Chapter

  1 I    |        otroke pod perutmi. Lepo je to, nič ne rečem, in blagor
  2 I    |        rečem, in blagor se jim, ki to morejo. Vsak pa ne more,
  3 I    |           se ji je pristudilo tudi to -- in vsa njena notranjost
  4 I    |            Ampak zasebna služba je to. Ko bi stopila še enkrat
  5 I    |            rajši za natakarico." ~"To je pač začetek, ljubica.
  6 I    |            mati sta zaeno ponovila to besedo, ki je zabolela kakor
  7 I    |             ko je rezko izgovorila to besedo, sama preplašila
  8 I    |            vaju -- ali vse drugo - to postopanje -- ta prazni
  9 I    |     postopanje -- ta prazni nič -- to me goni proč -- samo to --
 10 I    |            to me goni proč -- samo to -- in da bi gledala, kako
 11 I    |          ne smete nič privoščiti - to me peče -- odpustita!" ~
 12 I    |          preudarka si! Teplo te bo to med tujci!" ~Oče si je z
 13 I    |      zaradi imena. ~"In sedaj spet to! Ko vendar dobro veš, da
 14 I    |          oče je odločil. ~"Res je, to so neumnosti! Krog cilja
 15 I    |       kretnjami okrenila k možu -- to pomisli, kako napneva vse
 16 I    |       paglavca, če sva tudi na oči to, kar sva. E, ljubček, poznam
 17 I    |         Mama, in če ne bo voza?" ~"To je druga reč! Potem se midve
 18 II   |          Vem, dobro vem! S komisij to vem. -- Da bi le preveč
 19 II   |            brez službe -- no -- na to niti ni smel pomisliti.
 20 II   |             Dobro, kakor vidim? O, to znaš, e, Baruša, saj pravim
 21 II   |            Štefan, dvakrat Štefan, to se pravi kmet, razumeš,
 22 II   |         kakor sem slutila. Kje sva to dobili? Ne uganeš! V hlevu,
 23 II   |       živina, saj nič ne rečem. Le to povem, kaj je kmetiška gospoda,
 24 II   |          je kmetiška gospoda, samo to, nič drugega!" ~"Kaj pa
 25 II   |            hčerine opazke. ~"Fant, to sem hotela povedati," je
 26 II   |        besedo "kosilo" in poskusil to vrzel zamašiti. ~"Kosilo?
 27 II   |              Ali je lepa vaša hči! To ni za službo! Zato je prav,
 28 III  |       rodbini -- vse je obrnjeno v to uro s težkim pričakovanjem.
 29 III  |           tleh si je domislila, da to ni bilo povsem dostojno.
 30 III  |          zares imenitna. ~Brest je to opazil, pa ni prišel v zadrego. ~"
 31 III  |        obraz, kako je krasna. Toda to ni vplivalo. Izpod umetne
 32 III  |          težko uganiti, ali naj je to znak moške odločnosti ali
 33 III  |           na tej službi!" ~"Hvala, to me pa resnično veseli. Saj
 34 III  |            Alena je trdo poudarila to besedico, "jaz bi samo zaradi
 35 III  |           se je zopet razjezil nad to sodbo, in Alena je stopila
 36 III  |        sodili Smrekarjeve. ~"Toda, to je bilo doma, tajno! Ta
 37 III  |            vidi -- in takoj udari! To je grdo!" ~Voz je hitel
 38 III  |          vzkliknila: ~"Kriste, kaj to pomeni!" ~Hlapec se je ozrl,
 39 IV   |             Razumete? <MI>Naša<D>, to se pravi, živite po naše,
 40 IV   |      prišiješ na raztrgan komolec. To si zapomnite!" ~"Zapomnim
 41 IV   |            besede. ~"Prav. -- Zdaj to, za kar sem prišel. S fantom
 42 IV   |             Mamá, mamá, prav imaš, to je kmet, bahat surovež!"
 43 IV   |             Potrkala je močneje. ~"To je že od sile! To ropotanje!"
 44 IV   |       močneje. ~"To je že od sile! To ropotanje!" Tako se je oglasilo
 45 IV   |        vidim človeka." ~"Na pošti? To ni mogoče?" ~"Na pošti?
 46 IV   |             se je zasmejala Erna; "to niso ljudje, ki prihajajo
 47 IV   |          kaj so, toda ljudje niso, to dobro vem. Sicer pa tudi
 48 IV   |             isto delo, dan na dan, to ubija človeka, da mora biti
 49 IV   |            vsaj za nekaj trenutkov to, kar je nekdaj živelo v
 50 IV   |        moji duši -- a -- seveda!" ~To zadnjo besedico je Erna
 51 IV   |         glave, pa je vendar videla to rdečico. ~"Brr, te razglednice --
 52 IV   |         Ali ste se vi posvetili -- to besedo je izgovorila z grozno
 53 IV   |           Odtrgano od sveta -? Saj to je naš poklic? Učiteljica
 54 IV   |            kruha malo več kot nič, to je svet? To je Sahara, ljuba
 55 IV   |           več kot nič, to je svet? To je Sahara, ljuba duša, Sahara,
 56 IV   |      nekoliko trčen, jaz pa nisem. To ni svet in to ni življenje!
 57 IV   |            pa nisem. To ni svet in to ni življenje! Vsaj zame
 58 IV   |          kakor ga sto drugih nima. To je naš socialist! Vsaj jaz
 59 IV   |       pripravljam, za šolarčke!" ~"To je zares lepo, gospodična!
 60 IV   |           ima, urezuje, šiva -- če to ni smešno! Če nočejo ljudje
 61 IV   |         Homeopat, Kmetijstvo..." ~"To je moj svet, to je moje
 62 IV   |   Kmetijstvo..." ~"To je moj svet, to je moje veselje! Mara, ne
 63 IV   |          so se zasmejale. ~"Kaj pa to? Ženin? Ljubček?" ~Mara
 64 IV   |              Minka je spregovorila to s čudovito resnobo, z dvignjenimi
 65 IV   |           nekaj, kar je pretreslo. To sta občutili obe, Alena
 66 V    |           dobiš piškot in jabolko! To je za otroke!" ~Viktor je
 67 V    |           in jabolk polno štulo. ~"To je preveč," je svarila učiteljica. "
 68 V    |        skromno vprašala, ali bi se to ne zapisalo slovenski, je
 69 V    |       pismo!" Smrekar je izgovoril to zapovedujoče in s poudarkom,
 70 V    |            Le kdo jih je zvodil na to sled? -- Jok, to ti povem,
 71 V    |         zvodil na to sled? -- Jok, to ti povem, če si ti..." ~
 72 V    |           drugam. Takole!" ~"Če je to naredila, potem naj se pripravi!" ~
 73 V    |        rekel. Ne vtikajte se vmes! To pa rečem: Alena, vi zvedite
 74 V    |           rečem: Alena, vi zvedite to stvar od Minke. Morate!
 75 V    |           ne vzdržim! Samo ta dan! To je groza!" ~Začela je. ~
 76 VI   |          gospodarskega poslopja ni to leno jutro vzbudilo življenja
 77 VI   |       smrčal mirno dalje. ~Smrekar to noč ni zatisnil očesa. Novica,
 78 VI   |         Strniško! In če se zlažeš, to ti povem!" ~Čul se je udarec
 79 VI   |     postelje. ~"Sem te tako učila? To ni križ! Še enkrat!" ~Viktor
 80 VI   |         budilo vendar zanimanje za to spletko. ~Ko je deček stopil
 81 VI   |          ji misli, kako bi segla v to spletko in prestrigla niti. ~
 82 VI   |         sladkost, tako jo je danes to otroško oko jezilo in se
 83 VI   |        prešinilo, ko je zvedela za to pismo. Tako jo je zbegalo,
 84 VI   |          je razveselila na glas. ~"To za Maro -- z Dunaja -- od
 85 VI   |      pretil, da se domisli, kaj se to pravi: Vi ste naša! ~
 86 VII  |          načrt, da bi izdala Minki to tajno snovanje, je šel pred
 87 VII  |           in s sklepom: Kaj me vse to briga? vstopila k Minki. ~
 88 VII  |            ste pa zares pridni!" ~"To je zame zabava, torej ne
 89 VII  |           mi: Zakaj pravite, da je to delo zabava." ~"Sem rekla:
 90 VII  |            strogega poklica. Zakaj to delo nikdar ne vpraša: si
 91 VII  |               Tega ne trdim. Edino to pravim: celo tisti, ki ima
 92 VII  |        novega dela." ~"Oddiha, da, to je resnica. Ali oddih je
 93 VII  |        okrog srca. Pa samo takrat. To za danes. Zakaj resnično
 94 VII  |           žal, če bi se zapletli v to zanimivo razpravo, pa bi
 95 VII  |          bila z veseljem raztrgala to razglednico, kakor je prejšnji
 96 VII  |         Res se zasluži nekaj! Toda to trpljenje in te večne skrbi
 97 VIII |           zaradi butaric si mi." ~"To ni nič," je zamahnil Jok
 98 VIII |         tako neroden, kakor je bil to pot pri Sv. Antonu, ni bil
 99 IX   |           vinarja ne zaslužiš več, to ti povem, če ne boš pameten." ~
100 IX   |          drobci na mizo. ~Ko se je to zgodilo, se je umaknila
101 IX   |       slutila o Smrekarju. Tudi na to je pomislila, kako se je
102 IX   |        vzdržati v taki družbi. Vse to je premislila v trenutku
103 IX   |           jo nesel v omarico. ~"Še to brzojavko: Kupčija že sklenjena.
104 IX   |          se vam zdi? A? Kaj?" ~"Da to ni vse po pravici!" ~Smrekar
105 IX   |            Alena vztrepetala. ~"Da to ni vse po pravici?" ~Spet
106 IX   |           njega groza. ~"Da ni vse to po pravici? -- Torej vi,
107 IX   |            enkrat -- in povem tudi to, da ste napisali naslov
108 IX   |          se ne bo redil Taljan." ~"To je krivica. -- Vi ste --
109 X    |        grozim! -- Saj ne razumete! To je kupčija, in če kak desetak
110 X    |           in se ne brigajte več za to. Je tako najbolje za vas." ~"
111 X    |           snesti kruhek -- kruhek, to je drugačna stvar!" ~Aleni
112 X    |     spletko, ali naj komu razodene to, kar je pravzaprav bolj
113 X    |           stiskal pesti. ~Aleno je to dražilo, da je bilo čelo
114 X    |            nič več ni klonila pred to temno senco. Zapela je in
115 XI   |    trgovska pisma. Dasi ji je bilo to pogodu, ji je vendar vzbujalo
116 XI   |          pošteno mesti okrog oken, to je zame užitek. Ko dovršim
117 XI   |      prosim, ne nori!" ~"Sodim, da to delo ne bo zastonj! Narod
118 XI   |               Norim, trdi Mara." ~"To se pravi, da ne hodite po
119 XI   |        Pisma? Ne razumem, gospica? To je najbrž domača politika!" ~"
120 XII  |         Nič mu ni odgovorila. Joka to ni nič zbegalo in je takoj
121 XII  |         poznam ga!" ~"Se bo krčil, to je istina. Nič ne marajte!
122 XII  |          te ne in te ne prosim." ~"To se zna, da ne! Saj vam ne
123 XII  |           v hišo? -- Hudir je tudi to potegnil vmes!" ~Na cesti
124 XII  |          krepko potegnila. ~"Mati, to je vino za staro kri! Le
125 XIII |             da je brez obresti vse to. Toda o bogatih obrestih
126 XIII |       pestjo predse. ~"Gospodična, to vam kratko in malo prepovem!
127 XIII |         brani svoj stan in poklic! To je stanovska zavest! Na
128 XIII |           kar se da. In slišite, v to kupčijo se je vtaknila Minka
129 XIII |            nekega Taljana. ~Ali ni to nesramno? Morda bi bil dal
130 XIII |          naši davki. Preneumno! Za to jo še izplačam!" ~"Minka
131 XIII |        Ženska!" ~"I, kaj bi ne bil to lep parček. Kakor nalašč!" ~"
132 XIII |            da imamo jezike samo za to, da utajimo, kar imamo v
133 XIII |         molčite in se ne menite za to." ~Alena je vzdihnila, kakor
134 XIII |            ali vam smem zaupati?" ~To vprašanje je bilo tako mehko,
135 XIV  |             se je začudila Minka. "To ni samo čajni večer!" ~"
136 XIV  |        jezi, Alena! Kaj ne bi bila to dostojna partija?" ~Alena
137 XIV  |                Da, jaz sem izrekla to besedo! Mislim namreč, da
138 XIV  |            delo za narod -- ali ni to pravzaprav fraza?" ~Ironija
139 XIV  |           lice. ~"Da, taki ste! In to je poguba za nas: lenoba
140 XIV  |             Ni lenoba, ni egoizem. To je boj za obstanek vsakega
141 XIV  |          Kruh, do sita rezan kruh, to prvo, potem narod in domovina!" ~"
142 XIV  |            za splošnost, za narod. To je moje prepričanje!" ~"
143 XIV  |         taki, žal, toda ne vsi! In to grdo življenje nam mora
144 XIV  |        dekletu izvrstna partija -- to je pogača zanjo, vse drugo
145 XIV  |            ki je postajal rezek. ~"To je čisto akademično, gospodična
146 XIV  |           Minko s komolcem. ~Minki to ni bilo všeč in je predlagala: ~"
147 XIV  |          dobrega." ~"Ne tajim. Ali to ni poklic žene, to je javnost --
148 XIV  |             Ali to ni poklic žene, to je javnost -- in javnost
149 XIV  |               socialna krivica!" ~"To je res, gospod Brest! Zakaj
150 XIV  |     nasičali s tem grenkim kruhom. To bi bilo preveč krivično
151 XV   |          zavist! Mar ne vem, zakaj to zbadanje? Vse so enake.
152 XV   |            ne govoriš iz modrosti! To je jeza, to je strast. Tega
153 XV   |           iz modrosti! To je jeza, to je strast. Tega ne storiš!" ~"
154 XV   |          tudi on. ~Pomisli, ali te to vodi k cilju -- ali te vodi
155 XV   |            ceste. ~"Ne vem, ali je to hudobno ali je neumno. Toda
156 XV   |        hudobno ali je neumno. Toda to vem dobro, da tako natolcevanje
157 XV   |         bolj nego za druge, ali ni to naravno? Ali ni takisto
158 XV   |              in vidi njega? Ali ni to nujno?" ~"Kajne, da ni bilo
159 XV   |                Poglej, draga moja, to je najboljši dokaz, da nisi
160 XV   |     utripalo. ~"Alena, odpuščam ti to žaljenje, ker si -- otrok.
161 XV   |            si -- otrok. Želim samo to, da ti ne doživiš ure, kakršno
162 XV   |            sem sedaj -- ponosna na to, kar sem, ker sem sama iz
163 XV   |        sekire drvarjev. "Poglejte, to me spravi v grob! Kakor
164 XV   |            hotela Alena pobrati. ~"To je tisto, kar me jezi, tako
165 XV   |           nisem ničesar dobila!" ~"To je zares čudno!" ~"Kajne,
166 XV   |           ne izgubi, da bi se prav to. Toda ta gospod bo vse dognal!
167 XV   |    kvečjemu, da bi prišel ob kruh. To pa bi bilo prehudo!" ~"Tako
168 XV   |         pomagal, da sta mi izplela to bogastvo! Hinavec! Naj te
169 XVI  |       pripovedoval: ~"Ha-ha-ha! Če to ni smešno! Kaj si izmisli
170 XVI  |      veseli, kakor bi zadel terno! To je dobro! Ni res, Alena?" ~
171 XVI  |          resnico v oči -- in potem to pismo -- in Smrekarjev krohot. ~"
172 XVI  |             Toda takoj je opustila to misel, ko je vedela, da
173 XVI  |            spomin, da se plete vse to zaradi pisma. Zopet se je
174 XVI  |         Minka ni mogla umakniti. ~"To je moja sreča, moje plačilo --
175 XVI  |            stvar. Jaz bi ne bil za to." ~"Ne?"  Alena ga je z
176 XVI  |          Smrekarju?" ~"Jezen? Kako to vprašate? Pot je bila slaba
177 XVI  |          zelo požrtvovalno delala. To je hvale vredno!" ~"Zares,"
178 XVI  |         preudarite: Kdo je dal vse to? Kdo? - Mi, mi -- jaz, župnik,
179 XVI  |        zahvaljujete in jo slavite! To je demagoštvo, to je pavovo
180 XVI  |         slavite! To je demagoštvo, to je pavovo perje, s katerim
181 XVI  |     katerim se lišpa ta ženska." ~"To je resnica, gospod Smrekar,
182 XVII |            kako se je prej nosila! To so ženske! -- O Bog, zakaj
183 XVII |         imate jasno in veselo oko! To je dobro znamenje. Ne bo
184 XVII |            Minko. ~"Je ne poznate? To je učiteljica pri Smrekarjevih." ~"
185 XVII |     Minkino pomoč. ~"Gospod Brest, to je moja socialna dolžnost
186 XVII |          se vam ne zdi, da bi bilo to ugodno mesto? Ko bi mi razodeli,
187 XVII |           rekla s poudarkom. "Toda to naj vas ne briga! Molčiva
188 XVII |    razodela mešetarjevo pretnjo. ~"To je brezmejna podlost! Takoj
189 XVII |       okrog po hišah." ~"Sili, da, to je prava beseda. Sili se
190 XVII |           Sicer pa upam, da jo vse to mine." ~Smrekar si je začel
191 XVII |          Alena nekaj v zvezi?" ~Na to vprašanje je Smrekar Bresta
192 XVII |           stola. ~"Gospod Smrekar, to vam prepovem!" ~Smrekar
193 XVII |          samo jaz - in nihče drug. To ji povejte! Na svidenje
194 XVII |            razburjajte se! Naj vam to zadostuje. Ob priliki se
195 XVII |       prijatelja..." ~"Gospodična, to zadnje ni resnica!" ~Brest
196 XVII |            za kar so drugi vas, za to je zbodel sedajle Smrekar
197 XVII |            tej priči vrnil, prijel to belo roko in z roko vred
198 XVIII|           gosposke sani pred šolo, to je dogodek! Ko je nadučitelj
199 XVIII|        snažni. Minka je čutila, da to nadzorstvo ni vsakdanje,
200 XVIII|          cigareto k Minki. ~"Zakaj to vprašaš?" ~"Ker je bil tako
201 XVIII| nadučitelju je bil samo četrt ure. To nekaj pomeni!" ~"Pomeni?"
202 XVIII|          se, nič ne rečem, toda za to bi najslabša morala biti
203 XVIII|            nič mar. Kaj pravite na to?" ~"Po zakonu mi morajo
204 XVIII|         zloglasna konjaška, ali je to dostojen posel za učiteljico,
205 XVIII|           sili skušam pomagati, ni to nazadnjaštvo, ampak nekaj
206 XVIII|        prekinil nadzornik, "ali je to tudi napredno delo?" ~Minko
207 XVIII|            Minko je stresel srd. ~"To je laž! Imenujte obrekljivca!
208 XVIII|            mojem razredu, potem mi to delo kar prepovejte. Dokler
209 XVIII|           prepovejte. Dokler pa za to ni vzroka, vztrajam pri
210 XVIII|          svoji misli, ker je zaeno to moje prepričanje." ~"Kakšno
211 XVIII|      plačanih z ljudskim denarjem. To je moje prepričanje!" ~Nastal
212 XVIII|            posojilnico. Ali ni vse to politika, pot k prepirom?
213 XVIII|      iskala tolažbe pri Mari. Toda to pot jo je nehote zanesla
214 XVIII|           preganjal in črnil. Kdor to dela, je lažnivec!" ~"Falot,
215 XVIII|        smejali in mu grozili. ~"Ni to še zadnja beseda," je jezno
216 XVIII|           napredka in blagostanja. To pa jaz ne bom nikdar! Toda
217 XVIII|           pogojem, da dobim za vse to uradno zadoščenje in priznanje:
218 XVIII|          in požanji zrelo pšenico. To se pravi: vrzi skoz okno
219 XVIII|            nas vse povabi v svate! To bo krona tvojega socializma!
220 XVIII|          zorela moja pšenica. Toda to je moja skrivnost! Živela
221 XVIII|            in nekoliko vina -- vse to jo je razgrelo, da se je
222 XIX  |          po Viktorjevem napredku. ~To vedenje je Aleno bolj zbegalo,
223 XIX  |          Oj, ti punčka boječa, ti! To je življenje, kaj hočeš?
224 XIX  |            oči. ~"Povej mi, ali si to že komu zaupala?" ~Alena
225 XIX  |       ljubezniv, tako dober!" ~"In to je za moža premalo, po moji
226 XIX  |         sodbi namreč. Toda pustiva to. V tebi govori srce. Poslušaj
227 XIX  |          nisi za Smrekarjevo hišo. To je jasno. Tam boš sama sredi
228 XIX  |       Dovolj grenkosti me je stalo to spoznanje. Pomni tole za
229 XIX  |              Minka je spregovorila to trditev zelo slovesno. ~
230 XIX  |         otrok sama? Mati sem in na to materinstvo sem ponosna
231 XIX  |          se drznil zapletati njo v to stvar. ~Brestovka je sedela
232 XIX  |          bom že pri polnočnici!" ~"To me zares veseli, mati!" ~"
233 XIX  |           globoko čislam, in ko bi to uro mogel, naredim, da niste
234 XX   |     Smrekar v sobo, ko je zagledal to delavnico. ~"Gospod Brest
235 XX   |          Viktorček! Živina in les, to velja! Kaj bi s pastirji!
236 XX   |           pravi. Živina in drevca, to kaj velja. Ti si pa tako
237 XX   |            sprave pri Aleni. ~"Ha, to bo gospodarski talent. Tak
238 XX   |            In naša poštarica Erna, to je duša! Ob kruh bi me bil
239 XX   |        vpraša: <MI>Kaj je, kaj<D>? To velja! Od lepih brčic in
240 XXI  |           na pošto. No, in kaj vas to skrbi?" ~"Jaz sem učiteljica
241 XXI  |           poneso iz šole." ~"Če bo to resnica, potem dela Bog
242 XXI  |         gospod župnik. Ljubezen bo to naredila." ~"Ljubezen! O
243 XXI  |          plačilo in trpljenje imam to od višjih, da se mi pomilovalno
244 XXI  |         sem takle, od župljanov pa to, da mi je pred kratkim neki
245 XXI  |          razveselila. ~"Pa pustiva to. Kakor sem rekel, jaz ne
246 XXI  |        dobri, da bi mi dajali vsaj to leto hrano?" ~"Hrano? To
247 XXI  |           to leto hrano?" ~"Hrano? To ni moja reč. Z Jero se zmenita.
248 XXI  |      zbežali okrog ogla. ~"Vidite, to je naša divjačina! Takile
249 XXI  |             Da nas ti obiščeš, no, to je res nekaj posebnega!" ~"
250 XXI  |          si znorela? V te hribe, v to samoto! Ne, ne verjamem,
251 XXI  |           bila že gori. Krasno je! To je polje, ki je dela vredno
252 XXII |            mu bije!" ~"Ali ne samo to! Tudi to ima na vesti, da
253 XXII |               Ali ne samo to! Tudi to ima na vesti, da je pregnal
254 XXII |             če je resnično Smrekar to storil, naj ga Bog blagoslovi
255 XXII |          nam ne privoščiš." ~"Kako to, da vam ne privoščim? Prav
256 XXII |   Zaseljani. ~"In še večje čudo je to," pridodene Markovec, "da
257 XXII |           smrdi kot le kaj. Ali ni to čudo?" ~"Markovec, moder
258 XXII |          učiteljica. Ali ne bi bil to lep par?" ~"Lep, seveda
259 XXII |           oplako! Slivovke mi daj! To je voda, ne vino. Ali naj
260 XXII |        pravdi? Prmej! Zapomnite si to: Dobrota je sirota! Dobroto
261 XXII |            klel zaradi tega. In za to dobroto me je spravil v
262 XXII |         ampak Smrekarju." ~"Kdo je to rekel? Na dan z njim! Povej
263 XXII |            tudi oklešček je slonel to pot na vratih, res je." ~"
264 XXII |          Ali bi vi prisegli na vse to?" ~"Nič ne prisegajmo,"
265 XXII |            ve, kdo je ukradel prav to pismo." ~"Prisego," je zahteval
266 XXII |        vpričo mož preštel denar. ~"To spravim jaz in izročim gosposki!" ~
267 XXIII|         razcapane bukovške otroke! To je že preneumno!" ~Brest
268 XXIII|         naslanjal čelo ob šipe. Na to je začel hoditi še hitreje
269 XXIII|         izpregovoril sam s seboj. "To je najboljše! Grem!" ~V
270 XXIII|       Dolžnost mi je, da Vam pišem to pismo. Zakaj bojim se, da
271 XXIII|      prebrala, je razsodila: ~"Da, to je on, ves on! Slabič, brez