Chapter

 1 I   |    Seve, pol ure, pol ure -- pet ur ti še hodim, zlahka,
 2 I   |      ur ti še hodim, zlahka, pet, tukaj pa ne, še pet minut
 3 I   | zlahka, pet, tukaj pa ne, še pet minut ne! Da mi poreče kdo:
 4 V   |       In če sem se zmotil za pet kubikov, naj me vrag cvre
 5 IX  |      po odprtem pismu. ~"... Pet tisoč plačamo vselej za
 6 XII |    Prodajte Smrekarju, ampak pet tisoč več mora dati. Mora!
 7 XII |       vi pošteno prodali!" ~"Pet tisoč," je ponovila Strniška
 8 XII |   mečje in pogledala Joka. ~"Pet! Toda za Boga vas prosim,
 9 XII |      sem mu jaz podražil." ~"Pet jih ne primakne, poznam
10 XII |       sodiš, bo vzkočila?" ~"Pet bank po tisoč!" ~Štefan
11 XII |     je konj obstal v diru. ~"Pet! Ne dam toliko!" ~"Pa pusti!
12 XII |    začel Smrekar prijazno. ~"Pet tisoč pridala, potem naj
13 XII |    naj bo v božjem imenu!" ~"Pet tisoč," se je zasmejal po
14 XII |    boš me ne! Kakor pribito! Pet, če ne, kar sedi na voz
15 XV  |      da sem že prodala, češ, pet tisoč več bi dal on. Pomislite,
16 XV  |    več bi dal on. Pomislite, pet tisoč. Pa sem rekla, zakaj
17 XX  |      podobice. ~"Ate, vidiš, pet dreves, pet ovčic in kamela
18 XX  |      Ate, vidiš, pet dreves, pet ovčic in kamela in pet pastircev.
19 XX  |       pet ovčic in kamela in pet pastircev. Lepo, kajne?" ~"
20 XX  |       da je pastircev dovolj pet. Le živine mora biti veliko,
21 XXII|     učiteljica! ~E, saj nisi pet let star! Ali ne veš, kaj
22 XXII|  morem! Po pravici povem: za pet tisoč si privil Smrekarja!" ~"
23 XXII|      privil Smrekarja!" ~"Za pet tisoč," se je začudil sodnik