| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] snovanje 1 snuje 1 snujeta 3 so 437 sob 1 soba 2 sobah 1 | Frequency [« »] 809 v 600 na 580 ne 437 so 436 ni 433 bi 398 za | Fran Saleški Finžgar Sama IntraText - Concordances so |
Chapter
1 I | poznala ta kašelj. Kmalu so se odprla vrata in pred 2 I | rjave, zaupanja polne oči so gledale tako mirno in jasno 3 I | še čisti izraz študentke, so se vendar v motnih obrisih 4 I | svobodi in samostojnosti, kar so kot pečat potrjevale drobne 5 I | ogabnosti. Bogatejše tovarišice so odšle v letovišča, kmetiške 6 I | odšle v letovišča, kmetiške so se razkropile po deželi -- 7 I | Poglejte mestne učiteljice! Ali so se kaj več učile? Ne. Ampak 8 I | učile? Ne. Ampak čakale so, da so takoj spočetka prišle 9 I | Ne. Ampak čakale so, da so takoj spočetka prišle na 10 I | zabolela kakor rana v srcu. Oči so se jima ovlažile. ~Alena 11 I | žalila. Iztegnila je roke, da so zdrsnili ohlapni rokavci 12 I | popravila Aleni dolge lase, ki so se razsuli čez rameni in 13 I | mladost, se ji je zdelo, ko so drseli Alenini kostanjevi, 14 I | Roditelja sta se spogledala, oči so govorile in oče je odločil. ~" 15 I | je odločil. ~"Res je, to so neumnosti! Krog cilja hodimo, 16 I | odločni glas iz očetovih ust, so se ji hipoma razširile stisnjene 17 I | stisnjene ustnice, za njimi so se zasvetili drobni zobje, 18 I | svojo skromno sobico. Ko so se že vrata za njo zaprla, 19 I | Baruša, poglej jih!" ~Oči so mu žarele, ko je s tresočim 20 I | bele ovčice na travniku so se mu zdele. ~Baruša je 21 I | pripravljanja za drugi dan. Škripala so vrata visoke omare, hreščal 22 I | toliko takih deklet, ki so učene in lepe in poštenih 23 I | rekla. Koliko je ženinov, ki so pri dobrem kruhu, pa mar 24 I | sama pred seboj. In takrat so se stene njene ozke sobice 25 I | ne očetovih, njene misli so bile same rože, in nad rožami 26 II | brke in jih nasukal, da so stale kot le kaj. ~Ko se 27 II | jesenska megla. Po ulicah so že gorele svetilke, obdane 28 II | tedaj se ni prebudil, ko so zacvrkale deske pred vrati, 29 II | zacvrkale deske pred vrati, ko so se ta veselo odprla in sta 30 II | Viktor mu je ime. Vidiš, sinu so že dali gosposko ime!" je 31 II | Pomisli, Janez, med obedom, ko so tuji ljudje pri mizi, se 32 II | je uradniška hči!" ~Čaše so se dotaknile. Trpotcu se 33 III | pogledavala čez mizo. Iz oči so ji silile solze, drobnega 34 III | Oče je molčal. Krog ustnic so mu vztrepetavali živci, 35 III | vztrepetavali živci, nosnice so mu plale, ker se je moško 36 III | ob ženi in hčerki, prsi so se mu dvigale, v obrazu 37 III | praznega oddelka. Še enkrat so se ji orosile oče, še enkrat 38 III | njim bela ruta. Mimo vlaka so bežale preorane njive, orumeneli 39 III | in od grenkih čustev, ki so pretresla njeno srce prvič 40 III | Smrekarjevo kočijo. S parom so poslali ponjo! Imenitno. 41 III | ozrla nanj, ker na kolodvoru so izstopili samo kmetiški 42 III | videla njegove lokave oči, ki so bile že pile sijaj velikega 43 III | na Dunaj, in Smrekarjevi so bili tako prijazni, da sem 44 III | kakor mi akademiki." ~Aleni so se pojavile jezne gubice 45 III | pravzaprav norčeval iz ljudi, ki so mu bili dobrotniki. Zato 46 III | hitel po lepi cesti. Ob levi so se dvigali griči bukovega 47 III | mogla veseliti. Njene oči so iskale rož, njeno uho ptičjega 48 III | samo v jeseni in natečni so! Nate!" ~In je zopet švistnil 49 IV | se ga je prestrašila, da so ji padle zalasnice iz rok, 50 IV | kot je urejala bluzo. Lica so jo zapekla, tako burno je 51 IV | zavihanimi rokavi, izpod katerih so kipele trde mišice. ~"Prosim, 52 IV | iztegnil težke roke, da so se mu mišice napele kakor 53 IV | iztegnjenimi rokami, na katerih so se bočile krepke mišice, 54 IV | domislila šole in knjig, kakor so jo učile, ter je začela 55 IV | trkanje besedi na uho, noge so mu začele same od sebe zvoniti, 56 IV | videlo na golobnjak, kjer so grulili in se spreletavali 57 IV | spregovorila te besede. Vrata so se hitro odprla, in še preden 58 IV | prihajajo sem. Sama ne vem, kaj so, toda ljudje niso, to dobro 59 IV | Erna ob predpasnik. ~Lasje so bili v naglici zvihani in 60 IV | naglici zvihani in zviti, da so ji na obeh sencih silili 61 IV | šinil vanjo ponos in na čelu so se naredile gubice. ~"Ne 62 IV | Postrežnica ji je pokazala: Tu so gospodična Mara, tu pa gospodična 63 IV | prvem dimu zakašljala, da so ji stopile solze v oči. ~" 64 IV | tistega poklica, o katerem so nam deklamirali po šolah. ~ 65 IV | pa šli v Bukovje, kamor so vam ponujali! Nič fraz, 66 IV | bomb ne bo treba!" ~Vse tri so se zasmejale. ~"Kaj pa to? 67 V | podobo na steni. Pajčevine so visele od nje. ~Tudi Alena 68 V | Sin je pa odmaknil, da so se zakotalila po sobi, in 69 V | Ko je pisala naslove, so se vrata naglo in bučno 70 V | tako trd, vsaj dva dni ne. So bili iz Trsta pri meni..." ~" 71 V | Peklenska reč, kdo?" ~"Počakaj. So bili iz Trsta pri meni, 72 V | ima, pa govori!" ~Aleni so se zarezale ostre črte, 73 V | hodil togotno po sobi, da so šklepetale šipe po oknih. 74 V | groza!" ~Začela je. ~Iz sobe so doneli še vedno težki koraki 75 V | ustavljalo - zatikalo -- podobe so vršele po glavi -- roka 76 VI | megleno jutro. Od drevja so polzele kaplje, zadnje georgine 77 VI | georgine in krizanteme na vrtu so kakor objokane povešale 78 VI | ljubilo govoriti. Zehajoč so opravljali jutranje posle 79 VI | komolec, številke v knjigi so se zmedle, oči so zastrmele 80 VI | knjigi so se zmedle, oči so zastrmele v plamen sveče, 81 VI | cekinov in srebrnikov, ki so jih tujci nasipali v svoje 82 VI | klobukom na očeh. In po cesti so škripali parizarji, obloženi 83 VI | obloženi s hlodi, in vozniki so pokali z biči tako samopašno, 84 VI | omahnila na laket. V sanjah so begale mimo njega sence. 85 VI | mimo njega sence. In vse so se mu režale v obraz. Tudi 86 VI | iztegnil mišičaste roke, da so mu pokali sklepi. ~"Ha-ha-ha," 87 VI | pasla po njenih mislih, da so bile vse otožne in boječe. 88 VI | Smrekarjevih korakov, da so drgetala vrata, da je zazvenela 89 VI | njegov glas dušil besede, ki so prihajale iz sosednje sobe. ~ 90 VI | ropotom glušila te besede, ki so odmevale od stene. Videla 91 VI | od stene. Videla je, kako so se režale te besede z mešetarjevega 92 VI | ljubezen do pravice in snovale so se ji misli, kako bi segla 93 VI | gledala na uro, kazalci so stali kakor pribiti. Učenec 94 VI | zakaj. Alenini rezki opomini so ga begali, vprašanj ni razumel, 95 VI | pride mešetar in trdi, da so se kmetje zbrihtali, da 96 VI | plul iz te misli in roke so se mu same od sebe gibale, 97 VI | Alena med drugimi ljudmi, ki so prišli na pošto, zagledala 98 VII | je odpirala pismo. Roke so se ji tresle, da ji je padlo 99 VII | materi, celo profesorji (tako so trdile sošolke in tudi sama, 100 VII | prepričana o tem), celo ti so se bali njene odločnosti. ~ 101 VII | stisnila belo pest, oči so se ji zasvetile kakor ogenj 102 VII | preganja! Toda..." ~Takrat so se nenadoma odprle duri 103 VII | Aleno!" ~"Pojdimo!" Vse tri so se prijele za roke in šle 104 VII | nekoč zvedela: Smrekarja so ubili, oropali. Trpljenje, 105 VII | pa razlagala Aleni, kam so posejali ozimino, koliko 106 VII | posejali ozimino, koliko so pridelali krompirja in koruze. 107 VII | krompirja in koruze. Ko so prišli do obdelane njive, 108 VII | do obdelane njive, kjer so orali praho, so krenili 109 VII | njive, kjer so orali praho, so krenili na gozdno pot in 110 VII | ležalo pismo pred njo in so gledale vanjo te okorne 111 VII | materi... Ko je upihnila luč, so se oglasile stopinje iz 112 VIII | ni gnetel med ljudi, ki so vsi obenem tiščali k okencu, 113 VIII | vejicami lovil misli, kakor so se mu snovale in tekle pred 114 VIII | Včasih je zaklopil oči, ki so se vselej kmalu odprle in 115 VIII | človek tako navadi; ali so pa oštirji sami sleparji, 116 VIII | Toda hitro je sedel, ker so se odprla vrata in je vstopil 117 VIII | stresal iz mehurja. Parkrat so se mu noge zapletle, dokler 118 VIII | spravil. Ko je zapenjal gumb, so se mu prsti tresli, da mu 119 VIII | vdova brez otrok. Pred hišo so rjavele zorane njive, ozimina 120 VIII | zagledal nikogar. Njegove oči so stikale in iskale, dokler 121 VIII | zagledal belih rokavov, ki so se gibali med bukovjem na 122 VIII | in gledal v hosto, kjer so napravljali steljo. ~"Ne, 123 VIII | nakladala v cajnico, v gozdu so se hitro gibali beli rokavi. 124 IX | roki je trepetal, kakor so mu udarjali sunki razburjenega 125 IX | godrnjal in grgral. Vsi udje so mu odpovedali, glava je 126 IX | tega objema sramoval, da so ga pekla lica v vročici. 127 IX | nagnil proti njemu. Roke so se na hrbtu sunkoma razklenile, 128 IX | sunkoma razklenile, prsti so segli po listu -- in odločno 129 IX | odločno zlomili pečat, da so se sesuli drobci na mizo. ~ 130 IX | zmaga je sijala iz oči, ki so že letele po odprtem pismu. ~"... 131 IX | trto pod njenim oknom, da so se žolto rdeči listi usipali 132 IX | ovenelo listje. Le tu in tam so stale sredi gozda samotne 133 IX | gozda samotne smreke, ki so se s črno obleko rezko dvigale 134 IX | katero je pisala staršem, so bile še vse njene misli 135 IX | Učiteljica ga je bila vesela, ure so potekle tako naglo, da so 136 IX | so potekle tako naglo, da so sedli takoj k obedu, ko 137 IX | je krčevito stiskala, ki so ji kljub temu trepetale 138 IX | je težko dihala, besede so se ji trgale iz ust. -- " 139 IX | kriknila Alena in solze so ji stopile v oči. ~"Torej 140 X | drugačna stvar!" ~Aleni so se usule solze vnovič po 141 X | jo je objemala; vse misli so bile zbegane in izmed vseh 142 X | na Smrekarja, njune oči so se ujele. On je bral v Aleninih 143 X | želo v odgovoru. ~"No, vaše so posebno težke," je odvrnila 144 X | Gnalo jo je iz hiše, kjer so se dvignili nenadoma strahovi, 145 X | s kravami vred na pašo, so ovce obstale in jo gledale 146 X | gledale s plašnimi očmi. Nato so meketaje zbežale za pastirjem. ~" 147 X | se umiri in uredi misli, so se iz šole usuli dečki. 148 X | gledalo učiteljevo oko, so šli paroma. Potem so se 149 X | oko, so šli paroma. Potem so se hitro zaprašili v tek, 150 X | zaprašili v tek, klobuki so frčali po zraku, torbice 151 X | z deškimi glasovi. Tekli so veselo vriskajoč mimo Alene, 152 XI | slovo je sijalo sonce, ko so se napotile popoldne Alena, 153 XI | le količkaj slutila, kaj so njeni nameni. ~"Pozdravljen, 154 XI | iskrene: tikajmo se!" ~Vse so bile s tem predlogom zadovoljne 155 XI | predlogom zadovoljne in so si segle v roke. ~"Torej 156 XI | zabavljala na vse tiste, ki so si izmislili naš imenitno 157 XI | načrt je ta: Za dekleta, ki so že iz ponavljalne šole, 158 XI | pohujšati vse ljudi!" Minki so se oči od navdušenja svetile. " 159 XI | sončnikom po cesti. ~Od daleč so zagledale popotnika v gosposki 160 XI | samotni dolini tak dogodek, da so vse tri umolknile in opazovale 161 XI | mogla dati duška čustvom, ki so ji polnila srce. ~"Ni Taljan 162 XI | stavek: ~"Brest!" Vse tri so obstale. ~Mara je razpela 163 XI | tako hitro z Dunaja." ~Nato so vse utihnile. Na trdi cesti 164 XI | utihnile. Na trdi cesti so se že čule Brestove stopinje. 165 XI | Brestove stopinje. Vse tri so pridržavale korake, kakor 166 XI | ki hodi svoja nova pota, so trdili že klasiki, da nori! 167 XI | odšel po cesti. ~Učiteljice so se vrnile, preden so prišle 168 XI | Učiteljice so se vrnile, preden so prišle do Marevževca, in 169 XI | Strniške niso obiskale. ~Ko so se poslovile pred šolo, 170 XI | se poslovile pred šolo, so bile vesele, da so se razšle, 171 XI | šolo, so bile vesele, da so se razšle, ker so vse občutile 172 XI | vesele, da so se razšle, ker so vse občutile z nerazumljivo 173 XII | trgovce, češ, sami sleparji so, se je odločil v trenutku, 174 XII | pobral nekaj iveri, ki so ležale naokrog, jih drobil 175 XII | Ko se je Strniška vrnila, so že stale steklenice na mizi 176 XII | govoril, dokler ni opazil, da so se stari ženici posvetile 177 XII | hišo še nekaj sosedov, ki so s Strniško vred poželjivo 178 XII | vina v dobri volji; sosedje so ji prigovarjali, da je željno 179 XII | in odjenjala tisočak. Ko so se poslovili, je potegnil 180 XIII | pogledom in molčala. Na čelu so se ji zarisale gubice, živci 181 XIII | gubice, živci okrog ustnic so trepetali. ~"Ali ste mož?" ~ 182 XIII | postrani kaj kruha. Počitnice so potuha!" ~Brest se je ironično 183 XIII | Torej, kako?" ~Smrekarju so se oči zabliskale ob imenu 184 XIII | spat. ~Ko se je vrnila, so stale na mizi buteljke in 185 XIII | vred do vežnih vrat. Ko so jih odprli, se je vlila 186 XIII | zrla v Bresta. V mesečini so bile njene oči, zasenčene 187 XIII | da sem krivična?" ~Iz oči so ji sršeli plameni, glavo 188 XIII | glavo je dvignila in roke so se ji krčile v pesti, kakor 189 XIII | ozrla vanj. Čutil je, kako so ji be sede vrele iz dna 190 XIII | vrele iz dna srca, kako so hrepeneče čakale trenutka 191 XIII | dvorišče. Brest je slišal, ko so se zaprla vežna vrata in 192 XIII | z mesta. Milijoni zvezd so veselo pluli nad njim v 193 XIV | drage volje obljubili in so si že podale roke, je Mara 194 XIV | trudno. Kljub brezvetrju so odpadali redki listi z drevja 195 XIV | sukljali na tla. Ljudje so trdili, da že diši po snegu 196 XIV | da že diši po snegu in so prerokovali hudo zimo. ~" 197 XIV | Servus, Alenčica!" ~Veselo so zadonele čaše. Mara je nagnila 198 XIV | žilah!" ~Ko sta izpili, so zapečatile bratovščino s 199 XIV | mir in konec delovanja." ~"So taki, žal, toda ne vsi! 200 XIV | kozarec proti Minki. ~Vsi so trčili in začeli govoriti 201 XIV | opravka s postrežbo. Po čaju so pričeli peti; Brest se je 202 XIV | iskren in ljubezniv. ~Ko so se dokaj pozno poslavljali, 203 XV | hrepeneče in rosne, take so se ji zdele vrstice v pismu. ~ 204 XV | zakaj to zbadanje? Vse so enake. Mara ni nič boljša. 205 XV | Ernino okno. Nalašč!" Aleni so žarela lica v mrzlem vetru. 206 XV | vozovi, obloženi s hlodi, so ju srečavali, tu in tam 207 XV | rjavo liso v hribu, kjer so pele sekire drvarjev. "Poglejte, 208 XV | skoz okno težke vozove, ki so se škripaje vili na cesto. 209 XV | cesto. V nekaj tednih, kar so sekali gozde, se je vdova 210 XV | je pa veril in trdil, da so pisali. Poglejte, in jaz 211 XV | poseko skoz okno. ~Tedaj so se odprla vrata in je vstopil 212 XV | tiste sleparske prste, ki so ga ukrali!" ~Jok je zaripel, 213 XV | zaripel, iz bolnega očesa so se pocedile solze. ~"Kakšno 214 XV | prsti? Čigavi? Povejte! Tu so priče!" ~Jok se je bližal 215 XV | Nikar tako, Jok! Strniška so dobili za les ponudbo iz 216 XV | pismo iz Trsta! Povejte!" ~"So bili iz Trsta pri meni danes 217 XV | Trsta pri meni danes in so mi povedali. -- Ven, nič 218 XVI | pošti ga išče, pismonošo so pestili, Erna je razgadena, 219 XVI | jaz hotel zaradi pisem, ki so se meni izgubila, tako rogoviliti, 220 XVI | in začela jokati. Solze so jo nekoliko umirile. Trudna 221 XVI | razmišljati dogodke, ki so jo tako vznemirili. Slišala 222 XVI | je poljubil -- in še tega so mi nevoščljivi -- in še 223 XVI | spoznal, kako nekolegialne so njene koleginje. Ko je še 224 XVI | Miklavžev večer zmračilo, so se zbrali veljaki iz vse 225 XVI | vstopil Smrekar. Obdarovanci so napeto čakali v šolski sobi. 226 XVI | Ko je Minka videla, da so vsi zbrani, je pozvončkljala. ~ 227 XVI | je pozvončkljala. ~Tedaj so se odprla vrata, bengalična 228 XVI | nato Miklavž - in za vrati so obstali parkeljni, rožljaje 229 XVI | vzdih začudenja: A-a-h! ~Ko so se otroci nekoliko opogumili, 230 XVI | otroci nekoliko opogumili, so zapeli pod Minkinim vodstvom 231 XVI | blagoslovil in jim povedal, da so angeli prinesli darove, 232 XVI | izginil: verige parkeljnov so zarožljale po veži -- luč 233 XVI | šolarje. Veseli vzkliki so zadoneli po šoli, otroci 234 XVI | zadoneli po šoli, otroci so hiteli po klopeh in iskali 235 XVI | bogati štacuni. Otrokom so žarele oči, ko so stiskali 236 XVI | Otrokom so žarele oči, ko so stiskali k sebi svežnje, 237 XVI | stiskali k sebi svežnje, matere so si otirale solze. Vse je 238 XVI | jih ni videl nihče. Vsi so zrli samo vanjo, vsa srca 239 XVI | zrli samo vanjo, vsa srca so se ji klanjala. Revne vdove 240 XVI | ji klanjala. Revne vdove so se ji zahvaljevale s solznimi 241 XVI | je gnetlo krog nje. In ko so se že poslavljali, se je 242 XVI | Ko se je soba izpraznila, so pristopili tudi veljaki 243 XVI | veljaki do Minke. Vsi po vrsti so se ji zahvaljevali in ji 244 XVI | trepeta. Ko je dokončala, so jo polile solze. Nagnila 245 XVI | sklonila, njegove ustnice so se rahlo dotaknile belega 246 XVI | stopnicah. ~Pri večerji so bili vsi sila malobesedni. 247 XVII | v zasneženo ravan, kjer so posedale na drevesih lačne 248 XVII | preletavale krog vasi. Njene misli so bile zbegane. Kolobar strahov 249 XVII | krog nje. Iz tega vrtinca so se režali vanjo obrazi mešetarja, 250 XVII | silil na čelo, nervozne roke so stiskale robec. ~Ko se je 251 XVII | mrzlo steklo in po licih so pritekle solze, tihe, brez 252 XVII | kako se je prej nosila! To so ženske! -- O Bog, zakaj 253 XVII | dan, Strniškini gozdovi so bili neizčrpni. Grmade hlodov 254 XVII | neizčrpni. Grmade hlodov so se večale, skladi desk so 255 XVII | so se večale, skladi desk so rastli. Štefan je pisal 256 XVII | na fraze in na laži, ki so edini potni list človeka, 257 XVII | zapazila mešetarja prej, da so se dvignili pred njo težki 258 XVII | Mešetar je razkleščil usta, da so se pokazali rumeni zobje, 259 XVII | kakor okorela od čustev, ki so jo prevzela v tem trenutku. 260 XVII | zdrknila kapuca z glave in so snežinke obelile njene lase. 261 XVII | na postelji, suhi prsti so se oklepali rožnega venca. ~ 262 XVII | zamišljene gube na licih so splahnele v radosti. Izpustila 263 XVII | pogladila pramen belih las, ki so ji silili na čelo. ~Starica 264 XVII | Takoj je odšla; v veži so zaškripale vegaste stopnice. ~ 265 XVII | zdravnika." ~"Tega ne, zdravniki so dragi in in pri nas nimamo. 266 XVII | imeli. Rajni gospod Jakob so bili na ta način; prezgodaj 267 XVII | sem vam na službo." ~Spet so zaškripale stopnice, po 268 XVII | Zdravila resnično dam; res so nedolžna, ali včasih učinkujejo 269 XVII | bolniške postelje. ~Nato so odšli. ~Mrak je legal silno 270 XVII | kosmih. Zaviti v kapuce so šli skozi vas. Pred šolo 271 XVII | je videl skoz mrak, kako so blestele te lepe oči, orošene 272 XVII | glave. Na dvignjenem čelu so se črtale jezne gubice, 273 XVII | je pogledal, njegove oči so čudovito žarele. ~Alena 274 XVII | se je razvnemal, "za kar so drugi vas, za to je zbodel 275 XVII | na ustnice. - ~V obednici so se oglasili Štefanovi koraki. ~" 276 XVII | po srenu. ~Pusti strahovi so odbežali iz Alenine sobice, 277 XVII | razposajen otrok. ~Bližale so se božične počitnice, od 278 XVII | božične počitnice, od doma so prihajala pisma, kako je 279 XVII | dne napotila proti šoli, so pridrsele po poti sani in 280 XVIII| XVIII. Ko so zapeli kraguljčki pred šolskim 281 XVIII| pred šolskim poslopjem, so se pojavile za šipami vseh 282 XVIII| roke in vratove otrok, ali so zadostno umiti in snažni. 283 XVIII| izvrsten -- torej... ~Ko so šolarji zapustili po dokončanem 284 XVIII| kateder; gube na usahlem licu so pričale o resnobnosti sodnika. ~" 285 XVIII| jaz edina povzročila, da so poslali po zdravnika, katerega 286 XVIII| si je utrla ustnice, ki so se tresle od razburjenja. ~" 287 XVIII| kar jim gre! Pred šolo so!" ~Vtem je nadzornik povabil 288 XVIII| sobo z Minko vred. Priče so pričale in pretiravale, 289 XVIII| moč celo pohvalil. ~Priče so se osramočene spogledale. 290 XVIII| rokav Joka in Brnača. ~Ko so stopili pred šolo, jim je 291 XVIII| mož, žena in deklet, ki so z jeznimi pogledi zrli v 292 XVIII| napraviti gaz med možmi, ki so se pa strnili še tesneje 293 XVIII| učiteljica Minka?" ~"Povsod so že, samo pri nas je še ni!" ~" 294 XVIII| šolskem zidu med ženskami, ki so ga zmerjale in suvale s 295 XVIII| se umaknil v šolo. Vrata so bila res zaklenjena. Možje 296 XVIII| bila res zaklenjena. Možje so se mu smejali in mu grozili. ~" 297 XVIII| težavo sta pomirila ljudi, da so se umaknili izpred šole. ~ 298 XVIII| konferenca končana. ~Pred šolo so zapeli kraguljci, nadzornik 299 XVIII| nadzornik se je poslovil, sani so izginile v mrak. ~Sam po 300 XVIII| je zgodilo. ~Vsi zapored so napivali Minki, ker je tako 301 XVIII| zabavljice in strelice, ki so v pogovoru frčale v Smrekarja, 302 XIX | mirno na belo ravan, kmetje so prenašali koše s skednjev 303 XIX | podričane kožuhe, otroci so premlevali v šoli abece; 304 XIX | Vso dolgo prečuto noč so jo mučile strašne slike. 305 XIX | razblinilo. Ščinkavci in strnadi so se prepirali na dvorišču 306 XIX | jutro, gostaške deklice so hitele z lončki mleka, zakasneli 307 XIX | mleka, zakasneli šolarji so se podvizali z okornimi 308 XIX | gola vsakdanjost. ~"Ali so bile samo sanje?" je premišljala 309 XIX | mrzlem zraku. Trudni živci so se pomirjali. Hotela je 310 XIX | groznem spopadu. ~Skoraj so že dokosili, ko je prižvižgal 311 XIX | obraz, ker je čutila, kako so se ji usule solze. ~Minka 312 XIX | trenutek in gledal v te oči, ki so zrle, skoraj orošene s solzami, 313 XIX | premislek je izginil, roke so se same od sebe razkrilile -- 314 XIX | sam in se zavedela Alena, so se dotaknile njegove ustnice 315 XX | naglo zaspati. Toda v polsnu so pogledale vanj Alenine oči, 316 XX | cilja in namena. Na nebu so se vžigale zvezde, bela 317 XX | obdelano snov. Toda kmalu so se mu začele oddaljevati 318 XX | je pogledal na mizo, kjer so bile razgrnjene pole s podobicami, 319 XX | zaplamtela in zastavljene škarje so ji izpodrsnile ter odrezale 320 XX | je segal v roko. Obeh oči so se srečale, samo za trenutek 321 XX | toda zadosti dolgo, da so zaeno vprašale: Kaj se je 322 XX | bilo odgovora, zakaj oboje so se naglo povesile. Brest 323 XX | pomaga Aleni. ~"Aha, ali so vas napregli," se je prismejal 324 XX | povabil na večerjo. ~Dolgo so se zasedeli, a vsi so bili 325 XX | Dolgo so se zasedeli, a vsi so bili izborne volje in so 326 XX | so bili izborne volje in so soglasno sklenili, da mora 327 XX | Tisti dan pred božičem so po kosilu čakale pred Smrekarjevo 328 XX | posodila Aleni kožušček, vsi so jo spremili do vrat; kraguljčki 329 XX | spremili do vrat; kraguljčki so zapeli in sanke so zdrsnile 330 XX | kraguljčki so zapeli in sanke so zdrsnile z dvorišča. ~Ko 331 XX | zdrsnile z dvorišča. ~Ko so sani na ovinku krenile iz 332 XX | ko je zahajal k nam on, so bili najlepši." ~Hitreje 333 XX | najlepši." ~Hitreje nego so tekle sani, so se pletle 334 XX | Hitreje nego so tekle sani, so se pletle misli v njeni 335 XX | je bližala postaja, bolj so plahnele sanje in je ginil 336 XX | k očetu, k materi!" ~Ko so obstali konji pred postajnim 337 XX | Alena je prebledela. ~"Kdo so tisti -- drugi -? Koga ste 338 XX | je odkazal oddelek, kjer so se vozile tri učiteljice, 339 XX | zbrala misli. ~Tovarišice so jo veselo pozdravile. Ena 340 XX | ljubljanskem kolodvoru. Tovarišice so si voščile vesele praznika 341 XX | Trpotec tako na glas, da so se ozrli gostje pri sosednji 342 XX | in objela hčerko. Solze so jo polile. Dvakrat jo je 343 XX | nos, da je tajil solze, ki so mu silile v oči. - ~Zvonovi 344 XX | silile v oči. - ~Zvonovi so zapeli svetonočno pesem. ~ 345 XX | med njima Alena. Držali so se tesno za roke. Skrivnost 346 XXI | dvigal zvonik, krog njega so se gnetle v lepem neredu 347 XXI | pri strehah in slemenih so se rezko črtali rjavi robovi 348 XXI | dragim krznom. ~Tu in tam so izpod gozda gledale posa 349 XXI | brežine proti cerkvi, od koder so se vile po snegu proti njim 350 XXI | škornjih je bil, izza bolhanc so mu mahale štrame, na rami 351 XXI | videl skoz naočnike, ki so mu zlezli na konec nosu. ~ 352 XXI | krotil in učil. Ali naši so kakor štorovi! Poglejte 353 XXI | Minko skoz vas. Vsa okna so bila zaradi tega dogodka 354 XXI | radovednimi glavami. Ko so drsajoči se otroci zagledali 355 XXI | otroci zagledali župnika, so popustili sanke in zbežali 356 XXI | je naša divjačina! Takile so!" ~Minka se je ozrla za 357 XXI | pametno delo. Zbogom!" ~Sanke so sfrčale po strmini, za njimi 358 XXI | potrkalo pri Trpotčevih. Vsi so se zganili, ker so bili 359 XXI | Vsi so se zganili, ker so bili obiski pri njih redka 360 XXI | Dasi ni bilo brez boja in so tekle solze, je bila vendar 361 XXII | trlo ljudstva. Hribovci so postavili na trg svežnje 362 XXII | kunje krzno. Okoliški kovači so ponujali železnino: krampe, 363 XXII | motike in lemeže, pod šotori so razobesili in razložili 364 XXII | gnetla mladina. Tudi živine so dokaj nagnali. ~Ves dan 365 XXII | dokaj nagnali. ~Ves dan so bile gostilne nabito polne. 366 XXII | razlegal iz gostiln, s sejmišča so udarjali hripavi glasovi 367 XXII | niso srečali leto in dan, so si sredi ceste segali v 368 XXII | in meketanje drobnice ter so se semnjevalci porazšli 369 XXII | vse vetrove. ~Le tisti, ki so imeli utrjeno navado in 370 XXII | utrjeno navado in pravico, da so z vsakega semnja odhajali 371 XXII | poslednji, in pa oni, ki so izredno ugodno prodali in 372 XXII | mizo v gostilni, le tisti so še obsedeli in se niso brigali 373 XXII | noč. Plaža in mešetarji so se vgnezdili v žganjarni 374 XXII | Plankarju, trdni posestniki so sedeli pri Rahnetu, kjer 375 XXII | sedeli pri Rahnetu, kjer so si privoščili razen vina 376 XXII | pouku. Takole je. Prve dni so se otroci puntali, da smo 377 XXII | je iz prave moke pečen!" so mu pritrjevali Zaseljani. ~" 378 XXII | pridodene Markovec, "da so ljudje iz iste šole in istih 379 XXII | nikoli zaprt in prvi je bil, so rekli. Jaz ga nič ne hvalim, 380 XXII | ga nič ne hvalim, drugi so rekli tako. No, odkar je 381 XXII | seveda lep, ampak..." ~V tem so se duri hrupno odprle, da 382 XXII | je Markovec obmolknil in so se vsi gosti ozrli proti 383 XXII | na, Jok!" ~Od obeh miz so ga vabili pit. Jok je vrgel 384 XXII | Jok, potem pripoveduj, ali so te zašili ali te niso!" ~" 385 XXII | niso za bogatine, mešetarji so za reveže! Aha, zato bi 386 XXII | bolnim očesom, iz katerega so zaradi prezebe kapale solze, 387 XXII | steklenice brez kozarčka. ~"Pa so rekli, da ti pisma nisi 388 XXII | Ko bi bili videli, kako so jo spreletale barve! ~"Res, 389 XXII | je tako očitno tresla, da so se možje spogledali. ~"Fej," 390 XXII | je mogel v vežo. ~Možje so molčali, dokler se ni vrnil 391 XXII | Molčimo. Bog bo sodil!" ~Možje so se nekaj trenutkov molče 392 XXII | pokazala na polnoč, preden so kaj pomislili na domov. ~ 393 XXII | pomislili na domov. ~Zato so se vsi zaeno naglo dvignili 394 XXII | predolge zamude. Črne sence so se gugale sredi bele planjave. 395 XXII | na brke in kučme. Možje so se glasno razgovarjali, 396 XXII | hribu ter poslušal. Preden so prišli do razpotja, so zapeli 397 XXII | Preden so prišli do razpotja, so zapeli kraguljčki. Od nasprotne 398 XXII | gazi. ~Toda prav takrat so nenadoma obstale tudi Smrekarjeve 399 XXII | se motal s kozla. ~Možje so pospešili korake in zavili 400 XXII | Smrekar. ~"Kdo, križ božji?" so se začudili možje. ~"Jook," 401 XXII | Morda še oživi." ~Dvignili so trdo telo na sani, hlapec 402 XXII | procesija. ~Pri Smrekarju so položili Joka na klop v 403 XXII | hladno vežo. Skoraj do jutra so se trudili ob mešetarju, 404 XXII | izročim gosposki!" ~Možje so nemo prikimali in se nato 405 XXII | zdrknilo na mizo. In od tam so pogledale nanj črke, ki 406 XXII | kljuvalo, razmazane črke so se začele premikati, širile 407 XXII | začele premikati, širile so roke kakor pošasti in dvigale 408 XXII | je zavpil osorno. Koraki so se tiho oddaljili od vrat. ~ 409 XXII | žerjavici. Toda še na pepelu so se svetile črke in režale 410 XXIII| k njej na čaj, katerega so pili skupno z Maro. Toda 411 XXIII| oči, je Brest videl, kako so trepalnice pordele od solz. ~" 412 XXIII| Alena in iskala robca, ker so ji silile zopet solze v 413 XXIII| smeš zahajati sem. Ljudje so tako čudni!" ~"Ah, ljudje! 414 XXIII| Ah, ta šola! Za šolo so značaji, kakor je Minka. 415 XXIII| je Minka. Vsi moji vzori so se razblinili in čezdalje 416 XXIII| trpljenja polnim pogledom. Ivana so pretresle te proseče oči. 417 XXIII| gledati vanje. Nad obema so hkrati pluli spomini. Nad 418 XXIII| gostilno, k Smrekarju, da so njih govorice zlobne, da 419 XXIII| veži, od naglih korakov so zaškripale stopnice, po 420 XXIII| gor in dol. Trdi koraki so odmevali skoz strop in dramili 421 XXIII| vlak. Zbogom, mati!" ~Mater so polile solze, segla je z 422 XXIII| izginila iz lic, ustnice so se ji krčevito stiskale, 423 XXIII| krčevito stiskale, na čelu so se razpredle temne gubice. ~" 424 XXIII| voglaril, nepridnež!" Tako so sklepali nekateri. ~Drugi 425 XXIII| sklepali nekateri. ~Drugi so trdili drugače. ~"Za nos 426 XXIII| zvedela ničesar. Pred njo so ljudje molčali. Le če je 427 XXIII| pomežiknil izpod klobuka in da so za njenim hrbtom ljudje 428 XXIII| ljudi. Prav ima!" ~Spet so tekli tedni, Alena je verovala 429 XXIII| je šla za kateder, otroci so zašumeli in začeli šepetati. 430 XXIII| utegnilo buditi upe, ki so neizvedljivi. Zato Vas prosim: 431 XXIII| hipoma v boljše kroge, ki so za vsakdanji kruh tako rekoč 432 XXIII| skrila v žep. Pred očmi so ji začele pluti črne sence, 433 XXIII| hladna teža, iz prsi, ki so se nemirno dvigale, niso 434 XXIII| polival mozeg, stene sobe so se zavrtele krog nje, vsi 435 XXIII| zavrtele krog nje, vsi šolarji so se s stenami strnili v vrtinčasti 436 XXIII| Alena je omedlela. ~Otroci so zakričali. Nekaj dečkov 437 XXIII| je prebudila. Njene oči so se uprle v Minko, bela roka