Chapter

  1 I    |               Baruša je skomizgnila z rameni. Mož jo je gledal
  2 I    |             je praznovalo dekle, ko z gredice zakipi cvetje, vse
  3 I    |        kuverte lepil in brisal prah z aktov -- no, pa sem le uradnik
  4 I    |           očeta in mater, ki sta še z bolečino v srcu takoj odpuščala
  5 I    |         vznemirjene grudi. Kakor bi z roko dosegla davno svojo
  6 I    |           to med tujci!" ~Oče si je z modro ruto otrl solzo iz
  7 I    |          človek je menda, veletržec z lesom. Pol ure od postaje
  8 I    |          Baruša, jutri zjutraj greš z Aleno k Smrekarju. Vlak
  9 I    |         svojemu odloku in ukazu. Še z rokami si je pomogel, da
 10 I    |           hči -- visoko izobražena, z maturo; bi pa prišla prvič
 11 I    |            S kolodvora se popeljeva z izvoščkom, da veš!" ~"U,
 12 I    |            odzdravila hči in hitela z žarečimi lici v svojo skromno
 13 I    |            je skrbno odmotal plahto z nog in drsal v gorkih opankah
 14 I    |            zadovoljno in si obrisal z oguljenim rokavom poljub
 15 I    |            oguljenim rokavom poljub z lica. Jeza, ki se je v hipu
 16 I    |     življenje. Nato se je pa lotila z mladostnim ognjem pripravljanja
 17 I    |          kaj, ti pa kažejo po svetu z njim. In namesto da bi tebi
 18 I    |          kdo vsako jutro nasul mizo z mano. Ta je pa skopnela
 19 II   |      preudarjal in popotoval v duhu z ženo in hčerjo. Ob enajstih
 20 II   |             lišpal, kar se je dalo. Z zadnjim koščkom pomade si
 21 II   |             gorele svetilke, obdane z meglenimi kolobarji. V sobi
 22 II   |          zasmejala, da je plosknila z rokami ob kolena, in pomagala
 23 II   |            ozrla po mizi, tlesknila z dlanmi in potapljala moža
 24 II   |         stopila k očetu, prijela mu z drobnimi prsti navihane
 25 II   |           razumel. Smejal se je pač z njima in čakal, da Baruša
 26 II   |         bilo?" ~Baruša je tlesknila z jezikom in pokazala od dobrega
 27 III  |          Zopet je opozoril na odhod z uro v roki. Glas se mu je
 28 III  |            se je oglasilo od zgoraj z zamolklim glasom. ~Trpotec
 29 III  |       materina roka, ki je mahljala z belo ruto, in kako je bela
 30 III  |            že izginilo: kolodvor in z njim bela ruta. Mimo vlaka
 31 III  |         vnovič s še silnejšo močjo, z razdaljo od doma je pokala
 32 III  |           od voza proti njemu in mu z rahlim poklonom odzdravila. ~
 33 III  |    pravzaprav rada takoj pogovorila z njim, ker je v tujini srečala
 34 III  |            stopila predenj ponosna, z gubicami na čelu, s stisnjenimi
 35 III  |             je vstopil, ga je gnalo z nerazumljivo silo k oknu,
 36 III  |           izginil Smrekarjev voz -- z Aleno. ~Tudi Alena je pomislila
 37 III  |      nekoliko zapekla vest, ker sta z materjo prav tako sodili
 38 III  |            soncu, veter se je igral z njim in ga sukal v veselih
 39 III  |        cesti, da je hlapec zamahnil z bičem po njih in se je ena
 40 III  |                In je zopet švistnil z bičem po predrznih spremljevalkah.
 41 IV   |            je stal, močán, golorok, z zavihanimi rokavi, izpod
 42 IV   |            je stal še vedno Smrekar z iztegnjenimi rokami, na
 43 IV   |             pred Aleno in jo motril z razprtimi očmi. ~"Učila
 44 IV   |                Alena mu je zažugala z roko in napravila z njo
 45 IV   |        zažugala z roko in napravila z njo kretnjo, katero je fant
 46 IV   |             Ti!" je topotnila Alena z nogo in nagubančila čelo
 47 IV   |           okno. ~Deček je zaploskal z rokami. ~"Pa ti naredi,
 48 IV   |     pomaknil prav do Alene ter bolj z očmi nego z besedo poprosil: ~"
 49 IV   |          Alene ter bolj z očmi nego z besedo poprosil: ~"Začni
 50 IV   |         zelo veselilo, če bom smela z vami občevati, saj veste,
 51 IV   |          gubice. ~"Ne bom neumnica. Z menoj se ne boš igral, metulj
 52 IV   |             to besedo je izgovorila z grozno ironijo - iz samega
 53 IV   |         poznam? Enkrat sem govorila z njim, pa že pošilja razglednice!" ~"
 54 IV   | spregovorila to s čudovito resnobo, z dvignjenimi obrvmi in žugajočim
 55 V    |             Smrekar vselej zamahnil z roko. ~"Kaj tisto! Tako
 56 V    |            redko brado, višnjev nos z bradavico, oči čudno majčkene,
 57 V    |            pošteno ureže po grlu!" ~Z rokavom si je obrisal kocine
 58 V    |             ust. ~Žena se je vrnila z vinom. ~"Gospa, jaz grem,
 59 V    |               Mešetar je potrepetal z levim očesom, Štefan se
 60 VI   |         hlapec se je enkrat začudil z zategnjenim "aha-a", ko
 61 VI   |          zagrabil naročje stelje pa z njo vred prijel mešetarjevo
 62 VI   |  mešetarjevo nogo. Jok je zahrustal z zobmi, zacmakal z žejnimi
 63 VI   |         zahrustal z zobmi, zacmakal z žejnimi usti -- in smrčal
 64 VI   |         hlodi, in vozniki so pokali z biči tako samopašno, da
 65 VI   |          pošljem pred vrata, biriča z bobnom, da izterja vse te
 66 VI   |           tobakovo vodo in potresel z denarjem po žepu. ~Smrekar
 67 VI   |           je zasmejal, ko je brodil z žličico po kavi. "Pošastne
 68 VI   |            na dom. ~Pri peči je oče z omotanimi nogami, mati mu
 69 VI   |       mešetarju in je jezen loputal z durmi. ~"Povej še enkrat,
 70 VI   |         Duha -- Amen." ~Tlesknil je z rokami, se zasmejal in skočil
 71 VI   |          konja od mize v kot, da je z ropotom glušila te besede,
 72 VI   |         kako so se režale te besede z mešetarjevega ostudnega
 73 VI   |      Nemirna in razburjena je sedla z dečkom k mizi. Z vso silo
 74 VI   |           je sedla z dečkom k mizi. Z vso silo se je krotila,
 75 VI   |            da bi se vglobila v pouk z istim veseljem kakor prejšnji
 76 VI   |            volji niso izginile gube z njenega čela. Kakor je bil
 77 VI   |          odgovora mu je otrla solze z lic in ga poljubila na čelo. ~"
 78 VI   |            ubežal -- in mi zagrozil z roko. Ne, ni tak!" - ~Ko
 79 VI   |          kjer je sedel na parobek. ~Z vej je kapalo, voda je šumela,
 80 VI   |            na glas. ~"To za Maro -- z Dunaja -- od Bresta -- seveda --
 81 VI   |             bila vihrajoča kvadriga z državne zbornice. ~"Zbogom,
 82 VI   |            vratom Alena in odhajala z očetovim pismom. ~"No --
 83 VI   |         vračajoč se počasi od žage, z očmi uprtimi proti pošti,
 84 VI   |            pravico velevati, ter ji z očmi grozil in pretil, da
 85 VII  |                Alena je skomizgnila z rameni. ~"Sedite, pa kar
 86 VII  |         Torej se ujemate pravzaprav z gospodično Maro, ki trdi,
 87 VII  |             Aleno, potem jo prijela z obema rokama za glavo, ji
 88 VII  |             vstopila Mara. Minka je z očmi namignila Aleni, naj
 89 VII  |      dvignila. ~"Poglejta, kvadriga z državne zbornice. Ha, s
 90 VII  |          vseeno." ~Ob tem je merila z očmi Aleno, ki je bila na
 91 VII  |        jezilo in greblo, da bi bila z veseljem raztrgala to razglednico,
 92 VII  |      govorjenja. Sodila je, da cika z nevoščljivostjo na Minko
 93 VII  |             se je bavila kar največ z Viktorjem. ~Po pouku jo
 94 VII  |            koj prvi dan ne obiskala z nekaj vrsticami svojega
 95 VII  |           ali kaj hudo jokaš. Midva z očetom sva tako žalostna,
 96 VII  |       zvečer sva jedla in se potlej z žalostnim srcem in objokanimi
 97 VII  |        obednice; nekdo je ~plosknil z roko in se zasmejal, potem
 98 VIII |        trenilo. Kakor bi prisluškal z očmi. Potrpežljivo je čakal
 99 VIII |        strop in tu in tam trepetaje z vejicami lovil misli, kakor
100 VIII |             Dobro uro je tako ležal z rokami pod glavo. Včasih
101 VIII |        koraku, kot da bi hodil tudi z njo. Več kot pol ure je
102 VIII |           slišal kričeči glas orača z njive, z brega ovčarski
103 VIII |         kričeči glas orača z njive, z brega ovčarski zvonec, se
104 VIII |              se ni ustavil in se ni z nikomer razgovarjal. ~Ko
105 VIII |          stezo, ki je bila zametena z listjem. ~"Jezični dohtarji
106 VIII |      prilezla kaplja, pa je ni otrl z rokavom, kakor ponavadi,
107 VIII |         plačaš! Ne bom zastonj oral z vragom!" ~Tako je bentil,
108 IX   |             ki se je oprijemal zidu z obema rokama, gredoč po
109 IX   |           tla in se vrnil k vratom. Z roko je prijel za debeli
110 IX   |            Oprijel ga je in dvignil z močno roko. ~"Tàk ne deri
111 IX   |           zastokal in se ga oklenil z roko okrog vratu. Smrekar
112 IX   |           mimo mize, dasi ni krenil z glavo. Polagoma se mu je
113 IX   |             da se je pismo dvignilo z mize in da hodi pred njim
114 IX   |           spregovoril glasno, ko je z nogo zadel ob stol. Vzravnal
115 IX   |           umaknila mešetarjeva roka z njegovega tilnika, vsa težka
116 IX   |          vsa težka teža je zdrknila z njegovih pleč in zmaga je
117 IX   |        pomislila, kako se je skrila z glavo pod odejo, ko je zagrčalo,
118 IX   |            reci, naj greva popoldne z Aleno past ovčke! Reci,
119 IX   |             roko ter vriskaje odšel z njo v hlev po ovčke. ~"Alena,
120 IX   |             skoz okno, od koder sta z ženo gledala za sinom in
121 IX   |       prekrižal roke na prsih in ji z ogromnim telesom zagradil
122 IX   |            zakrohotal ter jo gledal z divjim pogledom, da je Alena
123 X    |       pogosto ter posrebaval kaplje z dna. ~Stol mu ni bil všeč.
124 X    |         všeč. Dvakrat ga je zamenil z drugim. Ali vsak, se mu
125 X    |            kar hočeš," je zamahoval z roko. "Kaj me briga! Moram
126 X    |             prej domislil: ~"Kaj je z Aleno? Zakaj je ni večerjat?" ~"
127 X    |            kar jo je prej navdajalo z grozo, ginilo v preteklosti,
128 X    |            je stal na stolu, krilil z rokami in stiskal pesti. ~
129 X    |        Smrekarica, ko je spravljala z mize. Alena se je ozrla
130 X    |         takoj se je kesala in vzela z mize kozarce ter jih nesla
131 X    |             všeč, da ni deček silil z njo, ali vendar jo je zabolelo.
132 X    |            vsa dolina se je smejala z deškimi glasovi. Tekli so
133 X    |           steze, in začela udarjati z njo po orumenelem listju,
134 X    |            listju, da se je usipalo z grmov. Brez cilja je hodila
135 XI   |             Dasi ji ni Smrekar niti z besedico žugnil, dasi je
136 XI   |            svet tega imena zavedal. Z rovnico, z nožem in cepiči
137 XI   |           imena zavedal. Z rovnico, z nožem in cepiči je hodil
138 XI   |        razpela sončnik in zakrožila z njim nad glavo. ~Popotnik
139 XI   |           vnovič klobuk in zamahnil z njim v pozdrav. ~"Brest!"
140 XI   |   spogledali. Druga drugi sta brali z obraza, kar bi bili radi
141 XI   |            Nekaj zabave bo vendarle z njim. Za silo je dober." ~
142 XI   |           da se je vrnil tako hitro z Dunaja." ~Nato so vse utihnile.
143 XI   |      oddaljen je Brest obstal, snel z izbrano kretnjo klobuk in
144 XI   |             Aleno okrog pasu, da je z dejanjem dokončala, kar
145 XI   |            dokončala, kar ni hotela z besedo. Brest je opazil,
146 XI   |            opazil, da ga draži Mara z Aleno, pa se je potajil. ~"
147 XI   |            zato sem jo pobral takoj z zabojem knjig proti domu.
148 XI   |             politika!" ~"O, nič ni. Z Minko sva se nekaj menili
149 XI   |         razšle, ker so vse občutile z nerazumljivo slutnjo, da
150 XII  |            Strniški. ~Ko je Smrekar z mešetarjevo pomočjo prestregel
151 XII  |       preležal na postelji in bedeč z zaprtimi očmi pretuhtaval
152 XII  |          poslal Joka na drugo pošto z zlagano brzojavko in se
153 XII  |           še nekaj tisočakov, nabil z bankovci listnico kakor
154 XII  |       pomiril vest in namočil jezik z najboljšo slivovko, preden
155 XII  |              se odkril in si otiral z veliko ruto pot s čela.
156 XII  |        draži me; sicer odklenem psa z verige in ga naščujem nate.
157 XII  |           se ti zavalil dobiček kar z vozom." ~Ker Štefan še ni
158 XII  |         točil Strniški ter jo silil z vinom. O kupčiji ni govoril,
159 XIII |     klejaste dlani očetove. Zato je z obema rokama prijel očeta
160 XIII |        molku Brest, ki je sedel sam z Aleno pri mizi. Smrekarica
161 XIII |             proti steni, jo podprla z dlanjo, da je zakrila lice
162 XIII |             in zida vile in se vozi z avtomobili? Kdo, če ne trgovci,
163 XIII |             veleobrtniki. In kaj je z učenostjo takih mož? Ljudsko
164 XIII |        mešal malto, baron v primeri z njimi? Poglejte profesorje
165 XIII |            in jih nasukal. Alena je z žarečimi očmi gledala Bresta
166 XIII |         Brest jo je miril, mahljaje z desnico. ~"Pripovedujte,
167 XIII |          Alenini odsotnosti pomiril z donečo frazo in s praznimi
168 XIII |       izginila in ona je stala sama z Brestom, vsa oblita z mesečino. ~"
169 XIII |          sama z Brestom, vsa oblita z mesečino. ~"Pojdiva!" je
170 XIII | spregovorila in stekla pred Brestom z dvorišča, da je šumelo žolto
171 XIII |            spalnico. ~"Alena je šla z Brestom na sprehod. Naj
172 XIII |           bile njene oči, zasenčene z obrvmi in dolgimi vejicami,
173 XIII |     Gospodična," je rekel slovesno, z nizkim glasom, iz katerega
174 XIII |             Brest ni mogel zmagati. Z obema rokama je segel po
175 XIII |      ključavnica. In še se ni ganil z mesta. Milijoni zvezd so
176 XIV  |           in dvigajo kakor gorovja. Z dolgočasno, sivo kopreno,
177 XIV  |             so odpadali redki listi z drevja in se v vrtincih
178 XIV  |              Brest se ni razburjal. Z umetnim smehljajem je nadaljeval. ~"
179 XIV  |            Minka predlagala, naj bi z Maro spremili Aleno. ~"No,
180 XIV  |          Alena." ~Mara je še enkrat z rahlim sunkom opozorila
181 XV   |           ga pri tej priči srečala, z roko v roki bi ga popeljala
182 XV   |                Alena je skomizgnila z rameni. ~"Ne vem!" ~Minka
183 XV   |             stisnila k sebi. "Pojdi z menoj! Strniško grem povabit
184 XV   |         objeti." ~Minka si je otrla z rutico oči. ~"Toda še nekaj
185 XV   |         poslej nalašč očitno hodila z njim, prav nalašč, da jih
186 XV   |           Alena je korakoma udarila z nogo ob trdo cesto. ~"In
187 XV   |      pogleda. Nervozno se je igrala z resami ogrinjače in nejevolja
188 XV   |           in nejevolja ji je sijala z obraza. ~"Minka!" Alena
189 XV   |              ki se je gnal po cesti z dolgimi koraki. ~
190 XVI  |            je nesel v roki in segal z desnico razburjen v sive
191 XVI  |             stopal Jok, mahal divje z rokami, dvigal kvišku tri
192 XVI  |        obstala. Jok je govoril bolj z rokami in obrazom nego z
193 XVI  |            z rokami in obrazom nego z besedo. Ko sta se ločila,
194 XVI  |       ločila, je pismonoša zamahnil z roko in naglo odšel, Jok
195 XVI  |            planjave -- sama, posuta z biči zlovražnih pogledov.
196 XVI  |           da ne pride v dotiko tudi z njo, ki mu je zaupala, in
197 XVI  |             sani, da sta se peljala z Viktorjem na sprehod; mislila
198 XVI  |      pokrepčana in Smrekarica ji je z veseljem pobožala cvetoča
199 XVI  |          razigrana, in šalila se bo z Brestom, nalašč predrzno
200 XVI  |        napeto čakali v šolski sobi. Z njimi očetje in matere. ~
201 XVI  |         obstali parkeljni, rožljaje z verigami. Ne samo otroke,
202 XVI  |        Bresta na večerjo. ~"Pridita z Aleno, mi gremo naprej!" ~
203 XVI  |            to." ~"Ne?"  Alena ga je z zategnjenim poudarkom vprašala
204 XVI  |             poti molče. Aleni se je z vso silo nenadoma vrinila
205 XVI  |        zabaval vse družbe Viktorček z bogato miklavževino, katero
206 XVI  |          dobil doma, ko se je vrnil z mamo iz šole, bi bil zavladal
207 XVII |      pomežiknili, in Erna bo zapela z visokim glasom: "A -- seveda" --
208 XVII |             v pisarni celo prepeval z robatim glasom. ~Nekoč je
209 XVII |        zamižal na eno oko in ošinil z drugim Aleno. ~"Dolgčas?
210 XVII |             visoko, da je zagradila z njim pot Smrekarjevim pogledom. ~
211 XVII |            jezila nad seboj, ker se z vsako besedico ujame in
212 XVII |       pokazali rumeni zobje, stopil z eno nogo iz gazi v sneg,
213 XVII |          sneg, ki se ji je bil usul z orehove veje za vrat. ~"
214 XVII |            da ji je zdrknila kapuca z glave in so snežinke obelile
215 XVII |         jasno, zakaj ga ni bilo, in z glasom, ki je trepetal od
216 XVII |        snela kapuco in stresla sneg z nje, se je razveselila.
217 XVII |       stopila k postelji in prijela z obema rokama za ponudeno
218 XVII |              ki je zdrsnila starici z ramen, in ji pogladila pramen
219 XVII |            vprašal nekam zmedeno. ~"Z Minko sva prišli obiskat
220 XVII |               Silno rada bi čimprej z vami govorila, če dovolite." ~"
221 XVII |            poglej, Janez!" ~Mati je z izredno krepkim glasom poklicala
222 XVII |             le Janeza!" ~Starica je z živimi očmi ogledovala družbo
223 XVII |       popravljala odejo, je govoril z Aleno. ~"Zbogom, mati! Jutri
224 XVII |       oprijemala vrvi, ki jo dvigne z bolniške postelje. ~Nato
225 XVII |        zagazil v sneg, da je stopal z Aleno vštric, in spregovoril: ~"
226 XVII |         Brest je zategnil vprašanje z vzvišenim glasom, prijel
227 XVII |            je snela na pragu kapuco z glave. Na dvignjenem čelu
228 XVII |           je sedel ob mizi golorok, z zavihanimi rokavi, in je
229 XVII |            zavihanimi rokavi, in je z neokretno pisavo številil
230 XVII |           bilo vrojeno, da je hodil z vsakim po gladki cesti,
231 XVII |       žarele. ~Alena je skomizgnila z rameni. ~"Gospodična," Brest
232 XVII |              prijel to belo roko in z roko vred pritisnil na srce
233 XVII |            na belo ravan je svetilo z jasnega, čistega neba zimsko
234 XVII |       nikoli občutenega hrepenenja. Z Viktorjem se je sankala
235 XVIII|           kajne?" je prihitela Mara z zamujeno cigareto k Minki. ~"
236 XVIII|           zakašljal. ~"Če se bavite z neumnim mazaštvom, kakor
237 XVIII|         nadzornik, da tako očitanje z vso odločnostjo odklanjam.
238 XVIII|             sem tu in tam poskusila z domačimi in nedolžnimi zdravili,
239 XVIII|         kakorkoli, da pomaga narodu z znanjem, ki si ga je pridobil
240 XVIII|          pridobil v šolah, plačanih z ljudskim denarjem. To je
241 XVIII|             odvrnila Minka in odšla z razpaljenimi lici za nadzornikom
242 XVIII|        neham, če me stro!" ~Urša je z razprtimi usti poslušala,
243 XVIII|           od hiše do hiše, loputala z vrati in skoz vsaka kričala: "
244 XVIII|           in došle tri priče v sobo z Minko vred. Priče so pričale
245 XVIII|          mož, žena in deklet, ki so z jeznimi pogledi zrli v šolo. ~
246 XVIII|        gospodično Minko! Kanalje!" ~Z visokim glasom se je odzval
247 XVIII|            Dobro dolgo je zamahoval z rokami, preden je ljudstvo
248 XVIII|             buteljke. Žena je odšla z Viktorjem v spalnico. ~"
249 XIX  |          gostaške deklice so hitele z lončki mleka, zakasneli
250 XIX  |             šolarji so se podvizali z okornimi čevlji po nerodni
251 XIX  |            in kosila. Ko je stopila z Viktorjem ob roki v obednico,
252 XIX  |    odpovedala službe, marveč je šla z Viktorjem takoj k pouku. ~
253 XIX  |        takoj vstala in se odpravila z Minko proti vasi. Potoma
254 XX   |    odgovarjal, da je starica kimala z glavo, ko je odhajal spet
255 XX   |          prijel za komolec in odšel z njim po stopnicah. ~"Kar
256 XX   |      pretrgati se vam tudi ni treba z učenjem. In če ima človek
257 XX   |          Viktor je prijel pastirčka z odrezano nogo ter ga raztrgal
258 XX   |         zapeli in sanke so zdrsnile z dvorišča. ~Ko so sani na
259 XX   |            hlapec na kozlu in počil z bičem. ~Čim bolj se je bližala
260 XX   |   Marijanica in pripovedovala Aleni z žarečimi očmi, da je on
261 XX   |         prišla, Alenčica," je trčil z njo oče in jo spet prijel
262 XX   |             je hodil kakor mladenič z devojko ob roki in gledal
263 XXI  |             je sprožila plast snega z veje, po igličevju je zašumelo,
264 XXI  |           bi bili kožuhi obrobljeni z dragim krznom. ~Tu in tam
265 XXI  |           gledale posa mezne hišice z brežine proti cerkvi, od
266 XXI  |           dan," je pozdravila Minka z nežnim, a vendar krepkim
267 XXI  |            nagovoril župnik Boštjan z nizkim, nekoliko prehlajenim
268 XXI  |               Ali bi mogla govoriti z gospodom župnikom?" ~Gospod
269 XXI  |        zaradi starosti podtempljano z usnjem. ~"Torej kaj bo?" ~
270 XXI  |           prijel za kučmo in udaril z njo po mizi, da se je pokadil
271 XXI  |         mizi, da se je pokadil prah z nje. ~"Kaj se ne bi čudil?
272 XXI  |             resnica, potem dela Bog z vami čudeže ali ste pa s
273 XXI  |            Župnik je trditev pribil z roko ob mizo. "Poglejte:
274 XXI  |              Hrano? To ni moja reč. Z Jero se zmenita. Jera je
275 XXI  |            Župnik je vstal in odšel z Minko v hištrno. ~"Jera!"
276 XXI  |       hištrno. ~"Jera!" je zaklical z gromkim glasom. ~Iz kuhinje
277 XXI  |       zaradi tega dogodka natlačena z radovednimi glavami. Ko
278 XXI  |         mesto. Tako sva se domenila z nadzornikom!" ~Alena je
279 XXI  |             Štefana ter se zabavala z Brestom, ki se ji je zdel
280 XXII |            navado in pravico, da so z vsakega semnja odhajali
281 XXII |          leto je na ta dan barantal z nami hribovci za hlode,
282 XXII |           se je ukvarjal tako dolgo z vašimi otroki in za prazen
283 XXII |       stokrat zahvaljen, in Smrekar z njim vred, če ima kaj deleža
284 XXII |             taka, da je šla zjutraj z jerbasom na korito po vode." ~"
285 XXII |           in segal po čaši, mežikal z bolnim očesom, iz katerega
286 XXII |             klobuk na kljuko, da je z okrajci zasenčil grdo oko. ~"
287 XXII |        potegnil listnico in potrkal z njo ob mizo. ~"Kako smo
288 XXII |             Kdo je to rekel? Na dan z njim! Povej ime, Markovec!
289 XXII |            trenutkov molče ponujali z vinom, dokler se ni razpletel
290 XXII |            mu je drhtela. ~"Na sani z njim," je velel Smrekar. "
291 XXII |           je velel Smrekar. "Možje, z mano! Morda še oživi." ~
292 XXII |             razšli. ~Smrekar je šel z listnico v svojo sobo in
293 XXII |             Smrekarju je ginila kri z lic, srce mu je strašno
294 XXII |           ga zmečkal v dlani ter se z izbuljenimi očmi ozrl proti
295 XXIII|             katerega so pili skupno z Maro. Toda Mara ni imela
296 XXIII|           in če se ni, jo je mučila z nagajivim pikanjem. ~Ko
297 XXIII|           ker je pokopan mešetar in z njim edina, sicer nepotrebna
298 XXIII|             je malomarno skomizgnil z rameni. ~Alena je vzdihnila
299 XXIII|            spreletelo. Vendar ji je z ljubeznivim smeškom mirno
300 XXIII|           ceremonij! Ali ne bi bila z njimi ubita vsa tiha lepota
301 XXIII|          miren sredi sobe, topotnil z nogo, vrgel klobuk in suknjo
302 XXIII|           so polile solze, segla je z desnico sinu v roko, z levico
303 XXIII|           je z desnico sinu v roko, z levico je poiskala pod blazino
304 XXIII|             k Aleni Mara. Prišla je z vasi, kjer je zvedela o
305 XXIII|             sama. Pogovarjala se je z uvelimi šopki, ki jih je
306 XXIII|             družabnih, ker ga zveza z odlično nevesto uvede hipoma
307 XXIII|         Vaši družbi trajen spomin. ~Z velespoštovanjem ~Ivan Brest ~
308 XXIII|            jo je nepremično motrila z očmi. Polagoma se je nabralo
309 XXIII|             jih vrgla na tla in jih z nogo poteptala. ~"Minka,