Chapter

  1 I    |   spalnici in se tiščal peči. Ni še pritisnila zima, komaj hladna
  2 I    |     nimaš nič srca?" ~"Srca imam še preveč, ampak jesti imamo
  3 I    |   draginji." ~"E, eno leto bi že še prebili. Nemara se v mestu
  4 I    |    skrito popje, pa tudi ni bila še razcvel cvet. Tisto mlado
  5 I    |      njeno cvetoče, žametno lice še čisti izraz študentke, so
  6 I    |      služba je to. Ko bi stopila še enkrat do nadzornika in
  7 I    |        oglas v časniku, ki ga je še vedno držal v rokah. ~"Kar
  8 I    |           očeta in mater, ki sta še z bolečino v srcu takoj
  9 I    |      staro glavo med dlani in ga še enkrat poljubila na lice
 10 I    |         ne govorimo. Pokažite mi še enkrat oglas!" ~Alena je
 11 I    |       nekoliko razvnel oče, "ime še ni človek. Tudi tvoje ni
 12 I    |         po novem, dokler si bila še Barba; pa si le uradnikova
 13 I    |     velja nikoli!" ~Baruša se je še enkrat namrgodnila, ker
 14 I    |          vendar dobro veš, da se še jesti ne upam, če ti ne
 15 I    |       odela. ~"Očka, sedaj boste še vi hudi! Ah, da sem tako
 16 I    |         svojemu odloku in ukazu. Še z rokami si je pomogel,
 17 I    |       samo zato, da je dostavila še svojo besedo, ker je bila
 18 I    |          posvaljkana in utepena! Še tega je treba. Alena, le
 19 I    |        ure, pol ure -- pet ur ti še hodim, zlahka, pet, tukaj
 20 I    |        zlahka, pet, tukaj pa ne, še pet minut ne! Da mi poreče
 21 I    |         kakšna vas, kako gnezdo, še voza ni! In čast je rešena! --
 22 I    |         pripravi denar, jaz grem še za hip v kuhinjo."  Trpotec
 23 I    |            Je že nekaj! Če bi pa še en desetak v papirju dodejal,
 24 I    |        in gibaje s prsti na roki še enkrat pregledal izdano
 25 I    |          na levo oko in rekla: ~"Še toliko se nisem nadejala!
 26 I    |         k naslanjaču. ~Baruša je še nekaj časa prenašala kronice
 27 I    |        vse," je sklenila roke in še enkrat pregledala. Potem
 28 I    |        takole mladega dekleta in še lepega povrhu, pa samega
 29 I    |     deklica. Koj oddati. Kdor pa še ni v devetem činovnem redu,
 30 I    |     globoko zavzdihnila. Nato je še za časek pomolčala in še
 31 I    |         še za časek pomolčala in še enkrat zavzdihnila: ~"Kakor
 32 I    |      spat!" ~Trpotec je vstal in še enkrat mrmraje ponovil: ~"
 33 I    |          stene njene ozke sobice še bolj stisnile, strop se
 34 II   |        si je po cvičku privoščil še bizeljca. Učinek je bil
 35 II   |          je preudaril na cesti, "še bi se oženil, če bi se Baruši
 36 II   |        ne nadzoruje, jo je zavil še v kavarno ter tam po črnem
 37 II   |       čudovito zdravih nog se je še nekoliko posprehodil, preden
 38 II   |         e, Baruša, saj pravim in še porečem, ti znaš! -- Meni
 39 II   |          moža po rami. ~"Nisi je še iztuhtal boljše, Janez!" ~
 40 II   |        upokončil Trpotec, "nisem še kar tako?" ~Za nekaj minut
 41 II   |        daš na ime. Jaz pa, sedaj še dvakrat toliko. Smrekar
 42 II   |      dolgo, meni se zdi, da imam še sedaj v obleki ta duh." ~"
 43 II   |         ga ni mogla pokazati." ~"Še k obedu ga ni bilo o pravem
 44 II   |         Trpotec. ~"Klobuk, menda še čisto nov klobuk! Človek
 45 II   |          Alena, hudo delo bo!" ~"Še mar mi ni! Kar bom mogla,
 46 II   |     ubijaj s paglavcem." ~Oče je še enkrat pokašljal in ni nič
 47 II   |       Trpotec je poskusil, da bi še tretjič zakašljal, pa ni. ~
 48 III  |       sape in glo boko hropel. ~"Še trideset minut!" ~Zopet
 49 III  |       trepetajočimi ustnicami in še enkrat položil desnico na
 50 III  |       Zbogom, papa!" je zadonela še enkrat na dnu stopnic. ~"
 51 III  |   omagala tudi njena roka, ki je še pozdravljala iz daljave. ~
 52 III  |          v kot praznega oddelka. Še enkrat so se ji orosile
 53 III  |     enkrat so se ji orosile oče, še enkrat je srce zakrvavelo
 54 III  |     svobodi je vzkipela vnovič s še silnejšo močjo, z razdaljo
 55 III  |           Gotovo da ne! ~Vlak se še ni dodobra ustavil, ko je
 56 III  |          šla ponosno mimo njega. Še oči ni okrenila, kaj le
 57 III  |         očarana!" ~Alena je bila še preveč otrok, da bi se ji
 58 III  |      okrenila in sedla v kočijo. Še zbogom ni rekla! ~Konja
 59 III  |    zdrčal po cesti. ~Brest se je še trikrat za vozom iz dalje
 60 III  |         zadeta -- opotekla ter s še večjim krakanjem dvignila
 61 IV   |         vstopil je, dasi je bilo še dovolj zgodaj zjutraj. ~
 62 IV   |          pa prosim in ne vem kaj še vse, vse tisto je pri nas
 63 IV   |         nič, pajčevina, s katero še zaplate ne prišiješ na raztrgan
 64 IV   |      fantom začnita takoj. Menda še leži. Pojdite nadenj in
 65 IV   |       valovilo, pred njo je stal še vedno Smrekar z iztegnjenimi
 66 IV   |           Ko je odprla vrata, je še slišala žvižganje iz kuhinje.
 67 IV   |          rumeno jih je po njivi. Še danes jim nastavim." ~"Nič
 68 IV   |    prinesel Aleni. ~"Poglej," -- še zavedel se ni, da jo tiče -- "
 69 IV   |         besedo poprosil: ~"Začni še enkrat! Zdaj poslušam!" ~
 70 IV   |      poslušam!" ~Alena je začela še enkrat, toda drugače... ~
 71 IV   |     Vrata so se hitro odprla, in še preden je Alena videla njen
 72 IV   |           ker ste mladi, ker ste še človek, povem kar po pravici,
 73 IV   |          in neprijetno rdeče, je še kazil rožen ščipalnik. Prava
 74 IV   |   občevati, saj veste, otrok sem še pravzaprav. - Kako pa, oprostite,
 75 IV   |           vse je naprodaj. Ga že še spoznate!" ~"Sem ga že nekoliko." ~"
 76 IV   |      takoj razsodila: Vsiljivec! Še vprašal me ni, ali sme pisati. ~
 77 IV   |     milim nebom nimam nič; če bi še cigaret in romanov ne bilo
 78 IV   |       razvedrila?" ~"V šoli, kaj še! Vprašam vas, kdo se pa
 79 IV   |         Ste bili že pri njej?" ~"Še ne!" ~"Pojdiva, vas spremim.
 80 IV   |          lepo, gospodična! Boste še mene učili. Nič ne razumem." ~"
 81 IV   | Kolikokrat mi pomaga do polnoči, še dlje!" ~"Kajpada pomagam,
 82 V    |    pošteno zaslužiti. Zato danes še nič ne rečem." ~"Jo bom,
 83 V    |       dovolila, da me tiče. Bova še bolj prijatelja." ~"Uh,
 84 V    |          kljubovalnost. ~"Ná, pa še te!" ~Oče je pograbil še
 85 V    |         še te!" ~Oče je pograbil še tri jabolka in mu jih vrgel
 86 V    |        vi ste naša. Morda piševa še eno pismo!" Smrekar je izgovoril
 87 V    |        kubikov, naj me vrag cvre še dvajset klafter bolj globoko,
 88 V    |       več nego manj." ~"Ko bi ga še enkrat poprijel?" ~"Ne bom
 89 V    |  preštejem in premerim. Morda je še več vreden gozd, še več!" ~"
 90 V    |     Morda je še več vreden gozd, še več!" ~"Torej ne kaže, da
 91 V    |        Udari, Štefan, koj udari, še jutri! Dva tisočaka sta
 92 V    |       ali za dobiček! Nikomur se še ne sanja ne, kaj je denarja
 93 V    |        ne. Samo jaz vem -- in pa še eden!" ~Mešetar je potrepetal
 94 V    |        Je rekla: S Smrekarjem se še ne menim ne, ker je tako
 95 V    |    Začela je. ~Iz sobe so doneli še vedno težki koraki Smrekarjevi.
 96 VI   |         po preddverju, kot bi se še ne bile zdramile noge, da
 97 VI   |          te tovorne procesije in še ozreti se ni upal v okna,
 98 VI   |     prišla ona tiho v sobo in se še tiše vrnila iz nje. ~Ko
 99 VI   |           kje je Jok?" ~"Bržkone še spi!" ~"Takoj ponj! Sem
100 VI   |         odpet, ga je odprl in se še zmenil ni za prehlajenje,
101 VI   |     hitro mimo njega. ~Viktor je še spal. ~Sedla je k postelji
102 VI   |         poln na ženo. ~"Zakaj ni še pisma?" povpraša. ~"E, pisma!
103 VI   |         loputal z durmi. ~"Povej še enkrat, kako je s Strniško!
104 VI   |          tako učila? To ni križ! Še enkrat!" ~Viktor se je smejal
105 VI   |        je Viktorjev jok razburil še bolj. Raztogotila se je,
106 VI   |         dobiček bo moj - moj, in še bom veljak, ne bodo me spodlezli --
107 VI   |         da izda vse Minki ter jo še nahujska, kako bi prekrižala
108 VII  |   okusila nekaj tega bremena, ko še ni bilo "dobro jutro" njenega
109 VII  |     punčka moja ti, kak otrok si še!" ~Sedla je tesno k njej
110 VII  |         Trst!" ~"Pisala, res, in še bom in vselej, kadar me
111 VII  |      pred nočjo ne bo in bržkone še zvečer ne. ~"Noč ga bo dala,
112 VII  |     svojo sobo. ~Tu je razgrnila še enkrat predse pismo, ki
113 VII  |         in tvoj oče~ do groba in še~ do groba in še onkraj groba. ~
114 VII  |         groba in še~ do groba in še onkraj groba. ~Aleni je
115 VIII |     sosedje, kakor sva midva, in še reveža povrhu, vsako stopinjo
116 VIII |        palico pod pazduho. Zakaj še nekaj kronic je zakotalil
117 VIII |         žep po listnico, se ozrl še enkrat naokrog, pogledal
118 VIII |        je tako razmišljal, se je še enkrat ogledal po okolici
119 VIII |       pot pri Sv. Antonu, ni bil še nikoli. Nekdo mu je v obraz
120 VIII |      Smrekarju v temi otipal, da še ni komata na kljuki pred
121 IX   |      Toda dobro je držal klej in še pečat povrhu. Odložil ga
122 IX   |        Zdelo se mu je hipoma, da še visi pijana in umazana mešetarjeva
123 IX   |          pisala staršem, so bile še vse njene misli in sanje
124 IX   |         je odšla na pošto, da je še ujela postiljona, ki je
125 IX   |       gugalnik, da se je zibal v še večjih nihljajih. Potem
126 IX   |       pisma je napisala Alena. ~"Še tole," je rekel Smrekar, "
127 IX   |         in jo nesel v omarico. ~"Še to brzojavko: Kupčija že
128 IX   |        in če ne veste, vam povem še enkrat -- in povem tudi
129 X    |         je preoster zrak, ker ga še ni vajena." ~"Preoster zrak,
130 X    |        razburjenih misli utihnil še ta. Alena je zaspala. ~Tiha
131 X    |      mizi. Minila je že polnoč. ~Še enkrat je nadrobno preudarila
132 X    |        pri srcu. Na Smrekarja se še ozreti ni upala, dasi jo
133 X    |       bom tudi hrust, kakor ata, še večji!" ~Tako se je oglasil
134 X    |         na stol in bi bil zlezel še na mizo ter stopil med krožnike,
135 X    |            Aleno je sedaj ujezil še Viktor. Nalašč mu ni hotela
136 X    |           Viktor se je izmuznil, še vedno nergav, v sobo in
137 X    |     grozno vlekli. Viktor je bil še vedno užaljen, Alena pa
138 X    |    predramil, da se je zasmejala še ona in kot bi s krepko roko
139 X    |        večer tako prijeten kakor še nikoli. ~"Prazni strahovi!"
140 XI   |       Takega vam napravim, da se še tebi, Minka, otaja zmrzlo
141 XI   |      Klanjam se! Pozdravljene!" ~Še nekaj korakov oddaljen je
142 XI   |       ogledam okolico, dokler je še kaj vremena," mu je pojasnjevala
143 XII  |   gotovine doma, si je izposodil še nekaj tisočakov, nabil z
144 XII  |     zmenila za Joka. ~"Mati, ali še ni bilo Taljana po les?" ~
145 XII  |          momljal jezne kletvine. Še je posedel na tnalu, pobral
146 XII  |          proti oknu, da je videl še na cesto. -- "Ko sva sama,
147 XII  |      pozdravljeni!" Med durmi je še enkrat obstal in se obrnil
148 XII  |  napovedal, Štefan, ali opraviva še danes." ~Smrekar je vesel
149 XII  |         živ ogenj sedel v malhi. Še danes ga ji dam." ~Smrekar
150 XII  |       kaj malega. -- Sicer pa že še zaslužiš; saj ni treba,
151 XII  |        kar z vozom." ~Ker Štefan še ni nič odgovoril, je molčal
152 XII  |   Smrekarja sem srečal! Da ne bo še ene poti!" ~"Bomo videli,"
153 XII  |           Jok je privabil v hišo še nekaj sosedov, ki so s Strniško
154 XII  |        Bog daj srečo!" -- udaril še po Smrekarjevi in ju sklenil. ~
155 XII  |        Joka za rokav, da sta šla še v hišo. ~"Mati, še tole:
156 XII  |       sta šla še v hišo. ~"Mati, še tole: Tistemu Taljanu sporočite,
157 XII  |          prodan. Ni treba, da bi še sitnaril tod!" ~"Kar vidva
158 XIII |           ni zlagana!" ~Alena je še vedno upirala pogled v steno. ~"
159 XIII |        najslabše plačana! Ha-ha! Še predobro; predobro, gospod
160 XIII |       polir, ki je pred kra tkim še mešal malto, baron v primeri
161 XIII |          stan skrbi, da si ujame še postrani kaj kruha. Počitnice
162 XIII |         je ponovil Smrekar in se še enkrat otrl okrog ustnic. ~
163 XIII |           zbodla. Zato je povzel še enkrat. "Gospodična Ale
164 XIII |       davki. Preneumno! Za to jo še izplačam!" ~"Minka se ni
165 XIII |         dovtipi. ~Ko je prisedla še Smrekarica, se je pričela
166 XIII |            Lep, lep -! Od lepote še ni bil nihče sit. Če je
167 XIII |           stopila pred Bresta in še vsa drhteča od jeze vprašala: ~"
168 XIII |         vprašala: ~"Ali se sedaj še upate ponoviti, da sem krivična?" ~
169 XIII |        zacvilila ključavnica. In še se ni ganil z mesta. Milijoni
170 XIV  |        pokadila dokaj cigaret in še vedno ji je zvenela na uho
171 XIV  |             Da bi zmrzovale, kaj še! Saj je že itak naše življenje
172 XIV  |       igrala okrog ustnic, ko je še enkrat ponovil: delo za
173 XIV  |         je predlagala: ~"Naj gre še gospod Brest. Vsi pojdimo!" ~"
174 XIV  |        Oprosti, Alena." ~Mara je še enkrat z rahlim sunkom opozorila
175 XV   |           Ampak sedaj vam nalašč še ponagajam. Če bi ga pri
176 XV   |          imaš mamo. Da bi jo jaz še imela in bi jo samo enkrat
177 XV   |       imela in bi jo samo enkrat še mogla objeti." ~Minka si
178 XV   |       otrla z rutico oči. ~"Toda še nekaj te muči, ljuba duša.
179 XV   |     cesti. ~"Minka," je ponovila še enkrat in glas ji je bil
180 XV   |        sem čula!" ~"Vse premalo, še vse premalo! -- Sedita!" ~
181 XV   |        in pričela treti orehe. ~"Še vi," je silila Strniška
182 XV   |     vrata za njim. ~"Grdoba!" je še zamrmrala in mu s pestjo
183 XVI  |       kamor jo je poljubil -- in še tega so mi nevoščljivi --
184 XVI  |          so mi nevoščljivi -- in še od njega bi me odgrizli,
185 XVI  |        so njene koleginje. Ko je še nekaterekrati premislila
186 XVI  |        zemljo. Spočetka je Alena še prisluškovala, kdaj začne
187 XVI  |          Brest in Alena sta bila še tako pod vtisom nenadnega
188 XVI  |        namigavata o posojilnici. Še tega je treba. Oba preženem!" ~
189 XVII |      nahujska zoper Smrekarja in še zoper predrznega Bresta. ~
190 XVII |        Samo zaradi fanta bi rada še tako dolgo živela, da se
191 XVII |         Alena izza vrat, kjer je še vedno stala. ~"Ne trudite
192 XVII |         Tako, tako! Je res nisem še videla." "Mati, ko sva same,
193 XVII |        ste že. Vsi pravimo, take še nismo imeli. Rajni gospod
194 XVII |     napol odleglo. Ko mi prinese še zdravil, bom takoj zdrava!" ~"
195 XVII |          krog ustnic mu je igral še vedno rahel smeh, v katerem
196 XVII |     Pojdiva!" ~Brest jo je držal še vedno za roko in gazil po
197 XVII |    katerega je po glasu spoznal, še vedno zroč na številke: ~"
198 XVII |      abotni?" ~In se je zasmejal še glasneje. ~"Ne, nisem! Ampak
199 XVII |        zamerite, gospod Smrekar, še nekar bi rad zvedel. Alena
200 XVII |         zadostuje. Ob priliki se še kaj pomeniva. Smrekar se
201 XVII |       ker me je povabil. Pojdite še vi!" ~Alenina roka je še
202 XVII |         še vi!" ~Alenina roka je še počivala v Brestovi. ~"Ne
203 XVII |     čudovito radostno, vse polno še nikoli občutenega hrepenenja.
204 XVIII|         dolgo pri tebi. Dve uri, še več! Pri meni in pri nadučitelju
205 XVIII|      Hahaha! Kvečjemu v hribe, v še večje hribe!" ~"Ne laži!
206 XVIII|       Ostanite doma, ko zaslišim še priče, vas pozovem." ~"Prosim,"
207 XVIII|        in razsoditi, da bo treba še več prič, ter je nazadnje
208 XVIII| predlagal, da lahko takoj pozove še drugih prič. Naj se stvar
209 XVIII|         se stvar ne vleče, ampak še danes razsodi, ali je tožba
210 XVIII|       možmi, ki so se pa strnili še tesneje in ga odrinili s
211 XVIII|    Povsod so že, samo pri nas je še ni!" ~"Torej pojdite mirno
212 XVIII|   smejali in mu grozili. ~"Ni to še zadnja beseda," je jezno
213 XVIII|       Smrekar med ljudi. ~"Kogá? Še grozi! Še jo bo preganjal!
214 XVIII|         ljudi. ~"Kogá? Še grozi! Še jo bo preganjal! Fej!" ~
215 XVIII|     svojo dolžnost, zunaj nje pa še nisem kdove kaj storila." ~
216 XVIII|          ki ste lažniv ovaduh in še kaj drugega, kar sami veste." ~
217 XVIII|          stvari za pričo? Kaj pa še! Ne, ne -- imam že pisma
218 XIX  |  številke v notes. ~Alena je šla še pred poukom na sprehod,
219 XIX  |    Viktorjem ob roki v obednico, še ni bilo Smrekarja. Gospa
220 XIX  |         ne čakajo, ker se Štefan še mudi na žagi. Pravzaprav
221 XIX  |       strašnih pogledov, ki bole še od prejšnjega večera," je
222 XIX  |          je hkrati jezilo, da ga še ni zagledala, ker jo je
223 XIX  |      Nikakor ne! Zakaj, ti danes še ne povem. Zveš pa kmalu.
224 XIX  |    popraviti. ~"Pravzaprav pa ti še niti nisi učiteljica. Zato
225 XIX  |         Če sredi učencev začutiš še grozno samoto, potem kreni
226 XIX  |      proti vasi. Potoma je Minka še enkrat Aleno opozorila,
227 XIX  |          ga! Toda saj ne utegne. Še zmešalo se mu bo od učenja.
228 XIX  | ponagajala. ~Brest ji je stisnil še enkrat roko in jo hrepeneče
229 XX   |        menil. Toda pravzaprav je še otrok. In če ta ženski otrok
230 XX   |        božiča je komaj nekaj dni še. Sama ne bom kos vsemu." ~"
231 XX   |        učenjem. In če ima človek še takole prijetno družbo pri
232 XX   |           Nič se ni izteklo, nič še. Vse sem po pravici povedal.
233 XX   |      čestitam!" ~"Hvala, toda je še vse lahko vija-vaja-ven!
234 XX   |        postrani klobuka -- se ni še nihče do sita najedel." ~"
235 XX   |  Prerinila se je skoz potnike in še preden jo je oče dobro spoznal,
236 XX   |    prišla, Alenčica!" ~Oče ji je še enkrat stisnil roko in jo
237 XX   |    zasukal ob Aleni, kakor bi ga še nikdar ne bil trgal protin
238 XX   |  sosednji mizi. ~"Sedaj greva pa še nakupit za božičnico. Mami
239 XXI  |        je vsak oče trdil, da jih še premalo bijem. Boste pa
240 XXI  |      dvigala na gričku za vasjo, še neometana. ~"Vidite, tako
241 XXI  |       kraljestvo! Vica, vica, in še za pol peči pekla povrhu,
242 XXI  |      gospod kakor sam s seboj. ~"Še nekaj; ne zamerite, jaz
243 XXI  |         Kam? V Ljubljano?" ~"Kaj še. -- V Bukovje!" ~"Minka,
244 XXI  |   zabrisal, je nenadoma oživelo. Še vsa razburjena od Minkinih
245 XXI  |          govoric se je razburila še bolj in ni mogla odpreti
246 XXI  |        je zdel ljub in lep kakor še nikoli, da je vsa omamljena
247 XXII |          v gostilni, le tisti so še obsedeli in se niso brigali
248 XXII |       udaril! Za petak bi ga bil še privil, mesarja stisnjenega!" ~"
249 XXII |          bil, vsaj za par kronic še." ~Tako je govoril Andrec
250 XXII |          Rahn<138>, Smrekarju bo še toča bila, da ga bo bolelo.
251 XXII |         je bil na poti, in sedaj še učiteljico, in tako, katere
252 XXII |      pritrjevali Zaseljani. ~"In še večje čudo je to," pridodene
253 XXII |           Markovec! Sedaj naj le še kdo stegne jezik, če se
254 XXII |   Smrekar. "Možje, z mano! Morda še oživi." ~Dvignili so trdo
255 XXII |         njega posvaljkano pismo, še zapečateno. Smrekarju se
256 XXII |      trepetal na žerjavici. Toda še na pepelu so se svetile
257 XXIII|          iskal Brest za slovo. ~"Še nekaj, Ivan. Rekel si prej,
258 XXIII|           Toda moram ti razodeti še eno stvar, meni se zdi modra.
259 XXIII|      šipe. Na to je začel hoditi še hitreje gor in dol. Trdi
260 XXIII|        popotnika. ~Zunaj je bila še tema. Nihče ga ni videl. ~