Chapter

  1 I    |         zima, komaj hladna jesen, pa je mož že zavijal revmatične
  2 I    |          Revna je moja pokojnina, pa sem je vesel, da je vsaj
  3 I    |       mesto v listu. ~Ta večer je pa držal že dobro uro list
  4 I    |       pamet! Potem seveda!" ~"Kaj pa pravi Alena?" ~"Hm, Aleno
  5 I    |          na skorjico pogače. Zato pa pravim: do kruha smo jo
  6 I    |           jim, ki to morejo. Vsak pa ne more, mi tudi ne! Menda
  7 I    |         Ni bila več skrito popje, pa tudi ni bila še razcvel
  8 I    |            in je vse lepo. ~Ko je pa videla, da s tem pri nekaj
  9 I    |        brisal prah z aktov -- no, pa sem le uradnik in imam pokoj
 10 I    |          sedaj se jim godi! Če se pa zariješ v hribe, ne prideš
 11 I    |          Alena je razklenila roke pa prijela očetovo staro glavo
 12 I    |           Blisk in vihar -- potem pa solze. Vidiš, otrok, zato
 13 I    |          previdna kakor doma. No, pa nikar o tem ne govorimo.
 14 I    |          dokler si bila še Barba; pa si le uradnikova soproga,
 15 I    |         ne upam, če ti ne ukažeš. Pa se znebiš takele!" ~Trpotec
 16 I    |        kar jutri -- jutri!" ~"No, pa jutri! Katero obleko bi,
 17 I    |          izobražena, z maturo; bi pa prišla prvič taka med tuje
 18 I    |         hodim, zlahka, pet, tukaj pa ne, še pet minut ne! Da
 19 I    |          O, škandal, taka gospoda pa peš! Seveda!" ~"Mama, in
 20 I    |          ne pozabi doma! -- Sicer pa, kaj kmet razume," je dostavila
 21 I    |        poštene porcije, zvečer se pa tako že vrneva. Sedaj pripravi
 22 I    |                Je že nekaj! Če bi pa še en desetak v papirju
 23 I    |          ga zopet štela -- mož je pa ob vsaki številki prikimal
 24 I    |          v uradu: "Prav." ~Baruša pa je molče hudobno pomežiknila
 25 I    |         vse življenje. Nato se je pa lotila z mladostnim ognjem
 26 I    |       enkrat pregledala. Potem je pa primaknila stol k možu,
 27 I    |          otroka. Ko je za kaj, ti pa kažejo po svetu z njim.
 28 I    |          malo, vsaj malo povrnil, pa služi drugim -- in drugim
 29 I    |      dekleta in še lepega povrhu, pa samega v svet!" ~"Ali jo
 30 I    |           Kakšna si!" ~"Kakšen si pa ti in vsi moški! Ali je
 31 I    |          nasul mizo z mano. Ta je pa skopnela v puščavi in je
 32 I    |           ki so pri dobrem kruhu, pa mar je komu pridne in dobre
 33 I    |     zaradi njega, da veš!" ~"Kako pa! Ženske naj nore za moškimi!
 34 I    |            Narobe svet. Dobro, ga pa obrni na lice! Aleno doma
 35 I    |         deklica. Koj oddati. Kdor pa še ni v devetem činovnem
 36 I    |             Takole, če hočeš. Ali pa jo posodi trgovcu Bernardoviču
 37 I    |       postava življenja!" ~Medtem pa Alena ni razmišljala, kakšna
 38 II   |         hčerjo. Ob enajstih se je pa domislil Zlate racke in
 39 II   |            Janez! Če drugi, zakaj pa ne ti?" ~Na glas se je zasmejal,
 40 II   |         Alenčica meni nasproti -- pa se po krepčamo in pomenimo." ~
 41 II   |          samo za pol urice; potem pa jima pojde naproti do kolo-
 42 II   |  kolobarji. V sobi Janeza Trpotca pa ni gorela luč. Kakor je
 43 II   |            ti znaš! -- Meni se je pa zadremalo, od samega čakanja,
 44 II   |               Torej, Janez, sedaj pa poslušaj! Alena gre takoj
 45 II   |         ti nič ne daš na ime. Jaz pa, sedaj še dvakrat toliko.
 46 II   |           V hlevu, pri kravah! -- Pa naj bi bila, če bi kot gospa
 47 II   |           obleki ta duh." ~"Mama, pa imajo Smrekarjevi lepo živino!"
 48 II   |           to, nič drugega!" ~"Kaj pa fant, Alena," je zasukal
 49 II   |        naj bi jo vedla v hlev. Če pa pride za učiteljico, bi
 50 II   |      pride za učiteljico, bi bilo pa treba pokazati učenca, ne
 51 II   |         se zasmejali. ~Trpotec je pa poprijel za besedo "kosilo"
 52 II   |         dvomljivo zakašljal, mati pa je pritrdila hčeri. ~"Prav
 53 II   |          ni nič rekel. ~Baruša je pa dvignila kozarec: "Na zdravje,
 54 II   |        mladi gospodje, aha -- ali pa nesreča!" ~Baruša je za
 55 II   |          bi še tretjič zakašljal, pa ni. ~
 56 III  |   najdrobnejše malenkosti, oče je pa pozabil na naslanjač in
 57 III  |       ozrla očitajoče nanj, potem pa zajokala tako glasno in
 58 III  |            Veseliti bi se morali, pa se jokamo. Neumnost!" ~Že
 59 III  |          samo kmetiški ljudje, ta pa je bil gosposki, se je kljub
 60 III  |         bi šel po kovček. ~Takrat pa je stopil neznani mladenič
 61 III  |    imenitna. ~Brest je to opazil, pa ni prišel v zadrego. ~"Gospica,
 62 III  |         znak moške odločnosti ali pa brezobzirne trmoglavosti. ~"
 63 III  |           službi!" ~"Hvala, to me pa resnično veseli. Saj veste,
 64 III  |            Saj veste, človek gre, pa ne ve, kam!"  "Pojdite brez
 65 III  |           čisto navaden kmet, ona pa -- med nama ostani -" Brest
 66 III  |         izpregovoril tiše -- "ona pa kravarica." Ob tem je položil
 67 III  |          prija pavje perje -- nam pa njegovo izborno vino in
 68 III  |         bo branil. Tako je. Sicer pa -- ne zamerite -- boste
 69 III  |         iz dalje odkril, Alena se pa ni ozrla. ~"Nekaj posebnega
 70 III  |          Kratkokrilka pravzaprav, pa se nosi, o, smo že kaj drugega
 71 III  |           kaj drugega videli. Kaj pa misli!" ~Pa se je zopet
 72 III  |           videli. Kaj pa misli!" ~Pa se je zopet razjezil nad
 73 III  |         doma, tajno! Ta človek me pa prvič vidi -- in takoj udari!
 74 III  |          spremljevalkah. Aleno je pa prevzel hipoma čuden strah.
 75 III  |           venomer dalje, prenehal pa je sredi verza, ko je videl
 76 IV   |          treba razodevati, jo bom pa vendarle. Alena, zapomnite
 77 IV   |         tisto nerganje: oprostite pa pardon pa prosim in ne vem
 78 IV   |     nerganje: oprostite pa pardon pa prosim in ne vem kaj še
 79 IV   |           pouka dovolj. Po učenju pa obiščite našo poštarico,
 80 IV   |         zastonj dajem stanovanje, pa naj bo, da nimam pošte tako
 81 IV   |           njegovih besedah, ki je pa ni zadela kakor sprožena
 82 IV   |           iz kuhinje. Alena si je pa zapela pesem in šla po učenca. ~
 83 IV   |        čupal grivo iz repa. ~"Kaj pa delaš? Ne smeš!" ~"Zakaj
 84 IV   |          Če boš priden, ne, sicer pa." ~Alena mu je zažugala
 85 IV   |       spreletavali golobje. Alena pa je govorila navdušeno, ognjevito... ~
 86 IV   |          je zaploskal z rokami. ~"Pa ti naredi, če znaš!" V dečkovih
 87 IV   |           glas je zaklical: ~"Kam pa tiščite? Kaj je?" ~Alena
 88 IV   |         niso, to dobro vem. Sicer pa tudi sama nisem v uradu
 89 IV   |       svetilo, na tem svetlem dnu pa je bilo nastlanih polno
 90 IV   |         pretiravajte! Sicer me bo pa zelo veselilo, če bom smela
 91 IV   |         sem še pravzaprav. - Kako pa, oprostite, ali k Smrekarjevim
 92 IV   |          Saj ste komaj prišli!" ~"Pa mi je že danes naprerokoval
 93 IV   |            Erna ni obrnila glave, pa je vendar videla to rdečico. ~"
 94 IV   |          okencem, poštarica si je pa obrisala naočnike, šla k
 95 IV   |        druge tudi -- a -- seveda! Pa nas je minilo - seveda!" ~
 96 IV   |          modrosti -- moje srce je pa pri tebi -- o domovina.
 97 IV   |          filozof, globoko vidi." ~Pa je zopet šinil vanjo ponos
 98 IV   |         Tu so gospodična Mara, tu pa gospodična Minka. ~Potrkala
 99 IV   |           sem zasebna učiteljica, pa upam, da bomo vendarle koleginje." ~"
100 IV   |          solze v oči. ~"Ne znate! Pa pustite!" ~"Včasih sem že
101 IV   |             Včasih sem že kadila, pa mi ne tekne!" ~"Jaz pa kadim
102 IV   |            pa mi ne tekne!" ~"Jaz pa kadim kakor Turek! Kaj hočem!
103 IV   |           še! Vprašam vas, kdo se pa zarije v ta posel iz poklica,
104 IV   |             Ne vem, ampak veselje pa vendar čutim v srcu." ~"
105 IV   |         čutim v srcu." ~"Zato ste pa šli v Bukovje, kamor so
106 IV   |    sprehode -." ~"Koleginjo imam, pa ta ima poklic, zato ni ljubezni
107 IV   |         se s smrekami pogovarjam, pa s ptičicami, kakor princezinje
108 IV   |        človek nekoliko trčen, jaz pa nisem. To ni svet in to
109 IV   |   razbijeva ta pusti svet!" ~"Ali pa tedaj, ko se naučim ženine
110 IV   |         ženine delati. -" ~"Potem pa bomb ne bo treba!" ~Vse
111 IV   |        tri so se zasmejale. ~"Kaj pa to? Ženin? Ljubček?" ~Mara
112 IV   |       Enkrat sem govorila z njim, pa že pošilja razglednice!" ~"
113 IV   |         Mara. ~"Mar mi je!" ~"Ste pa vi njemu, kakor se vidi!
114 IV   |       Umaknili sta se očem Minke, pa ob istem hipu se sami srečali
115 V    |   zasolzene. ~"Res ne boš?" ~"Kaj pa tičeš gospodično, smrkolin!" ~"
116 V    |          čaja. ~"Spat naj gre!" ~"Pa pojdiva, Viktor! Spremim
117 V    |           Sinček je ubogal Aleno. Pa se je domislil obljubljenega
118 V    |      gledala kljubovalnost. ~"Ná, pa še te!" ~Oče je pograbil
119 V    |        jih vrgel v klobuk. Sin je pa odmaknil, da so se zakotalila
120 V    |           se po večerji ne ljubi, pa je nujno." ~In narekoval
121 V    |      kakor bi nečesa iskal, potem pa pljunil kar za vrata in
122 V    |        vzela liter in odšla. ~Jok pa je segel po steklenici ruma
123 V    |         iz gozda!" ~"Dva najmanj. Pa rajši več nego manj." ~"
124 V    |      smetano smo pobrali." ~"Kako pa s Strniško? Ta Brnotov drobiž
125 V    |         briga toliko. Pri njej bo pa masla na cente."  "Tudi
126 V    |    prehodil, dvakrat, trikrat. Tu pa rečem: Vsaka ura je zlata
127 V    |         njenih tokavah. Njej sami pa najmanj. Kaj pa baba ve.
128 V    |         Njej sami pa najmanj. Kaj pa baba ve. Nič." ~"Jaz pa
129 V    |           pa baba ve. Nič." ~"Jaz pa vem, dobro vem." ~"Nič ne
130 V    |       tudi ne. Samo jaz vem -- in pa še eden!" ~Mešetar je potrepetal
131 V    |         Trsta pri meni, je rekla, pa mi bodo jutri ali pojutrišnjem
132 V    |           udarili na telegraf. Če pa ne bo pisanja, potem pridita
133 V    |      buljil v mešetarja. Ta se je pa široko zarežal in pokazal
134 V    |          na kateri stojim. Slutim pa." ~"Kóga?"  "Minka!"  "Učiteljica?"  "
135 V    |           Ne vtikajte se vmes! To pa rečem: Alena, vi zvedite
136 V    |          Sem že drugačne pregnal, pa bi te ne." ~Smrekarica je
137 V    |         ni tako! Nekoliko ga ima, pa govori!" ~Aleni so se zarezale
138 V    |         druga k drugi, mešetar je pa pil in pomežikoval v polne
139 V    |          in odšel. ~Tedaj je tiho pa naglo odšla tudi Alena.
140 VI   |           zagrabil naročje stelje pa z njo vred prijel mešetarjevo
141 VI   |            ko je stopal mimo hiš. Pa dasi se ni ozrl, je čutil,
142 VI   |        denarjem po žepu. ~Smrekar pa je grgral in se stresal
143 VI   |            Gorko bi ji bilo -- tu pa je tako hladno... ~Alena
144 VI   |       kričala v dušo, zaeno se je pa budilo vendar zanimanje
145 VI   |          ni razumela. ~Smrekar je pa ponovil odločno: ~"Da ga
146 VI   |         je učiteljica danes huda, pa ni vedel, zakaj. Alenini
147 VI   |        očmi gledal vanjo -- potem pa pokolcevaje od joka vprašal: ~"
148 VI   |            kakršnega ni v dolini. Pa prav sedaj, ko bi ne bilo
149 VI   |     Taljana. Tujcu privošči, meni pa ne! Nak, naj bo tako ali
150 VI   |         Prestopil se je za korak, pa se vrnil takoj in sedel
151 VI   |         kaj pisma od staršev. ~Ko pa je izgovorila, je čutila,
152 VI   |         ni vedela, zakaj. Erna je pa dobro vedela, zakaj jo je
153 VI   |      Smrekarju in Joku. ~Ko jo je pa srečal pred hišo Smrekar,
154 VII  |          Gospodična Minka, vi ste pa zares pridni!" ~"To je zame
155 VII  |   skomizgnila z rameni. ~"Sedite, pa kar povejte! Tako, semle;
156 VII  |           jutro" njenega poklica. Pa se je potajila. ~"Tembolj
157 VII  |    napornem delu treba oddiha, ne pa novega dela." ~"Oddiha,
158 VII  |       grozno ledenega okrog srca. Pa samo takrat. To za danes.
159 VII  |           v to zanimivo razpravo, pa bi v sredi obtičali; glejte,
160 VII  |           Tako sem hrepenela ven, pa sem komaj prišla in ves
161 VII  |          na dan s svojim načrtom, pa se je domislila onih zapovedujočih
162 VII  |       Aleno, ji je roka omahnila, pa se spet hitro dvignila. ~"
163 VII  |        Brest je bolj beseda kakor pa mož. Meni je vseeno." ~Ob
164 VII  |       mirno gledala sliko. V srcu pa jo je vendar nekaj jezilo
165 VII  |       nalašč ni vprašala, kje je, pa ji je žena sama od sebe
166 VII  |       mati se mu je smejala, vmes pa razlagala Aleni, kam so
167 VII  |      posebnega, je mislila. Ko je pa v tihi noči ležalo pismo
168 VII  |            zdajle bo pritekla oh, pa te ni bilo, ker te ni več.
169 VII  |        vrata kljuje in pravi: kje pa je moja gospodična? Pa sem
170 VII  |        kje pa je moja gospodična? Pa sem mu povedala, da si šla
171 VII  |        roko in se zasmejal, potem pa je bilo grčanje, kakor Jokov
172 VIII |           bi hodil jetičnik. ~Jok pa ni ubral navadne poti. Smrekarjevega
173 VIII |           dolgo, kakor bi zaspal. Pa ni. Zakaj sunkoma je skočil
174 VIII |        človek tako navadi; ali so pa oštirji sami sleparji, da
175 VIII |      pošto raznosiš, ob mesecu je pa gotov denar. Jaz pa le lovim
176 VIII |     mesecu je pa gotov denar. Jaz pa le lovim lovim! Razumeš.
177 VIII |        Razumeš. Če je, je, če ni, pa ni." ~"Je denar, ne rečem,
178 VIII |   popoldne tiste butarice k hiši. Pa jih, če jih moreš!" ~Plankar
179 VIII |          in odšel v opalto. ~"Kam pa ti s tako čutaro?" ~"K Sv.
180 VIII |           po mizi. ~"Za tole nama pa daj brinjevca. Oba sva ga
181 VIII |       oberoč oprl nanjo, potem se pa oprezno ogledoval. Kakor
182 VIII |           napora prilezla kaplja, pa je ni otrl z rokavom, kakor
183 VIII |         čisto na varnem, potem je pa šel čez hrib proti Sv. Antonu,
184 VIII |       povedal, da je pijan. ~"Naj pa bom," se je razhudil Jok
185 VIII |         jaz ne. Tisto kravo kozjo pa nesi štuporamo v semenj!
186 VIII |       draga pijača. Mešetar se je pa opogumil ob pijači in ni
187 IX   |          s težko težo, mešetar je pa zakričal: ~"Slepar!"  Smrekarja
188 IX   |         izpustila ključ, zunaj je pa Jok glasneje zakričal: ~"
189 IX   |        vozičkov in šum pešcev. Tu pa svečani pokoj, kakor praznik,
190 IX   |   spominjam? Mara naj misli nanj! Pa zabavlja, lisica, ko ga
191 IX   |         je pogledal Aleno, prijel pa spet očeta za brke in rekel: ~"
192 IX   |          že zastavila pero, ki je pa nenadoma obtičalo. Obrnila
193 IX   |    podpišem?" ~"Strniško, da! Kaj pa oklevate?" ~Smrekar ni mogel
194 IX   |           Minka. Vse -- tujcu! Če pa domač človek skuša ujeti
195 IX   |         škode bi se veselili, da! Pa se je ne boste! Sem že poskrbel,
196 X    |       stotakov, mar mi je! Na vas pa pade madež, ki vam utegne
197 X    |           bodi, Viktor, možak, ne pa cmeravec in kisavec!" ~Oče
198 X    |           še vedno užaljen, Alena pa kaj malo razpoložena za
199 XI   |           zasmejala Minka. "Sedaj pa moj načrt, Alena! Mara ga
200 XI   |      srečanja, resnična ali ne. ~"Pa gospodična socialistka?
201 XI   |         da ga draži Mara z Aleno, pa se je potajil. ~"Naloga,
202 XII  |          te kraje po kupčiji. ~Ko pa ni bilo nekaj dni nikogar
203 XII  |         in mečit Strniško, sam je pa napregel in se peljal s
204 XII  |     Seveda potlej! Stotak, kajne? Pa zbogom, pozdravljeni!" Med
205 XII  |         Obema sem navil uro, sebi pa olajšal vest." ~Iz žepa
206 XII  |             Kdo je neki pisal? -- Pa ne tista punca, ki jo je
207 XII  |            Pet! Ne dam toliko!" ~"Pa pusti! Meni vseeno. Ali
208 XII  |         samo kaj malega. -- Sicer pa že še zaslužiš; saj ni treba,
209 XII  |         ki mnogo ponuja, potem ga pa lovi za denar bogve kje!" ~
210 XIII |         da bi se rešil. Oče ga je pa dvignil kvišku prav pod
211 XIII |           jedel s slastjo in zdaj pa zdaj pogledal izpod čela
212 XIII |            le kaj malega več. Kaj pa učeni stanovi? Poglejte
213 XIII |         samo naš denar, ne vidite pa našega dela? Učenost --
214 XIII |       drugače govorili. Sicer ste pa, brez zamere, zelo čudnih
215 XIII |        Najbolje, da veš. Sicer me pa pusti. ~Jaz že spim." ~Zaobrnil
216 XIV  |           napotila v vas, Mara je pa obstala pred šolo in zrla
217 XIV  |      osorno pogledala, Mara se je pa navihanski zasmejala in
218 XIV  |        žive, trdijo -- pravzaprav pa le na stroške domovine!" ~"
219 XIV  |          je vreden plačila. Sicer pa poglejte bogato plačilo
220 XV   |   okrenila in odšla v šolo, Minka pa se ji je pridružila. ~"Mara
221 XV   |        taka?" ~"Nič ne sodim. Vem pa, da za igračo tvoje srce
222 XV   |       Brestu; zakaj on ni mož, ti pa si vredna moža. Dovolj!
223 XV   |         on. Pomislite, pet tisoč. Pa sem rekla, zakaj niste nič
224 XV   |           nič pisali. Tedaj se je pa veril in trdil, da so pisali.
225 XV   |       Povej, vse povej! Za krikom pa je stal Brest, ki ji je
226 XV   |          da bi prišel ob kruh. To pa bi bilo prehudo!" ~"Tako
227 XV   |        Njemu naj prizaneso. Če je pa kdo drug, nič usmiljenja!" ~
228 XV   |           iz Trsta -- pismo se je pa izgubilo -- zato ga bomo
229 XVI  |          roko in naglo odšel, Jok pa je stal in držal klobuk
230 XVI  |       očital: Slepar! ~Smrekar se pa ni zmenil ne za očitanje
231 XVI  |          pošepetala na uho, potem pa odšla v svojo sobo. ~Tamkaj
232 XVI  |      stresla groznica -- morda je pa zvedel tudi on in se nalašč
233 XVI  |          častijo učiteljico, zanj pa ni bilo ne pozdrava ne poklona.
234 XVI  |      jecljaje skušala ugovarjati, pa je Brest previdno in posredovalno
235 XVI  |       Sédel je že kajkrat k mizi, pa vselej odložil pero in hodil
236 XVII |           v dobro voljo. Sicer je pa čakala vsako uro poročil
237 XVII |    okrenila, ga srdito pogledala, pa takoj povesila oči ter rekla: ~"
238 XVII |         da bo dala luža iskro, vi pa, kakor hočete! Adijo." ~
239 XVII |        Komaj za opravke. Ampak vi pa le pomagajte. Mnogim ste
240 XVII |          je hotel naglo odložiti, pa je zgrešil mizo, da je knjiga
241 XVII |           hudega! Izvolite sesti, pa ne zamerite, samo en stol
242 XVII |             Zadonel je njen smeh. Pa utihnil, kakor bi ga presekal. ~"
243 XVII |          Očitke? Kako mislite? -- Pa ne, da bi vas kdo -- o,
244 XVII |           Ampak nekaj skušenj ima pa vendarle, ko se sili okrog
245 XVII |       ženska -- kakor obad. Sicer pa upam, da jo vse to mine." ~
246 XVII |           dobro. Jaz in moja hiša pa ne vemo o tem ničesar. Alena
247 XVII |         vemo o tem ničesar. Alena pa pravzaprav ni naša, torej
248 XVII |          vrata v obednico, sam se pa vrnil k pisalni mizi in
249 XVIII|          prosveto in napredek, ne pa nazadnjaštva." ~"Dovolite,
250 XVIII|       delo kar prepovejte. Dokler pa za to ni vzroka, vztrajam
251 XVIII|   razprtimi usti poslušala, potem pa pozabila, kaj ji je treba
252 XVIII|           gaz med možmi, ki so se pa strnili še tesneje in ga
253 XVIII|         svojo dolžnost, zunaj nje pa še nisem kdove kaj storila." ~
254 XVIII|           nadaljeval: ~"Vendar je pa obžalovanja vredno, ker
255 XVIII|       napredka in blagostanja. To pa jaz ne bom nikdar! Toda
256 XVIII|          tej stvari za pričo? Kaj pa še! Ne, ne -- imam že pisma
257 XIX  |      pretekli dogodek na vso vas, pa se je kakor nevihta hitro
258 XIX  |            Po dokončani uri se je pa brez pomisleka in obotavljanja
259 XIX  |        tebi govori srce. Poslušaj pa me tole: Ti nisi za Smrekarjevo
260 XIX  |           danes še ne povem. Zveš pa kmalu. Ali boš ubogala?" ~"
261 XIX  |         če tega ne, naj bo ženska pa idealna mati: kjerkoli,
262 XIX  |           popraviti. ~"Pravzaprav pa ti še niti nisi učiteljica.
263 XX   |          pride modrost. Tako! Kaj pa lazi za mano? Prav je tako!" ~
264 XX   |      pamet!" ~Do večera je delal. Pa je prišel mrak in potrkal
265 XX   |      Alena. Toda nje ni bilo, pač pa se je dvigal pred njim izza
266 XX   |     umetno čudil otroku in kameli pa gledal preko podobice na
267 XX   |          veliko, kajne, živine in pa dreves. Kajne, živina in
268 XX   |       drevca, to kaj velja. Ti si pa tako neumna, da bi samo
269 XX   |          otrok preplašil. Smrekar pa se je smejal, da se je tolkel
270 XX   |           Ha-ha, torej gospodična pa le možice rada, ha-ha, same
271 XX   |           tudi ovčic ne boš imel. Pa sam reži, na!" ~Tako je
272 XX   |         visela na levo uho. ~"Kaj pa vi tu?" ga je radostno ogovorila. ~"
273 XX   |            gospodična! Jok naj se pa le pripravi na precep." ~
274 XX   |        nič ne verjamem!" ~"Kakšen pa je?" je hitro vprašala Alena,
275 XX   |         brčic in milih po gledov, pa od chic hoje in od postrani
276 XX   |      sosednji mizi. ~"Sedaj greva pa še nakupit za božičnico.
277 XX   |         jo je spustila iz objema, pa se vnovič privila k njej
278 XXI  |           konjski komat, na glavi pa mogočno polhovko. ~"Dober
279 XXI  |      pomeril od vrha do tal, nato pa rekel nekoliko užaljen: ~"
280 XXI  |          podlasica, kakor ste vi, pa med naše gumpce? Ali vam
281 XXI  |           vam nesem po stopnicah, pa sem jim bil komaj kos. Célo
282 XXI  |    polomil leto in dan nad njimi, pa je vsak oče trdil, da jih
283 XXI  |           še premalo bijem. Boste pa vi kaj opravili, seveda.
284 XXI  |         Bog z vami čudeže ali ste pa s čarovnicami v zvezi. Tako
285 XXI  |   ljubezni do teh ljudi? Kdo drug pa me drži v teh hribih kakor
286 XXI  |           sem takle, od župljanov pa to, da mi je pred kratkim
287 XXI  |       Presneta reč, za plačilo mi pa drevesca polomijo." ~"Eden
288 XXI  |          vendar niso vsi. Jaz sem pa v Zaselju slišala, da vas
289 XXI  |         ta pohvala razveselila. ~"Pa pustiva to. Kakor sem rekel,
290 XXI  |        spi v hlevu. Drugo leto -- pa saj ne boste vzdržali --
291 XXI  |           moja sestra, gospodinja pa je zato prav taka, kakor
292 XXI  |          kakor iz samega medu. Če pa pride kaka ženska, je vselej
293 XXI  |          za šolo!" ~"Moška je ta! Pa bi bila ti učila, jezičnica!
294 XXI  |        nenadoma obmolknila, potem pa rekla: ~"Minka, kakor je
295 XXI  |           Ne hodi!" ~"Grem! -- Ti pa pojdeš od Smrekarja!" ~Alena
296 XXI  |           in vseh neprilik, zaeno pa lahko poučuješ Viktorja
297 XXI  |          tebi. Bodi mirna! ~Sedaj pa zbogom. Moram na vlak, da
298 XXII |     semnja odhajali poslednji, in pa oni, ki so izredno ugodno
299 XXII |       vprašal: ~"No, glej ga, kje pa tiči danes Jok? Ali sem
300 XXII |       zaslužil že sto sodnih dni. Pa čudim se, ker ga je vendarle
301 XXII |          hribovci za hlode, zakaj pa ni letos? E, Smrekar je
302 XXII |       sami ne znamo pomagati. Kaj pa je imel Smrekar, ko je prišel
303 XXII |        tujec med nami odebeli, mi pa hujšamo od dne do dne." ~"
304 XXII |            da ti je preložil, na, pa si bil zvezan. Takoj ti
305 XXII |       škodoval vsej fari?" ~"Naši pa koristil, haha, koristil,
306 XXII |         dali drugo za začetek, ne pa naše." ~"Jaz pa tako pravim,
307 XXII |       začetek, ne pa naše." ~"Jaz pa tako pravim, da jo je sam
308 XXII |       prej s palico gonil v šolo, pa mi je trma ušel v borovnice
309 XXII |    namesto pred gospoda. Sedaj je pa tak, da ti brez kosila uide
310 XXII |       deva komaj v ris, na, sedaj pa takole! Vse dere za njo
311 XXII |     enkrat domov iz zapora, potem pa torbo za peč -- in knjiga
312 XXII |     ljubezen! Pametnega zbega, bi pa takega dekliča ne, ko je
313 XXII |           zato bi nas radi - o -- pa nas ne bodo!" ~"Pij, pij,"
314 XXII |       smililo izlito vino, "potem pa povej kaj o pravdi!" ~Jok
315 XXII |       steklenice brez kozarčka. ~"Pa so rekli, da ti pisma nisi
316 XXII | spreletale barve! ~"Res, tisto je pa res," je mencala. "Večkrat
317 XXII |       zahteval Taljanov advokat. ~Pa smo prisegli in konec je
318 XXIII|       siknila skoz zobe, potem se pa kakor strta in pohojena
319 XXIII|         da bi zakričala na pomoč, pa se ustnice niso razklenile,