| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] jezo 1 jezus 1 jezušcka 1 ji 273 jih 68 jim 20 jima 4 | Frequency [« »] 299 kakor 280 ga 278 tako 273 ji 271 ki 271 to 260 še | Fran Saleški Finžgar Sama IntraText - Concordances ji |
Chapter
1 I | pisani čaši strupa, ko bi ji jo ponudil vesel smehljaj. 2 I | svoje zrele svobode, se ji je pristudilo tudi to -- 3 I | davno svojo mladost, se ji je zdelo, ko so drseli Alenini 4 I | je stisnila k materi in ji ovila roko krog pasu. ~" 5 I | glas iz očetovih ust, so se ji hipoma razširile stisnjene 6 I | je že prav, dvajset kron ji dam. -- Saj sama tudi ni 7 II | natakarici pošteno napojnino in ji za slovo parkrat prav fantovsko 8 III | pogledavala čez mizo. Iz oči so ji silile solze, drobnega koščka 9 III | oddelka. Še enkrat so se ji orosile oče, še enkrat je 10 III | Spet je zaprla okno, ker ji je jesenski hlad rezal v 11 III | obstal na postaji, kjer ji je bilo izstopiti, je zmagala 12 III | cesti zdajle mama, gotovo bi ji kriknila na voz: Le nobel, 13 III | olikanega človeka, vendar ji je v tem trenutku zazvenel 14 III | gospe Smrekarjeve. Tako ste ji namreč ugajali, da je bila 15 III | še preveč otrok, da bi se ji ne bile prilegle te besede. 16 III | je bil tako predrzen, da ji je povedal v obraz, kako 17 III | Brest jo je stisnil in ji pogledal v oči, da jih je 18 III | je bila sama. Toda spomin ji je bil bolj neprijeten nego 19 III | neprijeten nego ljub, in žal ji je bilo, da je premalo odločno 20 III | le-ti bodo moji pogrebovci," ji je srce tako vztrepetalo, 21 IV | ga je prestrašila, da so ji padle zalasnice iz rok, 22 IV | je jecljala in glas se ji je tresel. Obrnjena v kot 23 IV | je nervozna ženska, jaz ji pravim, da je sitna. No, 24 IV | počasi v njeno srce. Tesno ji je bilo v prsih, grenkoba 25 IV | je bilo v prsih, grenkoba ji je silila v grlo. Ozrla 26 IV | odskočil za nekaj korakov -- in ji pokazal osle. ~"Ti!" je 27 IV | jo tiče -- "poglej, jaz ji naredim, da bo zletela. 28 IV | zvihani in zviti, da so ji na obeh sencih silili stremeni 29 IV | Poštarica je segla na mizo in ji dala karto. ~"Šele prišli 30 IV | Ljudska šola. ~Postrežnica ji je pokazala: Tu so gospodična 31 IV | Aleno prav fantovski in ji segla v roko. "Po obrazu 32 IV | prvem dimu zakašljala, da so ji stopile solze v oči. ~"Ne 33 IV | Alenino razglednico, ki ji je gledala izza pasa. ~" 34 IV | razglednice!" ~"Dekle, le pazi!" ji je namežiknila Mara. ~"Mar 35 V | Viktorjeve spalnice, kjer ji je odkritosrčno povedal, 36 V | je nujno." ~In narekoval ji je dvoje kupčijskih pisem 37 V | Morate! Če je res, potem ji je tu odklenkalo. Sem že 38 V | dokler ni omagala. -- Glava ji je klonila na mizo... ~Ko 39 VI | povpraša. ~"E, pisma! Ker se ji godi, veruj mi, godi, kar 40 VI | Ko bi mogla!" ~Zdelo se ji je, da bi ta pusta megla, 41 VI | zasmejala kakor struna. Gorko bi ji bilo -- tu pa je tako hladno... ~ 42 VI | ko se je oblačil. ~Všeč ji je bilo, ker je mali razposajenec 43 VI | govorila kaj glasno, ker se ji je gabil mešetar in gabilo 44 VI | pravice in snovale so se ji misli, kako bi segla v to 45 VI | otroško oko jezilo in se ji je zdelo, da Viktor gleda 46 VI | Viktor gleda silno zlobno, da ji nalašč nagaja. Vsakih deset 47 VI | in se briga za stvari, ki ji niso nič mar -- in zvodi 48 VI | oglasila pri Smrekarici in ji rekla, da gre pogledat, 49 VI | izgovorila, je čutila, da ji je laž napisana na čelu, 50 VI | Popoldne -- seveda! -- Treba ji je pisem, starki!" ~Postaren 51 VI | ne bila prikrila, ko bi ji v tem hipu Erna ne ponudila 52 VI | ga je prestrašila, da se ji je tresla roka, ko je prijela 53 VI | ima pravico velevati, ter ji z očmi grozil in pretil, 54 VII | odpirala pismo. Roke so se ji tresle, da ji je padlo dvakrat 55 VII | Roke so se ji tresle, da ji je padlo dvakrat pismo na 56 VII | tujcem, pred Smrekarjem ji je upal ves pogum in njen 57 VII | toliko, da je videla, kdo ji piše, oče ali mati. Preprosta 58 VII | ali mati. Preprosta pisava ji je razodela takoj materino 59 VII | je vse navlečeno." ~Minka ji je napravila prostor na 60 VII | z obema rokama za glavo, ji pogledala v oči in rekla: ~" 61 VII | Sedla je tesno k njej in ji ovila roko okrog pasu. ~" 62 VII | Ko je izginila bledost in ji zaplula živa rdečica v lice, 63 VII | stisnila belo pest, oči so se ji zasvetile kakor ogenj in 64 VII | Ko je zagledala Aleno, ji je roka omahnila, pa se 65 VII | prejšnji večer svojo, po kateri ji je bilo sedaj pravzaprav 66 VII | ni vprašala, kje je, pa ji je žena sama od sebe razlagala, 67 VII | bilo tesno pri srcu in vest ji je očitala greh, ker ni 68 IX | kakor molitve. Zdelo se ji je, da je zaspala in se 69 IX | prijel Aleno za roko in ji splezal v naročje, jo tesno 70 IX | je omenila Alena, dasi ji je bil Viktorjev nasvet 71 IX | pisala in nobena misel se ji ni rodila ob tem naslovu. 72 IX | ob tem naslovu. Smrekar ji je vzel izpod rok ovojnico 73 IX | Alena je kriknila, čelo se ji je omračilo, kakor nikoli, 74 IX | krčevito stiskala, ki so ji kljub temu trepetale in 75 IX | prekrižal roke na prsih in ji z ogromnim telesom zagradil 76 IX | mar -." ~"Da nič ne vem," ji je presekal besedo Smrekar. " 77 IX | težko dihala, besede so se ji trgale iz ust. -- "Pustite 78 IX | kriknila Alena in solze so ji stopile v oči. ~"Torej ste 79 X | objokana v Smrekarja. Jeza ji je gledala iz solz. ~"Za 80 X | šla iz sobe. Smrekar se ji je umaknil in ji ni branil. ~ 81 X | Smrekar se ji je umaknil in ji ni branil. ~Dobro uro je 82 X | dan nosila moje skrbi, bi ji glava počila!" ~"Morda je 83 X | napisala Strniški. Kljub temu ji je bilo jasno, da je njen 84 X | hodi krivično pot. Čemu bi ji sicer grozil in se izgovarjal? -- 85 X | dan sedla Alena k obedu, ji je bilo tesno pri srcu. 86 X | ugovarjati Alena. ~"Res je," ji je pomagala Smrekarica. " 87 X | dolgi uri, med katerima ji je kljuvalo v dušo, kar 88 X | je kljuvalo v dušo, kar ji je bil oponesel Smrekar: 89 X | Domislila se je Minke, ki ji je govorila o delu, o bremenu, 90 X | sklenila, da jo takoj obišče in ji vse razodene. ~Po pouku 91 X | Čuden stud do te hiše se ji je porajal in krik prejšnjega 92 X | krenila proti šoli. Bilo ji je, da bi se razjokala, 93 X | Smrekarjeva." ~Domišljija se ji je razburjala, čutila je, 94 X | razburjala, čutila je, da ji srce nemirno utriplje in 95 X | srce nemirno utriplje in da ji korak beži, kakor preganjani. ~ 96 X | v gozdiču. ~"Ne, nalašč ji ne povem. Nisem otrok, ki 97 X | je hodila po gozdu, lice ji je rdelo, in preden se je 98 X | Viktor se ni več kujal. Takoj ji je splezal v naročje in 99 X | je splezal v naročje in ji pravil, kako jo je klical 100 XI | pisala trgovska pisma. Dasi ji je bilo to pogodu, ji je 101 XI | Dasi ji je bilo to pogodu, ji je vendar vzbujalo sumnje 102 XI | Ali vselej je čutila, da ji je mar, da jo stvar tem 103 XI | prikrivajo pred njo. Dasi ji ni Smrekar niti z besedico 104 XI | dati duška čustvom, ki so ji polnila srce. ~"Ni Taljan 105 XI | čutila je tudi sama, da ji je v lice zavalovila kri. ~" 106 XI | ampak samo duše, ki bi ji ob tej stiski spregovorila 107 XI | nepoboljšljiva nagajivka!" ~Brest ji je segel v roko. ~"In gospodična 108 XI | Tudi Aleni je podal roko in ji vprašujoče pogledal v oči, 109 XII | ruto pot s čela. Za hrbtom ji je pomežikaval in zbiral 110 XII | v me šetarja. ~"Kako bi ji do živega! Zakaj kakor sršen 111 XII | sedel v malhi. Še danes ga ji dam." ~Smrekar je utihnil 112 XII | je udarila ob mizo, da se ji je izmaknil iz levice vogal 113 XII | prigrizavati cvrtje, ki ji je teknilo, ker si sama 114 XII | ženici posvetile oči in ji je stopila kri v glavo. ~" 115 XII | dobri volji; sosedje so ji prigovarjali, da je željno 116 XIII | in molčala. Na čelu so se ji zarisale gubice, živci okrog 117 XIII | je Brest prekinil in da ji ni hotel na pomoč. Jezna 118 XIII | stotak več. Toda jaz sem ji pri tej priči naštel denar, 119 XIII | Strniška jo je prosila. Jaz bi ji bila tudi ustregla! Zakaj 120 XIII | sem krivična?" ~Iz oči so ji sršeli plameni, glavo je 121 XIII | je dvignila in roke so se ji krčile v pesti, kakor bi 122 XIII | vanj. Čutil je, kako so ji be sede vrele iz dna srca, 123 XIII | je vzdihnila, kakor bi se ji težka teža odvalila od srca. ~" 124 XIV | dokaj cigaret in še vedno ji je zvenela na uho Alenina 125 XIV | zakriti rdečice. Včasih se ji je zahotelo po njem in vsa 126 XIV | profesorjeva!" ~Ob tem se ji je globoko priklonila. ~" 127 XIV | pripravila samovar, Minka ji je pomagala, Brest je razlagal 128 XIV | ščinkavec mladiče v gnezdu! Bog ji ga blagoslovi!" ~"Ne sodi, 129 XV | hrepeneče in rosne, take so se ji zdele vrstice v pismu. ~ 130 XV | da odda pismo. Zdelo se ji je, da oče občuti ta poljub, 131 XV | svoja -- seveda!" ~Erna ji je hudomušno pomežiknila, 132 XV | utegnila seči po roki, katero ji je Erna ponudila skoz okence, 133 XV | razburjena je odšla. Srce se ji je razburilo in jeza jo 134 XV | odšla v šolo, Minka pa se ji je pridružila. ~"Mara tudi!" 135 XV | je pomislila Alena, ker ji je Mara hladno odzdravila 136 XV | razburjena, Alenčica." Minka ji je pogledala dobrohotno 137 XV | sodbi Aleni v oči, kakor bi ji prodirala vprašujoče v dušo, 138 XV | resami ogrinjače in nejevolja ji je sijala z obraza. ~"Minka!" 139 XV | ponovila še enkrat in glas ji je bil nenavadno teman, 140 XV | prijela vnovič za roko. Alena ji je dovolila in gledala v 141 XV | hipov je molčala, v licih ji je utripalo. ~"Alena, odpuščam 142 XV | Minka je stopila k njej in ji ponudila roko. Ko je Strniška 143 XV | zagledala učiteljico, se ji je lice nekoliko zjasnilo. ~" 144 XV | krikom pa je stal Brest, ki ji je svetoval: Molčite! ~" 145 XVI | in jedla posili. V ušesih ji je bučal ta strašni krohot 146 XVI | vleci me v blato! In zaeno ji je na čelu ležal oblak gostih 147 XVI | gospe se je sklonila in ji tiho pošepetala na uho, 148 XVI | v tem hipu sedel k njej, ji položil roko na glavo ter 149 XVI | ustrašila. Privila je luč, da bi ji svetloba dala poguma. ~Začela 150 XVI | Erne in jo videla, kako ji pomežikuje izza okenca. 151 XVI | Minka je bila užaljena, ker ji je povedala resnico v oči -- 152 XVI | mu povem, vse!" ~Nenadoma ji je šinilo v misel, da bi 153 XVI | Brestovo trditev, da se ji ni bati zaradi pisma, da 154 XVI | Dasi ni razumela besedice, ji je neprestano sililo v spomin, 155 XVI | katerega jo zbadajo in se ji umikajo. ~Ob takih urah 156 XVI | bila Alena tako potrta, da ji je shujšalo lice in je bledela, 157 XVI | sprehod; mislila je, da ji škoduje, ker preveč tiči 158 XVI | pokrepčana in Smrekarica ji je z veseljem pobožala cvetoča 159 XVI | samo vanjo, vsa srca so se ji klanjala. Revne vdove so 160 XVI | klanjala. Revne vdove so se ji zahvaljevale s solznimi 161 XVI | zahvaljevale s solznimi očmi in ji stiskale roke, vse se je 162 XVI | Minke. Vsi po vrsti so se ji zahvaljevali in ji čestitali. 163 XVI | so se ji zahvaljevali in ji čestitali. Minka se jim 164 XVI | prijela za roko. Glas se ji je tresel. "Minka, jaz te 165 XVI | pritisnila na ustnice, da ji je Minka ni mogla umakniti. ~" 166 XVI | pridružil Aleni Brest, ki ji je povedal, da je povabljen 167 XVI | gazi tik Bresta in srce ji je močno utripalo. ~"Krasno 168 XVI | nista stopila v vežo, kjer ji je Brest stisnil roko in 169 XVI | vsi tiščite vanjo in se ji zahvaljujete in jo slavite! 170 XVI | Poznam njene zasluge! Drugi ji sezidajte hišo, ona se bo 171 XVII | videla obraze sodnikov, ki se ji čudijo in se spogledujejo 172 XVII | drhtela po vsem životu, pot ji je silil na čelo, nervozne 173 XVII | prednjo je stopil Brest in ji stiskal roko ter govoril: 174 XVII | in na te njegove besede ji je vdihnil poguma, pregnal 175 XVII | omagala ob Brestu, kako ji je klonila glava na njegove 176 XVII | iz šole. Na tilniku, se ji je zdelo, da jo nekaj peče, 177 XVII | rastla moč volje, porajal se ji je odpor in trma in v tej 178 XVII | sklenila, da gre do Minke in se ji čisto izpove, jo nahujska 179 XVII | predse na grudavo pot, da bi ji ne spodrsnilo. Zato ni zapazila 180 XVII | nogo iz gazi v sneg, da ji je naredil prostor -- in 181 XVII | otresala s kapuce sneg, ki se ji je bil usul z orehove veje 182 XVII | čutila nog in ni opazila, da ji je zdrknila kapuca z glave 183 XVII | srd na Bresta, kakor iskra ji je bilo jasno, zakaj ga 184 XVII | Ne bo hudega." ~Ob tem ji je že zrahljala blazine, 185 XVII | zdrsnila starici z ramen, in ji pogladila pramen belih las, 186 XVII | pramen belih las, ki so ji silili na čelo. ~Starica 187 XVII | podstrešni sobici. Roka se ji je tresla in srce je bilo 188 XVII | Potem vas spremim domov," ji je pošepetal Brest, preden 189 XVII | Minka ogrinjala mater in ji popravljala odejo, je govoril 190 XVII | opozorila Bresta, da se ji zdi mati dokaj slaba in 191 XVII | takoj nadaljevala pot. Noga ji je spodrsnila ob ledeni 192 XVII | je bil zamamljen. Stisnil ji je roko, Alena je pustila 193 XVII | neko brzojavko. In vi ste ji grozili, ker se je uprla..." ~ 194 XVII | jaz - in nihče drug. To ji povejte! Na svidenje v obednici 195 XVII | iz Alenine sobice, srce ji je bilo čudovito radostno, 196 XVIII| razlagala žetev in žito. Dasi ji ni bilo treba ničesar skrivati, 197 XVIII| Skočila je k tovarišici in ji pritisnila bele dlani na 198 XVIII| Ob tej deklini razlagi se ji je zdanilo. ~A tedaj je 199 XVIII| potem pa pozabila, kaj ji je treba pospraviti v sobi, 200 XVIII| odvihrala iz sobe proti vasi, da ji je odletavalo krilo, kakor 201 XVIII| narodni blagor." ~Nadzornik se ji je približal in ji segel 202 XVIII| Nadzornik se ji je približal in ji segel v roko: ~"Zgodilo 203 XVIII| sijajno zmagala. Tudi Mara ji je napila. "Čestitam, dragi 204 XVIII| stopil široko pred Aleno in ji gledal s srepim pogledom 205 XVIII| kakor topolov list, pogum ji je ubila ta strašna grožnja 206 XIX | bodoča sodba, zatožna klop -- ji je mrgotalo pred očmi. ~ 207 XIX | šolo. Plaha razburjenost se ji je vnovič pojavila. ~"Vse 208 XIX | je vnovič pojavila. ~"Vse ji razodenem!" ~S tem sklepom 209 XIX | Ali naj me potre?" ~Minka ji je odmaknila roke, zakrilila 210 XIX | materinski ogenj. Začela je in ji zaupala vse. Ko je dokončala, 211 XIX | ker je čutila, kako so se ji usule solze. ~Minka je bila 212 XIX | Minka se je razvnela, da ji je šinila kri v lica. ~Alena 213 XIX | na vzvišeno bitje, in se ji je zdelo, da ni s te črne 214 XIX | mu je ponagajala. ~Brest ji je stisnil še enkrat roko 215 XIX | v oko. ~"Vi dvomite," se ji je približal Brest in stopil 216 XX | in zastavljene škarje so ji izpodrsnile ter odrezale 217 XX | Popravim," je obetal Brest, ko ji je segal v roko. Obeh oči 218 XX | ste naznanili?" ~Glas se ji je tresel. Da je bil pismonoša 219 XX | za sanmi, torbica v roki ji je trepetala. Tedaj je 220 XX | Ko je spravljala drobiž, ji je padla desetica na tla. 221 XX | hitela k vlaku. ~Sprevodnik ji je odkazal oddelek, kjer 222 XX | Izborno! Čestitajte ji," je odgovorila zanjo starejša 223 XX | učiteljica. ~Marijanica ji je požugala. ~"Nevesta je!" ~" 224 XX | grozeče slutnje. Tudi v družbi ji je silila tu in tam neljuba 225 XX | Smrekar zadnji čas vesel, da ji ni nihče omenil nič o pravdi 226 XX | prišla, Alenčica!" ~Oče ji je še enkrat stisnil roko 227 XXI | oddihala od teže, katero ji je naložila zima. ~Popotnica, 228 XXI | ozirala po okolici. Gorko ji je bilo lice, gorkejše srce, 229 XXI | hkrati. ~"Stopite noter!" ji je pokazal s težko, delovno 230 XXI | delovno roko v sobo. ~Tamkaj ji je ponudil klop, kamor je 231 XXI | pogledal razkuštran deček in ji pokazal osle. ~Na robu planote 232 XXI | potrdila Minka. Veselje ji je gorelo iz oči. ~"Nekaj 233 XXI | Poglej in preberi!" ~Minka ji je dala polo in si nato 234 XXI | vredno in potrebno!" ~Minka ji je navdušeno razodela in 235 XXI | Prijela jo je za roke in ji razlagala: ~"Vidiš, dušica, 236 XXI | češ, ženska lakomna, ki ji je primešetaril toliko stotakov, 237 XXI | prečitala Alena pismo, rdečica ji je plula v lice; tiha sobica, 238 XXI | otročje sladko spočila, ko ji je mama postiljala posteljo 239 XXI | zagrinjala vsak večer, ta sobica ji je bila hipoma tesna in 240 XXI | zabavala z Brestom, ki se ji je zdel ljub in lep kakor 241 XXII | opravljal ali oponašal. Ko sem ji razodel med štirimi očmi 242 XXII | razodel med štirimi očmi in ji naravnost povedal: Micka, 243 XXII | storil Strniški, ko sem ji primešetaril debele stotake, 244 XXIII| vratom in odprla. ~Brest ji je pogledal v oči in se 245 XXIII| in iskala robca, ker so ji silile zopet solze v oko. " 246 XXIII| Pred teboj!" ~"A, reci ji, lepa hvala za tako skrb! 247 XXIII| ponižal, stopil k Aleni, ji poljubil roko in prosil: ~" 248 XXIII| Bresta spreletelo. Vendar ji je z ljubeznivim smeškom 249 XXIII| Lahko noč, dušica!" ~Brest ji je poljubil obe roki in 250 XXIII| jutro je šel k materi in ji razodel, da mora nenadoma 251 XXIII| poskusila vstati, toda sin ji je ubranil. ~"Brez zajtrka 252 XXIII| znanilka zla -- Mara. Vsa kri ji je izginila iz lic, ustnice 253 XXIII| izginila iz lic, ustnice so se ji krčevito stiskale, na čelu 254 XXIII| Le če je šla skoz vas, se ji je zdelo, da ji je marsikdo 255 XXIII| vas, se ji je zdelo, da ji je marsikdo pomežiknil izpod 256 XXIII| poslej češče obiskovala in ji obetala in razkladala nove 257 XXIII| zarjaveli Mari. ~Alena se ji je smejala. Toda njen smeh 258 XXIII| da se oglasi pismonoša in ji prinese pismo. Minil je 259 XXIII| trpela. Vsak stavek, katerega ji je govoril, je pretehtavala; 260 XXIII| je pretehtavala; nikdar ji ni rekel: Alenčica, potrpi, 261 XXIII| glodala v njeni duši in ji pila kri. Alena je bledela 262 XXIII| dvignila iz te grozne samote in ji utešila srce. ~Nekega dne 263 XXIII| Planila je k vratom. Pismonoša ji je dal priporočeno pismo. 264 XXIII| Ni jih svarila. V lice ji je šinila kri, ko je spoznala 265 XXIII| skrila v žep. Pred očmi so ji začele pluti črne sence, 266 XXIII| na dan vzdihi. Zdelo se ji je, da bi zakričala na pomoč, 267 XXIII| ustnice niso razklenile, jezik ji je bil mrtev, vlažen mraz 268 XXIII| je bil mrtev, vlažen mraz ji je polival mozeg, stene 269 XXIII| postelje postrežnica Urša, ki ji je močila razbeljeno glavo. ~" 270 XXIII| umirilo, globok vzdihljaj se ji je izvil, kakor bi težka 271 XXIII| silno slabost. ~"Ne smete!" ji je branila Urša in ji s 272 XXIII| ji je branila Urša in ji s staro roko popravljala 273 XXIII| Brestovo pismo. ~Kipeč srd ji je vstajal na licih, ko