Chapter

  1 I    |         zavijal revmatične noge s staro plahto in premestil
  2 I    |      treh večerjah pokazal ženi s prstom na tisto mesto v
  3 I    |      zakipi cvetje, vse orošeno s sončnim hrepenenjem, in
  4 I    |    premisleku stisnila in zaeno s tenkimi gubicami zasenčila
  5 I    |      lepo. ~Ko je pa videla, da s tem pri nekaj stalnih biljardistih,
  6 I    |     hišna bojevala toliko bojev s priliznjeno lažjo vsiljivih
  7 I    |  poskusimo tu!" ~Oče je pokazal s prstom na oglas v časniku,
  8 I    |        da mu je zdrknila plahta s kolen. Alena se je naglo
  9 I    | nesrečna!" ~Hči se je naslonila s komolcem ob star predalnik
 10 I    |     Baruša se je razgrela in se s širokimi kretnjami okrenila
 11 I    |        Sicer ostaneva obe doma. S kolodvora se popeljeva z
 12 I    |         Oči so mu žarele, ko je s tresočim se prstom kazal
 13 I    |     številki prikimal in gibaje s prsti na roki še enkrat
 14 I    |         se je v hipu rodila, je s poljubom zamrla, in mož
 15 I    |  kronice v pesti in jih težkala s slastjo, kakor jo imajo
 16 I    |      prvič v življenju prevzelo s čudovito silo omamno, gizdavo
 17 I    |  gizdavo čustvo. Prevzelo jo je s toliko močjo, da jo videla
 18 II   |       uro in glasno momljal sam s seboj. ~"Osem! Sedaj sta
 19 II   |       težava. - Vem, dobro vem! S komisij to vem. -- Da bi
 20 II   |         se je ogledal v zrcalu, s palčko pod pazduho, se je
 21 II   |      delom se je pogovarjal sam s seboj. ~"Viš, Baruša, kaj
 22 II   |      roko proti mizi in pokazal s prstom na jedi in pijačo. ~"
 23 II   |   Preveč se nič nikar ne ubijaj s paglavcem." ~Oče je še enkrat
 24 III  |      smejala, Baruša je skrbela s pristno materinsko skrbjo
 25 III  |        vse je obrnjeno v to uro s težkim pričakovanjem. In
 26 III  |       ker se je moško boril sam s seboj. ~"Da ne zamudita!
 27 III  |      drgetala od bolesti. ~"Bog s teboj, moj otrok, moja --
 28 III  |    njenega čela, se ga dotaknil s trepetajočimi ustnicami
 29 III  | pretegnil in klopotaje odpeljal s kolodvora, je Alena slonela
 30 III  |    njeno srce prvič v življenju s tako silo. Ropotanje in
 31 III  |      svobodi je vzkipela vnovič s še silnejšo močjo, z razdaljo
 32 III  |   zagledala Smrekarjevo kočijo. S parom so poslali ponjo!
 33 III  |     pogledal za hlapcem, ali ni s kovčkom že preblizu, in
 34 III  |    ponosna, z gubicami na čelu, s stisnjenimi ustnicami. ~
 35 III  |      ena zadeta -- opotekla ter s še večjim krakanjem dvignila
 36 III  |        In ko je hlapec na kozlu s hripavim glasom zapel: "
 37 IV   |        drugo je nič, pajčevina, s katero še zaplate ne prišiješ
 38 IV   |     Zdaj to, za kar sem prišel. S fantom začnita takoj. Menda
 39 IV   |      obrnil, zažvižgal in odšel s trdimi koraki, da se je
 40 IV   |     tesnobo v prsih, skočila je s postelje, zaloputnila zevajoči
 41 IV   |       Nenadoma je planil Viktor s stola in zakričal: ~"Pikapolonica!"
 42 IV   |      uradu potrkala na pregrajo s slepimi okni, se ni nič
 43 IV   |         stara debla trkam in se s smrekami pogovarjam, pa
 44 IV   |         smrekami pogovarjam, pa s ptičicami, kakor princezinje
 45 IV   |        Minka je spregovorila to s čudovito resnobo, z dvignjenimi
 46 IV   |      istem hipu se sami srečali s pogledi. In obe sta brali
 47 V    |          Uh, ti si tudi pregrob s fantom, kadar se nastaviš,"
 48 V    |        mozoljast obraz, porasel s ščetinasto, redko brado,
 49 V    |    izgovoril to zapovedujoče in s poudarkom, ki je narekoval:
 50 V    |         smo pobrali." ~"Kako pa s Strniško? Ta Brnotov drobiž
 51 V    |      bil tam?" ~"Bil. Je rekla: S Smrekarjem se še ne menim
 52 V    |       bo pisanja, potem pridita s Smrekarjem." ~"Iz Trsta?
 53 VI   |        jutranje posle in drsali s šklebedri po preddverju,
 54 VI   |    Osramočen se je vračal domov s klobukom na očeh. In po
 55 VI   |    škripali parizarji, obloženi s hlodi, in vozniki so pokali
 56 VI   |         Joka, ki se mu je ognil s pota v grm, pljunil skoz
 57 VI   |           zjutraj bi bila odšla s pošto -- in popoldne bi
 58 VI   |       Takrat je v sosednji sobi s hripavim glasom nekdo zahteval
 59 VI   |        Povej še enkrat, kako je s Strniško! In če se zlažeš,
 60 VI   |       po mizi. Alena je planila s stola, se nagnila nad otroka
 61 VI   |   rokami, se zasmejal in skočil s postelje. ~"Sem te tako
 62 VI   |         roke k njenemu vratu in s široko odprtimi očmi gledal
 63 VI   |      tako rekoč v ruti zavezano s seboj. In danes je možak,
 64 VI   |  postiljon. ~Smrekarja je vrglo s parobka, po vsem životu
 65 VI   |          je udaril parkrat huje s pečatnikom po znamkah. ~
 66 VII  |     pragu, ga vtaknila v žep in s sklepom: Kaj me vse to briga?
 67 VII  |         srce," je povzela Alena s skoro žalostnim glasom. ~
 68 VII  |         oče na prag, vrnivši se s polja, iz gozda in se vse
 69 VII  |      bilo, da bi planila na dan s svojim načrtom, pa se je
 70 VII  |         z državne zbornice. Ha, s takimile konjci bi človek
 71 VII  |    razlagala, da se je odpeljal s kolesljem zaradi kupčije
 72 VIII |     odšel v opalto. ~"Kam pa ti s tako čutaro?" ~"K Sv. Antonu!" ~"
 73 VIII | kamižolo. ~Martinek se je vrnil s tobakom in ga položil pred
 74 VIII |     kremplje vrag," je modroval s povešeno glavo. "Če bi se
 75 VIII |        nenadoma obrnil in zavil s ceste v hosto na stezo,
 76 VIII |         psom je prišla Strniška s cajnico na roki. ~Jok je
 77 VIII |       daleč, bi bil takoj odšel s pismom tja in bi ga bil
 78 VIII | zagledal pismo, je napojil Joka s konjakom in nič se mu ni
 79 IX   |   praskalo, nato je padlo nekaj s težko težo, mešetar je pa
 80 IX   |     hrust -- hodil kakor oprtan s silno težo. ~"Vraga, kaj
 81 IX   |        samotne smreke, ki so se s črno obleko rezko dvigale
 82 IX   |        mestu, v skromni sobici, s tistim pustim razgledom
 83 IX   |      nihljajih. Potem je skočil s konja, prijel Aleno za roko
 84 IX   |     Smrekar se je smejal in pil s slastjo, več nego ponavadi. ~
 85 IX   |     sonček!" ~Viktor je pokazal s prstom skozi okno. ~"Le
 86 IX   |        obmolknil in jo pogledal s pogledom, pred katerim je
 87 IX   |           Spet se je zakrohotal s tako votlim smehom, da je
 88 X    |        je začel bobnati po mizi s težkimi prsti in je umolknil.
 89 X    |        več. ~Pogumna je stopila s samozavestnim korakom po
 90 X    |        tem težki roki, kakor bi s kretnjami razkazoval svoje
 91 X    |     dečka potegnila ob suknjiču s stola. ~Takrat se je ozrla
 92 X    |       Smrekarica pikro in odšla s krožniki. ~Aleni se je za
 93 X    |    ovčke, ki jih je gnal pastir s kravami vred na pašo, so
 94 X    |      ovce obstale in jo gledale s plašnimi očmi. Nato so meketaje
 95 X    |      zasmejala še ona in kot bi s krepko roko pretrgala polo,
 96 XI   |       nikdar več nista govorila s Smrekarjem drugače kakor
 97 XI   |        razmišljanju sklenila: ~"S Strniško se snidem! Tam
 98 XI   |       tikajmo se!" ~Vse so bile s tem predlogom zadovoljne
 99 XI   |     večeri!" ~Mara je zamahnila s sončnikom. ~"Toda vnaprej
100 XI   |     Mara navihanski in pokazala s sončnikom po cesti. ~Od
101 XI   |   Popotnik je resnično zamahnil s klobukom, kakor za pozdrav. ~
102 XI   |        slika, kakor jo je nesel s seboj v duši od prvega srečanja,
103 XII  |        pa napregel in se peljal s kolesljem na Staniško vas,
104 XII  |      peharja ter se pogovarjala s kurami: "Ciba, ciba, čopa,
105 XII  |        otiral z veliko ruto pot s čela. Za hrbtom ji je pomežikaval
106 XII  |      Nič ne marajte! Žugajte mu s Taljani, in primakne vam.
107 XII  |         obstal in se obrnil ter s prstom na ustnicah ponovil: ~"
108 XII  |       pisma ne bom več prenašal s seboj. Kakor bi mi živ ogenj
109 XII  |    Strniško. ~Mešetar je zlezel s koleslja, Smrekar je sedel
110 XII  |    Strniška si je otrla ustnice s predpasnikom in sedla k
111 XII  |         še nekaj sosedov, ki so s Strniško vred poželjivo
112 XII  |       na vozu, je Smrekar sunil s komolcem Joka. ~"Si slišal?" ~"
113 XIII |     zasmejal Smrekar in pobožal s smolnatimi rokami sina po
114 XIII |     tare." ~Alena ga je motrila s pogledom in molčala. Na
115 XIII |     razgreval, Smrekar je jedel s slastjo in zdaj pa zdaj
116 XIII |        tako, da je zaeno udaril s pestjo predse. ~"Gospodična,
117 XIII |       spustila v odločno pravdo s Smrekarjem. Toda pod mizo
118 XIII |  dvignil čašo in trčil čez mizo s Smrekarjem. ~"Tako je prav!
119 XIII |       pomiril z donečo frazo in s praznimi dovtipi. ~Ko je
120 XIII |        Alena je spremila Bresta s Smrekarico vred do vežnih
121 XIII |     Nato je spregovorila rezko, s trdim poudarkom: ~"Smrekar
122 XIV  |       so zapečatile bratovščino s poljubi in sedle okrog mize. ~"
123 XIV  |         vihar, da te kar odnese s seboj, kakor rožico za klobukom.
124 XIV  |     rame, dasi je imela opravka s postrežbo. Po čaju so pričeli
125 XIV  |      Mara je rahlo sunila Minko s komolcem. ~Minki to ni bilo
126 XIV  |       se nas mora živiti toliko s kruhom, ki je tako grenak." ~"
127 XIV  |         ne boste dolgo nasičali s tem grenkim kruhom. To bi
128 XV   |        meni, da sem se dokopala s krvavečimi prsti na višino,
129 XV   |     škripajoči vozovi, obloženi s hlodi, so ju srečavali,
130 XV   |   vstopili, je zavila vrsta voz s hlodi po kolovozu preko
131 XV   |       Hudobna roka," je povzela s poudarkom Minka. "Tega ne
132 XV   |            Strniška je potrkala s koščeno roko ob mizo in
133 XV   |       odprla vrata in mu kazala s tresočim se prstom skoz
134 XV   |           je še zamrmrala in mu s pestjo požugala v vežo. ~"
135 XVI  |        poslušal, je govoril sam s seboj in se smejal ter ponavljal: "
136 XVI  |     vdove so se ji zahvaljevale s solznimi očmi in ji stiskale
137 XVI  |         imenu vse fare zahvalil s tako iskrenimi besedami,
138 XVI  |    poglede. Smrekar je prinesel s seboj iz šole trn v srcu.
139 XVI  | demagoštvo, to je pavovo perje, s katerim se lišpa ta ženska." ~"
140 XVI  |        da snuje neko društvo in s kaplanom stikata glave ter
141 XVII |       čudijo in se spogledujejo s tehtnimi pogledi. Časniki
142 XVII |         imel neprestano opravka s sneženimi vali in pusti,
143 XVII |       rekla pogumno in otresala s kapuce sneg, ki se ji je
144 XVII |        oklepali rožnega venca. ~S težavo je dvignila starica
145 XVII |        je že zrahljala blazine, s katerimi je bila obložena,
146 XVII |         smehljala in jo gledala s hvaležnimi očmi, jo prijela
147 XVII |         zaprla vrat za seboj. ~"S čim mi je čast, da bi vam
148 XVII |           Brestovka je stiskala s koščenimi rokami Minkino
149 XVII |   blestele te lepe oči, orošene s solzami. ~"Da, zaradi vas,"
150 XVII |       Da, zaradi vas," je rekla s poudarkom. "Toda to naj
151 XVII |    Strniško, ki se je izgubilo, s katerim je baje gospodična
152 XVII |         Brest je bil v zadregi. S tako grozno odločnostjo
153 XVII |      punci..." ~Brest je planil s stola. ~"Gospod Smrekar,
154 XVIII|        Vaše moči se bodo cepile s takim poukom in šola bo
155 XVIII|     zato, ker ga je narod šolal s tem, da je plačeval davek.
156 XVIII|     polo. ~"Nadalje ste v zvezi s kaplanom in snujeta hranilnico
157 XVIII|       še tesneje in ga odrinili s trdnimi komolci. ~"Toliko
158 XVIII|   množice. ~"Torej ni zavdajala s svojimi zdravili živini?" ~
159 XVIII|        so ga zmerjale in suvale s komolci. Smrekar si je grizel
160 XVIII|         ju je priklical šunder. S težavo sta pomirila ljudi,
161 XVIII|        roko: ~"Zgodilo se bo!" ~S tem je bila konferenca končana. ~
162 XVIII|         pred Aleno in ji gledal s srepim pogledom v lica,
163 XVIII|           Smrekar se je potrkal s prstom na čelo. ~Alena je
164 XIX  |        kmetje so prenašali koše s skednjev in krmili goved,
165 XIX  |        se prepirali na dvorišču s požrešnimi vrabci za zrnje,
166 XIX  |       odpove Smrekarju službo. ~S strahom je pričakovala poldneva
167 XIX  | pojavila. ~"Vse ji razodenem!" ~S tem sklepom v duši je stopila
168 XIX  |        in se ji je zdelo, da ni s te črne zemlje, da je od
169 XIX  |          da je od nekod drugod, s sonca, od zvezd. Zato sta
170 XIX  |         so zrle, skoraj orošene s solzami, nekam v daljavo,
171 XX   |      hoditi po sobi, zamišljen, s povešeno glavo. ~"Neumnost
172 XX   |         so bile razgrnjene pole s podobicami, ob katerih je
173 XX   |       Alena in jih izrezljavala s škarjami. ~"Jaslice, jaslice!"
174 XX   |        in les, to velja! Kaj bi s pastirji! Ti, fant, boš
175 XX   |        Brest, ki se je zasmejal s Smrekarjem vred, a naglo
176 XX   |       razumel in slišal, ker je s poljubčkom prosil sprave
177 XX   |    nobel," je spregovorila sama s seboj na glas in se zasmejala,
178 XX   | postajnim poslopjem, je skočila s sani, stisnila hlapcu kronico
179 XX   |       stisnil roko in jo gledal s solznimi očmi. ~"Veš kaj,
180 XX   |         svrhnika in bi sedel tu s tabo kakor kmet v kožuhu." ~
181 XXI  |   Stopite noter!" ji je pokazal s težko, delovno roko v sobo. ~
182 XXI  |  svetemu dnevu je jezdil hlapec s pismom na pošto. No, in
183 XXI  |        z vami čudeže ali ste pa s čarovnicami v zvezi. Tako
184 XXI  |        stopil k oknu in pokazal s prstom na lično stavbo,
185 XXI  |       godrnjal gospod kakor sam s seboj. ~"Še nekaj; ne zamerite,
186 XXI  |        je čakal župnikov pastir s sankami. ~"Da se ne boste
187 XXI  |        Bog, ali si kaj slišala? S pismonošo sem govorila.
188 XXI  |       ne žali. Jaz sem govorila s Strniško in zažugala tudi
189 XXII |          Iz vse okolice, zlasti s hribov, se je trlo ljudstva.
190 XXII |         je razlegal iz gostiln, s sejmišča so udarjali hripavi
191 XXII |          možje, govorite, da je s tem škodoval vsej fari?" ~"
192 XXII |       da sem svojega fanta prej s palico gonil v šolo, pa
193 XXII |       klical hlapec in se motal s kozla. ~Možje so pospešili
194 XXII |     kupčij. Ko je odprl zadnji, s posebno zapono zaprt predalček,
195 XXIII|    gledal Aleno objokano, ki je s silno silo spregovorila
196 XXIII|      Alena se je ozrla v Bresta s trpljenja polnim pogledom.
197 XXIII|         ne boste dolgo nasičali s tem grenkim kruhom." In
198 XXIII|   Končano," je izpregovoril sam s seboj. "To je najboljše!
199 XXIII|          Moram, mati. Oni zaboj s knjigami pošljite za menoj!" ~
200 XXIII|       spoznala Brestovo pisavo. S tresočimi se prsti je odtrgala
201 XXIII|     krog nje, vsi šolarji so se s stenami strnili v vrtinčasti
202 XXIII|        ji je branila Urša in ji s staro roko popravljala odejo. ~"
203 XXIII|      luč, potem se je dotaknila s hladno roko njene glave. ~
204 XXIII|   trudno nasmehnila in pokazala s prstom. ~"Tam v žepu poišči --