII |           pokličem jaz!" ~Takoj je odšla; v veži so zaškripale vegaste
553 XVII |                potrkala na Brestova vrata v podstrešni sobici. Roka
554 XVII |                    knjigo, ki jo je držal v roki, je hotel naglo odložiti,
555 XVII |              katerih sta previdno stopala v vežo. ~"Potem vas spremim
556 XVII |                 Brest, preden sta stopila v sobo. ~"Janez, poglej, Janez!" ~
557 XVII |                igral še vedno rahel smeh, v katerem ni bilo vere v Minkino
558 XVII |                    v katerem ni bilo vere v Minkino pomoč. ~"Gospod
559 XVII |                   Nekoliko očitka je bilo v teh besedah, ker Minka ni
560 XVII |              treba, pravim. Jaz imam vero v Minko. In če ni vere, ne
561 XVII |              pokrajino. Sneg ni več pršal v drobnih zrncih, začelo je
562 XVII |              zrncih, začelo je naletavati v debelih kosmih. Zaviti v
563 XVII |                  v debelih kosmih. Zaviti v kapuce so šli skozi vas.
564 XVII |                Kolikor je mogel presoditi v mraku in metežu, se ni bilo
565 XVII |                  tej uri. Zato je zagazil v sneg, da je stopal z Aleno
566 XVII |                  in se ozrla izpod kapuce v njegove oči. Nato je takoj
567 XVII |            razodeti, kar me teži. Ponoči, v snegu. Ali ni smešno?" ~"
568 XVII |                 nego neum en! Vsaj tukaj, v takem gnezdu." ~Aleno je
569 XVII |                  ustavila in ga pogledala v oči. Brest je videl skoz
570 XVII |              Smrekarja! Potem vas obiščem v vaši sobi -- saj dovolite,
571 XVII |             pustila svojo kakor brezčutna v njegovi, iz njenega pogleda
572 XVII |                 nosi? Kakor bi se zalezli v jazbino!" Nato je ropotaje
573 XVII |                 prišel! Toda zaril sem se v knjige -- moram, in mati
574 XVII |              nagnil glavo nazaj in gledal v strop. ~"Tudi vi ste tako
575 XVII |               baje gospodična Alena nekaj v zvezi?" ~Na to vprašanje
576 XVII |                  izgubilo?" ~Brest je bil v zadregi. S tako grozno odločnostjo
577 XVII |             pismonoša je pijanček. Če sta v precepu, se izvijeta iz
578 XVII |                  spekel, da se je vzburil v njem žolč in je srdito planil
579 XVII |              nazaj in gledal hohotajoč se v strop. Potem je nagloma
580 XVII |                   ji povejte! Na svidenje v obednici ob čaši vina. Takoj
581 XVII |             Smrekar je odprl Brestu vrata v obednico, sam se pa vrnil
582 XVII |                  pritisnil na ustnice. - ~V obednici so se oglasili
583 XVII |               Alenina roka je še počivala v Brestovi. ~"Ne morem," je
584 XVII |                   za njim in mu zamahnila v pozdrav. ~Brest je moral
585 XVII |                  neba zimsko sonce, ki je v milijardah lučk migotalo
586 XVII |                   težko pričakujejo -- in v njeni duši je vstala radost,
587 XVII |               vrne domov k staršem, prvič v življenju ne več kot otrok,
588 XVIII|                  skočil h katedru in zvil v žep proračun, kakor si ga
589 XVIII|             slutnja. ~Nadzornik je stopil v nadučiteljev razred, se
590 XVIII|            zapisal nekaj beležk, je odšel v učilnico k Minki. Tukaj
591 XVIII|               pazijo, kakor bi ga ne bilo v šoli, in nadaljevala. ~Nadzornik
592 XVIII|             uradnih spisih in se zamislil v pouk. Nekaj izvirnega in
593 XVIII|                   in posebnega je zapazil v metodi. Kakor da ni šola,
594 XVIII|        premišljeval sam pri sebi. Vse zre v učiteljico, kakor bi jim
595 XVIII|                   rdečica je šinila Minki v lice. ~"Kaj bi pomenilo?" ~"
596 XVIII|                     Avanzmá! Morda prideš v mesto!" ~"Jaz? Hahaha! Kvečjemu
597 XVIII|                     Jaz? Hahaha! Kvečjemu v hribe, v še večje hribe!" ~"
598 XVIII|                 Hahaha! Kvečjemu v hribe, v še večje hribe!" ~"Ne laži!
599 XVIII|                 služba, ki bi bila prosta v mestu, bi bila moja. Sicer
600 XVIII|                sta se napotili učiteljici v gostilno k obedu. ~Učiteljici
601 XVIII|                  razmišljali, vračajoč se v šolo, kam neki je šel obedovat
602 XVIII|            nadzornik. Zakaj nekaj gostiln v vasi je bilo takih, da ni
603 XVIII|                   pouku, ko sta bila sama v sobi, je nagovoril nadzornik
604 XVIII|                   da se vtikate in silite v posle, ki vam niso nič mar.
605 XVIII|                  mi morajo biti mar posli v šoli. In o teh, prosim,
606 XVIII|                opozarjam na higieno in če v prvi sili skušam pomagati,
607 XVIII|                šole trpi pouk in napredek v mojem razredu, potem mi
608 XVIII|             znanjem, ki si ga je pridobil v šolah, plačanih z ljudskim
609 XVIII|            beležke na polo. ~"Nadalje ste v zvezi s kaplanom in snujeta
610 XVIII|             politikovati, ker menda živim v ustavni državi in imam kot
611 XVIII|                kaj ji je treba pospraviti v sobi, ter odvihrala iz sobe
612 XVIII|                 ne petdesetletna starica. V vasi je letela od hiše do
613 XVIII|            nadučitelja in došle tri priče v sobo z Minko vred. Priče
614 XVIII|                 so z jeznimi pogledi zrli v šolo. ~Smrekar se je prestrašil.
615 XVIII|               svest si svoje moči, zarjul v množico: ~"Kaj stojite,
616 XVIII|             Zbogom!" ~Nadzornik je stopil v vežo in vrata zaprl, nadučitelj
617 XVIII|                  vratih, da bi se umaknil v šolo. Vrata so bila res
618 XVIII|                   vam čestitam na uspehih v šoli in zaeno na ljubezni,
619 XVIII|              nadzornik. Jo odklanjam, ker v šoli vršim samo svojo dolžnost,
620 XVIII|                 vredno, ker se je porodil v fari razpor in ste tega
621 XVIII|                  je približal in ji segel v roko: ~"Zgodilo se bo!" ~
622 XVIII|                poslovil, sani so izginile v mrak. ~Sam po sebi se je
623 XVIII|                  Sam po sebi se je razvil v šoli vesel večer, katerega
624 XVIII|             socialist, ker gre tvoje žito v klasje. Toda sedaj bodi
625 XVIII|                 zdravilne kroglice, prosi v mesto in si poišči ženina
626 XVIII|                 ženina ter nas vse povabi v svate! To bo krona tvojega
627 XVIII|             zabavljice in strelice, ki so v pogovoru frčale v Smrekarja,
628 XVIII|                   ki so v pogovoru frčale v Smrekarja, iskren srd na
629 XVIII|              maščevalnost. ~Ko je stopila v obednico, je sedel Smrekar
630 XVIII|                 Žena je odšla z Viktorjem v spalnico. ~"Lepa reč, da
631 XVIII|                   odgovoril Smrekar Aleni v pozdrav. ~"Oprostite, potepala
632 XVIII|               potepala se nisem, bila sem v pošteni družbi." ~"Hahaha,"
633 XVIII|                 dvignjeno čašo na mizo. ~"V pošteni družbi, kakopa!
634 XVIII|                   Smrekar je vtaknil roke v žep, stopil široko pred
635 XVIII|                  gledal s srepim pogledom v lica, dolgo, ne da bi črhnil.
636 XVIII|                 gosposka beračica, da boš v tej stvari za pričo? Kaj
637 XVIII|               Slepar -." ~Nato je zbežala v svojo sobo, iz katere je
638 XIX  |                 in krmili goved, oblečeni v podričane kožuhe, otroci
639 XIX  |              kožuhe, otroci so premlevali v šoli abece; Smrekarjeva
640 XIX  |                  staro pesem, gospodar je v rano jutro hodil krog skladovnic
641 XIX  |                 zapisaval okorne številke v notes. ~Alena je šla še
642 XIX  |                   glavo. Ves ta stari red v okolici, vsesplošna brezčutnost
643 XIX  |                  in žugajoče, ko prestopi v jutro prag svoje sobe. Toda
644 XIX  |               jutro prag svoje sobe. Toda v sončni luči se je vse razblinilo.
645 XIX  |                    je premišljala Alena. ~V noči pobledelo lice se je
646 XIX  |             pobledelo lice se je ozarjalo v mrzlem zraku. Trudni živci
647 XIX  |               sklepov, katere je sklenila v pretekli noči: Stran! Kakor
648 XIX  |               stopila z Viktorjem ob roki v obednico, še ni bilo Smrekarja.
649 XIX  |                  Štefan vesel in razigran v sobo. Kakor bi se ločila
650 XIX  |                  Kakor bi se ločila snoči v največji ljubezni, tako
651 XIX  |             obotavljanja napotila k Minki v šolo. Plaha razburjenost
652 XIX  |                razodenem!" ~S tem sklepom v duši je stopila v Minkino
653 XIX  |                 sklepom v duši je stopila v Minkino sobo. ~Minka je
654 XIX  |               slonela ob oknu, zatopljena v knjigo. ~"Kaj delaš?" ~"
655 XIX  |                    Resnično sem revica!" ~V glasu je bilo vse polno
656 XIX  |         odkritosrčna!" ~Alena se je ozrla v Minkine oči, v katerih je
657 XIX  |                   je ozrla v Minkine oči, v katerih je sevalo kakor
658 XIX  |                  namreč. Toda pustiva to. V tebi govori srce. Poslušaj
659 XIX  |                   kjerkoli, ali mati nuna v samostanu, ali mati ob posteljah
660 XIX  |             Miklavžev večer sama? Ali sem v šoli sredi otrok sama? Mati
661 XIX  |             razvnela, da ji je šinila kri v lica. ~Alena je zrla nanjo
662 XIX  |              Aleno opozorila, naj vztraja v službi in čaka. Takisto
663 XIX  |                   se drznil zapletati njo v to stvar. ~Brestovka je
664 XIX  |              Alenino trkanje odzval Brest v sobi, jo je spreletelo.
665 XIX  |                skrivnostno k njemu, bi se v hipu najrajši okrenila in
666 XIX  |                 dvignila glavo in mu zrla v oko. ~"Vi dvomite," se ji
667 XIX  |              postal za trenutek in gledal v te oči, ki so zrle, skoraj
668 XIX  |                  orošene s solzami, nekam v daljavo, kakor bi iskale
669 XIX  |              iskale nekoga in ga klicale. V njem se je vse vzvalovilo,
670 XX   |                   luč. Ko je nastala tema v sobi, je šele opazil, kako
671 XX   |                 hotel naglo zaspati. Toda v polsnu so pogledale vanj
672 XX   |                 glavo, ko je odhajal spet v podstrešno sobico, in ponavljala: "
673 XX   |                 dokler se niso razblinile v daljavi in se je zamislil
674 XX   |                  njim po stopnicah. ~"Kar v obednico pojdite; morda
675 XX   |                  čutil, kako mu je šinilo v lice, ko jo je zagledal,
676 XX   |              obetal Brest, ko ji je segal v roko. Obeh oči so se srečale,
677 XX   |                   se je prismejal Smrekar v sobo, ko je zagledal to
678 XX   |                 le pridite, gospod Brest, v dnino." ~"Ko bi utegnil,
679 XX   |                cesto, se je nekdo umaknil v sneg, dvignil klobuk in
680 XX   |                 dokler niso sani izginile v daljavi. ~"Minka se moti,"
681 XX   |                  sani, so se pletle misli v njeni glavi. Pesem kraguljčkov
682 XX   |                   stisnila hlapcu kronico v roko in hitela po vozovnico.
683 XX   |                   in hitela po vozovnico. V veži je srečala pismonošo.
684 XX   |                ravnotežje. ~"Ali ste bili v Ljubljani?" ~"Dan sem imel,
685 XX   |         zagovarjajo!" ~Pismonoša je segel v žep in privlekel iz njega
686 XX   |                  ter tipal za žveplenkami v telovniku. ~Alena je prebledela. ~"
687 XX   |                 gledala za sanmi, torbica v roki ji je trepetala.  Tedaj
688 XX   |                   znanke. Alena se jih je v resnici prestrašila, ker
689 XX   |                   nego bi bila ždela sama v kotu in bi bila razmišljala
690 XX   |         razmišljala grozeče slutnje. Tudi v družbi ji je silila tu in
691 XX   |                   tu in tam neljuba misel v glavo. ~Ali mimogrede jo
692 XX   |             veselja obtičala vsaka beseda v grlu -- in pretrgano slovkovanje
693 XX   |               protin po nogah. Zavila sta v restavracijo. ~"Poglej,
694 XX   |                sedel tu s tabo kakor kmet v kožuhu." ~Trpotec je obešal
695 XX   |                 in se zadovoljno pogledal v zrcalu v nasprotni steni.
696 XX   |              zadovoljno pogledal v zrcalu v nasprotni steni. Alena je
697 XX   |                več otrok. ~Ko je nakupila v trgovini prigrizkov za mamo
698 XX   |              tajil solze, ki so mu silile v oči. - ~Zvonovi so zapeli
699 XXI  |            Zaselja po strmi poti, ki vodi v Bukovje, samotna popotnica.
700 XXI  |                   krog njega so se gnetle v lepem neredu ponižne hiše,
701 XXI  |                 hiše, odete skoraj do tal v bele kožuščke. Le ob robeh
702 XXI  |                   župnišče. Ko je stopila v vežo, je zagledala čokatega
703 XXI  |                  zagledala čokatega moža: v škornjih je bil, izza bolhanc
704 XXI  |                     Zavil je po stopnicah v nadstropje. Potoma se je
705 XXI  |               kljuko. Nato je odprl vrata v sobo, ki je bila pisarna
706 XXI  |             pokazal s težko, delovno roko v sobo. ~Tamkaj ji je ponudil
707 XXI  |                   mislite odpovedati pouk v zasilni šoli?" ~"Nič ne
708 XXI  |                   rekel, da pri nas nismo v Ljubljani, presneta reč.
709 XXI  |                  ali ste pa s čarovnicami v zvezi. Tako je, presneta
710 XXI  |                ljudi? Kdo drug pa me drži v teh hribih kakor ljubezen.
711 XXI  |               vendar niso vsi. Jaz sem pa v Zaselju slišala, da vas
712 XXI  |                sem rekel, jaz ne grem več v šolo. Če vas veseli, pridite
713 XXI  |             mežnar je zaeno hlapec in spi v hlevu. Drugo leto -- pa
714 XXI  |                  vzdržali -- se preselite v palačo. Poglejte!" ~Gospod
715 XXI  |                 je vstal in odšel z Minko v hištrno. ~"Jera!" je zaklical
716 XXI  |               pokazala siva glava, zavita v kocasto ruto. ~"Tale misli
717 XXI  |           posebnega ti povem." ~Odšli sta v Alenino sobico. ~"Poglej
718 XXI  |                    Grem! Je že sklenjeno. V kratkem dobim dekret." ~"
719 XXI  |             kratkem dobim dekret." ~"Kam? V Ljubljano?" ~"Kaj še. --
720 XXI  |                  Ljubljano?" ~"Kaj še. -- V Bukovje!" ~"Minka, ali si
721 XXI  |                    Minka, ali si znorela? V te hribe, v to samoto! Ne,
722 XXI  |                   si znorela? V te hribe, v to samoto! Ne, ne verjamem,
723 XXI  |                 šališ!" ~"Grem -- toda ne v samoto, ampak v svoje kraljestvo,
724 XXI  |                   toda ne v samoto, ampak v svoje kraljestvo, v svoj
725 XXI  |                 ampak v svoje kraljestvo, v svoj ideal. Sem bila že
726 XXI  |                 razodela in opisala obisk v Bukovju. ~Alena je poslušala
727 XXI  |                  toliko stotakov, ga hoče v zahvalo zapreti." ~"Ali
728 XXI  |               odpreti pisma. Skrila ga je v žep in šla pravit staršem
729 XXI  |                   se preseli od Smrekarja v šolo. ~"Dvojna služba, a,
730 XXI  |              skrbela mati, ko je Alena že v svoji sobi brala Brestovo
731 XXI  |                pismo, rdečica ji je plula v lice; tiha sobica, kjer
732 XXI  |               nikoli, da je vsa omamljena v pozni noči zaupala gluhim
733 XXII |                   Na sv. Blaža dan je bil v Zaselju semenj -- edini
734 XXII |                   Zaselju semenj -- edini v letu. Iz vse okolice, zlasti
735 XXII |                  so si sredi ceste segali v roke in se glasno pozdravljali. ~
736 XXII |                  privezala pijača ob mizo v gostilni, le tisti so še
737 XXII |                 mešetarji so se vgnezdili v žganjarni pri Plankarju,
738 XXII |               Tako je govoril Andrec bolj v mizo nego prijateljem. Nato
739 XXII |               ugovarjal. ~"Kajkrat smo že v Bukovju o tem govorili in
740 XXII |                 od dne do dne." ~"Res je. V stiski si poprosil, da ti
741 XXII |                 fanta prej s palico gonil v šolo, pa mi je trma ušel
742 XXII |                  šolo, pa mi je trma ušel v borovnice namesto pred gospoda.
743 XXII |                jih trden možak deva komaj v ris, na, sedaj pa takole!
744 XXII |                Čuda, kaj en človek naredi v fari, če je iz prave moke
745 XXII |                  naučila. Hahaha, Babilon v Zaselju!" ~Rahne je vlekel
746 XXII |                    seveda lep, ampak..." ~V tem so se duri hrupno odprle,
747 XXII |                gosti ozrli proti vratom. ~V sobo je prikolovratil in
748 XXII |                  pit. Jok je vrgel klobuk v Rahneta, ki ga je pobral
749 XXII |                 nato zamižal in izpraznil v dušku. ~"Fej te bodi, Rahne,"
750 XXII |                   ko sem nesel zanj pismo v Marevževec tedaj, ko sem
751 XXII |                  to dobroto me je spravil v pravdo pismonoša in me je
752 XXII |             žganju. Roka se mu je tresla, v obraz je bil čezdalje bolj
753 XXII |                   govori, ali sem mešetil v tvojo izgubo ali v tvoj
754 XXII |                mešetil v tvojo izgubo ali v tvoj dobiček? Ha?"  "Nič
755 XXII |                   ob podboje, da je mogel v vežo. ~Možje so molčali,
756 XXII |                   utihnil lajajoči lisjak v hribu ter poslušal. Preden
757 XXII |                 je obstala druga za drugo v ozki gazi. ~Toda prav takrat
758 XXII |                   Hlapec je svetil nekomu v lice, ki je ležal ob cesti.
759 XXII |                  so položili Joka na klop v hladno vežo. Skoraj do jutra
760 XXII |            Smrekar, ves bled in prepadel. V roki je držal mešetarjevo
761 XXII |                 Smrekar je šel z listnico v svojo sobo in se zaklenil.
762 XXII |               zgrabil pismo in ga zmečkal v dlani ter se z izbuljenimi
763 XXII |                  obsedel, stiskajoč pismo v dlani, in strmel na zaklenjena
764 XXII |                švignil iz njega plamen in v nekaj trenutkih je bilo
765 XXII |                vanj, kakor krivda, vžgana v njegovo vest. ~Smrekar je
766 XXII |                 vest. ~Smrekar je naložil v peč drv, zaloputnil vratca
767 XXIII|                   pogrebu je prišel Brest v šolo. ~Odkar se je Alena
768 XXIII|               Odkar se je Alena preselila v Minkino sobo, je Brest pogosto
769 XXIII|            potrpljenja!" ~Alena je sedela v temi. ~Ko je prižgala luč,
770 XXIII|             odprla. ~Brest ji je pogledal v oči in se prestrašil. ~"
771 XXIII|                  se ga ni upala pogledati v lice. Ko je povesila oči,
772 XXIII|                 bila kakor mrtva in mrzla v njegovi. ~"Kdo te je žalil?
773 XXIII|                  so ji silile zopet solze v oko. "Ivan, ti ne smeš zahajati
774 XXIII|                  silo spregovorila besedo v obrambo prijateljice, ga
775 XXIII|                   verižico, ki se je vila v vijoličastih vijugicah krog
776 XXIII|                 si se danes kaj razsrdila v šoli," je izpregovoril Brest,
777 XXIII|               nikdar!" ~Alena se je ozrla v Bresta s trpljenja polnim
778 XXIII|                stavek Brestov, izgovorjen v jasni noči, ko jo je prvič
779 XXIII|                  ta ura, kakor bi utonila v morje. Tudi Brest se je
780 XXIII|                Brest se je domislil in se v duši kesal puhle fraze. ~"
781 XXIII|                 melanholična. Kakor bi se v hipu spremenila. Sodil sem,
782 XXIII|                   Celo uro sem preklečala v cerkvi in molila zanj. Nisem
783 XXIII|                  gremo skupno na sprehod, v gostilno, k Smrekarju, da
784 XXIII|            mešetarjenje? Vrzi njeno pismo v ogenj in pozabi. Bodi močna
785 XXIII|               kako drgeta po vsem telesu. V glavo mu je silila vročica,
786 XXIII|                 molila. Zapahnil je vrata v veži, od naglih korakov
787 XXIII|             stopnice, po katerih je bežal v podstrešje. Ko je prižgal
788 XXIII|                  To je najboljše! Grem!" ~V rano jutro je šel k materi
789 XXIII|              Starica se je naglo sklonila v postelji. ~"Križ božji,
790 XXIII|                   segla je z desnico sinu v roko, z levico je poiskala
791 XXIII|                  starica je pomočila prst v kropivček ob postelji in
792 XXIII|                   je prebledela, se ozrla v kot, da je zakrila lice
793 XXIII|               minila dva, minili štirje. ~V Aleni se je ljubezen prelivala
794 XXIII|                  se je ljubezen prelivala v srd. Toda srce, ki jo je
795 XXIII|                 Toda srce, ki jo je prvič v življenju občutilo, je ljubilo
796 XXIII|                 čezdalje bolj ter glodala v njeni duši in ji pila kri.
797 XXIII|                  kri. Alena je bledela in v gluhih nočeh bedeč klicala
798 XXIII|                 šepetati. Ni jih svarila. V lice ji je šinila kri, ko
799 XXIII|                   žarek, ki redko posveti v življenje -- in samo žarek,
800 XXIII|              odlično nevesto uvede hipoma v boljše kroge, ki so za vsakdanji
801 XXIII|                   ohranim lepim trenutkom v Vaši družbi trajen spomin. ~
802 XXIII|                  zvila pismo in ga skrila v žep. Pred očmi so ji začele
803 XXIII|                   so se s stenami strnili v vrtinčasti ples -- sončna
804 XXIII|             vrtinčasti ples -- sončna luč v oknih je ugasnila. ~Alena
805 XXIII|                      Alena se je dvignila v postelji, a legla je nazaj,
806 XXIII|          prebudila. Njene oči so se uprle v Minko, bela roka je segala
807 XXIII|                  pokazala s prstom. ~"Tam v žepu poišči -- in preberi.
808 XXIII|                   je nabralo Minkino lice v zaničljive gube in ko je
809 XXIII|                sem sama -- in sama pojdem v boj po trudni poti za tabo." ~