Chapter

  1 I    |           pa pravim: do kruha smo jo pripravili, sedaj naj si
  2 I    |         skomizgnila z rameni. Mož jo je gledal vprašujoče, in
  3 I    |      pisani čaši strupa, ko bi ji jo ponudil vesel smehljaj.
  4 I    |      odločno. ~"Ta tvoja trmica!" jo je rahlo posvarila mati. ~"
  5 I    |           enkrat namrgodnila, ker jo je zabolela moževa opazka
  6 I    |          težkala s slastjo, kakor jo imajo ljudje, ki se jim
  7 I    |          pa samega v svet!" ~"Ali jo boš pod lonec poveznila?
  8 I    |          Takole, če hočeš. Ali pa jo posodi trgovcu Bernardoviču
  9 I    |    spletala kodre v tenke kitice, jo je prvič v življenju prevzelo
 10 I    |          gizdavo čustvo. Prevzelo jo je s toliko močjo, da jo
 11 I    |          jo je s toliko močjo, da jo videla v steklu, kako je
 12 II   |       potipal mimo kljuke, preden jo je ujel in odprl. ~"Presneta
 13 II   |         da ga nihče ne nadzoruje, jo je zavil še v kavarno ter
 14 II   |     prišla Alena za deklo, naj bi jo vedla v hlev. Če pa pride
 15 II   |          mladih gospodov... Sreča jo išče, pomnite, gospa! Sreča! --
 16 III  |          Oče je ni pozabil. Nosil jo je v duši ves dan in vso
 17 III  |           v smehu toliko laži, da jo je od sramu oblila rdečica.
 18 III  |        sramu oblila rdečica. Mati jo je pogledavala čez mizo.
 19 III  |         skodelico in mimo nje, ko jo je nagnila, sta pritekli
 20 III  |       Ropotanje in bobnenje vlaka jo je kakor usnivalo v veselejše
 21 III  |         od doma je pokala vez, ki jo je morala raztrgati prej
 22 III  |  življenju se popelje tako! Ko bi jo srečala na cesti zdajle
 23 III  |      okrenila, kaj le glavo, dasi jo je mladenič pozorno motril. ~
 24 III  |             Ko je stopila k vozu, jo je hlapec nerodno pozdravil. ~"
 25 III  |         mu je segla v roko, Brest jo je stisnil in ji pogledal
 26 III  |          storila danes. V resnici jo je nekoliko zapekla vest,
 27 IV   |         je urejala bluzo. Lica so jo zapekla, tako burno je zardela. ~"
 28 IV   |           ne bo treba razodevati, jo bom pa vendarle. Alena,
 29 IV   |          pravim, da je sitna. No, jo boste že spoznali. Takisto
 30 IV   |          in ta zevajoča skrinjica jo je vabila: Nazaj, nazaj!
 31 IV   |           Stopil je pred Aleno in jo motril z razprtimi očmi. ~"
 32 IV   |           šole in knjig, kakor so jo učile, ter je začela uvodno
 33 IV   |              še zavedel se ni, da jo tiče -- "poglej, jaz ji
 34 IV   |      Viktor je prijel njeno roko, jo tesno stisnil in se pomaknil
 35 IV   |          iskreno stisnila roko in jo vedla na staro komodo za
 36 IV   |         bila v črn predpasnik, ki jo je mahedravo zagrinjal od
 37 IV   |           je zvila razglednico in jo zataknila za pas. Pred njo
 38 IV   |           naš socialist! Vsaj jaz jo tako nazivam. Ste bili že
 39 V    |         danes še nič ne rečem." ~"Jo bom, jo bom, jo bom!" ~Deček
 40 V    |          nič ne rečem." ~"Jo bom, jo bom, jo bom!" ~Deček je
 41 V    |         rečem." ~"Jo bom, jo bom, jo bom!" ~Deček je poskakoval
 42 V    |           roko Aleni krog pasu in jo stisnila k sebi. Čutila
 43 VI   |           očesa. Novica, kakor mu jo je bil razodel mešetar,
 44 VI   |       napotila trgat v življenje, jo je pozdravljala siva, vlažna
 45 VI   | vztrepetala ob teh mislih. Jezilo jo je, da ni snoči dokončala
 46 VI   |        tisto najdraže. Saj sem ti jo pokazal včeraj!" ~"Ljubček,
 47 VI   |   mešetarjevega ostudnega lica in jo grabile za srce, da se je
 48 VI   |     otrokovo zanjo sladkost, tako jo je danes to otroško oko
 49 VI   |          ste pridni, gospodična," jo je pozdravila Erna, ki je
 50 VI   |         zvedela za to pismo. Tako jo je zbegalo, da bi tega ne
 51 VI   |         je pa dobro vedela, zakaj jo je pogledala in zakaj je
 52 VI   |       šolo, da izda vse Minki ter jo še nahujska, kako bi prekrižala
 53 VI   |      načrt Smrekarju in Joku. ~Ko jo je pa srečal pred hišo Smrekar,
 54 VI   |       Kakor sem vam rekel!" ~Tako jo je ogovoril, velik in močan,
 55 VII  |          vstopila k Minki. ~Našla jo je, kakor prejšnji dan,
 56 VII  |        trenutek pred Aleno, potem jo prijela z obema rokama za
 57 VII  |          gledala sliko. V srcu pa jo je vendar nekaj jezilo in
 58 VII  |   zapletena v goljufivo stvar, ki jo snujeta Štefan in Jok, in
 59 VII  |     največ z Viktorjem. ~Po pouku jo je gospa povabila na polje.
 60 VIII |        nazaj, zamotal listnico in jo spravil. Ko je zapenjal
 61 VIII |           priči zamašil čutaro in jo spravil. Kar trenil ni več,
 62 VIII |       štuporamo v semenj! Le nesi jo. Jo boš nazaj tudi prinesel!"
 63 VIII |   štuporamo v semenj! Le nesi jo. Jo boš nazaj tudi prinesel!"
 64 IX   |      zagrčalo v sosednji sobi, in jo je v mračni slutnji gnalo
 65 IX   |          in ji splezal v naročje, jo tesno objel in skočil spet
 66 IX   |          se je bil zaglobil. Zato jo je vprašal raztresen: ~"
 67 IX   |        vzel izpod rok ovojnico in jo nesel v omarico. ~"Še to
 68 IX   |           Smrekar je obmolknil in jo pogledal s pogledom, pred
 69 IX   |         spet se je zakrohotal ter jo gledal z divjim pogledom,
 70 X    |            ne bodite nespametni!" jo je skušal nerodno tolažiti
 71 X    |          ni večerjat?" ~"Toži, da jo boli glava. Oprostila se
 72 X    |       postelji oblečena. Trudnost jo je objemala; vse misli so
 73 X    |        bolj je ta glas zamiral in jo vabil kakor iz daljave,
 74 X    |   priklicati v spomin dogodek, ki jo je tako silno razburil.
 75 X    |          se je razburjala. Spanec jo je pokrepčal, da je vse
 76 X    |   pokrepčal, da je vse tisto, kar jo je prej navdajalo z grozo,
 77 X    |        nego jasno vedela. Najbolj jo je mikalo, da bi povedala
 78 X    |           hudobne naklepe. Mikalo jo je -- in vendar je oklevala
 79 X    |          še ozreti ni upala, dasi jo je on dražil zaradi glavobola
 80 X    |         je za hip dobro zdelo, da jo je zbodla. Ali takoj se
 81 X    |    vstopila Alena, je premolknil, jo gospodarski premeril in
 82 X    | nadaljeval. Aleni se je zdelo, da jo je ta pogled vprašal: Kaj
 83 X    |  nepriložno. Zato je sklenila, da jo takoj obišče in ji vse razodene. ~
 84 X    |           silil z njo, ali vendar jo je zabolelo. Čuden stud
 85 X    |         ga vpraša za svet. ~Gnalo jo je iz hiše, kjer so se dvignili
 86 X    |          pašo, so ovce obstale in jo gledale s plašnimi očmi.
 87 X    |            kakor klic vesele moči jo je predramil, da se je zasmejala
 88 X    |        mar!" ~Pobrala je šibo, ki jo je pustil pastir sredi steze,
 89 X    |         bližala Smrekarjevi hiši, jo je hipoma zopet objel prejšnji
 90 X    |        naročje in ji pravil, kako jo je klical in iskal vseokrog --
 91 XI   |          čutila, da ji je mar, da jo stvar tem bolj zanima, čim
 92 XI   |         tem bolj zanima, čim bolj jo prikrivajo pred njo. Dasi
 93 XI   |        iskal, ali je slika, kakor jo je nesel s seboj v duši
 94 XI   |    priskrbel virov -- in zato sem jo pobral takoj z zabojem knjig
 95 XII  |          sipala kokošim zrnje, ko jo je Jok pozdravil. Ker ga
 96 XII  |             Pa ne tista punca, ki jo je dobil v hišo? -- Hudir
 97 XII  |           je tepel konja. ~"Morda jo pritisneva kaj malega,"
 98 XII  |         pridno točil Strniški ter jo silil z vinom. O kupčiji
 99 XII  |         je vrgel debelo listnico, jo odprl in skladal iz nje
100 XII  |          prijel Strniške za roko, jo vlekel k Štefanu in udaril
101 XIII |        obrnila glavo proti steni, jo podprla z dlanjo, da je
102 XIII |          opomin Brestove noge, ki jo je prosil, naj se zataji,
103 XIII |            Aleni ni bilo všeč, da jo je Brest prekinil in da
104 XIII |     prekinila Alena osorno. Brest jo je miril, mahljaje z desnico. ~"
105 XIII |    delovanje tiste učiteljice, ki jo plačujejo naši davki. Preneumno!
106 XIII |           davki. Preneumno! Za to jo še izplačam!" ~"Minka se
107 XIII |         ni vtikala vmes. Strniška jo je prosila. Jaz bi ji bila
108 XIII |         in v hipu je občutila, da jo je vleklo za njo. Toda luč
109 XIII |          je hodila tako naglo, da jo je Brest komaj dohajal.
110 XIII |          zakrila drhtenje. ~Brest jo je že potoma opazoval in
111 XIII |          je že potoma opazoval in jo občudoval, ko je pripovedovala,
112 XIII |        prvič udarilo življenje in jo poklicalo iz sanj. ~"Gospodična
113 XIV  |          več videla Bresta. Često jo je mučil dvom, je li prav
114 XIV  |           Včasih je čutila, da bi jo bilo sram, ko bi stopil
115 XIV  |           pride!" ~"Mara!"  Alena jo je osorno pogledala, Mara
116 XIV  |           navihanski zasmejala in jo pogledala izza cigarete. ~"
117 XIV  |       zanimivo! Prepričan sem, da jo je izgovorila gospodična
118 XIV  |           ju nisi opazovala? Tako jo je gledal Brest kakor ščinkavec
119 XIV  |           Moram, da, moram! Če bi jo srečal kak pijanec! Nedelja
120 XIV  |    Nedelja je!" ~Šele na pol pota jo je dohitel. ~"Kako sem se
121 XIV  |          je občutila, kako krepko jo je stisnil Brest, in vsa
122 XV   |           pisala staršem. Rdečica jo je oblila, ko je iz kratkih
123 XV   |           razumela očitek. V srcu jo je zabolelo. Segla je po
124 XV   |         poštaričinega pogleda, ki jo je srepo motril skoz okence. ~"
125 XV   |           ji je razburilo in jeza jo je trla. ~"Zavist, bleda
126 XV   |    Oklenila je roko krog njene in jo tesno stisnila k sebi. "
127 XV   |         imaš, ko imaš mamo. Da bi jo jaz še imela in bi jo samo
128 XV   |          bi jo jaz še imela in bi jo samo enkrat še mogla objeti." ~
129 XV   |         šla za njo preko ceste in jo prijela vnovič za roko.
130 XV   |           sem doživela jaz, in če jo doživiš, ti želim vsaj toliko
131 XV   | izgovorila. Planila je k Minki in jo prijela za roko ter jecljala: ~"
132 XV   |          ki je kipela od jeze, in jo povabila na Miklavžev večer. ~
133 XVI  |           začela jokati. Solze so jo nekoliko umirile. Trudna
134 XVI  |         položil roko na glavo ter jo vprašal: Zakaj solze, Alenčica?
135 XVI  |        razmišljati dogodke, ki so jo tako vznemirili. Slišala
136 XVI  |    Slišala je vnovič glas Erne in jo videla, kako ji pomežikuje
137 XVI  |          je pogledala roko, kamor jo je poljubil -- in še tega
138 XVI  |             Morda -- ob tej misli jo je stresla groznica -- morda
139 XVI  |    katerega trpi, zaradi katerega jo zbadajo in se ji umikajo. ~
140 XVI  |           je bledela, kakor da bi jo razjedala bolezen. Celo
141 XVI  |    kljubovala, toda vselej, kadar jo je obšla resnična žalost,
142 XVI  |           razvneti domišljiji, ki jo je mučila vsako noč, dočakala
143 XVI  |           prerinil župnik do nje, jo v imenu vse fare zahvalil
144 XVI  |        stopila k Minki. ~"Minka," jo je nagovorila in jo prijela
145 XVI  |       Minka," jo je nagovorila in jo prijela za roko. Glas se
146 XVI  |         Dvignila je njeno roko in jo hitro pritisnila na ustnice,
147 XVI  |          mi, razodene Brestu, kar jo je tako grozno mučilo. "
148 XVI  |        bila ubita zla slutnja, ki jo je trapila toliko noči.
149 XVI  |       Brest je prijel njeno roko, jo ovil krog svoje in čutil,
150 XVI  |      trepeta. Ko je dokončala, so jo polile solze. Nagnila je
151 XVI  |          in se ji zahvaljujete in jo slavite! To je demagoštvo,
152 XVII |       tilniku, se ji je zdelo, da jo nekaj peče, da je vžgano
153 XVII |         se bosta zasmejali. ~Sram jo je bilo, tako strašno sram,
154 XVII |          sneženimi vali in pusti, jo je tu in tam vzdramil in
155 XVII |      Minke in se ji čisto izpove, jo nahujska zoper Smrekarja
156 XVII |           izmaknil nogo iz snega, jo postavil nazaj v gaz in
157 XVII |          okorela od čustev, ki so jo prevzela v tem trenutku.
158 XVII |           prihitela do šole, kjer jo je na pragu čakala Minka,
159 XVII |        Starica se je smehljala in jo gledala s hvaležnimi očmi,
160 XVII |        gledala s hvaležnimi očmi, jo prijela vnovič za roko in
161 XVII |          je stala ob postelji, in jo dvignila, da bi potrkala
162 XVII |          srce je bilo nemirno. Ko jo je Brest zagledal, ga je
163 XVII |        oblila rdečica, knjigo, ki jo je držal v roki, je hotel
164 XVII |       čast, da bi vam postregel?" jo je vprašal nekam zmedeno. ~"
165 XVII |          stopal Brest. ~"Pazite!" jo je opozoril vrh stopnic. ~
166 XVII |         polna oprijemala vrvi, ki jo dvigne z bolniške postelje. ~
167 XVII |         drugega. Pojdiva!" ~Brest jo je držal še vedno za roko
168 XVII |           obad. Sicer pa upam, da jo vse to mine." ~Smrekar si
169 XVII |     prišel prosit vaše izjave, da jo potolažim." ~Smrekar ni
170 XVII |        zadnje ni resnica!" ~Brest jo je pogledal, njegove oči
171 XVII |       Segel je po Alenini roki in jo pritisnil na ustnice. - ~
172 XVIII|         je skrila cigareto, ki si jo je pripravila za nekaj dimov
173 XVIII|           treba ničesar skrivati, jo je kljub temu spreletelo
174 XVIII|           zdravil pocepa živina," jo je naglo prekinil nadzornik, "
175 XVIII|     tolažbe pri Mari. Toda to pot jo je nehote zanesla noga k
176 XVIII|          prevzel strah, prešinila jo je moč, da je ognjevito
177 XVIII|       ljudi. ~"Kogá? Še grozi! Še jo bo preganjal! Fej!" ~Množica
178 XVIII|       čestitko, gospod nadzornik. Jo odklanjam, ker v šoli vršim
179 XVIII|         je Mara stopila k njej in jo objela čez pas. ~"Bravo,
180 XVIII|     družbe pozabila na večerjo in jo resnično zamudila prvič,
181 XVIII|           nekoliko vina -- vse to jo je razgrelo, da se je je
182 XIX  |            vsesplošna brezčutnost jo je iznenadila. ~Vso dolgo
183 XIX  |          Vso dolgo prečuto noč so jo mučile strašne slike. Krik
184 XIX  |       Zato je bila prepričana, da jo te nočne slike sprejmo žive
185 XIX  |          je polaščala. Kljub temu jo je vendar spremljala edina
186 XIX  |            je mislila. Ali vendar jo je hkrati jezilo, da ga
187 XIX  |           ga še ni zagledala, ker jo je trla silna radovednost,
188 XIX  |       Aleno bolj zbegalo, nego bi jo mogla najgorja osornost. ~"
189 XIX  |          Minka posnela vzdihljaj, jo pobožala in rekla: ~"Revček
190 XIX  |          iskrene bridkosti. Minka jo je občutila. Takoj se je
191 XIX  |           je okrenila do Alene in jo sočutno prosila: ~"Povej
192 XIX  |          je sedla zopet k njej in jo prijela za roko. ~"Otrok
193 XIX  |        kreni na drugo pot, Bog ti jo blagoslovi, moj dobri otrok!" ~"
194 XIX  |      trkanje odzval Brest v sobi, jo je spreletelo. Kakor jo
195 XIX  |           jo je spreletelo. Kakor jo je vleklo skrivnostno k
196 XIX  |          stal ob vratih, kakor bi jo pričakoval. ~"Kako me veseli,
197 XIX  |         stisnil še enkrat roko in jo hrepeneče pogledal. ~"Kako
198 XX   |         začutil smolnate lise, ko jo je stisnil. ~"Ali ne motim?" ~"
199 XX   |           mu je šinilo v lice, ko jo je zagledal, in takisto
200 XX   |  gospodarski talent. Tak otrok in jo pošine, da bi bil velik
201 XX   |   posodila Aleni kožušček, vsi so jo spremili do vrat; kraguljčki
202 XX   |      zbrala misli. ~Tovarišice so jo veselo pozdravile. Ena je
203 XX   |           v glavo. ~Ali mimogrede jo je premagala, ko se je jasno
204 XX   |         skoz potnike in še preden jo je oče dobro spoznal, mu
205 XX   |         še enkrat stisnil roko in jo gledal s solznimi očmi. ~"
206 XX   |        ugovarjal, kar skrivaj sem jo oblekel. Vidiš, kako je
207 XX   |             je trčil z njo oče in jo spet prijel za roko. ~Ko
208 XX   |           objela hčerko. Solze so jo polile. Dvakrat jo je spustila
209 XX   |       Solze so jo polile. Dvakrat jo je spustila iz objema, pa
210 XX   |          vnovič privila k njej in jo stiskala na prsi. Trpotec
211 XXI  |              No, kaj bo dobrega," jo je nagovoril župnik Boštjan
212 XXI  |        župnikom?" ~Gospod Boštjan jo je pomeril od vrha do tal,
213 XXI  |          nas smo naturni ljudje!" jo je prekinil župnik. ~"Gospod
214 XXI  |           je pograbil kučmo in si jo dejal na glavo ter se razhudil: ~"
215 XXI  |  mežnarija je prazna. Zastonj vam jo dam, ker moj mežnar je zaeno
216 XXI  |           je vzkliknila vesela in jo predstavila staršem. ~"Da
217 XXI  |          ali je žalostna. Prijela jo je za roke in ji razlagala: ~"
218 XXI  |         je pismo dal Strniški, in jo preklinja, češ, ženska lakomna,
219 XXI  |        Aleni. ~"Pogum, Alenčica!" jo je navduševala in jo iskreno
220 XXI  |   Alenčica!" jo je navduševala in jo iskreno poljubila. ~Alena
221 XXI  |         iskreno poljubila. ~Alena jo je spremila do veže. Ko
222 XXI  |      brala Brestovo pismo. ~Pismo jo je vabilo, da mora biti
223 XXI  |       mama postiljala posteljo in jo skrbno zagrinjala vsak večer,
224 XXII |          vanjo! Le privoščite naj jo, saj imate vi drugo." ~"
225 XXII |            Jaz pa tako pravim, da jo je sam Bog prinesel k nam.
226 XXII |       dere za njo in zagotovo, da jo imajo otroci rajši kot nas,
227 XXII |          bila moja tudi, ne da bi jo opravljal ali oponašal.
228 XXII |          žensko tako pogledal, da jo je kar streslo, in sem govoril: "
229 XXII |           bi bili videli, kako so jo spreletale barve! ~"Res,
230 XXII |         sobo in se zaklenil. Nato jo je skrbno odprl in pregledal
231 XXIII|     Bresta, toda ženska gizdavost jo je razdražila, da jo je
232 XXIII|    gizdavost jo je razdražila, da jo je pekla tuja ljubezen.
233 XXIII|       umikala Aleni, in če se ni, jo je mučila z nagajivim pikanjem. ~
234 XXIII|       jokaš?" je vprašal mehko in jo prijel za roko. ~"Saj ne
235 XXIII|      pordele od solz. ~"Ne taji!" jo je prosil rahlo in izpustil
236 XXIII|         tako govorjenje grdo. Jaz jo čislam in ljubim!" ~Ivan
237 XXIII|         Poiskal je cigarete in si jo prižgal, da mu ni bilo treba
238 XXIII|       izgovorjen v jasni noči, ko jo je prvič tako iskreno stisnil
239 XXIII|          trdili drugače. ~"Za nos jo je vodil. Naveličal se je
240 XXIII|         stikali glave. Edina Mara jo je poslej češče obiskovala
241 XXIII|    prelivala v srd. Toda srce, ki jo je prvič v življenju občutilo,
242 XXIII|         bedeč klicala duše, ki bi jo dvignila iz te grozne samote
243 XXIII|  Velecenjena gospica! ~(Ta naslov jo je razburil. Tako tuje je
244 XXIII|       pluti črne sence, krog čela jo je stiskala hladna teža,
245 XXIII|        licih, ko je čitala. Alena jo je nepremično motrila z
246 XXIII|     iztegnila bele roke po Minki, jo objela in se razjokala na