Chapter

 1 I    |   nič ne rečem, in blagor se jim, ki to morejo. Vsak pa ne
 2 I    |     dobro mesto. In sedaj se jim godi! Če se pa zariješ v
 3 I    | kakor jo imajo ljudje, ki se jim reže tenek košček kruha
 4 I    |      bi ne bilo treba, če bi jim kdo vsako jutro nasul mizo
 5 II   |      družina za mizo, katero jim je pogrnil oče tako nenavadno
 6 IV   |    jih je po njivi. Še danes jim nastavim." ~"Nič ne boš
 7 VIII | stikale in iskale, dokler se jim ni zasvetila pisana ruta
 8 XI   |  kakor za pozdrav. ~Zdelo se jim je celo, da se je podvizal,
 9 XIV  |     hlače in stradajo, da se jim dela črno pred očmi!" ~"
10 XV   |     Vsako važnejšo novico da jim takoj naznani. ~Ko je ležalo
11 XVI  |   nalašč predrzno šalila, da jim pokaže, kako je samostojna
12 XVI  |     pohvalil, blagoslovil in jim povedal, da so angeli prinesli
13 XVI  |    in ji čestitali. Minka se jim je vljudno zahvaljevala,
14 XVIII|   zre v učiteljico, kakor bi jim mati rezala belega kruha.
15 XVIII|       bi bila moja. Sicer bi jim napravila kraval, pravi
16 XVIII|      Brnač, Smrekar! Povejte jim, kar jim gre! Pred šolo
17 XVIII|    Smrekar! Povejte jim, kar jim gre! Pred šolo so!" ~Vtem
18 XVIII|     Ko so stopili pred šolo, jim je zaprla pot množica mož,
19 XXI  |   nesem po stopnicah, pa sem jim bil komaj kos. Célo naročje
20 XXII |     Mraz je pritiskal, da se jim je obešalo ivje na brke