Chapter

  1 I    |            rokah je držal časnik, ki ga je dobival iz druge roke,
  2 I    | posvaljkanega in umazanega. Prečital ga je vselej od konca do kraja,
  3 I    |           tega mu ni bilo mar. Ganil ga ni noben boj in nobena praska
  4 I    |        prstom na oglas v časniku, ki ga je še vedno držal v rokah. ~"
  5 I    |             staro glavo med dlani in ga še enkrat poljubila na lice
  6 I    |            upravništvo, oče?" ~"Šel. Ga poznajo. Bogat človek je
  7 I    |            je prišlo v glavo, ko sem ga slišala!" ~"Ah, nikar se
  8 I    |              se je naglo sklonila in ga odela. ~"Očka, sedaj boste
  9 I    |            skromni prihranček, ki si ga je priščipnil redno vsak
 10 I    |           vsak mesec od pokojnine in ga skrbno varoval za nepričakovane
 11 I    |          lepše; veš, lepše, ne da bi ga zapravila, seveda ne; ampak
 12 I    |    spravljala žena denar v pest - in ga zopet štela -- mož je pa
 13 I    |              je dvignila na prste in ga v trenutku, preden je izgovoril
 14 I    |                  Narobe svet. Dobro, ga pa obrni na lice! Aleno
 15 II   |            je veselo nasmehnila, kar ga je tako navdušilo, da je
 16 II   |            nad njim trdna zavest, da ga nihče ne nadzoruje, jo je
 17 II   |        strahoma, "moj Bog, Alena, ni ga, očeta ni -- in vse odprto!
 18 II   |             le pomisli, veš, kje sva ga našli? Na žagi, pomisli,
 19 II   |              učenca, ne krav." ~"Saj ga ni bilo doma, torej ga ni
 20 II   |           Saj ga ni bilo doma, torej ga ni mogla pokazati." ~"Še
 21 II   |              pokazati." ~"Še k obedu ga ni bilo o pravem času. Taka
 22 II   |        klobuka." ~"Meni je bil všeč! Ga bom vsaj lahko vzgajala
 23 III  |         drobnega koščka kruha, ki si ga je bila pripravila za kavo,
 24 III  |          obrazu je trepetalo, dušilo ga je v grlu, da je zinil,
 25 III  |            se je do njenega čela, se ga dotaknil s trepetajočimi
 26 III  |         nazaj, da je stopila k oknu, ga odprla in pogledala proti
 27 III  |            hlapec prinesel kovček in ga natovoril na kozla. ~"Dober
 28 III  |        dočakal vlaka. Ko je vstopil, ga je gnalo z nerazumljivo
 29 III  |          veter se je igral z njim in ga sukal v veselih vrtincih
 30 IV   |            zgodaj zjutraj. ~Alena se ga je prestrašila, da so ji
 31 IV   |         pobrala zalasnice. Mimogrede ga je pogledala. ~Tamkaj je
 32 IV   |              leži. Pojdite nadenj in ga potegnite iz postelje. Če
 33 IV   |             ter stopila proti njemu, ga prijela za roko, ga odvedla
 34 IV   |           njemu, ga prijela za roko, ga odvedla k mizi in posa dila
 35 IV   |            šipi okroglega hrošča ter ga na prstu prinesel Aleni. ~"
 36 IV   |             dušo -- vse je naprodaj. Ga že še spoznate!" ~"Sem ga
 37 IV   |            Ga že še spoznate!" ~"Sem ga že nekoliko." ~"Ste ga?
 38 IV   |           Sem ga že nekoliko." ~"Ste ga? Saj ste komaj prišli!" ~"
 39 IV   |              mora biti!" ~In živo se ga je spomnila, kako je šel
 40 IV   |               ima poklic." ~"Da, ima ga, kakor ga sto drugih nima.
 41 IV   |         poklic." ~"Da, ima ga, kakor ga sto drugih nima. To je naš
 42 IV   |             pogledala pisavo. ~"Oho, ga poznate?" ~"Koga?"  "Bresta!
 43 IV   |           Maro silno veselilo. ~"Kaj ga poznam? Enkrat sem govorila
 44 IV   |            njemu, kakor se vidi! Vam ga privoščim, jaz ga nočem,
 45 IV   |          vidi! Vam ga privoščim, jaz ga nočem, za ves svet ne. Tega
 46 V    |             Vstopil je človek, da se ga je Alena prestrašila. Imel
 47 V    |          tisoč in ne jenja, dasi sem ga pestil in opijanil. Ne jenja." ~"
 48 V    |              več nego manj." ~"Ko bi ga še enkrat poprijel?" ~"Ne
 49 V    |           enkrat poprijel?" ~"Ne bom ga! Je hudir tako previt, da
 50 V    |              zopet nagnil kozarec in ga izpraznil v dušku. ~"E,
 51 V    |                Saj ni tako! Nekoliko ga ima, pa govori!" ~Aleni
 52 V    |             pogledala pričeto pismo, ga zgrabila in raztrgala na
 53 VI   |              je bil razodel mešetar, ga je grizla in razburjala,
 54 VI   |             grizla in razburjala, da ga je kuhala vročica. Ko je
 55 VI   |              biči tako samopašno, da ga je vselej zabolelo, kakor
 56 VI   |            bi udarjali po njem. Sram ga je bilo te tovorne procesije
 57 VI   |            je bil razráhan in odpet, ga je odprl in se še zmenil
 58 VI   |            prehlajenje, pred katerim ga je svarila žena. ~Ko mu
 59 VI   |             boste režali, kajpak, in ga opeharili za dobiček! ~Kako
 60 VI   |               Sedla je k postelji in ga prijela za roko, ki je ležala
 61 VI   |            preudarila in obsedela in ga ni budila. ~Pusto jutro
 62 VI   |             devetih, ko bom na trgu, ga dobiš." ~In oče se nagne
 63 VI   |             se nagnila nad otroka in ga začela glasno buditi, da
 64 VI   |        mešetar in gabilo delo, kakor ga je slutila med Smrekarjem
 65 VI   |           tistega pisma! Razumeš! Da ga ne dobi!" ~Jok je strahoma
 66 VI   |             pa ponovil odločno: ~"Da ga ne dobi! Sicer se poberi
 67 VI   |             Alenini rezki opomini so ga begali, vprašanj ni razumel,
 68 VI   |              je otrla solze z lic in ga poljubila na čelo. ~"Ni
 69 VI   |           levo Jokovo oko. ~Alena se ga je prestrašila, da se ji
 70 VII  |            je zganila list na pragu, ga vtaknila v žep in s sklepom:
 71 VII  |             sadove! Pri Smrekarjevih ga gotovo doživite." ~Aleni
 72 VII  |              kupčije v Mirni dol, da ga pred nočjo ne bo in bržkone
 73 VII  |          bržkone še zvečer ne. ~"Noč ga bo dala, vem, dobro vem.
 74 VII  |            je naš kruh in ljudje nam ga zavidajo." ~Ob tem pripovedovanju
 75 VII  |            ni bilo domov do mraka in ga ni bilo do večerje. Alena
 76 VII  |              enkrat predse pismo, ki ga je nosila ves dan v žepu
 77 VII  |             nosila ves dan v žepu in ga med dnem prebrala le v naglici.
 78 VII  |          jabolčni štrukelj, kakor si ga ti rada jedla; sem mislila,
 79 VIII |             pisker zajtrka, kakor mu ga je spravljala žena ob žerjavici.
 80 VIII |            je iz lonca takoj v veži, ga postavil nazaj na ognjišče,
 81 VIII |            in se ni prebudil, dokler ga ni Jok potresel za rame. ~"
 82 VIII |         pomignil pismonoša. Martinek ga je razumel in koj postavil
 83 VIII |             se je vrnil s tobakom in ga položil pred mešetarja. ~
 84 VIII |            pa daj brinjevca. Oba sva ga potrebna, pismonoša in jaz." ~"
 85 VIII |           pismo je za Strniško. Vzel ga je v roke in ga ogledal,
 86 VIII |       Strniško. Vzel ga je v roke in ga ogledal, vtaknil ga spet
 87 VIII |          roke in ga ogledal, vtaknil ga spet nazaj, zamotal listnico
 88 VIII |        prišel v Marevževec, ne da bi ga kdo opazil. ~Tamkaj je stala
 89 VIII |          tenak, izpukne! Ne privošči ga mišim. Čaj, prav ti je!" ~
 90 VIII |         potegnil iz kupa oklešček in ga prislonil na zaprta vrata,
 91 VIII |             sem pismo prinesel -- in ga nisem prinesel." Skoraj
 92 VIII |            hrib proti Sv. Antonu, da ga je polival pot. ~Dosti je
 93 VIII |             in čutara prazna. ~Domov ga je gnalo in čuda težka je
 94 VIII |             odšel s pismom tja in bi ga bil vrgel od sebe. ~"Plačaš
 95 IX   |        prijel za debeli ključ, da bi ga zavrtel in pogledal skozi
 96 IX   |             ni mogel kvišku. Oprijel ga je in dvignil z močno roko. ~"
 97 IX   |              glava je opletala, noge ga niso nesle. ~Togotno ga
 98 IX   |              ga niso nesle. ~Togotno ga je objel Smrekar čez pas,
 99 IX   |             da je Jok zastokal in se ga oklenil z roko okrog vratu.
100 IX   |          tega objema sramoval, da so ga pekla lica v vročici. Siloma
101 IX   |            vlekel Joka v listnjak in ga tamkaj položil v steljo. ~
102 IX   |              v pisarno. Čudovita sla ga je vlekla, da bi takoj odpečatil
103 IX   |             še pečat povrhu. Odložil ga je na mizo, prekrižal roke
104 IX   |              hodi pred njim in da bi ga videl celo tedaj, ko bi
105 IX   |             Smrekar spravil pismo in ga zaklenil. Ko je skril ključ,
106 IX   |           okna in segla po pismu, da ga nese na pošto. ~"Preneumno!
107 IX   |      Preneumno! Ali je vredno, da se ga spominjam? Mara naj misli
108 IX   |              Pa zabavlja, lisica, ko ga ima rada." ~Alena je odšla
109 IX   |            gugal na lesenem konju in ga vlekel za okuzmano grivo. ~
110 IX   |             spet na tla. ~Učiteljica ga je bila vesela, ure so potekle
111 IX   |        Viktor sedel očetu na kolena, ga prijel za brke in zaprosil: ~"
112 IX   |     pisalniku, si pripravila pero in ga pomočila. ~Smrekar je narekoval
113 IX   |              Alena je odložila pero, ga pravzaprav vrgla na mizo
114 IX   |      Strniško za tisto pismo, ki sem ga jaz prestregel - zato prestregel,
115 X    |            poznate sveta, ne poznate ga. -- Zato molčite in se ne
116 X    |       razburjen in slabe volje. Kdor ga ni poznal, bi bil sodil
117 X    |              mu ni bil všeč. Dvakrat ga je zamenil z drugim. Ali
118 X    |            in gonil je Viktorčka, da ga je pobiral. Drugekrati prtiča
119 X    |          Morda je preoster zrak, ker ga še ni vajena." ~"Preoster
120 X    |              tako silno razburil. Ko ga je gledala mirno v svoji
121 X    |            kakor dogodek, ki mine in ga ne pomnimo več. ~Pogumna
122 X    |         razburila zaradi naslova, ki ga je napisala Strniški. Kljub
123 X    |              stopil med krožnike, da ga ni zadržala Alena. ~"Tako
124 X    |        užaljen vihal šobico. ~"Jej," ga je silila mati, "jej, ko
125 X    |             prijela dečka za lase in ga kaznovala, samo da bi si
126 X    |             da mu pove in potoži, da ga vpraša za svet. ~Gnalo jo
127 XI   |            Mara, snela slamnik in si ga pripela ob pas. "Le obsij
128 XI   |            puščoba in dolgčas, da bi ga prodajale na kilometre!" ~"
129 XI   |            pa moj načrt, Alena! Mara ga itak ne bo poslušala." ~"
130 XI   |              ne bo poslušala." ~"Bom ga, toda vem, da bo gorela
131 XI   |       zamrmrala Minka. ~"Ne sodimo," ga je opravičevala Alena. "
132 XI   |          besedo. Brest je opazil, da ga draži Mara z Aleno, pa se
133 XII  |               rekla v lice "slepar", ga je morila in mučila, da
134 XII  |             jo je Jok pozdravil. Ker ga je poznala po glasu, ni
135 XII  |        odgovorila je nejevoljno "Bog ga daj" in sipala zrnje iz
136 XII  |             odklenem psa z verige in ga naščujem nate. Tebi nič
137 XII  |              jih ne primakne, poznam ga!" ~"Se bo krčil, to je istina.
138 XII  |         nekaj vreden! Torej jutri bi ga pripeljal, če vam je prav." ~"
139 XII  |             šepetaje moledoval: ~"Če ga tako privijete, ne pozabite
140 XII  |              sedel v malhi. Še danes ga ji dam." ~Smrekar je utihnil
141 XII  |              stročje v predpasnik in ga huda odnesla iz hiše. ~"
142 XII  |             staro kri! Le brez skrbi ga srknite!" ~Strniška si je
143 XII  |               ki mnogo ponuja, potem ga pa lovi za denar bogve kje!" ~
144 XIII |       Počakajte, da se umijem. Nocoj ga usekava!" ~Nato je obesil
145 XIII |          Viktor je stopil predenj in ga vprašal: ~"Ata, si kaj prinesel?" ~"
146 XIII |          pestmi, da bi se rešil. Oče ga je pa dvignil kvišku prav
147 XIII |            kvišku prav pod strop ter ga podržal v višavi. ~"Otrok,
148 XIII |          brkih, jih krepko prijel in ga poljubil. ~"Tako je prav,"
149 XIII |            mi, kar vas tare." ~Alena ga je motrila s pogledom in
150 XIII |              desetkrat obrne, preden ga izda, sicer ga pestinijo
151 XIII |         obrne, preden ga izda, sicer ga pestinijo krojači in šivilje.
152 XIII |         priženi težko doto -- Bog se ga usmili! Ali ni tako, gospod
153 XIII |             vilice, zmečkal prtič in ga položil na mizo tako, da
154 XIII |    gospodična," tu je zakašljal, ker ga je beseda "naša" zbodla.
155 XIII |                Za stanovsko zavest," ga je prekinila Alena osorno.
156 XIII |              je pričel dremati. Zato ga je Alena predramila in ga
157 XIII |            ga je Alena predramila in ga spremila spat. ~Ko se je
158 XIII |       Smrekar se ni več jezil, Brest ga je ob Alenini odsotnosti
159 XIII |              šumelo žolto listje, ki ga je nastlala lipa po pesku. ~"
160 XIII |            nenadoma spet ustavila in ga motrila. ~Nato je spregovorila
161 XIV  |             je res revček, le povabi ga!" je hitro dostavila Alena. ~"
162 XIV  |             nagla prošnja: le povabi ga -- in njena trubadurska
163 XIV  |           Ako ti je tako všeč, vzemi ga, če te mara -- seveda! Boš
164 XIV  |               ponošeno krilo! In sem ga vesela in ponosna nanj!" ~
165 XIV  |             mladiče v gnezdu! Bog ji ga blagoslovi!" ~"Ne sodi,
166 XIV  |             krivično za vas." ~Alena ga je pogledala. ~Roki sta
167 XV   |       zabolelo. Segla je po pismu in ga poljubila. ~Nato je naglo
168 XV   |           nalašč še ponagajam. Če bi ga pri tej priči srečala, z
169 XV   |            srečala, z roko v roki bi ga popeljala pod Ernino okno.
170 XV   |          zavedela trpkega očitka, ki ga je nezavestno izgovorila.
171 XV   |              je branila Strniška, ko ga je hotela Alena pobrati. ~"
172 XV   |              je razlagala Minka. "Če ga je izgubil pismonoša, kaj
173 XV   |         vrata in je vstopil Jok. ~Ko ga je Strniška zagledala, je
174 XV   |         tiste sleparske prste, ki so ga ukrali!" ~Jok je zaripel,
175 XV   |            se je pa izgubilo -- zato ga bomo iskali. Ni treba, da
176 XVI  |          klobuk za okrajce, kakor bi ga hotel vreči na tla. Nato
177 XVI  |            Neko pismo išče, na pošti ga išče, pismonošo so pestili,
178 XVI  |              ne za prošnjo. Kakor bi ga nihče ne poslušal, je govoril
179 XVI  |        krohot. ~"Zavist in zloba! Ni ga, da bi mu segla v roko,
180 XVI  |            da bi mu segla v roko, ni ga. Edini Brest mi je privoščil
181 XVI  |             odkar je začelo snežiti, ga ni več videla. -- Morda
182 XVI  |            bil za to." ~"Ne?"  Alena ga je z zategnjenim poudarkom
183 XVI  |            prvi trenutek. Tajna sila ga je sklonila, njegove ustnice
184 XVI  |              odločno prijel za pero, ga pomočil in zamrmral: ~"Ne
185 XVII |      hrepenela je po Brestu -- in se ga bala in ga zaničevala, vse
186 XVII |           Brestu -- in se ga bala in ga zaničevala, vse hkrati. ~
187 XVII |           spregovorila žena, karajoč ga, ko je poredno zamižal na
188 XVII |             ki je ležal na mizi, ter ga dvignila tako visoko, da
189 XVII |                Alena se je okrenila, ga srdito pogledala, pa takoj
190 XVII |              ji je bilo jasno, zakaj ga ni bilo, in z glasom, ki
191 XVII |            seveda je! Uči se. Čajte, ga pokličem." ~Mati je segla
192 XVII |                 Ne trudite se, mama, ga pokličem jaz!" ~Takoj je
193 XVII |             Ko jo je Brest zagledal, ga je oblila rdečica, knjigo,
194 XVII |         hitela starica, vzela molek, ga obesila na žebelj poleg
195 XVII |             komolce, upokončiti. "Ni ga treba, pravim. Jaz imam
196 XVII |           smeh. Pa utihnil, kakor bi ga presekal. ~"Ali ni smešno,
197 XVII |              Alena se je ustavila in ga pogledala v oči. Brest je
198 XVII |           kaj kvasil? Povejte, tožim ga! Ali sem jaz poštar? Ali
199 XVII |               da Brest ni vedel, ali ga vara Alena ali Smrekar. ~"
200 XVII |              vam prepovem!" ~Smrekar ga je potapljal po rami. ~"
201 XVIII|             v žep proračun, kakor si ga je sestavljal ob skromni
202 XVIII|           vedejo in pazijo, kakor bi ga ne bilo v šoli, in nadaljevala. ~
203 XVIII|            zbor soglasno sklenil, da ga je povabil Smrekar. ~"No,
204 XVIII|            povabil Smrekar. ~"No, ta ga nakači zoper mene," je omenila
205 XVIII|              potegnil iz žepa akt in ga razgrnil predse. Minki je
206 XVIII|             dolžnik naroda zato, ker ga je narod šolal s tem, da
207 XVIII|              narodu z znanjem, ki si ga je pridobil v šolah, plačanih
208 XVIII|             pa strnili še tesneje in ga odrinili s trdnimi komolci. ~"
209 XVIII|           Kdo je tako lagal? Povejte ga! Tožimo ga! Vsa fara ga
210 XVIII|            lagal? Povejte ga! Tožimo ga! Vsa fara ga toži, smrdljivca!" ~"
211 XVIII|              ga! Tožimo ga! Vsa fara ga toži, smrdljivca!" ~"Možje,
212 XVIII|             zidu med ženskami, ki so ga zmerjale in suvale s komolci.
213 XIX  |             je bila Alena vesela, da ga ni bilo pri mizi. "Vsaj
214 XIX  |              jo je hkrati jezilo, da ga še ni zagledala, ker jo
215 XIX  |             spregovorila. ~"Kajpa da ga! Toda saj ne utegne. Še
216 XIX  |             njim in mu zagrozila, da ga ovadim. Ali veste, kaj mi
217 XIX  |             stvar! Gospodična, nikar ga ne dražite, lepo vas prosim.
218 XIX  |             je žalost. Alenin očitek ga je zapekel. Spregovoril
219 XIX  |            kakor bi iskale nekoga in ga klicale. V njem se je vse
220 XX   |           vanj Alenine oči, kakor bi ga iskale in klicale. Nič več
221 XX   |               da je pozabil obeda in ga je morala priti mati klicat.
222 XX   |          motim?" ~"Ne bodite sitni," ga je potolažil Smrekar po
223 XX   |      potolažil Smrekar po domače ter ga prijel za komolec in odšel
224 XX   |            izrezanega velbloda in mu ga nesel pokazat. ~"Poglej!"
225 XX   |              je bučno zasmejal sinu, ga potapljal po glavi in ga
226 XX   |             ga potapljal po glavi in ga pohvalil. ~"Tako je, Viktorček!
227 XX   |           samo možice rada imela. Na ga!" ~In Viktor je prijel pastirčka
228 XX   |        pastirčka z odrezano nogo ter ga raztrgal in vrgel na tla. ~"
229 XX   |           levo uho. ~"Kaj pa vi tu?" ga je radostno ogovorila. ~"
230 XX   |            ovila roke okoli vratu in ga poljubila. ~Trpotcu je od
231 XX   |           zasukal ob Aleni, kakor bi ga še nikdar ne bil trgal protin
232 XXI  |          šoli?" ~"Nič ne mislim. Sem ga že odpovedal. K svetemu
233 XXI  |             jasno je bilo videti, da ga je ta pohvala razveselila. ~"
234 XXI  |            Vse govori kar očitno, da ga je Smrekar podkupil. Veri
235 XXI  |        primešetaril toliko stotakov, ga hoče v zahvalo zapreti." ~"
236 XXI  |          mogla odpreti pisma. Skrila ga je v žep in šla pravit staršem
237 XXII |               Andrec, le privošči si ga, ko si tako po računu prodal
238 XXII |              sem udaril! Za petak bi ga bil še privil, mesarja stisnjenega!" ~"
239 XXII |            gotova nesreča." ~"Jok bi ga bil pripel, vem, da bi ga
240 XXII |            ga bil pripel, vem, da bi ga bil, vsaj za par kronic
241 XXII |         nenadoma vprašal: ~"No, glej ga, kje pa tiči danes Jok?
242 XXII |              tiči danes Jok? Ali sem ga zgrešil ali ga res ni bilo
243 XXII |               Ali sem ga zgrešil ali ga res ni bilo na semnju?" ~"
244 XXII |              bilo na semnju?" ~"Nisi ga zgrešil -- Joka ni bilo!" ~"
245 XXII |         sodnih dni. Pa čudim se, ker ga je vendarle zatela zanka." ~"
246 XXII |              zatela zanka." ~"Zatela ga je pač," je razlagal Rahne,
247 XXII |         gospodo. "Ne verjamem, da bi ga kaj skrbelo!" ~"Štupar,
248 XXII |            utegneš imeti prav! Skrbi ga! Zakaj tudi njega sem pogrešil
249 XXII |            pričo?" ~"Ni!"  "Torej -- ga skrbi! Vsako leto je na
250 XXII |        Smrekarju bo še toča bila, da ga bo bolelo. Kakor kužke nas
251 XXII |         počasi Markovec. Toda Andrec ga je hrupno prekinil. ~"Ni
252 XXII |      resnično Smrekar to storil, naj ga Bog blagoslovi in zato naj
253 XXII |           prvi je bil, so rekli. Jaz ga nič ne hvalim, drugi so
254 XXII |            na, Jok!" ~Od obeh miz so ga vabili pit. Jok je vrgel
255 XXII |           vrgel klobuk v Rahneta, ki ga je pobral in obesil na kljuko,
256 XXII |              držal vino pred usti in ga pocejal iz kozarca, ker
257 XXII |           nas ne bodo!" ~"Pij, pij," ga je silil Andrec, kateremu
258 XXII |           Jok. Ne zameri, za potrebo ga že imaš!" ~Tako je skromno
259 XXII |            mizo. ~"Kako smo bogati," ga je špiknil Štupar. ~"Jok,
260 XXII |            ime, Markovec! Povej! Jaz ga tožim in Smrekar ga toži,
261 XXII |              Jaz ga tožim in Smrekar ga toži, na veliki pečat ga
262 XXII |             ga toži, na veliki pečat ga toživa, da zve, kaj se pravi
263 XXII |            je vmešala Strniška. "Jaz ga nisem dobila!" Nato sem
264 XXII |            Nato sem pobral oklešček, ga naslonil na vrata, da te
265 XXII |              že desetkrat poprej. Če ga nisi dobila, kaj mi mar.
266 XXII |         dokler se ni vrnil Rahne, ki ga je spremil na cesto. ~"Dobro
267 XXII |           opomnil Rahne. ~"Jaz bi mu ga ne dal ne kaplje!" je omenil
268 XXII |          Smrekar je zgrabil pismo in ga zmečkal v dlani ter se z
269 XXII |            potrkal. ~"Štefan!"  Žena ga je klicala. ~"Pusti me!"
270 XXII |         oddaljili od vrat. ~Kakor bi ga klic žene potegnil iz brezna,
271 XXII |             gledal na dlan, kakor bi ga skelela od opekline. Nato
272 XXII |             odprl vratca pri peči in ga zalučal na ogenj. ~Papir
273 XXIII|             Saj ne jokam!" ~Alena se ga ni upala pogledati v lice.
274 XXIII|              v obrambo prijateljice, ga je prevzelo, da se je ponižal,
275 XXIII|             roki in naglo odšel. ~Ko ga je objel mrzli zimski zrak
276 XXIII|              silila vročica, po udih ga je zeblo. ~Nemiren in zbegan
277 XXIII|       blazino zadnji prihranek in mu ga dala. ~"Hvala lepa, mati!
278 XXIII|         Zunaj je bila še tema. Nihče ga ni videl. ~Tistega dne zvečer
279 XXIII|            gmotnih in družabnih, ker ga zveza z odlično nevesto
280 XXIII|               Topa je zvila pismo in ga skrila v žep. Pred očmi