Chapter

 1 I   |      puščavi in je ni več." ~"Nalašč me ne razumeš, ker me nočeš,
 2 II  |       naproti do kolo- dvora. Nalašč, dasi je zjutraj rekel,
 3 II  |     rekel, da ju počaka doma. Nalašč, da ju preseneti in jima
 4 V   |     veseli, gospodična! Kakor nalašč ste zanj!" ~Mati je nalivala
 5 V   |  lačen, da je jokal kar tako, nalašč. ~Smrekar se je smejal sinu
 6 VI  |      sosednje sobe. ~Alena je nalašč govorila kaj glasno, ker
 7 VI  |     gleda silno zlobno, da ji nalašč nagaja. Vsakih deset minut
 8 VI  |     razveselila te rdečice in nalašč podržala v rokah razglednico,
 9 VII |      ni bilo pri obedu. Alena nalašč ni vprašala, kje je, pa
10 X   |    Viktor, poberi!" ~Kakor bi nalašč izpuščal prtič na tla. ~
11 X   |       sedaj ujezil še Viktor. Nalašč mu ni hotela prigovarjati,
12 X   |    mimo šole v gozdiču. ~"Ne, nalašč ji ne povem. Nisem otrok,
13 XI  |   razmere. Da, samo on! Kakor nalašč, da je prišel." ~In želja,
14 XI  |  dovršili semester!" ~Mara je nalašč ponovila, kar mu je očitala
15 XIII|      bil to lep parček. Kakor nalašč!" ~"Lep, lep -! Od lepote
16 XIII|       Glasno se je smejala in nalašč bredla tam, kjer je bilo
17 XV  | zaljubila. -- Ampak sedaj vam nalašč še ponagajam. Če bi ga pri
18 XV  |    popeljala pod Ernino okno. Nalašč!"  Aleni so žarela lica
19 XV  |       povem ti, da bom poslej nalašč očitno hodila z njim, prav
20 XV  |    očitno hodila z njim, prav nalašč, da jih bom jezila." ~"Tega
21 XVI |    takem vremenu, ki je kakor nalašč za duševno delo. -- Morda --
22 XVI |       pa zvedel tudi on in se nalašč ogiblje Smrekarjeve hiše,
23 XVI |       šalila se bo z Brestom, nalašč predrzno šalila, da jim