Chapter

 1 I    |          mogel dati človek Aleni svojo pamet! Potem seveda!" ~"
 2 I    |          bi z roko dosegla davno svojo mladost, se ji je zdelo,
 3 I    |         zato, da je dostavila še svojo besedo, ker je bila tako
 4 I    |         hitela z žarečimi lici v svojo skromno sobico. Ko so se
 5 IV   |         se je Alena zgrozila nad svojo pusto pridigo, iztegnila
 6 VI   |        žaga je enakomerno sakála svojo enolično pesem. ~Smrekar
 7 VII  |         oddahne, ko gre kopat na svojo pristavo in tamkaj krtačit
 8 VII  |          kakor je prejšnji večer svojo, po kateri ji je bilo sedaj
 9 VII  |         pisati staršem, in šla v svojo sobo. ~Tu je razgrnila še
10 X    |          se je kradoma splazil v svojo sobico in se lotil igrač,
11 XIII |       pogledu. ~Brest je položil svojo roko na njeno, ki je mirno
12 XVI  |         na uho, potem pa odšla v svojo sobo. ~Tamkaj se je zgrudila
13 XVI  |          je začela pripovedovati svojo muko. Govorila je iskreno,
14 XVII |          bil vesel, žaga je pela svojo pesem noč in dan, Strniškini
15 XVII |        je roko, Alena je pustila svojo kakor brezčutna v njegovi,
16 XVIII|     Minki. Tukaj je začel vršiti svojo dolžnost in pravico do pičice.
17 XVIII| odklanjam, ker v šoli vršim samo svojo dolžnost, zunaj nje pa še
18 XVIII|    Slepar -." ~Nato je zbežala v svojo sobo, iz katere je slišal
19 XXII |      Smrekar je šel z listnico v svojo sobo in se zaklenil. Nato