| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] muko 1 muzajo 1 mužiki 1 na 600 ná 2 na-vzdol 1 nabil 1 | Frequency [« »] 1483 se 847 da 809 v 600 na 580 ne 437 so 436 ni | Fran Saleški Finžgar Sama IntraText - Concordances na |
Chapter
1 I | večerjah pokazal ženi s prstom na tisto mesto v listu. ~Ta 2 I | prekasno." ~List je spustil na kolena in gromko zakašljal, 3 I | čaka kakor duš pred peklom na skorjico pogače. Zato pa 4 I | otrok komaj eno samo smotko na mesec pokadi, da se prihrani 5 I | Trpotec je pogledal vnovič na oglas in na ženino opombo 6 I | pogledal vnovič na oglas in na ženino opombo ni odgovoril. 7 I | tako je povzela iz slik, na rovaš emancipacije vse dovoljeno -- 8 I | ni izobraženega človeka na milje daleč. Celo župnik 9 I | kakor ruski mužiki, in na lojtrah se vozi v Ljubljano. 10 I | nino. Od spodaj se pride na kvišku!" ~"Nekdaj morda 11 I | so takoj spočetka prišle na dobro mesto. In sedaj se 12 I | Oče je pokazal s prstom na oglas v časniku, ki ga je 13 I | in da bi gledala, kako si na starost zaradi mene ne smete 14 I | in ga še enkrat poljubila na lice in takisto poljubila 15 I | Posestnik in trgovec na deželi išče domačo učiteljico 16 I | se je užaljen premaknil na stolu, da mu je zdrknila 17 I | umetnih gubic je skopnel na čelu -- in veselo je tlesknila 18 I | Alena?" ~"Najlepše nikar za na kmete in na pot. Utegne 19 I | Najlepše nikar za na kmete in na pot. Utegne deževati, ker 20 I | tistega paglavca, če sva tudi na oči to, kar sva. E, ljubček, 21 I | zaskrbelo moža, ko je pomislil na ta po njegovi pameti čisto 22 I | računati. Za vlak -- karta za na oba konca -- in za voz -- 23 I | naglo vrnila iz kuhinje. ~"Na, Baruša, poglej jih!" ~Oči 24 I | tresočim se prstom kazal na zbor kronic. Kakor bele 25 I | kronic. Kakor bele ovčice na travniku so se mu zdele. ~ 26 I | prikimal in gibaje s prsti na roki še enkrat pregledal 27 I | molče hudobno pomežiknila na levo oko in rekla: ~"Še 28 I | ali Baruša se je dvignila na prste in ga v trenutku, 29 I | izgovoril besedo, poljubila na lice. ~"Takole je vselej," 30 I | žena je izbirala in zlagala na stol, na stari kanape, dokler 31 I | izbirala in zlagala na stol, na stari kanape, dokler ni 32 I | pobledelo, pisano zvezdo na stropu. ~"Kaj smo učakali, 33 I | svet. Dobro, ga pa obrni na lice! Aleno doma zaprimo, 34 I | Aleno doma zaprimo, in na vrata nalepi list: "Tu pridna 35 I | Bernardoviču v okno tja na Glavni trg!" ~"Kako si grob!" ~" 36 I | zagledal zopet v zvezdo na stropu. ~Baruša je obmolknila 37 I | življenja, in se ni srdila na moške. Njo je le ena edina 38 II | razburjen. Pogledaval je na uro in glasno momljal sam 39 II | seboj. ~"Osem! Sedaj sta že na postaji. -- Če nima vlak 40 II | sta dobili voz? -- Bogve. Na kmetih je težava. - Vem, 41 II | pereča grenkoba pri misli na denar. In če bi se navsezadnje 42 II | brez službe -- no -- na to niti ni smel pomisliti. 43 II | drugi, zakaj pa ne ti?" ~Na glas se je zasmejal, ker 44 II | Presneta reč," je preudaril na cesti, "še bi se oženil, 45 II | sklenil in upognil glavo na prsi in zadremal. ~Nad Ljubljano 46 II | mizi in pokazal s prstom na jedi in pijačo. ~"Poglej, 47 II | uganila. In ti nič ne daš na ime. Jaz pa, sedaj še dvakrat 48 II | veš, kje sva ga našli? Na žagi, pomisli, na žagi! 49 II | našli? Na žagi, pomisli, na žagi! Hlode je meril in 50 II | in se sredi sobe postavil na glavo." ~"Pomisli, Janez, 51 II | ljudje pri mizi, se postavlja na glavo!" ~"Alena, hudo delo 52 II | je pa dvignila kozarec: "Na zdravje, Alena! Nič se ne 53 III | malenkosti, oče je pa pozabil na naslanjač in na revmatizem 54 III | pozabil na naslanjač in na revmatizem ter je drsal 55 III | prtljago!" ~Trpotec je pogledal na uro in spregovoril, kar 56 III | razplakala kakor dojenček na njenih prsih. ~Trpotec je 57 III | minut!" ~Zopet je opozoril na odhod z uro v roki. Glas 58 III | še enkrat položil desnico na njeno glavo, kakor za blagoslov. - ~" 59 III | je zadonela še enkrat na dnu stopnic. ~"Zbogom," 60 III | in preden je vlak obstal na postaji, kjer ji je bilo 61 III | se jokamo. Neumnost!" ~Že na stopnicah vagona je zagledala 62 III | popelje tako! Ko bi jo srečala na cesti zdajle mama, gotovo 63 III | mama, gotovo bi ji kriknila na voz: Le nobel, Alena! In 64 III | ustavil, ko je Alena skočila na tla vesela kot študentka. 65 III | vesela kot študentka. Šele na tleh si je domislila, da 66 III | da bi se ozrla nanj, ker na kolodvoru so izstopili samo 67 III | je izredna čast, da vas na potu, ko greste v službo 68 III | gospica! Sedaj se vračam na Dunaj, in Smrekarjevi so 69 III | prijazni, da sem se pripeljal na kolodvor. Občujem prav mnogo 70 III | Smrekarjevih. Čestitam vam na tej službi!" ~"Hvala, to 71 III | Ob tem je položil prst na ustnice. -- "Toda denar, 72 III | se pojavile jezne gubice na čelu. Toda Brest je govoril 73 III | prinesel kovček in ga natovoril na kozla. ~"Dober začetek, 74 III | najiskrenejšo zahvalo Smrekarjevim! Na svidenje o božiču!" ~Alena 75 III | ponavljal in gledal predse na pesek. ~"Kratkokrilka pravzaprav, 76 III | predenj ponosna, z gubicami na čelu, s stisnjenimi ustnicami. ~ 77 III | Tudi Alena je pomislila na Bresta, ko je bila sama. 78 III | poljskih pridelkov, ob cesti na travniku je pasel bajtarski 79 III | čuden strah. In ko je hlapec na kozlu s hripavim glasom 80 III | vztrepetalo, da je pritisnila roko na prsi in vznemirjena vzkliknila: ~" 81 IV | in pustil vrata za seboj na stežaj odprta. ~"Ha, ha, 82 IV | mestno hinavščino obesite na kljuko. Vse tisto nerganje: 83 IV | katero še zaplate ne prišiješ na raztrgan komolec. To si 84 IV | ste že videli, da imam tam na pristavici pošto. ~Skoraj 85 IV | potem tiho zaprla in sedla na posteljo; roke je sklenila 86 IV | Smrekar z iztegnjenimi rokami, na katerih so se bočile krepke 87 IV | bočile krepke mišice, in na njegovem licu je bil izraz, 88 IV | silila v grlo. Ozrla se je na odprti kovček, iz katerega 89 IV | odvedla k mizi in posa dila na stol. ~"Očetov sin," je 90 IV | zvenenje, trkanje besedi na uho, noge so mu začele same 91 IV | okno, odkoder se je videlo na golobnjak, kjer so grulili 92 IV | je bil pri oknu in ujel na šipi okroglega hrošča ter 93 IV | okroglega hrošča ter ga na prstu prinesel Aleni. ~" 94 IV | Tičica plev, plev, zleti na zlati hlev - plev -- plev -- 95 IV | zlati hlev - plev -- plev -- na hlev -- plev -." ~Pikapolonica 96 IV | Pikapolonica je zaplesala na prstku, poskušala in odpirala 97 IV | plev -- in je zletela nazaj na okno. ~Deček je zaploskal 98 IV | Viktor je šel k ovčkam na travnik, Alena v sobo, da 99 IV | v poštnem uradu potrkala na pregrajo s slepimi okni, 100 IV | stisnila roko in jo vedla na staro komodo za rdečim zagrinjalom, 101 IV | da ne vidim človeka." ~"Na pošti? To ni mogoče?" ~" 102 IV | pošti? To ni mogoče?" ~"Na pošti? Hi-hi-hi!" se je 103 IV | Vedno delo, isto delo, dan na dan, to ubija človeka, da 104 IV | obdrgnjeno in se je svetilo, na tem svetlem dnu pa je bilo 105 IV | zvihani in zviti, da so ji na obeh sencih silili stremeni 106 IV | zakašljal in nerodno potrkal na ograjo. ~"Vidite, takole 107 IV | motila, se priporočim in na svidenje!" ~"Kar pridite, 108 IV | vas!" ~Poštarica je segla na mizo in ji dala karto. ~" 109 IV | razglednice -- sitnice! Zbogom!" ~"Na svidenje!" ~Pokašljujoči 110 IV | zopet šinil vanjo ponos in na čelu so se naredile gubice. ~" 111 IV | poslopje, najlepše v vasi. Na njem napis: Ljudska šola. ~ 112 IV | gospodična Minka. ~Potrkala je na Marina vrata. ~Mara je slonela 113 IV | vrata. ~Mara je slonela na gugalniku, se zibala in 114 IV | Po obrazu vas že poznam. Na abiturientski veselici sem 115 IV | cigaret in romanov ne bilo na svetu, potem obupam in se 116 IV | obupam in se menda obesim na prvo vejo." ~"Kaj v šoli 117 IV | je naš poklic? Učiteljica na kmetih je odtrgana od vsega, 118 IV | nama. In sprehodi! Ali naj na stara debla trkam in se 119 IV | salon!" ~Mara je dvignila na mizi za kroj prirejene otroške 120 IV | Ljubček?" ~Mara je pokazala na Alenino razglednico, ki 121 V | bom!" ~Deček je poskakoval na stolu in gledal v lice Aleni, 122 V | opazil, da zanj ni posodice na mizi. ~"Zate ni čaj! Ti 123 V | ki je tičala za podobo na steni. Pajčevine so visele 124 V | tja, zagledala pajčevine na šibi in skoraj bi bila na 125 V | na šibi in skoraj bi bila na glas spregovorila: "Za parado." ~ 126 V | za očetov grozeči pogled na šibo. Vstal je in se šel 127 V | nataknjen sem že bil! Kakor na trnju! Sedi!" ~Prišlec si 128 V | brihtati. Ne prodaja rad gozdov na čez. Na kubike, na kubike!" ~ 129 V | prodaja rad gozdov na čez. Na kubike, na kubike!" ~Mešetar 130 V | gozdov na čez. Na kubike, na kubike!" ~Mešetar je zopet 131 V | toliko. Pri njej bo pa masla na cente." "Tudi njene gozdove 132 V | pisali ali celo kar udarili na telegraf. Če pa ne bo pisanja, 133 V | Trsta? Le kdo jih je zvodil na to sled? -- Jok, to ti povem, 134 V | prismoda, da bi si žagal vejo, na kateri stojim. Slutim pa." ~" 135 V | ostala kaplja v steklenici. ~"Na! Jutri pridi navsezgodaj! 136 V | Glava ji je klonila na mizo... ~Ko se je prebudila 137 V | ga zgrabila in raztrgala na kosce in potem raztrgala 138 VI | zadnje georgine in krizanteme na vrtu so kakor objokane povešale 139 VI | svinčnik; glavo je uprl na komolec, številke v knjigi 140 VI | vračal domov s klobukom na očeh. In po cesti so škripali 141 VI | glava je Smrekarju omahnila na laket. V sanjah so begale 142 VI | Rahlo mu je položila roko na vročo glavo. ~"Štefan, ko 143 VI | in boječe. Pomislila je na dom. ~Pri peči je oče z 144 VI | in pogleduje dvomov poln na ženo. ~"Zakaj ni še pisma?" 145 VI | pride. Ob devetih, ko bom na trgu, ga dobiš." ~In oče 146 VI | naslanjaču -- in čaka -- in gleda na staro uro... ~Alena je vztrepetala 147 VI | vendarle odprl oči in sedel na posteljico. ~"Alena, nocoj 148 VI | Tisto, ki ima črno liso na ušesu, tisto najdraže. Saj 149 VI | Vsakih deset minut je gledala na uro, kazalci so stali kakor 150 VI | solze z lic in ga poljubila na čelo. ~"Ni kakor oče, ni 151 VI | Smrekar odposlal mešetarja na delo, se je oblekel, stopil 152 VI | popil nekaj čašic in odšel na žago. ~Na dvorišču se je 153 VI | čašic in odšel na žago. ~Na dvorišču se je zadirčno 154 VI | sunil koš, ki ni visel na kljuki, da se je zakotalil 155 VI | že deset let pri hiši. ~Na žago je prišel Smrekar brez 156 VI | namena. Voda je štropotala na kolesa, žaga je šumela, 157 VI | kadil tobak in se peljal na žagnem vozu ter zabijal 158 VI | pred smreko, kjer je sedel na parobek. ~Z vej je kapalo, 159 VI | niso nič mar -- in zvodi na sled Taljana. Tujcu privošči, 160 VI | vrnil takoj in sedel spet na štor. ~Tudi Aleno je zdramila 161 VI | poučevati in se namenila na pošto. V kuhinji se je oglasila 162 VI | čutila, da ji je laž napisana na čelu, in je zato hitro odšla. ~" 163 VI | in devala posamezne vasi na kupčke. ~"Gospa -- Strniška -- 164 VI | papa!" se je razveselila na glas. ~"To za Maro -- z 165 VI | je položila razglednico na kupček in pogledala izza 166 VI | pogledala izza ščipalnika na Aleno, ki je zardela, dasi 167 VI | podržala v rokah razglednico, na kateri je bila vihrajoča 168 VI | utegnem, res ne utegnem, na svidenje!" ~Za ograjo je 169 VI | drugimi ljudmi, ki so prišli na pošto, zagledala vegasti 170 VII | ji je padlo dvakrat pismo na tla. Kolikokrat je doma 171 VII | in Alena je zganila list na pragu, ga vtaknila v žep 172 VII | ji je napravila prostor na divanu. ~"Kaj bi vam pravila. 173 VII | ali neugodno! Ura udari na delo!" ~"Torej se ujemate 174 VII | se oddiha, ko se guglje na stolu in kadi cigarete. 175 VII | se oddahne, ko gre kopat na svojo pristavo in tamkaj 176 VII | glasom. ~Minka je odložila na stol urezano in pripahnjeno 177 VII | in ko tak večer stopi oče na prag, vrnivši se s polja, 178 VII | obtičali; glejte, gre že na poldne." ~"Resnično zanimivo, 179 VII | Aleni je bilo, da bi planila na dan s svojim načrtom, pa 180 VII | z očmi Aleno, ki je bila na videz hladna in je mirno 181 VII | da cika z nevoščljivostjo na Minko zaradi pisma. Zato 182 VII | pouku jo je gospa povabila na polje. Megla se je razkadila 183 VII | orali praho, so krenili na gozdno pot in se vrnili 184 VII | občutila, da je materino pismo na otroka, ki biva v tujini, 185 VII | žalosten, ker te več ne vidi. Na vrata kljuje in pravi: kje 186 VII | tudi ti noben dan ne pozabi na naju in na Boga in na Marijo. ~ 187 VII | dan ne pozabi na naju in na Boga in na Marijo. ~Tako! 188 VII | pozabi na naju in na Boga in na Marijo. ~Tako! Zbogom! ~ 189 VIII | Erni, je tičal za pregrajo na pošti tudi mešetar Jok in 190 VIII | odprlo. Zadnji je prišel na vrsto, kupil dopisnico in 191 VIII | je kar sam od sebe obesil na oči, rameni je dvignil, 192 VIII | veži, ga postavil nazaj na ognjišče, peč zaveznil in 193 VIII | vzglavje in legel vznak na klop ob peči. ~Ni mu bilo 194 VIII | skočil kvišku in se zasmejal na ves glas. Spet je šel k 195 VIII | ubral pot za vasjo in prav na koncu vasi zavil v leseno 196 VIII | razumel in koj postavil na vogel mize frakelj. ~"Martinek," 197 VIII | ali vidiš, da sem pozabil na tobak. Stopi no v opalto 198 VIII | imaš tako spočite noge. Na!" ~Zakotalil je krono po 199 VIII | je iztegnil roko Jok. ~"Na! Samo ne izgubi in ne pozabi. 200 VIII | gleda!" ~Pljunil je predse na cesto, kakor bi se mu gabilo. 201 VIII | Več kot pol ure je že bil na cesti in ni se mu pojavila 202 VIII | samotni poti in se ni ozrl ne na levo ne na desno. Dasi je 203 VIII | se ni ozrl ne na levo ne na desno. Dasi je tu in tam 204 VIII | zbiral misli. Potipal je na prsih, ali se mu ni gumb 205 VIII | in zavil s ceste v hosto na stezo, ki je bila zametena 206 VIII | v glavi in zato je zavil na zapuščeno stezo v lesu, 207 VIII | so se gibali med bukovjem na vresnati jasi. ~"Sem vedel," 208 VIII | je v mlado borovje, legel na mah in odlomil pred sabo 209 VIII | ki je priplesal iz hiše na cesto, za psom je prišla 210 VIII | prišla Strniška s cajnico na roki. ~Jok je pri tej priči 211 VIII | Strniško, ki je šla po polju. Na korenjišču se je ustavila 212 VIII | oklešček in ga prislonil na zaprta vrata, se zavrtel 213 VIII | gozdu, dokler ni bil čisto na varnem, potem je pa šel 214 VIII | otipal, da še ni komata na kljuki pred hlevom, se je 215 IX | slišal Jokovih groženj. Toda na tretji stopnici je že obstal. 216 IX | pijanosti." ~Postavil je svečo na tla in se vrnil k vratom. 217 IX | stopil k Joku, ki je visel na vseh štirih in ni mogel 218 IX | prijel pismo, ki je ležalo na mizi, in se skril v pisarno. 219 IX | pečat povrhu. Odložil ga je na mizo, prekrižal roke na 220 IX | na mizo, prekrižal roke na hrbtu in začel hoditi po 221 IX | umazana mešetarjeva roka na njegovem tilniku, in ostudni 222 IX | po sobi, pogledal vselej na pismo, kadar je šel mimo 223 IX | vedno pred njim belo pismo, na tilniku roka mešetarjeva, 224 IX | je sredi sobe, pogledal na pismo in se nagnil proti 225 IX | proti njemu. Roke so se na hrbtu sunkoma razklenile, 226 IX | da so se sesuli drobci na mizo. ~Ko se je to zgodilo, 227 IX | rdeči listi usipali trumoma na tla. Gozd na pobočju hribov 228 IX | usipali trumoma na tla. Gozd na pobočju hribov je gorel 229 IX | tistim pustim razgledom na goli zid sosednje hiše, 230 IX | slutila o Smrekarju. Tudi na to je pomislila, kako se 231 IX | segla po pismu, da ga nese na pošto. ~"Preneumno! Ali 232 IX | ima rada." ~Alena je odšla na pošto, da je še ujela postiljona, 233 IX | napreženo ter je lezel nerodno na kozla; čepico je imel hudo 234 IX | Viktorja, ki se je že gugal na lesenem konju in ga vlekel 235 IX | tesno objel in skočil spet na tla. ~Učiteljica ga je bila 236 IX | dosegel slaščic in sadja, na krožnik, Smrekar se je smejal 237 IX | obedu je Viktor sedel očetu na kolena, ga prijel za brke 238 IX | je opravljeno za danes!" ~Na mizo pred Aleno je položil 239 IX | pero, ga pravzaprav vrgla na mizo in vstala. "Ne, tega 240 IX | prednjo, prekrižal roke na prsih in ji z ogromnim telesom 241 IX | da ste napisali naslov na Strniško za tisto pismo, 242 IX | pomagali -- razumete? Črno na belem je vaša pisava -- 243 IX | Alena onemogla in se sesedla na stol. ~ 244 X | Smrekarjeve grožnje sesedla na stol, se je Smrekar vendar 245 X | sklonil do Alene, ki je ihtela na stolu in si zakrivala obraz. ~" 246 X | par stotakov, mar mi je! Na vas pa pade madež, ki vam 247 X | škriplje. Prtič mu je padal na tla in gonil je Viktorčka, 248 X | in ali bi zorali praho na korenjišču. ~"Naredi, kar 249 X | bi nalašč izpuščal prtič na tla. ~Šele po večerji je 250 X | Alena je ležala tedaj na postelji oblečena. Trudnost 251 X | prebudila. Naglo je sedla na postelji, si pomela oči, 252 X | je bilo tesno pri srcu. Na Smrekarja se še ozreti ni 253 X | razkazoval svoje zdravje. ~"Tudi na kmetih niso vsi taki," je 254 X | oglasil Viktorček in splezal na stol in bi bil zlezel še 255 X | stol in bi bil zlezel še na mizo ter stopil med krožnike, 256 X | smejal otroku, ki je stal na stolu, krilil z rokami in 257 X | je nož parkrat zaškripal na krožniku, ker je jezno pritiskala 258 X | Takrat se je ozrla nehote na Smrekarja, njune oči so 259 X | žalosti. ~Ko je srečala na poti Viktorjeve ovčke, ki 260 X | gnal pastir s kravami vred na pašo, so ovce obstale in 261 X | zraku, torbice odletavale na plečih in vsa dolina se 262 X | krepko roko pretrgala polo, na kateri je bila pisana tožba 263 X | zavedela, je legal mrak na gozd. ~Ko se je vsa razigrana 264 XI | Smrekarjem drugače kakor na samem. ~Kolikokrat si je 265 XI | Previdno jih je izvabila Alena na sprehod, ne da bi katera 266 XI | dolgčas, da bi ga prodajale na kilometre!" ~"Jaz se veselim 267 XI | Toda prvega vaju povabim na punč. Takega vam napravim, 268 XI | sami ljubezni in zabavljala na vse tiste, ki so si izmislili 269 XI | Prešernovo: Gosence kaj na repo varje, kak perdeluje 270 XI | Poslušaj, sonce, in se ustavi na svoji poti!" ~Mara je iztegnila 271 XI | Nato so vse utihnile. Na trdi cesti so se že čule 272 XI | nazaj. Vam je bilo dolgčas na Dunaju?" ~Mara je ob tem 273 XI | da se razlega skoz okna na cesto. In iz buteljk pijo, 274 XI | Pojdimo, dokler je sonce!" ~"Na svidenje!" je zaklical Brest 275 XII | da je dosti ur preležal na postelji in bedeč z zaprtimi 276 XII | Tudi zlagane brzojavke na trgovca v Trstu se ni upal 277 XII | je že odločil, da počaka na preži in takrat, ko bi prišel 278 XII | se Strniška silno togoti na vse trgovce, češ, sami sleparji 279 XII | v trenutku, poslal Joka na drugo pošto z zlagano brzojavko 280 XII | brzojavko in se pripravil na kupčijo. ~Dasi je imel dokaj 281 XII | in se peljal s kolesljem na Staniško vas, da bi se vrnil 282 XII | koconoga..." ~Jok je sedel na tnalo, se odkril in si otiral 283 XII | kletvine. Še je posedel na tnalu, pobral nekaj iveri, 284 XII | in metala prazne stroke na tla. ~Nič mu ni odgovorila. 285 XII | jezno vrgla izluščeni strok na tla. ~"Sem, za resnico, 286 XII | proti oknu, da je videl še na cesto. -- "Ko sva sama, 287 XII | bliže do Strniške, zamižal na bolno oko ter šepetaje moledoval: ~" 288 XII | in se obrnil ter s prstom na ustnicah ponovil: ~"Ne črhnite!" ~ 289 XII | Marevževca. Kakor hitro je bil na samem, je zlezel v grm, 290 XII | je zlezel v grm, legel na listje, otipal čutaro v 291 XII | listnico in pogledal pismo, na katerem je bil naslov napisan 292 XII | tudi to potegnil vmes!" ~Na cesti je zaropotal koleselj. ~ 293 XII | koleslja, Smrekar je sedel na njem in malomarno kadil 294 XII | pribito! Pet, če ne, kar sedi na voz in poženi!" ~Strniška 295 XII | boš. Če segnije ves les na mestu, ne bom lačna do smrti. 296 XII | hiše. ~"Jok, pod sedežem na koleslju je vino in cvrtje. 297 XII | so že stale steklenice na mizi in rumeno cvrtje je 298 XII | In v miru se pogovorimo! Na dobro zdravje!" ~Smrekar 299 XII | Strniška, sedaj naredimo." ~Na mizo je vrgel debelo listnico, 300 XII | poželjivo gledali razsuti denar na mizi, pili in začeli prigovarjati, 301 XII | da je željno obračala oči na denar -- končno je le udarila 302 XII | se poslovili, je potegnil na dvorišču Smrekar Joka za 303 XII | Bova!" Ko sta sedela na vozu, je Smrekar sunil s 304 XIII | moška je ta! Ali ste šli na uro gledat?" ~Tako je pozdravil 305 XIII | od dežja izprani klobuk na kljuko in slekel zelenkasti 306 XIII | rekel oče in postavil fanta na tla. ~Glas mu je bil mehak 307 XIII | videl samo njene lepe lase, na katere je plula luč izpod 308 XIII | Brest je položil svojo roko na njeno, ki je mirno počivala 309 XIII | njeno, ki je mirno počivala na mizi. Alena je ni umaknila. ~" 310 XIII | motrila s pogledom in molčala. Na čelu so se ji zarisale gubice, 311 XIII | vzkliknil Brest in se zravnal na sedežu. ~"Dobro. O priliki!" ~ 312 XIII | zasmejal, položil vilice in nož na krožnik in se naslonil na 313 XIII | na krožnik in se naslonil na stol. "Učenost najslabše 314 XIII | zdaj pogledal izpod čela na dijaka, ki je razlagal. ~" 315 XIII | učimo, vam ni prav. Minka na primer dela tudi izven šole 316 XIII | košček večerje je pustil na krožniku, na katerega je 317 XIII | večerje je pustil na krožniku, na katerega je vrgel rožljaje 318 XIII | zmečkal prtič in ga položil na mizo tako, da je zaeno udaril 319 XIII | To je stanovska zavest! Na zdravje, gospodična!" ~Aleni 320 XIII | prekinil in da ji ni hotel na pomoč. Jezna in razburjena 321 XIII | enkrat. "Gospodična Ale na je vihrava, da je kaj. Kakor 322 XIII | Ko se je vrnila, so stale na mizi buteljke in Smrekar 323 XIII | Aleni. ~Alena se je ozrla na gospodinjo, ki je stala 324 XIII | gospodinjo, ki je stala na pragu. ~"Gospa, samo majčkeno 325 XIII | se je Smrekarica obrnila na pragu, je Aleni vztrepetalo 326 XIII | Alena je šla z Brestom na sprehod. Naj gre, kaj praviš?" ~" 327 XIII | Naj gre, kaj praviš?" ~"Na sprehod? Neumnost si naredila!" ~" 328 XIII | kjer je bilo največ listja na poti, da je glasno šumelo. 329 XIII | ko kipi v vas življenje! Na hvalo, da se morete oddahniti. 330 XIII | Alena zapazila spremembo na njegovem licu. ~"Gospodična," 331 XIII | dokončala, se je ustavila na poti, stopila pred Bresta 332 XIII | naglo umaknila in zbežala na dvorišče. Brest je slišal, 333 XIV | povabila Minko in Aleno na punč. Ko sta obe drage volje 334 XIV | Kaj sodita, ko bi povabila na čajni večer tudi Bresta. 335 XIV | dostavila Alena. ~"Velja! Na svidenje!" ~Alena je odšla 336 XIV | sobo. ~Dolgo se je zibala na gugalniku, pokadila dokaj 337 XIV | in še vedno ji je zvenela na uho Alenina nagla prošnja: 338 XIV | tista novembrska nedelja. Na nebu ni bilo oblakov, ki 339 XIV | in se v vrtincih sukljali na tla. Ljudje so trdili, da 340 XIV | pijmo pošteno bratovščino! Na zdravje, socialist! Servus, 341 XIV | preveč -- kako bi rekla -- na vse plati. Fant po mojem 342 XIV | revolucionar!" ~Tedaj je potrkalo na vrata. ~"Brest," je spregovorila 343 XIV | prav razumete! Ne mislim na krvave bombe, ampak krvi, 344 XIV | trdijo -- pravzaprav pa le na stroške domovine!" ~"Ni 345 XIV | pijanec! Nedelja je!" ~Šele na pol pota jo je dohitel. ~" 346 XV | poljubila. ~Nato je naglo odšla na pošto, da odda pismo. Zdelo 347 XV | občuti ta poljub, da bo na pismu dotipal njeno gorko 348 XV | ki sta prišli po opravku na pošto. ~"Na svidenje, gospodična 349 XV | prišli po opravku na pošto. ~"Na svidenje, gospodična Erna!" ~ 350 XV | menoj! Strniško grem povabit na Miklavžev večer. Lepo vsoto 351 XV | namreč nisem odgovorila takoj na pisma -- in zato je prišlo 352 XV | Alena je gledala predse na cesto, potem dvignila glavo 353 XV | roko in je odločno stopila na drugo stran ceste. ~"Ne 354 XV | dokopala s krvavečimi prsti na višino, kjer sem sedaj -- 355 XV | kjer sem sedaj -- ponosna na to, kar sem, ker sem sama 356 XV | bela snežinka in izginila na rjavem travniku. ~Ko sta 357 XV | pokazala Strniška skoz okno na veliko rjavo liso v hribu, 358 XV | hleb kruha in nož, segla na polico po pehar orehov in 359 XV | ki so se škripaje vili na cesto. V nekaj tednih, kar 360 XV | dožene! Je rekel, da gre kar na pošto!" ~"Erna je nedolžna! 361 XV | slutila, bi bila opazila na glasu, da je Alena vsa preplašena. ~" 362 XV | ob mizo in zopet gledala na rjavo poseko skoz okno. ~ 363 XV | pritiskal in privijal Smrekarja na vašo plat, če ne jaz. In 364 XV | skočil kvišku. ~"Gospodični na pričo, obe! Gosposka naj 365 XV | od jeze, in jo povabila na Miklavžev večer. ~Nato sta 366 XVI | žugal in šepetaje sikal na uho spremljevalcu. Ob lesi, 367 XVI | spremljevalcu. Ob lesi, ki vodi na dvorišče, sta obstala. Jok 368 XVI | kakor bi ga hotel vreči na tla. Nato se je okrenil 369 XVI | okna, ko se je mešetar ozrl na hišo. ~Smrekar se je prismejal 370 XVI | Taljan! Neko pismo išče, na pošti ga išče, pismonošo 371 XVI | krohot kakor peklenski grom. Na Smrekarjevo vprašanje ni 372 XVI | v blato! In zaeno ji je na čelu ležal oblak gostih 373 XVI | sklonila in ji tiho pošepetala na uho, potem pa odšla v svojo 374 XVI | Tamkaj se je zgrudila na stol, sklenila pred seboj 375 XVI | stol, sklenila pred seboj na mizi roke, naslonila nanje 376 XVI | k njej, ji položil roko na glavo ter jo vprašal: Zakaj 377 XVI | Zakaj solze, Alenčica? Na vrata se je ozrla in uho 378 XVI | sta se peljala z Viktorjem na sprehod; mislila je, da 379 XVI | nič ne brigajo. ~Ko se je na Miklavžev večer zmračilo, 380 XVI | otirale solze. Vse je gledalo na Minko, kateri je gorelo 381 XVI | je v veži povabil Bresta na večerjo. ~"Pridita z Aleno, 382 XVI | roko in jo hitro pritisnila na ustnice, da ji je Minka 383 XVI | ves zamišljen po pisarni. Na mizi je imel buteljko, pri 384 XVII | ravan, kjer so posedale na drevesih lačne vrane in 385 XVII | životu, pot ji je silil na čelo, nervozne roke so stiskale 386 XVII | vzdih, glavo je naslonila na mrzlo steklo in po licih 387 XVII | mirno vest. ~Spomin nanj in na te njegove besede ji je 388 XVII | kako ji je klonila glava na njegove prsi, ko sta se 389 XVII | prsi, ko sta se vračala na Miklavžev večer iz šole. 390 XVII | Miklavžev večer iz šole. Na tilniku, se ji je zdelo, 391 XVII | dolgčas po njem. Takole na večer bi že utegnil priti. 392 XVII | ga, ko je poredno zamižal na eno oko in ošinil z drugim 393 XVII | po časniku, ki je ležal na mizi, ter ga dvignila tako 394 XVII | ujame in izda, jezila se je na ves svet in na fraze in 395 XVII | jezila se je na ves svet in na fraze in na laži, ki so 396 XVII | ves svet in na fraze in na laži, ki so edini potni 397 XVII | glavo in gledala predse na grudavo pot, da bi ji ne 398 XVII | prihitela do šole, kjer jo je na pragu čakala Minka, takisto 399 XVII | je izginil hipoma ves srd na Bresta, kakor iskra ji je 400 XVII | glas v sobi. Mati je sedela na postelji, suhi prsti so 401 XVII | Resne, zamišljene gube na licih so splahnele v radosti. 402 XVII | radosti. Izpustila je molek na odejo in iztegnila roko 403 XVII | belih las, ki so ji silili na čelo. ~Starica se je smehljala 404 XVII | Rajni gospod Jakob so bili na ta način; prezgodaj jih 405 XVII | Vtem je Alena potrkala na Brestova vrata v podstrešni 406 XVII | mizo, da je knjiga padla na tla. ~"Zamišljen študent! 407 XVII | gospodična!" ~Knjigo je pustil na tleh in se približal Aleni, 408 XVII | prosim! Vsak trenutek sem vam na službo." ~Spet so zaškripale 409 XVII | kmetiško. Nehote se je ozrla na mater in pogledala sina. ~" 410 XVII | vzela molek, ga obesila na žebelj poleg postelja in 411 XVII | postelja in se skušala, oprta na komolce, upokončiti. "Ni 412 XVII | Mrak je legal silno hitro na zimsko pokrajino. Sneg ni 413 XVII | Smrekarju. Žive duše ni bilo na poti. Stopala sta polagoma, 414 XVII | da vam moram vselej prav na tem mestu razodeti, kar 415 XVII | iz veže je tedaj posijala na Aleno, ki je snela na pragu 416 XVII | posijala na Aleno, ki je snela na pragu kapuco z glave. Na 417 XVII | na pragu kapuco z glave. Na dvignjenem čelu so se črtale 418 XVII | stopnic, je Brest potrkal na Smrekarjeva vrata. ~Smrekar 419 XVII | ni takoj ozrl, ampak je na glas mrmral: "Šest in sedem -- 420 XVII | glasu spoznal, še vedno zroč na številke: ~"Kje vas vrag 421 XVII | večerih bi že utegnili priti na kozarec pogovora." ~"Zares 422 XVII | odvihavati rokave in si je gledal na mišičave roke, kakor bi 423 XVII | je zaradi tistega pisma na Strniško, ki se je izgubilo, 424 XVII | gospodična Alena nekaj v zvezi?" ~Na to vprašanje je Smrekar 425 XVII | srdito pogledal, se nagnil na stolu naprej, zapenjajoč 426 XVII | je vendar pisala naslov na Strniško in neko brzojavko. 427 XVII | nihče drug. To ji povejte! Na svidenje v obednici ob čaši 428 XVII | ko je vstopil. Videla je na njegovem obrazu razburjenje. ~" 429 XVII | Alenini roki in jo pritisnil na ustnice. - ~V obednici so 430 XVII | in z roko vred pritisnil na srce Aleno... ~Naslednje 431 XVII | nebo se je razvedrilo in na belo ravan je svetilo z 432 XVIII| Pogumno si je pogladil sivo, na kozlovsko pristriženo brado. ~ 433 XVIII| je sedel za kateder; gube na usahlem licu so pričale 434 XVIII| je zbrala in opogumila. ~"Na svetu je vse mogoče, gospod 435 XVIII| niso nič mar. Kaj pravite na to?" ~"Po zakonu mi morajo 436 XVIII| Nadzornik se je presedel na stolu in Minko ostro motril 437 XVIII| torej ljudstvo opozarjam na higieno in če v prvi sili 438 XVIII| nadzornik je pisal beležke na polo. ~"Nadalje ste v zvezi 439 XVIII| zamrmral nadzornik, ki je pisal na katedru. ~"Ostanite doma, 440 XVIII| stala pri oknu in gledala na cesto. ~"Zaboga, Minka, 441 XVIII| ji pritisnila bele dlani na lice. ~"Kako si razburjena! 442 XVIII| učiteljica, in vam čestitam na uspehih v šoli in zaeno 443 XVIII| uspehih v šoli in zaeno na ljubezni, katero uživate 444 XVIII| razigrane družbe pozabila na večerjo in jo resnično zamudila 445 XVIII| v Smrekarja, iskren srd na njegovo ovaduštvo in nekoliko 446 XVIII| postavil dvignjeno čašo na mizo. ~"V pošteni družbi, 447 XVIII| imam že pisma od advokata. Na zatožno klop te potisnemo - 448 XVIII| Smrekar se je potrkal s prstom na čelo. ~Alena je vztrepetala 449 XIX | planil pretekli dogodek na vso vas, pa se je kakor 450 XIX | jutro je sijalo sonce mirno na belo ravan, kmetje so prenašali 451 XIX | Alena je šla še pred poukom na sprehod, da si ohladi razbeljeno 452 XIX | strnadi so se prepirali na dvorišču s požrešnimi vrabci 453 XIX | čakajo, ker se Štefan še mudi na žagi. Pravzaprav je bila 454 XIX | Alena je vrgla pelerino na posteljo in prijela Minko 455 XIX | po zraku in se ustopila na sredo sobe: "Streti me moreš, 456 XIX | zasmejala in posadila Aleno na stol, tesno poleg sebe. ~ 457 XIX | kakor sonce ogenj ljubezni na otročiče krog sebe ob ljubljenem 458 XIX | snoči sama? Ali sem bila na Miklavžev večer sama? Ali 459 XIX | otrok sama? Mati sem in na to materinstvo sem ponosna 460 XIX | Alena je zrla nanjo kakor na vzvišeno bitje, in se ji 461 XIX | grozno samoto, potem kreni na drugo pot, Bog ti jo blagoslovi, 462 XIX | stvar. ~Brestovka je sedela na zapečku. ~"Sem že za pečjo, 463 XIX | ozrla za njo. ~Ko se je na Alenino trkanje odzval Brest 464 XIX | Alenčica!" ~"Zato pridem na zatožno klop!" ~"Šaljivka!" " 465 XIX | rekel? -- Vi pridete sami na zatožno klop! -- Pomislite!" ~" 466 XX | okno in si postavil kazalec na čelo. "Potem ostane neumnost -- 467 XX | knjigam, je malomarno pomislil na prejšnji večer, se nasmehnil, 468 XX | je prišel mrak in potrkal na njegovo okno in potrkal 469 XX | njegovo okno in potrkal na njegovo srce. Pero se mu 470 XX | vas brez cilja in namena. Na nebu so se vžigale zvezde, 471 XX | prestopila, Brest je zavil na Smrekarjevo dvorišče. ~Prav 472 XX | strani Štefan, ki je bil na žagi. ~"Dober večer, gospod 473 XX | Štefan mu je podal roko, na kateri je Brest začutil 474 XX | gospodična?" ~Brest je pogledal na mizo, kjer so bile razgrnjene 475 XX | pa gledal preko podobice na Aleno. Sam je čutil, kako 476 XX | odrezale pastircu nogo. ~"Na," je skrivala razburjenost. " 477 XX | samo možice rada imela. Na ga!" ~In Viktor je prijel 478 XX | ter ga raztrgal in vrgel na tla. ~"Viktor!" je kriknila 479 XX | ne boš imel. Pa sam reži, na!" ~Tako je Alena odgovorila 480 XX | Tako je Alena odgovorila na Brestovo vprašanje in na 481 XX | na Brestovo vprašanje in na Smrekarjev smeh ter ponudila 482 XX | vina in Bresta je povabil na večerjo. ~Dolgo so se zasedeli, 483 XX | z dvorišča. ~Ko so sani na ovinku krenile iz vasi na 484 XX | na ovinku krenile iz vasi na glavno cesto, se je nekdo 485 XX | spregovorila sama s seboj na glas in se zasmejala, da 486 XX | zasmejala, da se je ozrl hlapec na kozlu in počil z bičem. ~ 487 XX | sanje in je ginil spomin na službo in na trpljenje. " 488 XX | ginil spomin na službo in na trpljenje. "Domov, domov, 489 XX | vinjen in kučma mu je visela na levo uho. ~"Kaj pa vi tu?" 490 XX | Jok naj se pa le pripravi na precep." ~Pismonoša je splezal 491 XX | Pismonoša je splezal na kozla, Alena je gledala 492 XX | Tedaj je nekdo potrkal na šipo, kjer se oddajajo vozovnice. 493 XX | drobiž, ji je padla desetica na tla. Vlak je zahrumel, Alena 494 XX | žarečimi očmi, da je on uradnik na postaji in zal, kot le kaj. ~ 495 XX | da Joka ni bilo že dolgo na spregled. Torej je brez 496 XX | uredil Smrekar in vse zvalil na mešetarja, katerega je gotovo 497 XX | plačal. ~Vlak je obstal na ljubljanskem kolodvoru. 498 XX | Komaj je Alena stopila na peron, je že zagledala sloko 499 XX | dokazovalo, kako mu gre na jok. Tesno je držal hčerko 500 XX | Veš kaj, papa; pojdiva na južino! Jaz plačam!" ~Alena